Še do brezplačne dostave

Okostje jamskega medveda. Ta veliki rastlinojed, ki je imel lobanjo dolgo tudi do tri četrt metra, je v Evropi izumrl pred 28.000 leti. Foto: Tim Flannery

KOT DINAMIČNO IN PUSTOLOVSKO LJUDSTVO SI EVROPEJCI VEDNO IZMISLIJO KAJ NOVEGA

Tim Flannery, PRIRODOSLOVNA ZGODOVINA EVROPE

Prevedla Urška Pajer

V Evropi evolucija poteka hitro in je na čelu globalnih sprememb. Toda še globoko v dobi dinozavrov je imela posebne značilnosti, ki so oblikovale evolucijo njenih prebivalcev. Nekatere od njih vplivajo še danes. Pravzaprav nekatere dileme današnjih Evropejcev izhajajo še prav iz teh značilnosti.

Opredelitev Evrope ni preprosta naloga. Zaradi njene raznolikosti, evolucijske zgodovine in premikanja meja je precej izmuzljiva. Vseeno pa Evropo takoj prepoznamo, ko vidimo značilne kulturne pokrajine, starodavne gozdove, sredozemsko obalo in alpske vedute. In prepoznavni so tudi Evropejci sami, s svojimi gradovi, mesti in značilno glasbo. Še več, upoštevati moramo, da si delijo izjemno vplivno obdobje antičnih svetov Grčije in Rima. Celo tisti Evropejci, katerih predniki niso bili nikoli del tega klasičnega sveta, ga imajo za svojega, v njem iščejo znanje in navdih.

Kaj je torej Evropa in kaj pomeni biti Evropejec? Današnja Evropa ni celina v resničnem geografskem smislu, temveč prej z otoki obdan polotok, ki z zahodnega dela Evrazije moli v Atlantski ocean. V prirodoslovju Evropo najlaže opredelimo po zgodovini njenih kamnin. Po tem merilu se Evropa širi od Irske do Kavkaza ter od Svalbarda do Gibraltarja in Sirije. Tako opredeljena Evropa zajema Turčijo, Izraela pa ne: anatolske kamnine imajo skupno zgodovino s preostankom Evrope, medtem ko imajo bližnjevzhodne izvor v Afriki.

Sam nisem Evropejec vsaj ne v političnem smislu. Rodil sem se v Avstraliji v Antipodih, kot so Evropejci nekoč imenovali nasprotno stran planeta; drugače pa sem prav toliko evropski, kot je bila zadnja angleška kraljica. Zgodovino evropskih vojn in monarhov so mi kot otroku vtepli v glavo, nisem se pa skoraj ničesar naučil o avstralskih drevesih in pokrajinah. Morda je prav to nasprotje spodbudilo mojo radovednost. Kakorkoli, moje iskanje Evrope se je začelo že davno, preden sem sploh stopil na evropska tla.
     Ko sem kot
študent leta 1983 prvič obiskal Evropo, sem navdušeno pričakoval, da bom videl središče sveta. A ko se je letalo približevalo Heathrowu, je pilot naznanil nekaj, česar nisem nikoli pozabil: »Približujemo se precej majhnemu in meglenemu otoku v Severnem morju.« Tako nisem o Veliki Britaniji še nikoli razmišljal. Ko smo pristali, me je presenetila mehkoba zraka. Še vonj vetra je bil blag, saj ni imel tiste značilne evkaliptove ostrine, ki se je skorajda nisem zavedal, dokler nisem zapustil Avstralije. In sonce. Kje pa je sonce? S svojo močjo in prodornostjo je bolj spominjalo na luno kot pa na strašno ognjeno kroglo, ki je žgala mojo domovino. [...]
     Marsikaj od tega, kar je oblikovalo dana
šnji svet, se je začelo v Evropi: Grki in Rimljani, razsvetljenstvo, industrijska revolucija in cesarstva, ki so si v 19. stoletju razdelila planet. Evropa v mnogih pogledih še vedno vodi: pri demografskem prehodu, ustvarjanju novih oblik politike, oživljanju narave in na drugih področjih. Kdo bi si mislil, da v Evropi s skoraj 750 milijoni prebivalcev živi več volkov, kot jih je v ZDA, vključno z Aljasko!
     Morda najbolj osupljivo pa je dejstvo, da so nekatere najzna
čilnejše evropske vrste, med katerimi so tudi največji divji sesalci, križanci. Za tiste, ki svet delijo na ›čistokrvne in mešane vrste, so križanci pogosto napaka narave grožnja genetski čistosti. Toda nove študije kažejo, da je križanje ključnega pomena za evolucijski uspeh. Naj gre za slone ali pa čebulo križanje je omogočilo širjenje koristih genov, ki so v novih in neizprosnih okoljih prispevali k preživetju organizmov.
     Nekateri kri
žanci imajo življenjsko moč in sposobnosti, ki jih ne kaže nobeden od staršev, in nekatere hibridne vrste so preživele dolgo po izumrtju predniških. Tudi Evropejci sami so križanci, nastali pred približno 38.000 leti, ko so se temnopolti ljudje iz Afrike začeli križati z bledimi, modrookimi neandertalci. Skoraj sočasno s pojavom  teh križancev se je v Evropi začela dinamična kultura, katere dosežki so med drugim prve slikarije in človeške figurice, prva glasbila in prva udomačitev živali. Prvi Evropejci so bili, kot kaže, prav posebni pankrti. Dolgo pred tem pa je bila biološka raznolikost Evrope trikrat uničena in obnovljena, ko so njeno površje oblikovale mogočne naravne sile.
     Podajmo se na odkrivanje narave te celine, ki je tako mo
čno vplivala na svet. Za to bomo posegli po več evropskih iznajdbah: odkritju geološkega časa Jamesa Huttona, temeljnem načelu geologije Charlesa Lyella, razlagi evolucijskega procesa Charlesa Darwina in časovnem stroju, domiselni inovaciji H. G. Wellsa. Pripravite se na vrnitev v čas, ko je Evropa razvila svoje prve, samo njej lastne posebnosti. (iz Uvoda)

Tim Flannery je eden najvidnejših piscev o podnebnih spremembah. Kot znanstvenik, raziskovalec in naravovarstvenik je zasedal različne akademske položaje, bil je profesor na Univerzi v Adelaidi, direktor Južnoavstralskega muzeja, raziskovalni sodelavec pri Avstralskem muzeju v Sydneyju, profesor na Inštitutu za trajnostno družbo na Univerzi v Melbournu in profesor okoljske trajnosti na Macquariejevi univerzi v Sydneyju, je tudi svetovalec avstralskega Podnebnega sveta. Leta 2007 so ga razglasili za Avstralca leta. (Foto: Richard McLaren)

IZ OBDOBJA PRVIH 60 MILIJONOV LET EVROPE nam ostajajo mnoge uganke, a nobena ni tako velika kot izvor enega najbolj neverjetnih preživelcev: to je človeška ribica oziroma močeril. Ta slepi, rožnati močerad zrase do 30 centimetrov in je edini evropski vretenčar, ki vse življenje prebije v jamah. Leta 1689 ga je Janez Vajkard Valvasor omenil v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Vojvodina, ki je danes že dolgo del Slovenije, je bila majhna regija, toda Valvasor se je odločil, da jo predstavi svetu. Slava je obsegala 15 zvezkov s 3532 stranmi velikega formata, 528 bakrorezi in 24 prilogami. Vsebino je natanko raziskal in delo je bilo po takratnih merilih znanstveno akuratno. Da bi ga lahko izdal, je Valvasor v gradu Bogenšperk, kjer je živel, namestil graversko delavnico. Zaradi Slave je bankrotiral, prisiljen je bil prodati svoj grad, delavnico in posestvo. Zagrebški škof se je domoljuba usmilil ter za čedno vsoto kupil njegovo knjižnico in grafike. Vendar to ni zadoščalo in leta 1693 je Valvasor umrl kot strt človek; objavo svoje Slave je preživel samo za štiri leta.
     V Valvasorjevi veliki obsesiji je nekaj zna
čilno evropskega. Potem ko je diplomiral na jezuitski šoli v Ljubljani, je štirinajst let potoval po Evropi in Severni Afriki ter iskal družbo učenih mož. Edmond Halley ga je predlagal za člana Kraljeve družbe, kar je leta 1687 tudi postal. Njegov veliki amor patriae se kaže v njegovem delu, ki da mora dobiti svoje mesto med tistimi, ki že od časa Herodota poskušajo pojasniti naravo Evrope ali njenega dela. Zahvaljujoč ljudem, kot je bil Valvasor, je Evropa edina celina s poglobljenim in bogatim prirodopisom, čeprav je bila prepogosta cena zanj beda ali celo smrt.
     Valvasor opisuje, da je po hudem de
ževju močerile odplaknilo iz podzemnih jam na površje. Tamkajšnji prebivalci, je zapisal, so bili prepričani, da so to mladiči jamskega zmaja. Valvasor pa je močerila imenoval »črv in golazen, ki je je tod okoli obilo«. Darwin je v delu O nastanku vrst v zvezi z močerilom navdušeno zapisal, da ga »preseneča samo to, da se zaradi manj ostrega tekmovanja [] ni ohranilo še več razbitin davnega življenja«. V 19. stoletju se je Evropi razpasla moda gojenja močerilov. Izvozili so na tisoče živali in nekatere izpustili v jame v Franciji, Belgiji, na Madžarskem, v Nemčiji, Italiji in verjetno tudi Angliji.
     Mo
čeril se naravno pojavlja le v nekaterih jamah in vodah v Sloveniji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Vsaka od teh populacij je nekoliko različna in strokovnjaki si še niso edini, koliko vrst sploh obstaja. Leta 1994 so oznanili, da so v Sloveniji našli črnega močerila, ki ima oči in živi samo v podzemnih vodah majhnega predela Dobličice v Beli krajini. Kako je močeril prišel v Evropo, je uganka. V družini Proteidae, v katero spada, je samo šest vrst, od katerih jih pet živi v Severni Ameriki. Fosili so redki; najstarejši so iz Severne Amerike in segajo v čas konca dinozavrov. Najstarejši evropski fosili so stari približno 23 milijonov let.
     Vsi pa so si edini, da so to
čudaška bitja, ki življenje preživijo v počasnem ritmu. Iz 64 jajčec v Postojnski jami so se živali izlegle po štirih mesecih, mladiči pa potrebujejo toliko časa kot ljudje okoli štirinajst let , da dosežejo spolno zrelost. Nihče ne ve, kako dolgo močerili živijo, toda zdi se, da vsaj stoletje. In precej trpežni so eden od njih je v ujetništvu dvanajst let prebil brez hrane.
     Mo
čerilom se ni dobro godilo. Več kot stoletje smo jih pretirano nabirali in kmetje so jih uporabljali celo za prašičjo krmo. Danes preživele živali ogroža onesnaženje oziroma težke kovine iz industrijskih odpadkov. Se tako ravna z narodnim bogastvom? (iz poglavja Mačke, ptiči in močerili)

Uvod

Prvi del

TROPSKO OTOČJE

Pred 100 do 34 milijoni let

1 V Evropo
2
Prvi raziskovalec Hacega
3
Pritlikavi, izrojeni dinozavri
4
Otoki na križišču svetov
5
Izvor in starodavni Evropejci
6
Porodničarska krastača
7
Velika katastrofa
8
Svet po apokalipsi
9
Nova zora, novi vdori
10
Messel – okno v preteklost
11
Veliki koralni greben Evrope
12
Zgodbe iz pariških kanalov

Drugi del

NASTAJANJE CELINE

Pred 34 milijoni do 2,6 milijona let

13 Veliki rez
14
Mačke, ptiči in močerili
15
Čudoviti miocen
16
Miocenski bestiarij
17
Izjemne evropske človeku podobne opice
18
Prve pokončne človeku podobne opice
19
Jezera in otoki
20
Mesinijska kriza slanosti
21
Pliocen – čas Laokoonta

Tretji del

LEDENE DOBE

Pred 2,6 milijona do 38.000 let

22 Pleistocen – prehod v moderni svet
23
Evropa, zibelka križancev
24
Vrnitev pokončnih človeku podobnih opic
25
Neandertalci
26
Križanci
27
Kulturna revolucija
28
Združbe in sloni
29
Drugi orjaki zmernega pasu
30
Ledenodobne zveri
31
Kaj so naši predniki risali

Četrti del

EVROPA IN ČLOVEK

Izpred 38.000 let in v prihodnost

32 Ravnovesje se poruši
33
Udomačevalci
34
Od konja do rimskega neuspeha
35
Praznjenje otokov
36
Zatišje in vihar
37
Preživelci
38
Širjenje Evrope v svet
39
Novi Evropejci
40
Živali imperijev
41
Vnovična naselitev volkov
42
Tiha evropska pomlad
43
Vračanje divjine
44
Ponovno ustvarjanje orjakov

Lobanja dejnoterija. Ti sloni so prispeli v Evropo iz Afrike pred približno 16,5 milijona let in tu živeli do pred 2,7 milijona let. Kako so uporabljali svoje nenavadne rilce, ostaja skrivnost. Foto: Tim Flannery

Lobanja izumrle sabljezobe mačke (Homotherium). Ta plenilec je tehtal tudi do 440 kilogramov, v Evropi pa je živel do pred 28.000 leti. Foto: Tim Flannery

TAKO KOT MNOGI DRUGI MESOJEDCI so neandertalci najraje bivali v jamah in so bili brez dvoma sposobni pregnati tekmece iz svojih najljubših brlogov. Obilo dokazov imamo, da so obvladovali ogenj, njihovo orodje pa nakazuje, da so grobo strojili krzno, morda za ogrinjala, čeprav niso izdelovali oblek. Njihove navade jamsko življenje, ogenj in izdelava ogrinjal so bistveno prispevale k temu, da so naselili velik del Evrope južno od ledu.
     Genetske
študije nakazujejo, da je sočasno živelo največ 70.000 neandertalcev in da so bili redko posejani po celotni zahodni Evropi. Genom ženske iz Hrvaške je razkril skromno gensko raznolikost, saj je živela v maloštevilni, več generacij izolirani populaciji. Ženska, katere ostanke so našli v Altajskem gorovju, je bila potomka bližnjih sorodnikov njena starša sta bila polbrat in polsestra , čeprav to ni bilo značilno za vse neandertalske skupine. Kosti ducata posameznikov z znaki kanibalizma, ki so jih našli v jami El Sidron, so najbrž pripadale družinski skupini, ki so jo presenetili, morda v njihovi domači jami, nato pa ubili in pojedli. Forenzična analiza kostnega DNK-ja je pokazala, da so bili moški v tesnem sorodstvu, ženske pa ne. To kaže, da so pri neandertalcih, tako kot pri mnogih drugih mlajših in današnjih družbah, ženske zapuščale svojo prvotno družino in odhajale v druge skupine.

Leta 2014 izdelani model neandertalke je na ogled v lyonskem Muzeju na sotočju. Foto: Tim Flannery

      Neandertalci so bili izredno krepki in mnoga okostja kažejo poškodbe, nastale med lovom z ročnim orožjem na velike sesalce. Kljub velikim možganom so imeli nizko čelo, oči pa zakrite pod poudarjenim nadočesnim lokom. Imeli so okrogel prsni koš, kar jim je najbrž pomagalo ohranjati telesno toploto, in velik nos, ki je omogočal dobro filtriranje ledenodobnega prahu pa tudi segrevanje vdihanega zraka. Koliko so bili poraščeni, lahko samo sklepamo. Analiza DNK-ja kaže, da je bila njihova koža bleda, oči pogosto modre in lasje rdeči.
     O
či neandertalcev so bile večje od naših, možgani po nekaterih merilih prav tako. Pri današnjih ljudeh to velja za pozitivno. Vendar je vprašanje velikosti možganov pri neandertalcih sporno. Ena skupina raziskovalcev trdi, da je večji delež neandertalskih možganov kot pri nas obdeloval vid, zato je bil manjši delež zaposlen z drugimi funkcijami. Ista študija navaja, da je bil neandertalec višji od današnjega človeka, zato so bili torej njegovi možgani sorazmerno manjši od naših. Tudi če to drži, nam ostane zanimivo vprašanje: Kako so te velike modre oči videle svet in kaj so si ti nedvomno sposobni možgani mislili o njem? Žal nam arheologija na to ne more odgovoriti v polni meri.
     Ali so neandertalci pokopavali svoje mrtve? Sarah Schwartz z Univerze v Southamptonu trdi, da so bili njihovi pokopi mo
čno razširjeni. Toda dokazi, ki jih navaja, na primer odiranje in večja količina kosti v nišah, bi lahko bili tudi rezultat kanibalizma ali naravnih procesov. Kakorkoli že, odsotnost kompleksnih pogrebnih obredov ne pomeni nujno tudi odsotnosti skrbi za mrtve. Nekateri afriški pastirji so truplo včasih pustili zunaj ograde iz trnastega grmovja, ki je obdajala naselje: in zjutraj je mrtvi vstal ter začel novo življenje kot hijena.
     Nedavno so na treh krajih v
Španiji identificirali neandertalsko umetnost, staro vsaj 65.000 let, če ne več. Dokumentirali so poslikave v rdečem okru z odtisi rok, vzorce v obliki lestve ter abstraktne oblike, ni pa bilo podob živali. Pičli so tudi dokazi o okraševanju teles, pri čemer sta pomembni izjemi 118.000 let stare preluknjane in pobarvane školjke iz Španije in 130.000 let stari kremplji belorepca, ki so jih odkrili v kamnitem zavetju na Hrvaškem in so bili prirejeni tako, da bi lahko bili obešeni na ogrlici. Ob več krilnih kosteh jastrebov, ki so jih našli v jamah na Gibraltarju, raziskovalci nekoliko negotovo ugibajo, da so tamkajšnji neandertalci perje jastrebov morda uporabljali kot okrasje.
     Odkritje dveh obro
častih (večje s premerom 6,7) in šestih dvignjenih struktur iz približno 400 velikih, skrbno odlomljenih in naloženih stalaktitov v jami blizu Bruniquela na jugozahodu Francije je leta 2016 znanstvenike osupnilo. Vse strukture so bile postavljene v jami, ki leži v popolni temi več kot 300 metrov od vhoda. Prostor je moral biti umetno razsvetljen in okoli kamnitih krogov je obilo dokazov o uporabi ognja. Stalaktiti rastejo, zato je mogoče natanko določiti datum, ko so bili odlomljeni pred 176.000 leti, kar jasno dokazuje, da so delo opravili neandertalci. Namen teh struktur še ni pojasnjen; nekateri ugibajo, da so bili prizorišče za nekakšne obrede, drugi menijo, da so le del zavetja. V vsakem primeru potrjujejo dejstvo, da so bili neandertalci sposobni velikih del in da o njih še marsičesa ne vemo. (iz poglavja Neandertalci)

V ŠESTDESETIH LETIH 20. STOLETJA je bil volk v Evropi na robu izumrtja. Nekaj več jih je bilo le še v Romuniji. Toda leta 1978 so volkovi na Švedskem znova zaživeli zaradi para, ki je prišel s Finske. Ko je prispel še en selivec z zalogo svežih genov, je švedska populacija naglo rasla. Leta 2017 je bilo na Švedskem in Norveškem že več kot 430 volkov. Norveška si je začrtala nacionalni cilj, da ohranja populacijo štirih do šestih legel na leto, in skuša volkove omejiti na majhno območje vzdolž meje s Švedsko.
     Ju
žno od Skandinavije se število volkov skoraj povsod povečuje. Nekatere čedalje številčnejše populacije, na primer tista v Franciji, so naletele na ogorčen odpor kmetov. Toda v celoti širjenje volkov dobro napreduje. V Nemčiji je bil leta 2000 samo en trop volkov, danes jih je več kot petdeset in zdi se, da niso nikomur v napoto. Isto velja za Dansko, kjer se je leta 2017 po več desetletjih skotil prvi volčji zarod.
     V za
četku leta 2018 so volka videli v Flandriji, prvega v več kot stoletju. Belgija je zadnja država celinske Evrope, kjer se bodo volkovi znova naselili, zato je vsaj na nacionalni ravni vnovična naselitev volka v Evropi končana. K temu so prispevali odnos do okolja, zakonska zaščita, ki jo uživajo divje živali, povečana gostota jelenov in divjih prašičev v bližini mest ter nenadno izseljevanje ljudi z gorskih in hribovitih območij. Zdaj je v Evropi že več volkov kakor v ZDA, vključno z Aljasko!
     Naseljevanje volkov v Evropi povzro
ča bližino med človekom in volkom, ki je nismo poznali že od kamene dobe, in določena mera konfliktov med človekom in volkom se zdi neizogibna. Nekatera gibanja za osvoboditev živali bodo varovala prav vsako volčje življenje; drugi bodo iskali kompromis med volčjimi in človeškimi potrebami. V divjini živeči volkovi se srečujejo s potomci volkov, ki so se nam pridružili pred 30.000 leti. Od takrat je te potomce volkov, ki so bili radi v človeški družbi, močan evolucijski pritisk spremenil v pse. Danes prosto živeči psi po številu močno presegajo volkove. V Romuniji je na primer 150.000 psov in samo 2500 volkov, v Italiji pa kakih 800.000 prosto živečih psov in le približno 1500 volkov.
     Zanimivo je razhajanje v ekologiji volkov in psov. Volkovi se hranijo z jeleni in drugim velikim plenom, psi pa so se po tiso
čletjih iskanja ostankov okoli človeških naselbin naučili jesti skoraj karkoli in lahko ubijejo vse, od miši do zobra (psi se v divjini združujejo v trope za lov na velike sesalce). Toda medtem ko lačni psi nemara zbujajo sočutje, lačnega volka ustrelimo.

Volkovi in psi se lahko parijo in imajo plodne potomce. Pravzaprav se križajo že dolgo, kot dokazuje lajka, volku podoben pes, ki še danes spremlja številna sibirska ljudstva. Upravniki divjadi pogosto skušajo odstraniti križance med psom in volkom, ker se bojijo, da bodo na koncu izpodrinili volkove. Toda o tem vprašanju je vredno temeljiteje razmisliti. Ker so križanci tako pomemben del evropske evolucije, bi lahko trdili, da je hibridna vrsta primernejša za celino, ki jo je človek tako temeljito spremenil. Taki križanci bi morda nastali tudi v naravni evoluciji, kjer volkovi živijo blizu ljudem. Naj jih sprejemamo, dokler opravljajo isto ekološko poslanstvo kakor resnično divji volkovi? Moralno vprašanje, ali naj mi, križanci med Homo sapiensom in Homo stupidusom dovolimo križanje Canisa lupusa familiarisa in Canisa lupusa lupusa, je kompleksno. Z usmerjanjem ekologije na način preprečevanja križanja morda povzročamo škodo in rušimo ravnovesje.

»Problematični« Bruno v muzeju Človek in narava v Münchnu (Museum Mensch und Natur). Foto: Hellerhof/Wikipedia, CC BY-SA 4.0 Deed)

     Leta 2004 je rjavi medved iz Italije zataval v Nemčijo. JJ1 oziroma Bruno, kot so mu nadeli ime, je bil prvi rjavi medved, ki so ga v Nemčiji videli po letu 1835. Pričakovali bi, da bodo v deželi, katere glavno mesto ima v grbu medveda, vrnitev te živali pozdravili. Toda 26. junija 2006, samo dve leti po njegovem prihodu, so Bruna izsledili in ustrelili na gori Rotwand na Bavarskem. Mnogi Nemci so bili v resnici veseli vrnitve rjavega medveda, toda Bruno je prihajal iz težavne družine. Njegova žalostna zgodba se je začela nekaj let prej, ko so v osrednjih italijanskih Alpah izpustili deset slovenskih medvedov. Med njima sta bila tudi Brunova starša Jurka in Jože.
    
Kaže, da se je Brunova mati Jurka vrgla po svojih mesojedih prednikih izpred več tisoč let, njeno željo po mesu pa so podedovali tudi njeni potomci. Preden so Bruna ustrelili, je pokončal 33 ovac, štiri domače kunce, enega morskega prašička, nekaj kokoši in par koz. Bavarski predsednik Edmund Stoiber je dejal, da je Bruno problematični medved. In tako so v procesu, ki so ga naši predniki začeli že pred več tisoč leti, Bruna in njegove brate odstranili iz genskega sklada, da bi zagotovili prihodnje generacije rjavih medvedov, ki bodo mirnejši in vegetarijanci.
      Mnogi z zaskrbljenostjo gledajo na krotenje medvedov za nastope na ulicah in v cirkusih, toda le redki se zavedajo, kako korenito smo že spremenili ekologijo divjih medvedov. V več tisoč letih smo ustvarili plašnejšo in poslušnejšo vrsto ki je z vidika ekologije pomanjšana različica veganskega jamskega medveda in je sposoben preživeti v današnji gosto poseljeni Evropi.
     Prebivalci severne Italije imajo radi svoje divje medvede, toda leta 1999 se je njihovo
število v provinci Trento skrčilo na vsega dve živali, ki nista imeli nobene možnosti razmnoževanja. Zato so prebivalci uvozili deset medvedov iz Slovenije. Program je bil zelo uspešen in danes živi tam kakih šestdeset medvedov. Vendar vse ni šlo gladko. Nedavno so oblasti ubile samico, ker je napadla pohodnika. Približno polovico problemov z medvedi v Trentu, mimogrede, so zakrivili potomci Jurke in Jožeta, zato so mater Jurko ujeli. Brez dvoma se bodo konflikti stopnjevali, ko bo medvedov še več. Toda za zdaj vsaj v Italiji vedenje človeka in medveda obeta večinoma miroljubno sobivanje. (iz poglavja Vnovična naselitev volkov)

LUIGI BOITANI ŽIVI SREDI MLADEGA GOZDA Colline Metallifere. Kmalu po tistem, ko se je tja preselil, je zraven svoje hiše posadil želod. Danes je to čvrsta mladika, visoka pet metrov. Kar vidim veličastno staro drevo, kakršno bo z nekoliko sreče leta 2300, toda z Luigijem si težko predstavljava ta gozd, kaj šele Evropo čez 180 let. Veva le to, da nas čaka veliko presenečenj.
     S
časovnim strojem se torej podajmo še na zadnje potovanje v Evropo čez 180 let in obiščimo že zrel Luigijev hrast. Bližamo se celini, ki je v nekem pogledu videti kot pradavno otočje: mesta izstopajo kot otoki, povezani s transportnimi potmi, vsako obdano s polsenco toplih gred in drugih zaprtih struktur, ki proizvajajo hrano. Namesto morij evropska mesta ločujejo ogromna območja gozdov, ki so zrasli po stoletjih opuščanja obdelovalne zemlje. Pristanemo poleg Luigijevega hrasta, ki raste na travni jasi, obdani s palmami, ginki in magnolijami, pa tudi s kostanji, hrasti in bukvami; zahvaljujoč podnebnim spremembam je arktoterciarna geoflora na dobri poti, da se v Evropi znova vzpostavi.

      Pred nami na jasi stojita dva kipa. Enega so postavili v čast ruskemu oligarhu iz 21. stoletja, ki je svojo ogromno zbirko divjih živali izpustil na zapuščena vzhodnoevropska območja. V Evropi tako znova živijo levi, lisaste hijene in leopardi. Drugi kip slavi daljnovidno Nizozemko, ki je poskrbela za množično financiranje in poiskala zadnje sumatranske nosoroge in gozdne slone na svetu ter jih izpustila v ograjeno posest, ki je obsegala nedavno izpraznjene kmetije v Zahodni Evropi. Ob dobri hrani in zavetju so se prilagodili novemu podnebju. Na koncu so ogrado odstranili, tako da sloni in nosorogi znova lomastijo po evropskih gozdovih.
     Skupino turistov iz Afrike in Azije, ki upa, da bo videla slona in nosoroga, vodi mlada evropska turisti
čna vodnica. Pojasnjuje, da je nekoč tudi v Afriki in Aziji živela megafavna, ki pa ni preživela rasti človeške populacije in političnega kaosa v 21. stoletju. Pokaže na slona, ki ima značilnosti mamuta. To je mamuslon, katerega mešana genetska dediščina mu omogoča, da zapolnjuje ekološko nišo mamuta, a kljub temu preživi v toplejšem evropskem podnebju. Vodnica pojasni, da so evropski ekosistemi zahtevali dve vrsti slonov, da so ostali raznoliki in zdravi, zato so genetsko ustvarili mamuslona. Prvi osebki so se naučili vedenja, nujnega za preživetje, nato pa so jih sprejeli v črede gozdnih slonov. Zdaj jih je dovolj, da tvorijo svoje črede.
     Vodnica je opremljena samo z majhno, visokotehnolo
ško palico, pa vendar je med velikimi zverinami povsem mirna podobno kot avstralski vodiči v deželi morskih psov in krokodilov. Prav po tem lagodnem odnosu do narave so Evropejci zasloveli. Enako število mladih Evropejcev prebiva v kompleksnih ekosistemih, ki so jih pomagali ustvariti, kot jih živi v mestih, kajti njihovi gozdovi ponujajo pustolovščine in možnosti pridobivanja znanja. Evropski način življenja se močno razlikuje od preostanka sveta, kjer je prebivalstvo zgoščeno v ogromnih mestih brez dostopa do divjine. Kot dinamično in pustolovsko ljudstvo si Evropejci vedno izmislijo kaj novega. (iz poglavja Ponovno ustvarjanje orjakov)

OPOMBA
Fotografije (razen Bruna pri odlomku iz poglavja Vnovična naselitev volkov) so v slikovni prilogi h knjigi Prirodoslovna zgodovina Evrope.

KNJIŽNO DELO JE IZŠLO V OKVIRU KULTURNEGA PROJEKTA IZDAJE KNJIG, KI GA SOFINANCIRA JAVNA AGENCIJA ZA KNJIGO REPUBLIKE SLOVENIJE.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.