Še do brezplačne dostave.

NAJHUJŠA SO JUTRA, KADAR SE PREKMALU ZBUDIM IN POTEM NA SILO ŠE MALO LEŽIM

Huda so zato, ker mi skozi misli šibajo vedno samo težke reči. To boli včasih bolj, včasih manj, odvisno od tega, koliko se jim vdam.

Barbara Pešut, PRVI POLČAS

Slastne četrtine

Težko najdeš knjigo s tako pisano paleto čustvenih stanj in brez trohice sprenevedanja. Barbara Pešut reče bobu bob. Prav osvežujoče je, kako ni nič posladkana, kako tako v partnerskem razmerju kot v odnosu do svojega stanja odkriva tudi temne plati – pošlje nekam moža, prekolne bolezen. Duhovito, ostro, odkrito.

Katarina Mahnič

Erotika je najlepša reč, ki nam jo je podarilo življenje. Je nepogrešljiva začimba, ki je lahko po potrebi tako šokantna kot nežna. Živim tako, da je ne izgubim – da mi je ne zmanjka, da se nikdar ne počutim tako kot pečenka, ki so jo po pomoti cukrali namesto solili. Tudi v trenutkih, ko erotični žar samo še žije, ne neham. Ne žalujem, da je minilo razkošje v travi, bogastvo v roži, ampak pišem dalje.

Barbara Pešut, Zarja

KO SE JE MOJ SIN NAVADIL BRATI, sem mu takoj kupila knjigo, da bi še malo počakali na facebook. K nam domov je tako prišel Harry Potter. Sin se je branja lotil zelo zbrano in odgovorno, vsak večer. In je tudi mene premamil. Knjigo sem spočetka brala kar malo sramežljivo, niti slučajno ne bi komu priznala, da jo berem. Potem pa je začela vedno bolj smelo grabiti po meni. Tisto, kar me je v zgodbi najbolj očaralo, je bil plašč nevidnosti. Takrat sem si zelo želela, da bi si ga včasih ogrnila. To se je zdaj spremenilo, ne želim si ga več, ker mi ni zares koristen, in tudi tako velik bi moral biti, da bi ogrnil še voziček; imela pa bi eno drugo reč, ki jo dosti bolj potrebujem.

Sem fenica znanstvene fantastike, tako pravljične kot futuristične. Zelo mi je bil všeč film in tudi nadaljevanka Zvezdne steze. Tisto, kar je najboljše zame pa verjetno tudi za marsikaterega hendija, je krasna naprava iz tega filma, ki se ji reče transporter. To je tisti gumbek, ki nas takrat, ko si to želimo, prežarči iz enega v drug prostor. Pred leti sem si skreirala majico, ki zelo spominja na uniforme z vesoljske ladje Enterprise, ki je letela s hiperhitrostjo skozi vesolje in se tu in tam ustavila na kakšnem planetu. Ekipo s kapitanom Kirkom so prestavili na planet s posebno napravo, ki jih je molekularno prežarčila na želeno mesto. Ko se je odprava končala, je kapitan pritisnil na drobno napravico, ki jo je nosil na prsih, in rekel: »Scotty, beam me up.« Scotty je bil glavni inženir na zvezdni ladji Enterprise. Nemudoma je izpolnil ukaz. Kapitan se je na planetu molekularno razblinil in se znova zmaterializiral na ladji.

Če me kdo vpraša, kaj si želim za rojstni dan, ki se mi nezadržno bliža, je resnica samo ena. Tako napravico za transportiranje. Tisti moji majici bi resnično pristajal samo še droben srebrn gumbek. Obljubim, da si bom skreirala še več uniform v drugih barvah, ker tudi ta v rjavo zlatih tonih ni slaba, ukaz znam že zelo dobro posnemati, samo ne vem, če je kje kakšen Scotty, ki me bo razumel.

Ko bom takole molekularno potovala skozi prostor, res ne bom rabila plašča nevidnosti, bom brez teže, oblike in težav in svoj hendi bom zlahka lahko klicala hendi-mendi.

Pred kratkim sem izvedela za bistvo budizma: odpovedovanje.

Zdaj vem, da to odpre pot novim bivanjem, iskricam blestečih barv.

Šele zdaj razumem, zakaj sem nekoč tako intuitivno rekla novinarju, da sem naivna in neumna in imam šele sedaj pravo opremo za odkrivanje vesolja. To je bilo v obdobju, ko sem se že zavedala svojega hendikepa, vendar ne v taki obsežnosti. Zdaj pa imam te iskrice blestečih barv. Če bi rekla »bravo«, bi bilo to zelo neokusno, vulgarno, butasto. Raje vzamem samo iskrice in sem tiho. (str. 68)

Romantična najstnica

AVTOBIOGRAFIJO BI VELJALO ZAČETI NA ZAČETKU. Rodila sem se leta 1964 v Ljubljani na Viču in se z desetimi leti preselila v Šiško. En del mene, tisti zgodnji, se še vedno počuti Vičanko, drugi, trdnejši, pa Šiškarico.

Bliža se marec 2014, ko bom napolnila pol stoletja. Spominjam se oddaljenega dvajsetega marca, ko sem imela šesti rojstni dan. Tisto leto je pomlad presenetljivo zgodaj zavela v deželi. Bilo je že toplo in mama mi je prvič v letu dovolila, da si nataknem bele dokolenke in roza plisirano kiklco to je bila revolucija!

Ampak suhoparnega, faktografskega pisanja biografije ne maram preveč, raje imam sporadičen način. In končno, pričujoče delo je bolj roman kot gola avtobiografija, zato bom skakala iz svetlega v temno, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, iz 1 : 0 v 0 : 1, in to brez reda.

Najhujša so jutra, kadar se prekmalu zbudim in potem na silo še malo ležim. Huda so zato, ker mi skozi misli šibajo vedno samo težke reči. To boli včasih bolj, včasih manj, odvisno od tega, koliko se jim vdam.

POTAPLJANJE

Ne se potapljati ob zgodnjih jutranjih urah!
Grdo je dno, grde so
škraplje
Zme
čkano je meso, zmečkane so trave
Zlepljene so misli, besede zra
čni mehurčki
Kamnit je dih, otrple so o
či
V mulju so blatne
školjke, v njih zaprti biseri
Če hočem preživeti, jih raje ne odpirati in
se ob zgodnjih jutranjih urah ne potapljati

V takih trenutkih me velikokrat pahne v mojo najhujšo moro Auschwitz, Jasenovac. Toliko dejstev poznam, toliko prizorov sem videla v filmih, dokumentarnih oddajah, knjigah. V taki meri, da te vsebine ne prenašam več in se ji raje, če se le da, izognem. Milost, Barbi.

Misli o čem lepem, zgodaj zjutraj, pa so tako prekleto nestvarne, da skeli. Namesto tega raje pometam. (str. 1314)

NA ZAČETKU SEM SVOJO BOLEZEN SKRIVALA. To je bilo res težko delo. Najprej je postala moja hoja malce negotova. Temeljito sem se ukvarjala s tem, kam lahko še grem, kje naj parkiram, da bom čim bližje cilju, česa se lahko udeležim itd. itd. Skoraj nikomur razen domačim nisem zaupala svojega problema. Skrbela sem predvsem za to, da je moje življenje čim dlje ostajalo radoživo. Najprej sem začela črtati družabne prireditve. Deloma zato, ker nisem hotela kazati svoje šepajoče hoje, deloma zato, ker mi je šla večina ljudi na njih na živce, predvsem pa se nisem hotela takšna kazati v družbi z možem, pa tudi on ne z mano. To je med nama rodilo tihi dogovor. Po eni strani mi je sicer odleglo, po drugi pa me je tišina bolela globoko, da se mi je lomilo srce in mi vedno bolj ledenelo. A vsakič znova sem našla moč za šivanje ran, celjenje s povoji, žavbami, dišečimi olji ... in potem končno v besedi Razumem.

Po izdaji plošče za Sestre leta 2003, kjer sem prispevala vsa besedila, za tri pa napisala tudi glasbo, je bil spomladi izbor za Miss Slovenije. Sestre so tam nastopale z mojim komadom Latina bambina. Uro pred pričetkom prireditve sem klicala Roberta, potiho pričakujoč, da me bo vzel s sabo, saj sva bila oba povabljena. A to se ni zgodilo. Tja je šel s prijateljem seveda, z mano bi bilo malo nerodno, šepala sem že. S takimi ugotovitvami sem se dolgo mučila, dokler se, milo rečeno, nisem naveličala. Morda pa je bila moja ugotovitev zmotna ves čas. (str. 2122)

NA YOUTUBU MI JE DANES SLUČAJNO ULETEL videospot skupine Fishbone Ma and pa. Komad, v katerem me je najbolj navdihoval način igranja sinta, ko sem bila klaviaturistka pri skupini U'redu in sem na zadnji plošči po tem zgledu posnela komad Naj te ne bo sram, ko greš na drugo stran čisto sam. V začetku devetdesetih sta razpadla Juga in naš bend, rodil se je solist Magnifico, rodil se nama je sin, meni pa je propadla rokenrol kariera in prišla prekleta bolezen.

Spet se je zvečer vrnil domov iz studia, potem ko je šel še v sproščujočo gostilno. Na moje vprašanje, kako je bilo kaj tam, je bilo kaj punc, je tako kot vedno ponorel, da naj že neham in da si res želi, da bi ga enkrat ob vrnitvi vprašala: »Kako si, lubi, bi kaj jedel?«

Zabodljaj v srce, nehala sem jih že šteti, nanje sem se navadila in jih redno odpuščam. Zdaj, po dvajsetih letih, sem že tako težek invalid, da mu te želje ne morem izpolniti, če si še tako želim. Za vbod pa mu nočem ostati dolžna: »Jaz si pa želim, da bi me ti enkrat vprašal: Dober večer, ljubica, ti je kaj dolgčas, te zapeljem kam?«

Brez veze mi je govoriti o slabem, ki se je vleklo še v naslednji dan.

Utihnem, saj sem se navadila tudi molčati ne že zdavnaj, ampak šele pred kratkim. Včasih imam občutek, da je to moja primarna karakterna lastnost. A globoko v meni je vedenje, da živim življenje, ki si ga nisem nikdar želela. Najbolje mi je, kadar sva skupaj, takrat najbolj uživam, najbolj duhovno diham, se najbolje zabavam, ker to znava res dobro skupaj početi, razumeva se, in še vedno sem jezna in zatreskana. Svojo jezo si potem spet potešim s kakšno pesmijo:

DIETA

Nažrla sem se odpuščajočega srca
to redi, od tega se dobi holesterol
Šla sem na ločitveno dieto
Beljakovina se mi ne ve
že več na hidrat
na njegovo mesto se je vlo
žila zelenjava
Gojim jo s svojo bioenergijo
bu
čke so že na pogled divje in popolne
povzro
čajo zavist
in nakodrani listi
či solate
kot sve
ž maestral po naporni noči
vla
žno božajo moja lica
In beljakovina?
Njo bo treba trdo
No meat, no dairies!
če bo šlo

Eni mi pravijo, da je tudi dobro iti kam kričat. To imam še v planu. Resničen vzrok za najin večni konflikt pa zame ni dejstvo, da je bil on v gostilni, ampak da jaz nisem bila s prijatelji, v sproščenem smehu in zezanju. Bila sem samo sama doma.

Sledi odločitev, da bom danes pisala samo o stvareh, ki so mi ljube, me zabavajo.

Kako sva se prvič srečala. (str. 3739)

Zaljubljenca (Foto: Jože Suhadolnik)

U'redu (Foto: Tomaž Lunder)

RADIO IGRA IN NAENKRAT ZASLIŠIM Dream a little dream of me. Kadar zaslišim hit, ki mi je drag, vedno povečam ton do maksimuma. Asistentka me vpraša, koliko časa je obstajal naš bend U'redu. Razmišljam o tistih letih, ko je bil rokenrol edino vodilo mojega življenja: »Mislim, da pet let.«

Spomini na tisti čas, divji in lepi kljub težavam v Jugi in v duhu. Da sva z Robertom dobila kaj denarja, sva počela kup različnih reči. Živo se spomnim napovedi na Studiu City, šlo je za promocijski nastop našega benda U'redu na ljubljanskem gradu: »Medtem ko je Jugoslavija na robu državljanske vojne, se nekateri prav lepo zabavajo …« In posnetek je stekel. Leon Magdalenc je intervjuval mene in Roberta:

»Glede na to, da je naslov vaše plošče Goli, kako to, da nista gola?«

Robert je razpel svojo plišasto srajco in rekel, takrat, ko je srbohrvaški jezik že postajal nezaželen: »Samo pokažem prsa junačka!«

Potem je Magdalenc pomolil mikrofon proti meni:

»Jaz pa spodaj nimam nič.«

U′redu na turneji West

Ob poslušanju hita Dream a little dream of me se spomnim, da smo ga v slovenski izvedbi, v priredbi Janeza Žana Zmazka, posneli za Sašo Einsiedler. Snemali smo v studiu 26 na Radiu Slovenija moj mož, basist ozkega obraza, njegovega imena se ne spomnim, Rale Divjak in jaz na klavirju. Takrat sem prvič sodelovala v rokersko-džezovskem sestavu. Zelo sem se potrudila, in ko je Rale rahle dvome o pravem beatu preveril z igranjem vsakega posebej, je bil z mojim zelo zadovoljen. Takrat se mi je prvič dvignila samozavest klaviaturistke. In se zamislim: »Ja, takrat sem 'mela rokenrol, zdaj 'mam pa multiplo.«

Taki zoprni utrinki me velikokrat pritisnejo ob zid in stalno jih odganjam, evo, zdajle bom šla na kosilo in si privoščila krvavice z zeljem, ki jih je pripravil mož, tako pregrešno dobro, da bom za nekaj časa obstajala samo kot okus.

Potem ko sva se z Robertom poročila, smo odšli z U'redu na slovensko turnejo za promocijo cigaret West po vseh večjih krajih. Vsak drugi dan smo imeli skupaj s plesno skupino štirih Mariborčank in bendom Rdeči baron nastop na tovornjaku z velikim odrom. Tistega poletja je bila temperatura konstantno 35 stopinj, bilo je naporno, divje, mučno, seksi. Spremenila sem imidž v čisto blondinko s kratkimi lasmi in super oblekicami in zagrabil me je rokenrol. Bila sva že odločena, da se preseliva v Sarajevo, a sva zaradi razmer v Jugoslaviji usodno počakala. Dan pred pričetkom vojne za Slovenijo je U'redu dobil denar za izdajo druge plošče in ponudbo za turnejo po Jugoslaviji, ki naj bi se začela v Osijeku. Potem pa je vse to propadlo in ni nam preostalo drugega, kot da prestavimo vse komade v slovenščino. Bend ni napredoval in Robert se je odločil za solo kariero.

Ob snemanju njegove prve plošče se je moje življenje močno spremenilo. Ploščo sem posnela skupaj z njim. Odigrala sem vse klaviature, odpela vse backvokale, odpela z njim duet L'amour toujors, sodelovala kot producentka in skrbela tudi za njegov stajling. V pogovore in ustvarjanje se je tako odločno postavil na prvo mesto, da tudi sama sebi nisem bila več glavna, glavna sta postala on in kepica. Zanosila sem, prenehala z divjanjem in se pripravljala na malčka, največje možno darilo.

On pa je še naprej živel isti rokenrol, kot bi ga sicer hotela tudi sama. Skrbela sem za njegove navdihe, mu šivala obleke, zaposlila sem se kot učiteljica glasbe. Kot da bi stanje pred katedrom lahko odtehtalo stanje na odru. Narobe! Telo in psiha sta se uprla tej, milo rečeno, laži, in tako sem zbolela. Zdaj, po dvajsetih letih, lahko mirno rečem, da sem tudi sama žrtev vojne. (str. 6567)

PRI ŠPANŠČINI SEM IZVEDELA, da ima tudi Evropa kakšen eksotičen jezik. Ne mislim na jezike malih, posebnih etničnih skupinic, kot so na primer Rezijani, ampak na jezik, ki se uporablja in je razumljiv vsem prebivalcem neke dežele. Taka je na primer švicarščina.

Tega jezika žal ne razumem, znam pa eksotični jezik, dosti bližji moji domovini, ki izumira, ker ga le redki uporabljajo. Pravzaprav ugotavljam, da so tisti redki, ki ga še znajo, Slovenci. To je srbohrvaščina. Izraz, ki ga vsi dobro poznamo za kavo, je v srbuli (kot smo jo klicali v šoli) kafa in Slovenec se pač ne obremenjuje s tem, kaj sme reči v Zagrebu. Ker pa smo brihtni in veliko hodimo na morje na Hrvaško, smo se že zdavnaj naučili v hrvaških kafičih naročati kavo.

V novih državah morajo prebivalci poznati pravi hrvaški, srbski ali bošnjaški jezik. Kadar sem potovala tam okoli, sem vedno uporabljala srbohrvaščino. Bila je eden od uradnih jezikov Jugoslavije, ki sem se ga dve leti učila v šoli, in tega znanja si pač ne pustim vzeti. Nekdanjo domovino sem imela zelo rada. Všeč mi je bilo, da je tako različna, tako vedrega duha in v Evropi na devetem mestu po velikosti. Ko sem bila v zadnjih letih na obisku v kakšni od njenih novih dežel, sem srbohrvaščino seveda še vedno uporabljala in moji sogovorniki so bili do mene zelo vljudni; čudno, vsi so me popolnoma razumeli, čeprav se nisem ukvarjala ne z ekavščino ne z jekavščino. Vem pa dobro, kam sodita »devojka« in kam »djevojka« ali pa Dejan in Dean. A njihovo umeščanje prepuščam sogovorniku in od njega tudi pričakujem, da mi pusti svobodo pri izbiri tiste oblike, ki mi trenutno najbolj ustreza.

Povsem drugačno doživetje, ki me še vedno boli, kadar se nanj spomnim, sem doživela v času krvaveče Jugoslavije. Na morju sem v trafiki vprašala: »Izvinite, imate možda neke slovenske novine?« Moški za mano me je potrkal po rami in me vprašal, kako se po slovensko reče »izvinite«. Prestrašena in osupla sem mu odgovorila: »Oprostite.«

»Vidite, tako se kaže i kod nas.«

Bila sem pretresena, zdelo se mi je, da se v ti dve lepi besedi lahko skrči celotna vojna kot v eno maligno celico.

Spomnim se še enega pogovora nekje v Dalmaciji. Jedli smo breskve in takrat sem izvedela, da se breskev po hrvaško imenuje breskva. Moje vprašanje je bilo pa takole:

»Kako se na hrvatskom kaže breskva? Briskva?«

Duhovitost nas, nekdanje Jugoslovane, še vedno zna dvigniti iz preklete krvavo rdeče preteklosti in brezbarvne sivine današnjih dni. Če imate srečo, da ste deležni še ulične vzgoje, kot sem je bila nemalokrat jaz, lahko slišite ne le nežne odtenke duhovitosti, kakršno sem omenila, ampak še marsikaj takega, da crkneš od smeha. (str. 109110)

V Dubrovniku

Nekdanjo domovino sem imela zelo rada. Všeč mi je bilo, da je tako različna, tako vedrega duha in v Evropi na devetem mestu po velikosti. Ko sem bila v zadnjih letih na obisku v kakšni od njenih novih dežel, sem srbohrvaščino seveda še vedno uporabljala in moji sogovorniki so bili do mene zelo vljudni; čudno, vsi so me popolnoma razumeli, čeprav se nisem ukvarjala ne z ekavščino ne z jekavščino.

MATI JE DIGITALNO DOBO IZKORISTILA NAJPREJ ZA TO, da je pometla s kopico knjig, priročnikov in težkih enciklopedij, znosila jih je v klet ali antikvariat. Preden so šle svojo pot, mi je v rokah obležala velika enciklopedija, ki bi zdaj nosila moderno računalniško ime Wikipedia, številka 5, s črkami P-SJO. Odkar guglam ali listam po revijah, so se moje roke kar odvadile držati tolikšno težo, skoraj sem že pozabila ta občutek. V njej sem našla združeni zunanjo in notranjo lepoto, tisto, kar je tako opevano v revijah, iz ust misic ... Odprla sem jo na mestu, posvečenem hrvaškemu slikarju Račkemu in njegovi veliki stvaritvi, oljni sliki Francesca da Rimini. Ženska po prizoru iz Dantejeve pesnitve vstopa v pekel. V svoji pregrešnosti in prekletosti prav žari in tako zasenči vse druge grde in uboge duše, ki še čakajo na svojo kazen. Svojemu trpljenju stopa naproti bolj objeta z ljubimcem, kot je lahko bila kdajkoli v življenju. Na njenem obrazu se zrcali grozna sreča, usta ima rahlo razprta, oči priprte, orgazmični izraz odkriva njeno notranjost. Lepa je.

V življenju sem enormno velikokrat grešila, ni me sram, všeč sem si taka. Nič nimam proti, če me potem čaka to kar Francesco, v pekel hočem vstopati pokončna in sloka, bolj kot sem lahko bila kdajkoli v zadnjem delu svojega življenja, srečna kot Avatar, s pregrešnim orgazmom na ustnicah in lepa.

Rački me je razkrinkal. Resnica je, da sem ljubosumna. Sram me je povedati, na kaj vse, in sram, da sploh sem ljubosumna. To me včasih, največkrat ponoči ali zvečer, črviči, krotoviči in mi grozno škodi. Pogrešam najin sočni seksualni spev, vedno je bil ubran, v duru ali molu. Danes se je spremenil v kontrapunkt, a presenetljivo, še vedno je ubran. Ljubosumna sem na vse tiste babe, na tisoč, kolikor jih v povprečju pride uživat na njegove koncerte, in na tistih pet, šest, ki hodijo v njegov studio ali v gostilno uživat na njegove besede. Ljubosumna sem na njegovo čudovito kariero, na njegov smeh, na njegovo lepoto, ki je vsak dan bolj romantična. Včasih se mi to razmahne do skrajnosti, da crkneš, no! Težko mi je, ker si del moje osebnosti silovito želi, da se mu vse to dogaja, in drug del silovito ve, kako bi v tem uživala z njim tudi sama. Iz obupa, ker nič ne pomaga, se včasih izlijem samo v pesem:

LJUBOSUMNA

Ljubosumna sem na kopalnico,
ko vase sprejme tvoje golo telo
Na ogledalo, ko poljublja tvojo ustnico
Na Armani hla
čnico, ker ona stiska tvoje stegno
Na kavbojke, ko te nizko pod pasom objemajo
Na roza srajco, ko se pri
žema ob tvojo ramo
Ma
ščevati se, kot se spodobi, ne morem
Ti nisi ljubosumen na tisto, ki mi je
še ostala
Na bolezen mojo, edino
E pa, skleroza multipleks
Mar
š v pizdo materino!

(str. 115116)

Pred domačim blokom

TAKO, PRI KONCU SEM. Poskušala sem ubraniti buli pred svojimi vrati, a sori, babe, ni mi preveč uspelo, čeprav sem se trudila po svojih najelegantnejših močeh. S tipi bi že opravila, a kar naprej me je spotikala una moja. Zdaj imam knjigo Ozdravimo multiplo sklerozo in kar nekaj izvedb opojne substance, ki jih jemljem dnevno. S tem se bom spopadala, mogoče mi pa rata, in spodobi se, da drugi del biografije napišem stoje in bolje. Sem pa mnenja, da tudi ta začetniški ni tako slab, še najbolj me spominja na kakšno rumeno čtivo ali v najboljšem primeru na rokenrol. Ker znam tudi malo latinščine, sem si prevedla nekaj, kar je davno rekel Plinij Mlajši:

Nullus est liber tam malus ut non aliqua parte prosit.

Nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi čemu koristila.

Lahko jo preberete, lahko z njo podkurite, lahko jo citirate ali v njej prešate travniške cvetlice za herbarij ... Izbira je velika in vaša. (str. 134)

Nekega otožnega novembrskega dne sem dobila električni invalidski voziček. Saj sem ga takoj speljala in dala celo v peto, vsa ekipa je bila navdušena. Jaz sem samo vljudno pohvalila rdeči stroj, a pravega navdušenja ni bilo, nobene sreče nisem občutila.

Posnetek predstavitve knjige Prvi polčas 5. maja 2016 v Cankarjevem domu. Z avtorico se je pogovarjal Miha Šalehar.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.