Še do brezplačne dostave.

RADA BI DOLGO ŽIVELA, DA BOM LAHKO NEKOČ PRISPEVALA SVOJO RAZLAGO

Etty Hillesum za mizo, za katero so nastajali njeni dnevniki. Etty sedi ob oknu z razgledom na Museumplein.

Etty Hillesum, PRETRGANO ŽIVLJENJE

Dnevnik Etty Hillesum 1941–1943

Pisma iz Westerborka

Izbor in uvodna beseda J. G. Gaarlandt
Prevedla in spremno besedo napisala Martina Soldo

Morali bi postati obliž za neštete rane.

Etty Hillesum

Če pa mi to ne bo dano, bo pač za menoj prišel kdo drug in opravil delo namesto mene.

Osem zvezkov, gosto popisanih z drobno, težko berljivo pisavo – odkar so mi prišli v roke, tako rekoč vseskozi preučujem njihovo vsebino: življenje Etty Hillesum. Na straneh teh zvezkov se razgrinja zgodba sedemindvajsetletne ženske, ki je živela v južnem predelu Amsterdama. Gre za dnevnike iz let 1941 in 1942, torej iz vojnega obdobja – čeprav bodo za vsakogar, ki jih bo prebral, predvsem pričevanje o obdobju avtoričinega notranjega dozorevanja, ki je, na paradoksen način, hkrati utrlo pot njeni osebni osvoboditvi. To so bila leta, v katerih se je po vsej Evropi uresničeval scenarij za uničenje Judov. Etty Hillesum je bila Judinja, ki je pisala nasproten scenarij. Prizadevala si je, da bi ohranila zmožnost razumevanja »podivjanega sveta«, iskanje izvirov lastnega obstoja pa jo je nazadnje pripeljalo do življenjske drže, ki je pravzaprav pomenila izpovedovanje radikalnega altruizma. Zadnje besede v njenem dnevniku se glasijo: Morali bi postati obliž za neštete rane.

Kdo je bila Etty Hillesum?

ESTHER (ETTY) HILLESUM JE BILA ROJENA V MIDDELBURGU 15. JANUARJA 1914. Njen oče dr. Louis Hillesum je bil učitelj klasičnih jezikov, izobražen človek, ki je gojil stike z ljudmi iz sveta znanosti. Študiju in knjigam je v svojem življenju odmeril pomembno mesto. Nekaj časa je služboval v Tielu in Winschotnu, leta 1924 pa se je z družino preselil v Deventer, kjer je deloval najprej kot pomočnik ravnatelja tamkajšnje gimnazije, leta 1928 pa je postal njen ravnatelj. Etty je v velikem poslopju meščanske hiše na Geert Grootestraat št. 9 preživljala burno otroštvo. Njena mati, po rodu Rusinja, je prebegnila na Nizozemsko po enem izmed mnogih ruskih pogromov. Zakon Ettyjinih staršev so zaznamovale mnoge razprtije. Njuni trije otroci, Etty in njena mlajša brata Michael (Miša) in Jaap, so bili izrazito nadarjeni. Etty je bila zelo inteligentna, ni pa imela delovne discipline, tako značilne za njenega očeta. Miša je bil genialen glasbenik – mnogi poznavalci so ga uvrščali med najboljše evropske pianiste; če bi preživel vojno, bi vsekakor zablestel kot glasbenik. Posebna nadarjenost je pri njem izzvala notranja trenja, zaradi katerih je bil občasno celo hospitaliziran v sanatoriju za duševne bolnike. Jaap je postal zdravnik. Podatkov o njem ni prav veliko.

Etty pravzaprav ni bila vzgojena v duhu judovskega izročila. Šele v poznejših letih sta prišli do izraza njena globoka povezanost z judovskim ljudstvom pa tudi moč njene religiozne zavesti.

Leta 1932 je zapustila gimnazijo svojega očeta in se preselila v Amsterdam, da bi tam študirala pravo, pozneje pa še slovanske jezike. S psihologijo se je začela ukvarjati v času, ko je že izbruhnila druga svetovna vojna. Takrat je začelo njeno življenje dobivati razsežnosti, ki se zrcalijo v dnevnikih.

Etty se je 15. julija 1942 zaposlila na Judovskem uradu. Dobila je službo na oddelku za »pomoč deportirancem«. Štirinajst dni je morala vsak dan pešačiti do Lijnbaansgracht št. 366 – do Judovskega urada, kjer je delala kot »tipkarica«. V dnevnikih pravi temu okolju »pekel«. Prezirala je to ustanovo in prostovoljno se je prijavila za premestitev v prehodno taborišče Westerbork, kjer naj bi skupaj z nekaterimi drugimi člani Urada pomagala taboriščnikom, čakajočim na deportacijo na Vzhod. Ko je v začetku avgusta dobila uradni poziv, je brez omahovanja odpotovala v Westerbork. Ni se hotela izogniti usodi, ki je doletela druge Jude – »usodi množic«, ki jo je razumela kot nekaj neizogibnega. Doumela je, da judovske množice nimajo možnosti za vzpostavitev podtalne odporniške mreže, in odločila se je, da bo iz solidarnosti odšla z njimi. Čutila je, da bo njeno življenje zares osmišljeno samo, če se ne bo izneverila ljudem, ki jim preti najresnejša nevarnost, in če bo svojo nadarjenost lahko uporabila tudi za lajšanje bremen drugih ljudi. Preživele priče iz taborišča so potrdile, da je Etty dejansko vse do zadnjega izžarevala »svetlobo izredne osebnosti«.

Družina Hillesum okoli leta 1931. Etty je na levi strani.

Iz Westerborka se je lahko sprva s posebno potno dovolilnico pogosto vračala v Amsterdam.

Toda 7. septembra 1943 je bila z vso družino deportirana. Najbrž je šlo pri tem za kazenski ukrep. Ettyjin brat Miša se namreč ni hotel okoristiti s statusom »Juda s posebnimi zaslugami na področju kulture« – z uradno oznako, ki mu jo je priskrbel Willem Mengelberg – postavil je namreč pogoj, da morajo biti deportacije oproščeni tudi njegovi starši.

Organizacija Rdečega križa je 30. novembra 1943 sporočila, da je Etty Hillesum umrla v Auschwitzu. Umrli so tudi njeni starši in oba brata. (Iz Uvodne besede)

Julius Spier (25. 4. 1887–15. 9. 1942) je bil Ettyjin učitelj in ljubimec.

Spier, čigar ime Etty v dnevnikih dosledno zapisuje v okrajšani obliki, s S., je bil judovski emigrant iz Berlina. Rojen je bil 25. aprila 1887 v Frankfurtu. Tam se je sprva ukvarjal z bančništvom in bil tudi bančni direktor. Sčasoma pa je v sebi odkril posebno nadarjenost za razbiranje duševnih dispozicij in značajev iz črt na dlani. Leta 1925 je ustanovil založniško podjetje »Iris«, med drugim pa se je učil solo petja. Pozneje se je preselil v Zürich, kjer je dve leti študiral psihoanalizo v šoli Carla Gustava Junga. Prav Jung ga je pregovoril, naj se začne poklicno ukvarjati s »psihohirologijo«. Spier je veliko potoval in vsepovsod prirejal svoje tečaje. Leta 1939 je emigriral na Nizozemsko. (Iz Uvodne besede)

V mojem značaju ni prostora za sovraštvo. Če bi me v tem času zaneslo tako daleč, da bi zares začela sovražiti, bi vedela, da je moja duša ranjena in da si moram zato čim prej poiskati zdravilo.

Courbetstraat št. 27, stanovanje Juliusa Spiera v južnem delu Amsterdama. Psihohirolog Spier ›bere‹ iz Tidine dlani. Desno ob njem sedi Etty.

Nedelja, 9. marec [1941]

Dajmo torej! Pred menoj je boleč in skoraj neprehoden trenutek: prelitje zatajevanih razpoloženj na nedolžen list črtastega papirja. V glavi so včasih misli popolnoma jasne in čiste, čustva so tako globoka, toda pisati o njih je še zmeraj težko. V bistvu gre, mislim, za občutek sramu. Toliko zadržkov mi prigovarja, naj ne izrazim stvari, naj jih nikar ne osvobodim iz sebe, čeprav se mora to nujno zgoditi, če hočem svoje življenje dolgoročno usmeriti k razumnim, zadovoljivim ciljem. Tako je tudi pri spolnem odnosu: zadnji osvobajajoči krik se vselej sramežljivo zagozdi v grlu. Moja erotika je prefi njena in skoraj bi lahko rekla, da sem v njej dovolj prekaljena, kajti prištevam se med dobre ljubimke. Tudi ljubezen morda spominja na popolnost, toda vseeno ostaja samo igra okrog nečesa bistvenega in globoko v meni je nekaj še vedno ujeto. Tako pa je tudi z vsem drugim. Intelektualno sem izurjena do te mere, da lahko preniknem v vse in se z jasnimi pojmi dotaknem česar koli. Navzven je videti, da sem že dorasla mnogim težavam življenja, toda nekje, zelo globoko, še vedno tiči zamotan klobčič. Tam me nekaj trdno drži v svojem prijemu, tako da včasih nisem nič drugega kot prestrašena reva, kljub vsem jasnim mislim.

Moram se pomuditi pri tistem trenutku današnjega jutra, čeprav se mi je medtem že skoraj izmuznil. Z golo umsko spretnostjo sem za hip prekosila S. Njegove prodorne, bistre oči in polne, čutne ustnice; njegova bikovska, močna postava, pa peresno lahki, mehki gibi. Boj med telesom in duhom, ki je pri njem, štiriinpetdesetletnem moškem, še vedno v polnem teku. Bilo je tako, kot da se drobim pod težo tega boja. Kot bi bila pokopana pod njegovo osebnostjo in ne bi mogla pobegniti. Tudi lastne težave, ki jih občutim kot podobno ogrožajoče, me silijo k temu, da zamahujem okrog sebe. Seveda je dejansko čisto drugače; vsega skupaj ne morem natančno izraziti. Morda pri meni poštenost še ni dovolj neizprosna in mi zato ne uspe prodreti z besedo do bistva stvari.

Prvi vtis po nekaj minutah: njegov obraz ni čuten, ni nizozemski, vendar mi je nekako domač, spominja na Abraša. Vseeno pa mi ni bil ravno simpatičen.
Drugi vtis: pametne, neverjetno pametne, zelo stare sive oči, ki so lahko odvrnile pozornost od polnih ustnic, toda ne za dolgo.
Očarana sem nad njegovim delom: najgloblje konfl ikte v meni raziskuje med branjem z mojega »drugega obraza«, z dlani. Bilo mi je tudi nekako neprijetno kadar nisem bila dovolj pozorna in sem mislila, da govori o mojih starših: »Nein, das alles sind Sie, philosophisch, intuitiv begabt;« potem je naštel še nekaj mojih odlik, »das alles sind Sie.« Govoril je tako, kot bi dajal piškot otročičku. Še zmeraj niste zadovoljni? Zares, vse te lepe lastnosti imate. Ali vas ne osrečujejo? Za hip sem začutila odpor, kot bi bila nekako ponižana, čeprav je bil morda prizadet samo moj estetski čut. Vsekakor me je takrat zelo odbijal. Toda pozneje so spet prevladale njegove čarobne, človeško tople oči, ki so me preiskujoče motrile iz sivih globin; to so bile oči, ki bi se jih najraje nežno dotaknila. In če smo že pri tem: v tistem ponedeljkovem jutru pred nekaj tedni sem še enkrat začutila do njega podoben odpor. /.../

Potem njegovo predavanje. Šla sem samo zato, da bi ga opazovala z razdalje, ga premotrila od daleč, preden se mu prepustim z vso dušo. Vtis je bil dober, predavanje na visokem nivoju.
Šarmanten moški. Očarljiv nasmeh, kljub mnogim umetnim zobem. Poseben vtis so name naredile nekakšna notranja svoboda, ki jo je izžareval, pa tudi prožnost, lahkotnost in svojevrstna gracioznost njegovega obilnega telesa. Obraz je bil spet čisto drugačen – zares je vsakokrat drugačen. Tukaj, doma, ga ne morem več obuditi v duhu. Mnoge koščke, ki jih povezujem z njegovo podobo, poskušam zložiti skupaj kot sestavljanko. Toda nikoli ne pridem do celote. Podobo zamegljujejo protislovja. Včasih za hip zagledam pred seboj njegov obraz v ostrih obrisih, toda že kmalu zatem spet razpade na mnogo delcev, ki se nočejo ujemati. To je mučno.

Sobota, 15. marec [1941], ob pol desetih

Včeraj popoldne sva skupaj brala njegove zapiske. »Es würde aber schon genügend sein, wenn es nur ein Mensch gäbe, der wert ist »Mensch« zu heißen, um an den Menschen, an die Menscheit zu glauben.« (Tudi če bi obstajal en sam človek, ki bi bil vreden imena »človek«, bi lahko to zadoščalo za našo vero v ljudi in človeškost.) Ko sva prišla do teh besed, sem ga v spontanem izbruhu vzhičenja objela. To je problem današnjega časa: veliko sovraštvo do Nemcev nam zastruplja duše. »Vse po vrsti bi bilo treba utopiti, pokončajte drhal!« Takšne izjave se pojavljajo v vsakdanjih pogovorih in pogosto izzovejo občutek, da v tem času sploh ni mogoče živeti. Toda pred nekaj tedni se mi je nenadoma utrnila odrešujoča misel, ki je kot trepetava travna bilka molela kvišku sredi goščave plevela: Če bi obstajal samo en Nemec, vreden spoštovanja, bi si zaslužil, da ga vzamemo v zaščito in branimo, kljub barbarskim tolpam njegovih rojakov – in že zato, ker bi obstajal takšen Nemec, ljudje ne bi smeli izlivati sovraštva na celotno nemško ljudstvo.
To ne pomeni, da bi morali ostati neopredeljeni glede tega, kar se dogaja. Seveda, treba se je opredeliti; včasih nas nekatere stvari ogorčijo in poskušamo si jih razjasniti. Toda nič ni hujšega od nediferenciranega sovraštva.
To je bolezen duše. V mojem značaju ni prostora za sovraštvo. Če bi me v tem času zaneslo tako daleč, da bi zares začela sovražiti, bi vedela, da je moja duša ranjena in da si moram zato čim prej poiskati zdravilo. Nekoč sem si predstavljala, da notranji konflikti izvirajo od drugod, toda ta razlaga je bila vse preveč površinska. Vselej ko se je v meni sprožil izčrpavajoč spopad med sovraštvom in drugimi občutji, sem domnevala, da je to boj med pranagoni – ker mi kot Judinji grozi uničenje in privzgojenimi, racionalnimi, socialističnimi nazori, ki so me poučili, da nobeno ljudstvo ni homogena celota, čeprav lahko množice zavede slaba manjšina. Šlo naj bi torej za spopad pranagona z razumsko predstavo. Vendar pa gre tukaj za nekaj globljega. V socializmu se namreč skozi stranska vrata prikrade nazaj sovraštvo do vsega, kar ni socialistično. To je zelo grobo povedano, toda dobro vem, kaj imam s tem v mislih.
V zadnjem času sem si zadala nalogo, da moram skrbeti za sožitje v naši hiši, ki združuje toliko protislovnih elementov. V njej živimo zelo različni ljudje: Nizozemka, kristjanka kmečkega rodu, ki je zame postala nekakšna druga mati; judovska študentka iz Amsterdama; star, trezen socialdemokrat; malomeščan Bernard, ki ga, čeprav je človek čistega srca in zdravega razuma, omejuje »malomeščansko obzorje«, iz katerega izhaja; in mlad študent ekonomije, pošten, dober kristjan, nežen in razumevajoč fant, ki pa zna obenem nastopiti tudi bojevito, s tisto krščansko pokončnostjo, ki jo dandanes pogosto srečamo.
To je bil in ostaja živahen svet v malem. Zdaj ga od zunaj ogroža politika, ki ga hoče notranje spodkopati. Naloga, da ohranim sožitje v naši mali skupnosti, se mi zdi zares vredna truda, že kot dokaz zmotnosti nestrpnih, izumetničenih teorij o rasi, ljudstvu in podobnih traparijah. Skupaj lahko dokažemo, da življenja ni mogoče zajeti v vnaprej izdelane kalupe. Toda to zahteva veliko naprezanja, bojevanja s seboj. Povzroča pa tudi bolečino, kajti včasih drug drugega prizadenemo, se razburjamo in kesamo. Ko preberem časopis ali slišim kakšno novico od zunaj, me začne razganjati od sovraštva, in včasih si dajem duška s kletvicami na račun Nemcev. Zavedam se, da to počnem namenoma, samo zato, bi prizadela Käthe in nekje sprostila svoje sovraštvo. Takrat ga pač usmerim v osebo, o kateri vem, da goji le ljubezen do svoje domovine, kar je popolnoma naravno in razumljivo.

Toda včasih kratko malo ne prenesem tega, da Käthe ne čuti tako silnega sovraštva kot jaz takrat iščem soglasje s soljudmi celo v sovraštvu. Obenem pa še kako dobro vem, da se ji nova miselnost ne zdi nič manj srhljiva kot meni in da tudi ona doživlja ponižanje ob izgredih svojih rojakov. Globoko v sebi je privržena svojemu ljudstvu, in jaz čutim, da mora biti tako, toda včasih tega ne prenesem. Ves nemški narod je treba iztrebiti, s koreninami vred. Tu in tam pa celo strastno izbruhnem: »Navadna drhal!« Hkrati pa se sramujem in se pozneje globoko kesam. Nikakor se ne morem pomiriti, kajti preganjame občutek popolne zgrešenosti vsega skupaj.
Zares ganljivi pa so tudi tisti trenutki, ko Käthe vsi skupaj prijazno bodrimo: »Seveda, še zmeraj obstaja tudi nekaj spodobnih Nemcev, vojaki navsezadnje niso merilo za vse, in celo med njimi se najdejo krasni fantje.« Vendar je to samo teorija, poskus, da bi z nekaj prijaznimi besedami rešili vsaj kanček človeškosti. Če bi zares stali za svojimi besedami in bi dejansko tako čutili, nam tega ne bi bilo treba posebej poudarjati. V srcu bi vedeli, za kaj gre, prav vsi, tako Nemka s kmetov kot judovski študentje. Lahko bi se pomenkovali o sončnem vremenu in zelenjavni juhi in ne bi nam bilo treba trpinčiti drug drugega s politiko, s pogovori, ki navsezadnje služijo izključno sproščanju nakopičenega sovraštva. Premišljevanje o politiki, poskusi, da bi si predočili širše poteze dogodkov in si jih vsaj deloma pojasnili
vse to v pogovorih skoraj ne pride več do izraza. Pogovori ostajajo zelo površinski, zato se dandanes ni nič kaj prijetno pomenkovati s soljudmi. Nič čudnega torej, da je postal S. zame kakor oaza v puščavi in da sem ga tako spontano objela.

Lahko bi se pomenkovali o sončnem vremenu in zelenjavni juhi in ne bi nam bilo treba trpinčiti drug drugega s politiko, s pogovori, ki navsezadnje služijo izključno sproščanju nakopičenega sovraštva.

Nedelja, 15. junij [1941], opoldne

Samo votli sodi smo, ki jih izpira zgodovina.

/.../ Rekla sem, da sem se spoprijela s »trpljenjem človeštva« (še vedno me je groza velikih besed). Pravzaprav ni šlo za to. Počutim se namreč kot miniaturno bojišče, na katerem divjajo boji za rešitev vprašanj – vsaj nekaterih vprašanj našega časa. Storimo lahko kvečjemu to, da ponižno ponudimo sami sebe in si dovolimo postati bojišče. Ta pereča vprašanja potrebujejo zavetje, morajo se zateči nekam, kjer se bodo lahko razčistila in našla svoj mir. Mi, ubogi mali ljudje, pa smo jim dolžni odpreti prostore svoje notranjosti, ker nikakor ne smemo bežati pred njimi. Najbrž sem v tem oziru še kako gostoljubna; moje bojišče je včasih zelo krvavo, cena za to pa je strahotna izčrpanost in hud glavobol. Kakor koli že, zdaj sem spet tukaj samo jaz, Etty Hillesum, marljiva študentka, ki prebiva v prijazni sobi s knjigami in vazo, polno marjetic. Spet tečem po lastni ozki strugi in stik s »človeštvom«, »zgodovino« in »trpljenjem« je pretrgan. Tako je tudi prav, kajti sicer lahko človek znori. Ne bi se smeli vseskozi ubadati z velikimi vprašanji. Ne moremo obstajati samo kot bojišča. Vedno znova moramo zaznavati tudi človeške meje, znotraj katerih lahko previdno in zavestno živimo naprej svoje lastno življenje, vse bolj zreli in ponotranjeni – zaradi izkušenj, ki smo si jih pridobili v skoraj »brezosebnih« trenutkih stika z vsem človeštvom. Morda bom lahko kdaj pozneje to bolje izrazila, ali pa bo namesto mene o tem spregovoril lik v noveli ali romanu, ampak ne še tako kmalu.

Ponedeljek, 4. avgust [1941], ob pol treh popoldne

S. pravi, da je ljubezen do vsega človeštva plemenitejša od ljubezni, ki jo izkazujemo samo enemu človeku. Ljubezen do enega samega človeka naj bi pravzaprav pomenila le ljubezen do sebe.
Zrel moški je, star petinpetdeset let. Prihaja torej v obdobje, v katerem postane človek zmožen ljubiti vse ljudi. Toda, pred tem je v svojem dolgem življenju izkusil mnogo posameznih ljubezni. Jaz pa sem navadna sedemindvajsetletna ženska, in ravno tako čutim v sebi globoko ljubezen do vsega človeštva, vendar vseeno dopuščam možnost, da bom zmeraj iskala tudi enega samega moškega. Obenem pa se sprašujem, v kolikšni meri je to značilno ženska hiba, ženska omejitev – koliko gre pri tem za tisočletja staro izročilo, ki bi se ga ženska morala osvoboditi, in koliko za nekaj, kar pripada njenemu bistvu na tako neodtujljiv način, da bi oskrunila samo sebe, če bi razdajala ljubezen vsemu človeštvu, namesto da bi ljubila moškega. (Združitve obojega si za zdaj še ne morem predstavljati.) Ženska vseskozi išče moškega, na katerega bo lahko prenesla vse svoje znanje, toplino, ljubezen in ustvarjalnost. Morda je ravno zato tako malo žensk, ki bi se uveljavile v znanosti in umetnosti. Ženske hrepenimo po moškem, ne pa po človeštvu.
Te dileme sploh niso tako enostavne. Ko včasih zagledam na ulici žensko, lepotico bujne rasti, izrazito ženstveno in morda malce avšasto, me lahko popolnoma vrže iz tira. Takrat občutim ves svoj intelekt, svoje boje in trpljenje, kot nekaj obremenjujočega, grdega, neženstvenega. In zaželim si, da tudi sama ne bi bila nič drugega kot avšasta lepotica, igračka, ki razvnema moško poželenje. Kako značilno: vedno znova hočemo zbujati poželenje moškega, kakor da bi to pomenilo najvišjo potrditev ženskosti, čeprav je v resnici vse skupaj skrajno primitivno. Čustva prijateljstva, spoštovanje osebnosti, ponotranjena ljubezen, vse to so same lepe stvari, toda, ali si konec koncev ne želimo predvsem tega, da bi se moški odzval na našo ženskost?
Še vedno je zame skoraj pretežko pisati o vsem tem. Težko izrazim, kar bi rada povedala; tako zelo je zapleteno, obenem pa gre tukaj za nekaj temeljnega, in zame je pomembno, da o tem govorim.
Morda je resnična notranja emancipacija žensk šele v povojih. Ženske še zmeraj nismo ljudje v pravem smislu besede, ampak ostajamo »samice«, ostajamo talke in ujetnice stoletnih izročil. Kot ljudje se moramo šele roditi, in velika je naloga, ki nas čaka.

Sobota, 6. december [1941], ob pol desetih

Najprej se bom morala spet požgečkati pod brado, da bi zbrala malce poguma za današnji dan. Že navsezgodaj, ob prebujanju, spet tista svinčena teža, nepredirna črnina nemira, brez primesi drugih občutkov.
Počutim se, kot da bi poskušala rešiti človeško življenje. Ne, to je naravnost smešno: človeku rešiti življenje
tako da si z vsemi močmi prizadevaš preprečiti njegov prihod na svet! Nekomu bi rada prihranila romanje po tej solzni dolini. Pustila te bom v zavetju nerojenosti, tebe, kal človeškega bitja! In bodi mi hvaležno. Skoraj že čutim nežnost do tebe. Napadam te z vročo vodo in grozljivimi orodji. Borila se bom proti tebi, potrpežljivo in vztrajno, dokler se ne boš spet razpustil v nič. Ko pa bo vsega konec, se bom počutila tako, kot da bi storila nekaj dobrega, ravnala odgovorno. Saj ti ne bi mogla podariti dovolj moči, povrh tega pa v naši dedno obremenjeni družini razsajajo klice prenevarnih bolezni. Ko jim je Miša nazadnje popolnoma podlegel, so ga morali na silo odpeljati v sanatorij. Bila sem priča tej strahoti, in takrat sem si prisegla, da ne bom nikoli pustila, da bi iz mojega trebuha prijokal na svet še kak podoben nesrečnik.
Ko bi le ne trajalo predolgo.
Potem bi se moj strah grozljivo stopnjeval. Minil je šele dober teden, pa sem že tako utrujena, izmučena od vseh mogočih ukrepov. Toda zagradila ti bom pot v življenje, in zares se ne smeš pritoževati nad tem.

Nedelja, 22. marec [1942], ob devetih zvečer

/.../ Majhni rdeči popki, nežni beli popki. Popolnoma zaprti, nedostopni, hkrati pa nedopovedljivo ljubki. Dopoldne, med poslušanjem Huga Wolfa, sem jih morala kar naprej občudovati. Na drugi strani oken še vedno stoji Rijksmuseum, tako izzivalno svež, moderen v svojih obrisih, obenem pa tudi zelo star in domač.
Ne smemo se več sprehajati po promenadi. Vsako nesrečno gručico dveh ali treh dreves so razglasili za gozd in k njej zasadili tablo z napisom: »Judom pristop prepovedan!« Pojavlja se vedno več takšnih tabel, vsepovsod. Kljub temu ostaja dovolj prostorov, v katerih se lahko zbiramo, kjer lahko zadihamo, se razvedrimo, muziciramo in si izkazujemo ljubezen. Glassner*
je prinesel s seboj vrečico premoga, Tide nekaj drv, S. je prispeval sladkor in kekse, jaz čaj, naša mala švicarska umetnica-vegetarijanka pa se je na vsem lepem pojavila na vratih z veliko pogačo v rokah. Na začetku je S. prebral nekaj besed o Hugu Wolfu. Ko je prebiral odstavke, ki so govorili o Wolfovem tragičnem življenju, so mu ustnice rahlo drgetale. Tudi zato ga imam tako srčno rada. Popolnoma nepotvorjen je. Vsako besedo, ki jo izreče, in vse tisto, kar zapoje ali prebere, tudi podoživi. Kadar bere žalostne stvari, se zares razžalosti. Tako je prizadet, da je videti, kot da bo vsak čas bruhnil v jok. Takrat sem tudi sama močno ganjena in najraje bi se razjokala v duetu z njim.

Glassner postaja vse boljši za klavirjem. Danes popoldne sem mu skrivaj prišepnila: »Skromni Glassner, spremljamo tvoj napredek.«
Pridejo trenutki, ko mi postane nenadoma jasno, zakaj se umetniki vdajajo pijači, zakaj živijo razpuščeno ali zablodijo. Umetnik mora imeti pravzaprav zelo trden značaj, da ne bi moralno iztiril, zapadel v nezmernost. Sploh ne vem, kako bi stvar ponazorila. Občasno imam močne popadke v tej smeri tudi sama. Vso zatajevano nežnost, silovita čustva, vzvalovano jezero svoje duše, kipeče morje – če hočete – ocean duše, bi takrat najraje prelila v eno samo kapljo, izlila v drobno pesem. Obenem pa čutim, da bi lahko, če bi bila zmožna takšnega podviga, nenadoma strmoglavila naravnost v brezno, se začela opijati. Po vsakem ustvarjalnem dejanju bi morala umetnikov vzlet prestreči moč njegovega lastnega značaja, moralna moč, ki daje oprijemališče – ali pa kaj drugega.
Namreč zato, da ne bi strmoglavil, sam Bog vedi, kako globoko.
In iz katerega temačnega nagiba?
(Evaristos Glassner, Mišev prijatelj. Po vojni je deloval v Amsterdamu kot organist in učitelj klavirja.)

Ženske še zmeraj nismo ljudje v pravem smislu besede, ampak ostajamo »samice«, ostajamo talke in ujetnice stoletnih izročil. Kot ljudje se moramo šele roditi, in velika je naloga, ki nas čaka.

Sobota, 20. junij [1942], ob pol enih ponoči

Pri poniževanju sta nujno udeleženi dve strani. Tista, ki ponižuje, in tista, ki jo hočejo ponižati – ki se pusti poniževati. Kadar tega zadnjega ni, torej, če je pasivna stran imuna za ponižanje, se bodo sramotitve razblinile, izpuhtele bodo v zrak. Ostali bodo samo še nadležni ukrepi, ki ovirajo vsakdanje življenje. Ne bo pa več ponižanj ali pritiskov, ki obtežijo dušo. To bi bilo treba pojasniti Judom. Danes zjutraj sem kolesarila po obrežju Stadiona; občudovala sem širni lok neba na robu mesta in vdihovala svež, neracioniran zrak. Vsepovsod so postavljena opozorilna znamenja, ki nam prepovedujejo sprehajanje po stezah, v naravi, na prostem. Toda nad koščkom poti, ki nam preostane, se še vedno boči neskrčljivo nebo. Prav nič nam ne morejo, zares. Lahko nam do neke mere otežijo življenje, nas oropajo, nam odvzamejo materialne dobrine – toda pravzaprav ropamo predvsem sami sebe, z zgrešeno držo, ki nam požira vitalno moč. S prepuščanjem občutkom preganjanosti, ponižanja in potlačenosti. S svojim sovraštvom, z napihovanjem, za katerim tiči strah. Seveda smo včasih lahko upravičeno žalostni in potrti zaradi vsega, kar počnejo z nami. To je popolnoma človeško in razumljivo. Toda kljub vsemu nas ne more nihče tako zelo oškodovati, kot se lahko oškodujemo sami.
Življenje se mi zdi lepo in počutim se svobodna.
Nebo v meni ostaja tako široko kot nebo, ki se razprostira nad menoj. Verjamem v Boga in v ljudi. Postopoma lahko to izpovem brez lažnega sramu. Življenje je težko, toda v tem ni nič slabega. Če se začne človek zavedati pomena lastnega obstoja, sledi vse drugo samo od sebe. »Ukvarjanje s seboj« resnično ne pomeni nikakršnega bolnega individualizma. Pravi mir bo mogoč šele, ko bo vsak posameznik vzpostavil mir znotraj sebe – ko bomo izkoreninili, presegli sovraštvo do drugih ljudi, ne glede na to, kateri rasi ali narodu pripadajo, in ga preobrazili v nekaj drugega, morda celo v kal prihodnje ljubezni. Ali so to prevelika pričakovanja? Kljub vsemu ne vidim druge rešitve.

Petek, 3. julij [1942], ob pol devetih zvečer

/.../ Še zmeraj živim v prepričanju, da se moja hrepenenja izpolnjujejo. Nekoč bom odpotovala v Rusijo – prepričana sem, da bo prišel čas, ko bom lahko tkala vez med Rusijo in Evropo. Tega ne more zasenčiti niti novo prepričanje: da nas hočejo dejansko pokončati. Zdaj vem, da bom sprejela tudi to. Drugih ne bom obremenjevala s svojimi strahovi. Ne bom zagrenjena, ker ljudje ne razumejo, kaj se dogaja z nami, z Judi. Gotovosti, ki mi jo daje to upanje, ne bo razžrla ali oslabila gotovost pretečega uničenja. Delovala in živela bom z enakim prepričanjem. Zame ostaja življenje kljub vsemu polno smisla – čeprav tega skoraj ne smem več na glas priznati vpričo drugih. Življenje in smrt, trpljenje in radost, žulji, ranjene noge, jasmin, ki raste za mojim vrtom, preganjanja, nešteta nesmiselna grozodejstva – vse se v meni zliva v mogočno celoto. Čisto vse pojave sprejemam v soodvisnosti, kot celoto. Začenjam pa tudi dojemati – vsaj sama pri sebi, ne da bi to lahko komu razložila – kako so stvari povezane. Rada bi dolgo živela, da bom lahko nekoč prispevala svojo razlago. Če pa mi to ne bo dano, bo pač za menoj prišel kdo drug in opravil delo namesto mene. Nadaljeval bo od tam, kjer se je moje življenje pretrgalo. Zato moram poskrbeti, da bom do zadnjega diha živela čim bolje – polno in iz globokega prepričanja. Želim si, da tistemu, ki pride za menoj, ne bi bilo treba začenjati popolnoma znova, in da bi mu bile prihranjene moje muke. Ali ni tudi to prispevek bodočim rodovom?

Sobota, 4. julij [1942], pozno dopoldne

Če si lahko oblečem lepo bluzo, je to že praznik. Podobno je tudi takrat, ko se umijem z dišečim milom v kopalnici, ki jo imam lahko za pol ure samo zase. Počutim se, kot da bi že zdaj obhajala trenutek dokončnega slovesa od teh civilizacijskih dobrin. Tudi če jih pozneje zame ne bo več, bom vedela, da obstajajo in lahko naredijo življenje prijetnejše. Častila jih bom kot velike darove življenja, čeprav jih ne bom več deležna. Kajti, navsezadnje niti ni tako pomembno, da so mi trenutno še dostopne.

Moramo se pregristi skozi vse, kar nas doleti. Ravno sem odhajala iz lekarne, kjer sem kupila zobno pasto, ko je k meni pristopil nekdo, ki je nosil masko sočloveka – izprožil je kazalec in me z inkvizitorskim izrazom na obrazu vprašal: »Lahko kupuješ tukaj?« Jaz pa sem zadržano, vendar odločno odgovorila: »Ja gospod, to je vendar lekarna.« Nastopila sem prijazno, tako kot vedno. »A, tako,« je revsknil, zelo odsekano, sumničavo, in odšel. Nisem kos takšnim stvarem. Prodorna sem lahko v dialogu, izmenjavi duha. Ob divjakih z ulice, če se lahko grobo izrazim, pa ostanem popolnoma nemočna. Zmedem se, preplavita me žalost in osuplost, da se ljudje sploh lahko tako obnašajo – nisem pa zmožna odgovoriti s sočnimi besedami ali napadalcu vrniti milo za drago. Ta človek me ne bi smel takole zasliševati. Nekakšen idealist, ki bo pomagal družbo očistiti »judovskih primesi«. Vsak ima pač svoje veselje. Toda preglodati se bom morala tudi skozi občutke, ki jih izzovejo podobni trki z zunanjim svetom.
Sploh mi ni do tega, da bi se postavljala pred preganjalci iz zunanjega sveta, pa naj bodo takšni ali drugačni. Zato se niti nočem siliti. Naj kar vidijo mojo žalost, pa tudi nebogljenost. Ne čutim potrebe, da bi se junačila navzven. Premorem notranjo moč in to zadošča.
Vse drugo je nepomembno.

Pravi mir bo mogoč šele, ko bo vsak posameznik vzpostavil mir znotraj sebe – ko bomo izkoreninili, presegli sovraštvo do drugih ljudi, ne glede na to, kateri rasi ali narodu pripadajo, in ga preobrazili v nekaj drugega, morda celo v kal prihodnje ljubezni.

Petek, 10. julij [1942], zjutraj

Vedno bodo obstajale nadloge, enkrat Hitler, drugič Ivan Grozni – obdobja inkvizicij in obdobja vojn ali kuge, potresov in lakote. Navsezadnje gre le za to, kako sprejemamo, prenašamo in ponotranjimo trpljenje, ki ostaja temeljna izkušnja življenja. Poskrbeti moramo, da bo del naše duše neokrnjen prestal vse preizkušnje.

Pozneje

/.../ Težek dan, zares težek dan. Massenschicksal, usoda množic, ki se jo moramo naučiti prenašati. To zahteva odpoved osebnim zahtevam, ki zdaj pomenijo samo še otročarije. Vsakdo, ki se hoče rešiti, bi moral vedeti, da bo, če se izogne skupni usodi, namesto njega odpeljan nekdo drug. In kdo bi se sploh lahko rešil na račun kogar koli drugega! Prevladala je Massenschicksal, tega se moramo zavedati. Strašno težek dan. Toda vedno znova prihajam k sebi v molitvi. Vselej bom lahko molila, celo v najtesnejšem prostoru. In tisti del množične usode, ki sem ga zmožna vzeti nase, si zavezujem na hrbet kot culico, vse bolj trdno in nerazvezljivo. Zraščam se z njim in že zdaj ga nosim s seboj, ko stopam po mestnih ulicah.
Svoje vitko nalivno pero bom vihtela kot kladivo, da bo vsaka beseda odzvanjala kot udarec v kovačnici. Tako bom pripovedovala o neki usodi in zgodovini, kakršne še ni bilo. Vsaj ne v tako totalitarnem, množično organiziranem sistemu, kakršen je zdaj zavladal po vsej Evropi. Nekaj ljudi bo moralo kljub vsemu preživeti, da bodo pozneje pričevali o teh časih. Tudi sama bi rada nekoč postala takšna skromna kronistka.

Nedelja, 12. julij [1942], jutranja molitev

Strašni časi, moj Bog. Nocoj je bilo prvič, da sem vso noč z žarečimi očmi strmela v temo, medtem ko so mimo mene švigale mnoge podobe človeškega trpljenja. Bog, rada bi ti nekaj obljubila, čisto drobceno stvar: Ne bom obremenjevala današnjega dne s skrbjo za prihodnost, čeprav to zahteva precej vaje. Vsakemu dnevu zdaj zadošča njegovo lastno breme. Pomagala ti bom, da ne omagaš v meni, vendar ti ne morem vnaprej zagotoviti, da mi bo uspelo. Nekaj pa mi kljub temu postaja vse bolj jasno – namreč, da nam ne moreš pomagati. Mi smo tisti, ki smo dolžni pomagati tebi, s tem pa lahko pomagamo tudi sebi. In samo nekaj je, kar lahko še rešimo v tem času, kot edino stvar, ki ostaja dejansko pomembna – košček tebe v nas. Morda te lahko poskušamo obuditi v opustošenih srcih soljudi. Zares kaže, moj Bog, da ne moreš bistveno poseči v današnje razmere, kajti te so navsezadnje del življenja. Saj te ne pozivam k odgovornosti – ti si tisti, ki bo pozneje lahko zahteval odgovore od nas. Tako rekoč z vsakim utripom srca se mi jasneje razodeva, da nam ne moreš pomagati. Mi sami smo dolžni do zadnjega diha braniti tvoje prebivališče v sebi. Res je, obstajajo ljudje, ki vse do konca spravljajo na varno sesalnike za prah pa srebrni pribor, vilice in žlice, namesto da bi poskušali rešiti tebe, moj Bog. Tudi takšni so, ki bi radi rešili svoja telesa, čeprav so ta samo še dom tisočerih strahov in grenkih čustev. Pravijo takole: »Mene že ne bodo dobili v svoje kremplje.« Pozabljajo pa, da je človek v tvojih rokah odrešen vseh pasti. Spet sem se nekoliko pomirila, zahvaljujoč najinemu pogovoru. V bližnji prihodnosti se bom še veliko pogovarjala s teboj. Nočem namreč pustiti, da odideš od mene. Pri meni boš marsikdaj priča tudi stiski, popuščanju zaupanja – toda, verjemi, še naprej ti bom služila v zvestobi in ne bom te odganjala od sebe.

Zares kaže, moj Bog, da ne moreš bistveno poseči v današnje razmere, kajti te so navsezadnje del življenja.

Sobota zvečer, 10. oktober [1942]

Prepričana sem, da lahko prenesem in v sebi predelam vse tisto, kar mi v tem času prinaša življenje.
Ko pa se viharji tako razdivjajo, da ne vidim nobenega izhoda več, mi še vedno preostane preplet dlani in upogib kolena.
To je kretnja, ki je Judje nismo dedovali iz roda v rod. Trudoma sem jo morala šele osvojiti. Ostala je z menoj kot dragocena dediščina po nekom, čigar imena se skoraj ne spomnim več, čeprav njegove najboljše pobude živijo naprej v meni.
Kako čudna je bila pravzaprav moja zgodba: zgodba dekleta, ki ni moglo klečati. Ali pa v drugi različici: zgodba o dekletu, ki se je učilo moliti. To je zame najintimnejša kretnja, celo bolj kot dotiki v združitvi z moškim. Kajti navsezadnje najbrž ne moremo izliti vse ljubezni na enega samega človeka.

Prehodno taborišče Westerbork v pusti pokrajini Drenthe. V taborišču je Etty Hillesum preživela leto svojega življenja, preden je bila deportirana v Auschwitz.

Iz Pretrganega življenja nas nagovarja jezik neke mladosti, ki poskuša uloviti in ohraniti bistvo dekliških sanj, človeškega hrepenenja kot ognja ali razsvetljenosti, ki jo duši in preganja slepa, mehanična sila pozabe. Ljudje se nagibamo k pozabljanju tistega, kar nas oživlja in preraja, nečesa, v čemer bi lahko prepoznali svojo usodo kot pot k zacelitvi. Etty Hillesum si je prizadevala, da bi postala zmožna nositi plamenico razsvetljene mladosti vse do konca poti. Hotela je prenesti ta živi ogenj »na drugo stran« časa, čez polja sveta, čez prag nasilne ločitve in smrti. Ta vzgib je pravzaprav vodil roko, ki je oblikovala besedilo dnevnika v podobi molitve.

Martina Soldo

Pisma iz Westerborka, odlomki

Zadnjič sva se z očetom sprehodila po tej prašni puščavi. Oče je zelo mil in neverjetno sproščen. Prijazno in blago je zanosljal: »Pravzaprav bi še najraje videl, da me čim prej odpeljejo na Poljsko, ker bo tako prej vsega konec. V treh dneh bomo tam. Životarjenje v teh nečloveških razmerah je postalo čisti nesmisel. Zakaj ne bi tudi mene doletelo tisto, kar doleteva tisoče drugih ljudi?« Pozneje sva se celo malce pošalila na račun okolice, ki je tukaj resnično puščobna – kljub zaplatam lupine, redkim kukavicam in elegantnim pticam, ki spominjajo na galebe. »Judje v puščavi. Takšna pokrajina nam je že od zdavnaj domača.«
/.../
Naša beda je zares nepopisna, toda pozno popoldne, ko se trpki dan preveša v večer, pogosto s prožnim korakom postopam ob bodeči žici. In takrat mi srce vedno znova preplavi navdušenje – ne morem si pomagati, tako pač je – in iz mene spregovori neka prvinska moč. »Življenje je sijajno, veličastno! Nekoč bomo lahko zgradili popolnoma nov svet. Vsakemu brezumnemu dejanju in grozodejstvu bomo morali postaviti protiutež. Vsemu bomo kljubovali s koščkom ljubezni in dobrote, izbojevane v lastni notranjosti.« 
(Jopie in Klaasu, 3. julij 1943)

Nekaj je, česar ljudje običajno nočejo priznati: v določenem trenutku ne moreš narediti ničesar več, pač pa lahko samo še si in sprejemaš. Sprejemanja sem se začela učiti že zdavnaj, toda to veščino sem lahko gojila le sama zase, ker je drugim ni mogoče posredovati. Mati in Miša hočeta še vedno kar naprej nekaj početi, obrniti ves svet na glavo, jaz pa sem vpričo tega popolnoma nemočna. Nič ne morem narediti – nikoli nisem mogla ničesar narediti, lahko sem kvečjemu stvari jemala nase in trpela. V tem je moja moč, velika moč. Vendar sem je deležna samo jaz, ne pa tudi drugi. (Marii, 10. julij 1943)

Ljudje včasih govorijo: »Povsod se poskušaj znajti na najboljši možni način.« Kakšna puhlica! Povsod je obenem absolutno dobro in absolutno slabo. Oboje je med seboj v ravnovesju, zmeraj in kjer koli. Nikdar nimam občutka, da bi se morala posebej »znajti«. Vse je vedno dobro, tako kot je. Vsaka situacija, pa naj bo še tako klavrna, je v nekem smislu absolutna – v njej je zaobseženo tako dobro kot slabo.
Hotela sem reči samo to, da se mi zdi izraz »znajti se v nečem« zares ogaben. Podobno priskutna pa je tudi fraza »znati iz vsega potegniti najboljše zase.« (Marii, 11. avgust 1943)

Vsi se bomo nekoč vrnili. Ljudje, kakršna je Etty, pa so zmožni kljubovati najtežjim preizkušnjam. (Jopie Vleeschhouwer Ettyjinim prijateljem po njeni deportaciji, 6./7. september 1943)

Iz Westerborka je Etty poslala veliko pisem, ki so bila napisana na najrazličnejših vrstah papirja. Tole je napisano na hrbtni strani obrazca, v katerega so morali Judje, ki so dobili dovoljenje za začasen odpust iz Westerborka, vpisati svoj naslov.
Na sliki je začetek pisma Marii z dne 10. julija (na levi zgoraj je odlomek iz tega pisma).

Pričevanja ljudi, ki so se morali soočiti s sencami in prepadi tega brezna in ki so v njem bodisi izgubili svoje življenje ali pa so izkušnjo holokavsta preživeli, besede Ane Frank, Prima Levija, Elija Wallacha, Etty Hillesum in drugih pričevalcev, nakazujejo obrise puščave, ki je zrasla iz neosvetljenih vzgibov ravnodušnosti in sovraštva v človeški notranjosti. Pričevanja, ki prihajajo iz brezna in nas nagovarjajo z brezpotij, na katerih se lahko vsak hip izgubimo tudi sami, spominjajo na sledove v pesku, na znamenja neke prisotnosti, neke žive resnice, ki je ostala zasuta pod zlaganostjo surove moči.

V Pretrganem življenju so upodobljeni premnogi odtenki in obrazi notranjosti, katere vrednost ostaja nedoumljiva in nedostopna merilom statistike ali psihologije. Pričevalka Etty Hillesum je izginila pod peskom puščave z imenom Auschwitz. Toda dekle, ki se je naučilo klečati, je do konca nosilo v sebi izkušnjo neugasljivega življenja, navzočega v besedi in zaobljubi molitve, ki izgoreva za rešitev drugih ljudi.

Martina Soldo

Naj povem kar takoj in naravnost: Pretrgano življenje, zbirka dnevniških zapisov in pisem fascinantne Etty Hillesum, je knjiga, ki me je v zadnjem času daleč najbolj pretresla in se kot komet uvrstila v (pravzaprav ne tako zelo majhno) peščico mojih večno najljubših – knjig, ki se jih bere vedno znova, knjig, ki jih ne pozabiš, knjig, ki so lahko najbolj posluha vredne sogovornice, ko ti je težko, knjig, ki učijo misliti, živeti in polno biti.

Tina Košir

Tina Košir z Borutom Ošlajem in Klemnom Jelinčičem Boeto o knjigi Pretrgano življenje v oddaji Knjiga mene briga 20. aprila 2012.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.