Še do brezplačne dostave.

OČETU RES NI LAHKO: ČE JE JUNAK, POTOMCE ZATIRA S SLAVO, ČE JE PRIDANIČ, S SRAMOTO, IN ČE JE ZGOLJ OBIČAJEN ČLOVEK, S POVPREČNOSTJO

Pascal Bruckner, PRIDNI SINKO

Prevedel in spremno besedo napisal Jaroslav Skrušný

Vem samo to: ker sem moral misliti zoper njega, me je prisilil, da sem si izostril mišljenje. Jaz sem njegov poraz: to je najlepše darilo, kar sem jih prejel od njega.

ČAS KOSILA JE. V kuhinjo pridem po krožnike, da bi jih odnesel v jedilnico, štejem kakih ducat let. Zaslišim prve krike, kot bi odjeknilo več detonacij zapored, prepoznam dobro znano pesem. Stanujemo v predmestju Lyona, ob robu državne ceste številka sedem, v hiši z velikim vrtom. Na drugi strani ceste se začenja podeželje, po travniku onkraj ograje se pasejo krave in ovce, v zraku veje močan vonj po živini. V daljavi je videti stolpiče nekega dvorca in vzpetine Ecullyja. Nekoliko nižje teče železniška proga, po kateri vozijo samo tovorni vlaki. Kriki se okrepijo, mama kliče na pomoč. Podvizam se: starša sta si skočila v lase, gre za že skoraj ustaljen obred. Ampak tokrat je stvar videti resnejša. Oče zmerja mamo s trapo, mati njega s pokvarjencem, oče ji oberoč deli klofute, mama ga vleče za lase, kot bi mu hotela sneti skalp. Oba sta škrlatno rdeča v obraz. Mama se otepa z vsemi štirimi in divje praska okrog sebe. Pretep jima ne gre najbolje od rok, zato pa si toliko bolj prizadevata prevpiti drug drugega.
Mama vre
šči:
»Spet si bil pri tisti tvoji candri, prasec!«
Oče pritrdi:
»Ja, bil sem pri njej, gos neumna! Samo poglej se, kakšna mizerna pokveka si, norica prismojena! V prisilni jopič te vtaknem.«
Z glavo jo ho
če butniti ob steno. Rotim ju:
»Prenehajta, za božjo voljo, prenehajta!«
V spopad zapleteni par se zamaje in skoraj pade po tleh, kot bi ju kdo na silo zaustavil sredi val
čka. Med prerivanjem oče uspe mamino roko ukleščiti med priprta vrata, grozi nevarnost, da ji bo polomil prste, zato planem mednju. S skrajnimi močmi odrinem vratno krilo; mama sopiha od jeze, preteče nevarnosti ni niti zaznala; oče za hip tehta, ali naj ji pripelje še eno sočno zaušnico ali naj jo raje prisoli meni, da si bom zapomnil vtikati nos v stvari, ki se me ne tičejo. Nazadnje odide iz sobe, vzame ključe od avta in s treskom zaloputne vhodna vrata za seboj. Mama se rdeča od sramu hlipajoč opravičuje:
»Ah, pa sva res prismodi! Lep teater sva uprizorila, a ne? Pridi brž jest, da se ti jed ne ohladi.«
Žal pa sta med prerivanjem potegnila prt z mize, razbiti krožniki žalostno ležijo na tleh, jedilnica je videti kot bojišče, juha v tankem zelenem curku kaplja na pod. Izgubil sem tek, zdi se mi, da tudi mene oblivajo solze. Skupaj pobirava razbitine, skrbno zlagava črepinje kozarcev, s krpo briševa lužice razlite juhe.
Mami sem hotel stopiti v bran, pa sem jo tudi zares ubranil?

Francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner je bil leta 2015 slavnostni govornik na odprtju Slovenskega knjižnega sejma in eden njegovih osrednjih gostov. (Foto: Metod Bočko)

Dvajset let pozneje, v začetku osemdesetih let čeravno sem medtem odrasel v moža zvest družinskemu izročilu ob nedeljah še vedno občasno prihajam na kosilo k staršema, ki zdaj stanujeta v Parizu, v bližini Auteilskih vrat. Scenarij je do pike enak. Južinati začnemo v tako rekoč blaženem miru, ko na lepem iz povsem nepomembnega razloga, zavoljo za ščepec preveč soljene solate, pregrenke redkvice, žlice, ki po nesreči pade na tla, zagrmijo prve salve. Mati pobledi in reče očetu, naj za Božjo voljo utihne.
»Molči raje, nihče te ne posluša.«
A stari ne odjenja. In takrat se mama kot po nesre
či, tako rekoč nehote rahlo odkašlja. Usodno znamenje!
»Kaj pomeni ta krehet? Pojdi v kopalnico in se pošteno izkašljaj in izpljuvaj, če si bolna.«
»Nisem bolna, samo grlo si moram očistiti.«
Kulise so postavljene, oder je osvetljen, dramaturgijo poznam na pamet. Napetost nara
šča neopazno, kot toplota. Neznaten pripetljaj bo prerasel v vihar, bliža se huda ura. Vse nadloge in ponižanja, ki so se kopičila čez teden, se bodo zjedrila in zgostila v nedeljski predstavi. Tak je pač naš šabat. Oče si mora dati duška. Kot prevejan ulični glumač naju skuša peljati žejna čez vodo, na videz ga zdaj zanima že čisto nekaj tretjega. Zaplete me v nedolžen pogovor, ki pa je le zvijačna priprava za protinapad. In nato kot strela z jasnega preobrat! Gromovnik za zdaj še pritajeno godrnja, zdaj zdaj bo izbruhnil zares. Mamo bridko prebode z očmi:
»Za sinov obisk bi se vendar lahko malo bolj spodobno oblekla. A ne vidiš, kakšna pomečkana razcapanka (njegov priljubljeni izraz) si?«
»Pusti me pri miru «
Besede pospremi z grgrajo
čimi zvoki v goltancu.
»A spet začenjaš?«
»Nekaj me žgečka v grlu, saj ni nič.«

A žgečkanje preraste v praskanje, mamo strese krčevit kašelj, ki jo hoče zadušiti, loveč sapo vstane izza mize. Iz ust ji prši slina, v obraz opečnato zaripne. Spopad prerašča v vojno, oče je učakal svojo iztočnico.
»
A boš že nehala krehat?«
Dvigne desnico.
Mama ne pride ve
č do besede, duši jo nezaustavljiv kašelj.
»Če pri priči ne nehaš, odidem od tod.«
»Izvoli, kar pojdi!«
»Mi ne pride na misel, trapa prismojena! Vrh glave te že imam! Če že mora kdo oditi, si to kvečjemu ti.«
»Kar misli si,« mu skuša med dvema hropcema odgovoriti mati, »sin je prišel na kosilo, ti pa nam boš s svojo zarobljenostjo vse pokvaril.«
Ni
še dobro dokončala stavka, že ji grlo vnovič nabrekne, lica zaripnejo, iz najbolj skritih bronhialnih kotičkov ji na površje privre slapovje krčevitih stresljajev. Duši in kremži se kot v zadnjih zdihljajih. Ta histerični kašelj bo mamo spremljal vse življenje. Kot bi možu nalašč ponujala povod za izživljanje. Vedno ji je branil kaditi; kadila je cigarete znamke Craven A, pakirane v ličnih rdečih kovinskih škatlicah s pozlačenimi črkami, ki so vonjale po odišavljenem tobaku. Po njenem mnenju je k podobi moderne ženske nujno sodila cigareta v roki. Bila je srednje rasti, zavoljo kanca španske krvi je imela goste črne lase in zmeraj nasmejane oči, prifrknjen nos in nakodrano pričesko, ki si jo je česala visoko nad čelo, kot je pač terjala moda prvih povojnih let. Oče se je kot ulit prilegal stereotipu arijca s propagandnih lepakov: bil je sorazmerno visokorasel za tisti čas, ponašal se je z gostimi, svetlimi, skoraj že rdečkastimi lasmi, sivo modrimi očmi, ravnim nosom in širokim čelom.
Sredi šestdesetih let jo je v Lyonu nagnal s koncerta pianista Wilhelma Kempfa samo zato, ker je zaradi rahlo vnete sluznice dvakrat tihceno smrknila. V koncertni dvorani že najtišji šepet odmeva kot vpitje. Maestro je jasno izrazil nezadovoljstvo, njegovi prekrasni virtuozni roki, dvoje občutljivih, mišičastih in plemenitih živali, ki sta skozi vso vojno igrali voditeljem nacionalsocialistične stranke, sta obviseli nad klaviaturo. Vsa dvorana se je v znak globokega nestrinjanja ozrla na našo vrsto. Mati je morala pri priči ven, na hodnik, nagnali so jo s predstave, da v velikem praznem preddverju zaduši vsiljivo zvočno motnjo. Ko sem stopil za njo, je že koračila proti avtobusni postaji na trgu Bellecour, da se odpelje domov. Prispela je precej pozneje kot midva z očetom, namesto milozvočne glasbe Beethovna in Schuberta jo je ob prihodu pričakal koncert očitkov in zmerljivk, ki si jih je kajpak več kot zaslužila.

Tudi na dana
šnjo nedeljo, še vedno dvajset let pozneje, si mama obupno prizadeva, da bi zaustavila kolcanje, ki ji v valovih buta iz globin prsnega koša. V pljučih ji žvižga in šumi. Potrepljam jo po hrbtu, da bi jo napad minil. Oče me grobo odrine, zgrabi mater in jo silovito strese.
»A boš že enkrat nehala s tem sranjem?« (str. 30–33)

Ni mu postavil spomenika, ni mu izpisal hagiografije, narobe, brezobzirno ga je razgalil v vsej njegovi protislovni revi in blišču, z vsemi stigmami avtoritarnosti, nasilništva, zadrtega antisemitizma in simpatiziranja z nacizmom na eni strani in z vso krhko ranljivostjo in človeško nebogljenostjo smrtnika, ki zre zadnji resnici v oči, na drugi. A tudi demoniziral ga ni: le v sočutni luči avtentične literarne pisave ga je izpostavil v vsej tragični razdvojenosti, paradoksalni dvoumnosti in neizrekljivi zapletenosti človekove narave in usode v primežu minevajočega časa in ponorele zgodovine.
Kar bi se pod peresom manj nadarjenega pisca moglo izroditi v ceneno leposlovno vajo iz psihoanaliti
čnega samoočiščevanja in zdravljenja Ojdipovega kompleksa za čimer boleha dobršen del sodobne popularne kulture, še zlasti ameriške »metafikcije« in filmske pa televizijske produkcije se v mojstrskem Brucknerjevem pisanju izkristalizira v duhovit, mestoma pikro zabavljiv (kajkrat tudi na lasten račun) in tu pa tam bridko priostren in s poudarjeno osebno noto in subjektivno izkušnjo začinjen (avto)portret prve po drugi svetovni vojni rojene generacije, tako imenovanega babyboom rodu. To je bil rod, ki je ugledal luč sveta na opustošenem prizorišču zgodovinskega in moralnega debakla zahodne, na antičnem in judovsko-krščanskem izročilu utemeljene civilizacijske paradigme; rod, ki se je, naveličan starega reda, pod konec šestdesetih let prejšnjega stoletja dvignil zoper svoje očete in jurišal na nebo, zahtevajoč nemogoče; rod, ki je moral komaj desetletje kasneje drastično izkusiti polom svoje osvoboditeljske utopije; in navsezadnje rod, ki se je po vzneseno oklicanem padcu berlinskega zidu praznih rok znašel v odčaranem prostoru konca zgodovine in velikih zgodb.

Iz spremne besede

S tega sveta bom odšel neuk, edino, kar sem spoznal, je to, da je človeško življenje neprecenljivo.

V ROMANU GRENKI MEDENI TEDNI iz leta 1981 sem očeta orisal kot starega, umirajočega fašista, ki je nekdanje slepo sovraštvo do Judov prenesel na Arabce. Knjigo je pohvalil, to je moj edini roman, ki ga je sploh hotel prebrati, aluzija se ga ni dotaknila. Sem se pač uštel: s sovraštvom do Judov ni bilo moč barantati, dajal mu je prednost pred vsemi drugimi zamerami. V široki pahljači grešnih kozlov so Judje pač absolutni prvaki, saj se lahko pohvalijo z dvatisočletno tradicijo. V skrajnem primeru lahko z Arabci, potem ko bomo razčistili nekaj manjših nesporazumov, sklenemo zavezništvo zoper sinove Siona. Te je zavohal na vsakem koraku, pod še tako nedolžnimi priimki. Rešetal je rodbinska imena z germanskimi sestavinami, jih ven in ven premleval in premetaval; toliko časa jih je gnetel in mrcvaril, dokler ni iz njih »čisto majčkeno zadišalo po štetlu«, kot je temu sam rekel. Kot otroka so me namakali v lingvistično kopel, ki je danes nihče več ne pozna: čifut, čefur, južnjak, bizantinec, makaronar, švab, levantinec, štokglajzer, hohštapler, švadroner, šalobarda. S sinom sva se ob teh vzdevkih kislo nasmihala, imela sva jih za žlobudranje senilnega starca. Še danes v spominu obujava izbrane očetove besedne cvetke in si jih ponavljava kot čudaške antologijske biserčke. Njegova politična stališča sem dolgo časa jemal z levo roko, kot folklorno posebnost pač. Zares sem jih dojel šele veliko kasneje. Kadar so me prišli obiskat kolegi, sem jih v strahu pred očetovimi morebitnimi izpadi že vnaprej opozoril na starčeve »čudaške« ideje. Predstavil sem jim ga kot rahlo trčenega ali inkontinentnega starega strica, ki naj ga ne jemljejo preveč zares. Pretkano sem se zavaroval s ščitom zasmeha. Prava družinska skrivnost ni tista, ki ostaja vsem prikrita, ampak tista, za katero vsi vedo. Prav zato, ker bije v oči, je neslišna.

Za devetdeseti rojstni dan sem mu podaril knjigo znanega angleškega zgodovinarja Iana Kershawa o firerju; da bi mu odprl oči, sem ga že prej zalagal z deli o nacizmu in njegovih zločinih. Seveda je ni prebral, le na hitro jo je prelistal in mi rekel:
»Ah, kakšen butec, tale Hitler! Kronan osel! Počakati bi moral na konec vojne in se šele potem lotiti judovskega vprašanja. Najprej bi moral z raketami V2 premagati Ruse in zahodne zaveznike in šele nato počistiti judovsko nesnago. Porabiti na tisoče vlakov, zato da jih spraviš v taborišča kakšna potrata! In toliko, da veš: sploh mu jih ne bi bilo treba iztrebljati! Lahko bi jih izselil na Madagaskar ali v osrednjo Azijo. Lahko bi neprodušno zaprl meje, da se živ čifut ne bi mogel izmuzniti čeznje. Rešitev se ni manjkalo Sicer pa sem se sam dokopal do prave razlage. Zapomni si, kar ti bom zdaj povedal, zakaj prav mogoče je, da mi bodo zgodovinarji kdaj v prihodnosti pritrdili: Hitlerja so preslepili birokrati znotraj strankinega aparata. Göring ali pa Himmler. Ta dva sta bila resnični barabi. Hitler v resnici sploh ni bil nacist.«
Ko sem ga tik pred smrtjo obiskal v bolni
šnici Device Marije, sem ga že s hodnika slišal, kako se po telefonu pogovarja z najnovejšo »prijateljico«, nekdanjo mladostno priležnico, petično buržujko, ki se je pod njegovim vplivom na stara leta ogrela za nacionalsocializem.
»Tip, ki me je preiskal, se piše Gluckstein; vsaka nadaljnja beseda je najbrž odveč …« (str. 60–32)

Svet je povabilo in obljuba: kjerkoli lahko naletiš na izjemne ljudi in odkriješ vrhunske umetnine. Toliko tega je, kar si moraš želeti, toliko tega, česar se moraš naučiti, na tisoče strani moraš še napisati. Dokler ustvarjaš, dokler ljubiš, ostajaš živ.

Upam, da bom ostal nesmrten do svojega zadnjega diha.

VSAK OČE SI NALOŽI NA RAME SVOJE NEGODNE OTROKE. Ko odrastejo, si otroci oprtajo očeta na rame, tako kot je Enej na plečih odnesel Anhizija iz trojanskih ruševin; na ramenih in tilniku nenehno čutijo težo vsiljivega bitja, ki se je povsem sprijelo z njimi in jih zdaj požira kot demon ali dibuk v kabalističnem izročilu. Še tako popustljivi starši otrokom nazadnje vsilijo svoje predsodke in manije. Neznosno razočaranje: imaš se za svobodnega, pa ugotoviš, da si še kako odvisen. Naša dejanja so izpisana vnaprej, sleherna spontanost je zgolj zvijača družinskega reda, ki se uveljavlja v naših dejanjih. Vsakdo med nami se kot muha v pajkovi mreži otepa v svoji rodovni verigi in se na vse kriplje trudi, da bi se izmotal in se postavil na lastne noge.
O
četu res ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, in če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo. Lahko je tudi povprečen junak ali ganljiv pridanič. Karkoli stori, stori narobe: ali naredi preveč ali premalo. Še včeraj otrokom ni pustil do sape, danes greši z odsotnostjo, vsi moški moje generacije so bili neke vrste presihajoči očetje. Če je pozoren in ljubeč starš, se mu rogajo, češ da se je poženščil in pomehkužil. Mene vselej gane pogled na mlade ali malo manj mlade atke, ki se s svojimi otročički igrajo v parku, jih previjajo, hranijo, poljubljajo, jim pripovedujejo pravljice. Sodobna družina je nekakšen ljubezenski sindikat: o vsem se da dogovoriti, od dude do žepnine, vse nesporazume je moč zgladiti z govorico čustev. Otroke vzgajamo za to, da nas bodo lepega dne zapustili, in zapustijo nas v trenutku, ko jih bolj potrebujemo mi, kot oni potrebujejo nas. Ločitev je zato še toliko bolj boleča. Sveta brez očetov si ne gre želeti, enostarševske družine nudijo dovolj zgovorne zglede: brž ko ostane v družini samo mati, od lika ljubeče mame ne ostane nič več. Očeta nadomestijo vsakršne bratovščine, ki slej ko prej pripeljejo do prevlade kolovodje, do diktature majhnih uličnih tolp, v katerih vlada brezpogojna poslušnost. Takrat postane edini zrelostni izpit punt, spopad s policijo ali sosednjo tolpo. Naši orožniki in pripadniki posebnih enot bi bili nemalo začudeni, če bi jim povedali, da s svojimi čeladami, okovanimi škornji in pendreki krepko pomagajo pri vzgoji in zorenju teh mladcev, ki jih psujejo in obmetavajo s kamenjem. Manifestacije, pretepi, pripori so že nekaj časa sestavni del psihološke mature naših najstnikov. Obred je drag in včasih tudi krvav, vendar nujno potreben.
Po o
četu sem torej podedoval agresivnost, nič kaj primerno lastnost v vsakdanjem življenju, zato pa toliko bolj hvalevredno v razumniškem poklicu, ki terja polemične veščine. Mama si je na drugi strani očitala, da me je okužila s slabim spancem. Kadar sem se zjutraj prebudil zlovoljen, utrujen, godrnjajoč, da vso noč nisem zatisnil očesa, me je ljubeče potrepljala po glavi, rekoč:
»To imaš po meni, srček!« (str. 114–116)

Pascal Bruckner z Igorjem E. Bergantom v oddaji Odmevi.

ZGODBA ZASE JE ŽIVEŽ. Oče je med vojno izkusil lakoto. V njegovem dnevniku iz let 19411944 mrgoli prepisanih restavracijskih jedilnikov in poročil o mrzličnem iskanju masla, sladkorja, sira. Večerja na Mladinskem delovišču leta 1941, s polži, zalitimi z belim vinom, je zaupni dnevnik obogatila z zvrhano stranjo vznesenih opazk. Imeti kaj za pod zob je bila njegova poglavitna skrb. Če bi sodil po besedah mojih staršev, je bila druga svetovna vojna ena sama obsedena gonja za hrano. Stalno pomanjkanje mesa, zgolj zanikrna drobovina, plehke juhice iz kolerabe, topinambur, kostanjeve čorbe, cikorija, kavni nadomestki. V njunem svetu ni bilo prostora za tuje trpljenje, čez glavo sta si dala opraviti s svojimi prehranskimi težavami. Zato so bile omare pri nas doma zvrhano polne pločevink, riža, testenin. Ob vsaki mednarodni krizi, ob Prašičjem zalivu, med Sueško vojno, ob vojaškem puču v Alžiriji je oče prinašal domov zaboje nepokvarljivih živil. Vsakih nekaj let se je pripravljal na dolgotrajno obleganje. Med dolgimi zimskimi večeri smo polnili kozarce z breskvami in hruškami ter kuhali lonce marmelade, pri čemer se je stari izkazal za vrhunskega mojstra. Vloženi sadeži in marmelada so potem gnili na policah in se strjevali v kristalaste kamnine iz sladkorja. Ohranil sem si kozarec ribeza, nezlomljiv antracitni blok, ki ga občudujem kot ostanek izginule civilizacije. Ko je oče umrl, so selivci v kleti našli več kot tristo kozarcev. Treba je bilo torej jesti, jesti kar naprej, jesti juho, zelenjavo in predvsem seveda meso, to je bil kategorični imperativ, čvrsto krvavo meso, ki krepi kosti. Na vsake štiri ure so mi postregli z rezino kruha, na debelo namazano s surovim maslom in posuto s kakavovim prahom. Da niti ne omenjam vsakdanjega kozarca mleka, ki smo mu pravili mleko Mendesa Francea po imenu predsednika vlade, ki je leta 1954 organiziral delitev te zdrave pijače po licejih in gimnazijah, kajpak na velikansko ogorčenje žganjekuhov in Pierra Poujada, ki je premiera sumil, da »se mu niti kaplja galske krvi ne pretaka po žilah«. Ne da bi vedel, je Poujade s tem stavkom parodiral Maurrasovo misel, da Judje zato, ker ne koreninijo v francoski zemlji, ne bodo nikoli razumeli Racinovih stihov. Dokler smo živeli še v Lyonu, je oče rad skočil v Švico, našo Indijo Koromandijo, in se vsakič vrnil obložen z appenzellskimi dobrotami, sirom in čokolado; seveda si je že med potjo privoščil krepko porcijo topljenega sira z belim vinom. In če ga je delo poklicalo v Emiratsko upravo fosfatov v El Ažun v zahodni Sahari? Od tam je redno pritovoril pet kilogramov stročjega fižola. Pa iz Nemčije? Klobase in kislo zelje, renska vina, Schwarzbrot, Pumpernickel (črn kruh, ržen kruh). Police v naši kletni shrambi so se šibile pod težo prehrambenih proizvodov, redno smo morali metati stran presežke, ki so zgnili zaradi vročine ali so jih obgrizli ščurki. V rani mladosti je oče menda ponoči vstajal iz postelje in si cvrl omlete in pražil krompir. Če sem ga gledal pri jedi, me je pri priči minil tek: hrano je goltal, da so se mu sline pocejale z ustnic, in si jo s tolikšno ihto basal v žrelo, da je bil čisto vijoličast v obraz. Če sva ga z mamo vljudno opomnila, nama je odbrusil:
»Dajta mi mir, lačen sem kot volk!«
Postal je tolst debeluh, napihnjen kot balon. Na družinskih kosilih je večina jedcev končala požrtijo škrlatno pordelih lic, z vijoličasto poltjo, ki sta jo razžarila hrana in pijača. Sramoval sem se izdajalske barve, ki je bila v mojih očeh povezana s kmečkim poreklom; brž ko sem začutil, da se mi lica vnemajo in postajajo škrlatna, sem vstal izza mize in se šel osvežit; v mamini kopalnici sem si obraz za nameček pobelil še s pudrom. Za vsako ceno sem hotel ostati bledičen, še več: mrtvaško bled. (str. 130140)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.