Še do brezplačne dostave.

ZAKAJ IDENTITETE NE BI RAJE OBLIKOVALI V ODNOSU DO PRIHODNOSTI, V KATERI BI ŽELELI SOBIVATI ...

... IN BI SE TAKO POŽVIŽGALI NA PRETEKLOST, KI JO JE TREBA LE PASIVNO PODOŽIVLJATI?

V mozaično grajenem romanu, kjer se prepletajo stvarnost in domišljija, svetovna zgodovina in osebna naličja ter vloge, pisatelj Prenz izpostavi človeka kot posameznika, ki je okoren in nebogljen v svojem ravnanju, a obenem tudi neuničljiv v svoji radoživosti in zvest svoji enkratni osebnosti. Skratka, to je kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti.

Marko Kravos

Juan Octavio Prenz, SAMO DREVESA IMAJO KORENINE

Prevedel Ferdinand Miklavc
Spremno besedo napisal Marko Kravos

Juan Octavio Prenz na predstavitvi knjige marca 2019 v prostorih Društva slovenskih pisateljev. Umrl je 14. novembra 2019.

VSE NA TEM SVETU SE MORA ZAČETI IN KONČATI Z IMENOM, o njegovem osebnem izvoru pa nam je dana samo kaka nejasna in meglena predstava, ki je leta ne razjasnijo, pač pa še bolj zameglijo. Poizvedovanje pri sorodnikih in raziskovanje po mestnih in cerkvenih arhivih sicer pomagajo odkriti vsaj nekatere spremembe priimka, njegovega izvora pa najverjetneje ne, nasprotno od tega pa v ničemer ne pomagajo dognati najpomembnejših razlogov, ki so jih imeli znani ali neznani ljudje, ki so odgovorni za naše krstno ime. Iz prejemnikov se tudi sami spremenimo v darovalce drugih imen, pri tem pa izbira ni nič manj skrivnostna. Po utrudljivih pogovorih ob mizi, po skrivnostnih razpravah ali po samotnih premišljevanjih, se imena, če jih niso posredovali daljni, že mitski predniki, pojavijo kot spomin na srečne ljubezni ali na zamolčane zgodbe ali, čemu ne, vzniknejo iz dolgih bedenj, sanj, polomov ali iz nerazložljive praznine. Ime, to spoznanje pride s časom, je le drobna ostalina drugih ljudi, v kateri se prepleta neskončno neznanih okoliščin, ki jih poimenovani nikoli ne uspe razvozlati. Kaj reči o imenih, ki se porodijo iz naivnega istovetenja z znamenitimi osebami, katerih zgodovina, ki je še bolj minljiva, traja toliko kot tisti, ki jo nosi. So tudi taka, ki se iznenada pojavijo zaradi znamenitosti kakega svetnika ali revolucionarja, ki je ravno v modi, ali tudi, ni se treba čuditi, zgodovina rada ponavlja take poredne hudomušnosti, kakega prikritega rablja, čigar resnično naravo pa potem razgali čas. So tudi imena, ki niso prava, kaj resničnega naj vsebujejo, če ne izvirajo iz kake zgodbe, in so posledica naključja ali plod golih slučajev, plod neodločnosti ali nuje. Toda ime je skoraj vedno breme, bolj ali manj težko, bolj ali manj posrečeno, neke tuje zgodovine, ki je bolj ali manj le slutnja. V potekanju življenja, po poskusih razvozlati zmedo, skrito za lastnim imenom, se človek, tudi sam lahkomiseln ali krut podeljevalec imena, zadovolji s tem, da obremeni novorojenca z novim, katerega resnično zgodovino se bo tudi on zaman trudil razvozlati. Naj nam bo všeč ali ne, ime postane kakor obupen poskus, čeprav to ni vedno očitno, da bi, vsaj bežno in negotovo, preživel nekdo drug. Vedno, v zadovoljstvo ali v nesrečo, gre za utelešenje neke neznane in tuje zgodovine, ki jo naložijo in obnovijo drugi.

Dal sem ti ime, mi je nekoč rekel oče, in jaz, Benigno Salvador Croce, sem moral tako darilo občutiti kot udarec z gorjačo, kajti od tistega krsta si je drznila neskončna množica glasov, kakor v kako nagrado lastiti si pravico, da me označujejo in kličejo po lastni želji. Ime ni zato, da nas opredeljuje, to postane razumljivo s časom; v najboljšem primeru gre za goli približek nenavadnim ali pa vsakdanjim nagnjenjem, zgodam ali nezgodam drugih. Tako spoznanje samo po sebi ni bilo niti boleče niti veselo, morda le neprijetno, je pa dobro razkriti tuja hotenja in se zavedati, da je človek za tistega, ki ga je krstil, v resnici drugi, skoraj tujec. Kar zadeva Pravičnega Odrešenika Benigna Salvadorja, ki me je po milosti doletel, pa v nravnosti, s katero sta se ponašala moja starša, nisem mogel najti pravega nagiba zanj, še toliko manj pa izvedeti za podrobnosti posvečenega trenutka izbire ali spoznati bežni odnos, verjetno golo navado, ki sta ga imela do simboličnega pomena takih imen.

Vzdevki, ti so manj skrivnostni, naključni pa bolj in ti niso usojeni, nanje v življenju naletiš. V nekem trenutku vzniknejo iz tvoje lastne zgodovine. Kakor že, skrivnost, če ta sploh je, tiči v izboru, tega pa opravijo drugi in uporabijo kako lastnost ali značilnost, ki te s svojo močjo označevanja spremlja, v srečo ali nesrečo, do konca dni.

Da, dober del otroštva me je spremljal, še celo pravilen se mi je zdel, vzdevek Dumbo, ker sem imel štrleča ušesa, dobil pa sem še druge, Malček, ker sem počasi rasel, celo Mutec, ker sem veliko molčal, pa tudi take, ki so se mi takrat zdeli nenavadni, Rusek, tako, s pomanjševalnico, in v drugi različici Poljak, tako, brez pomanjševalnice, pri otrocih, ki so se kljub mojemu priimku omejili na moje slovansko poreklo.

V tej Ensenadi de Barragán, kjer so se mešali priseljenci z vsega sveta, je bilo Rusek ali Poljak nekaj drugega kakor pa Galičan ali Napolitan, kar je bilo poimenovanje za imenitnejši, samo napol mešan rod. Z vzdevkom Rusek ali Poljak si se, čeprav so bili tukaj vsi tujci, zares počutil tujca, pregnanega na nižjo stopnico. V vsakdanjem občevanju z besedami je to pomenilo, da se v titanskem spoprijemanju z novim jezikom bojuješ z zapleteno in smešno govorico staršev, s tistim členom, ki ga uporabljaš samo takrat, kadar ga ne bi smel, ali s spreganjem, ki se blaženo razreši s tem odrešilnim nedoločnikom, ki pa je enako smešen povsod, kjer naletiš nanj. Biti Galičan ali Napolitan v kraju, kjer se govorijo vsi jeziki sveta, tako sem občutil, je bilo, kot bi bil domač, čeprav taka poimenovanja niso imela enake veljave kot druga, bolj preprosta, ki niso namigovala na naravo ali etnični izvor. Kacik, Brkač, Vihar, to so res bili vzdevki: z izvorom v tolpi.

V svoji duši nisem mogel terjati zamenjave vzdevkov Dumbo, Malček ali Mutec s takimi, v katerih bi se lahko kljub vsemu sam prepoznal, vendar bi bili manj žgoči kakor Rusek ali Poljak, taka je bila takrat lestvica vrednot. Narava se je pozneje sama potrudila in odpravila možne prilastke zame, saj se mi je zgodilo nekaj nenavadnega: ušesa so se mi začela manjšati, zrcalo mi ni moglo lagati in nenadoma sem bil toliko višje postave, da sem moral dobiti nova oblačila. S tretjim možnim vzdevkom, Mutec, so bile reči drugačne, kajti moje nagnjenje k molčanju oziroma, če tako hočeš, moja skopost z besedami, drugi otroci so se mi zdeli pravi pravljičarji, sta se me držala še dolgo.

To ima po pradedu, starem in čudaškem Alexandru Kreuzu, je ponavljal oče in tako vžigal skrivnostno avreolo okrog tega že legendarnega moža, o čigar čudnih prigodah sem izvedel pozneje.

(str. 15–18)

SIT TEŽKEGA KMEČKEGA DELA, čeprav velja, da ga je bilo redko videti pri delu, več pa pri pohajanju po gostilnah in veselicah, je moj praded Alexandar Kreuz lepega dne sklenil, da bo spremenil življenje in poiskal srečo onkraj gričev, med katerimi se je rodil.

Izterjevalec davkov je prinesel v vas novico, da v Rovinju, nekem mestu na jadranski obali, iščejo mlade in krepke delavce za gradnjo nekega pomola. Praded, ki je morje in kako barko videl samo v nekem koledarju, orumenelem od časa, se je pozanimal o delu, za kakršnega še ni bil slišal, in izterjevalec se je potrudil in mu razložil.

»Vsakdo s krepkimi rokami,« čeprav po pripovedovanju samih vaščanov pradedove roke sploh niso bile krepke, »bo vedno našel delo,« mu je rekel oče pred odhodom. »Enkrat se je pač treba spustiti s teh gričev in priti do ravnine ali morja, od koder se vidi na konec sveta.«

Z zaupanjem v tako trdno filozofijo je Alexandar Kreuz sklenil izzvati usodo. Ko mu je bilo vse jasno, je meni nič tebi nič razglasil, da gre do morja. Ta glas se je raznesel tudi zunaj njegove vasi in zvečer se je hiša napolnila s kmeti, ki so prišli pogledat poslavljajočega se, ki, tako so rekli, odhaja v najbolj cvetoče in srečne kraje avstro-ogrskega cesarstva. Nekajkrat bo treba počivati, toda pot bo vzela pet ur hoje. Vzel je bisago z oblačili, nekaj kruha in slanine, čutarovina, ter se ob zori odpravil na pot, opremljen s preprostim zemljevidom, ki mu ga je narisal neki popotni sosed. Peš naj bi po modrem sosedovem nasvetu po ozkih stezah prehodil nekaj deset kilometrov, vzpenjajoč in spuščajoč se po gričih; ceste, ki jih priporočajo oblasti, so vedno najdaljše.

»Ne misli, da je tam vse suho zlato,« mu je rekel oče ob slovesu.

Samo drevesa imajo korenine, tako sem pogosto zavrnil tiste, ki so me želeli pripraviti do tega, da bi se nedvoumno izjasnil o identiteti: ali sem Argentinec, Jugoslovan ali Italijan, glede na to, da sem med temi jeziki in v teh deželah živel in ustvarjal ... Včasih mi je le uspelo odgovoriti: če se že gremo metafore, čemu korenine, in ne krila? Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati, in bi se tako požvižgali na preteklost, ki jo je treba le pasivno podoživljati?

Juan Octavio Prenz ob prejemu mednarodne nagrade Nonino januarja 2019

V Rovinj so prihajali ljudje z vseh koncev prodajat pridelke, tokrat pa tudi delat pri gradnji pomola. Seveda se je tam človek počutil kakor v središču sveta. Praded je bil možak, ki mu domišljija ni bila dana, živel je v neposrednem stiku s stvarmi in imel dokaj nenavaden občutek za čas. Ko je prvič videl morje, se je spomnil samo pripovedi, ki jih je tolikokrat poslušal na malem trgu pred cerkvijo. Tam so se vaščani, ki so se ob praznikih vračali v vas, bahali, kako poznajo morje kakor lastno dlan. Med kmeti, ki so prvič videli morje, ga ni bilo, ki si ga ne bi predstavljal kakor presušeno ravnico, ki je nekdaj cvetela v rodovitnosti. Od pradeda terjati domišljijo bi bilo preveč, in ko je uzrl morje, si je brez oklevanja ponovil domislek sovaščanov.

Na račun te omejenosti pri Alexandru Kreuzu se je po vasi govorilo marsikaj in se nato spremenilo v kar najbolj šegave zgodbe na njegov račun, zanje pa se ni menil in so ga celo spravljale v dobro voljo, saj je bil mimo teh pomanjkljivosti človek, obdarjen z nekakšno osnovno srečo.

Alexandar Kreuz ni nikoli sanjal, to je povedal moj oče Tihomir Croce, ki je, nasprotno, imel zvrhano mero sanj in domišljije; tiste nesmiselne bajne zgodbe, kot so se jih prijatelji spominjali z nočnega počitka, so se mu zdele navadne laži. Ljudje, ki se s kolesom vozijo po reki ali se dvignejo od tal in poletijo ali iščejo kraj, kjer so pokopali svojo žrtev, so bile stvari, kakršne se, kakor je on to razumel, ne dogajajo niti norcem. In zato se je razburil in celo ujezil, če mu je kdo rekel, da tudi on sanja, vendar ob prebujenju vse pozabi. Ni bilo jasno, kaj ga bolj jezi, da ga imajo za človeka, ki mu primanjkuje domišljije, ali za pozabljivca. Kar zadeva môre, ne morejo biti drugega kakor izmislek duševnega bolnika. Ko človek spi, spi; od kod naj pridejo podobe, če človek spi. Še celo najmlajši so mu pripovedovali o teh čudovitih ali pa grozljivih podobah, in hočeš nočeš, ob tej skodeli tehtnice z njegovo norostjo, če je že pri tem, in oni z norostjo vseh drugih, praded ni dvomil, na katero stran je nagnjen jeziček.

Še kot otroka ga je oče peljal k nekemu zdravniku v Pazin. Nekaj ni prav z njegovo glavo, je pojasnil zaupno, govori malo in ne doživlja tako, kot doživljajo drugi otroci; da, prikupen je, toda redkobeseden; bilo je, kakor da bi sramežljivo povedal, da je morda njegov sin duševno zaostal. Zdravnik ga je poslušal in svetoval: pustite času čas in videli boste, da je sin popolnoma normalen. Poleg tega pa otroci lažejo, ne vedno hote, in Alexandar se je morda vživel v tako laž. Zdravniku se je zdelo primerno, da mu opiše neki nedavni primer:

»Neka mati je obupana prišla s svojim sinom, ki je ves čas molel jezik iz ust; dovolj je bilo, da sem nenadoma zakričal, naj potegne jezik noter, in težava je bila razrešena.«

Prapraded je bil anekdote lahko samo vesel in sam pri sebi je moral pomisliti, da bo odslej dovolj nekajkrat zakričati, pa se bo sin predramil iz jezikovne otrplosti.

O pradedu je, to je razumljivo, znano le malo tega, kar bi povedal sam. V nadomestilo za njegovo redkobesednost, ki ga je spremljala vse življenje, pa so o kakem njegovem pripetljaju sosedje ali tovariši na paši vedno pretiravali. Mnogo pozneje so nekateri prijazneje menili, da ta pradedova zadržanost že od malega daje prostor njegovemu nagnjenju do motrenja in razmišljanja – ena od njegovih molčečih značilnosti je bila, da se je cele ure opajal z opazovanjem neba in da njegov odpor do primerjanja stvari ni nesposobnost za zaznavanje podobnosti, marveč si tako dokončno potrjuje istovetnost in vrednost vsake stvari. Enako je bilo z njegovim odporom in nejevero do sanj. Včasih mu je kdo rekel, da je lepo sanjariti in tako blažiti trdoto vsakdanjega življenja, praded pa je kakor po čudežu našel besede in jih izrekel v epskem naporu, ki je moral biti neznanski: Vsakdanje življenje je lepo.

(str. 48–51)

Tok časa spodnaša čas in
– morda od strahu in groze –
grize svoj lastni rep

na mestu, kjer krog še ni sklenjen.

Zadnje vrstice pesmi Zanesljiva prihodnost (Futuro cierto), ki jo je Marko Kravos prevedel v slovo prijatelju Juanu Octaviu Prenzu (Vrabec Anarhist, 1. 12. 2019)

Pesnik in pisatelj Juan Octavio Prenz ima veliko zaslug za slovenski svet: sodeloval je pri ustanovitvi in razvoju oddelka za hispanistiko na filozofski fakulteti v Ljubljani. Uspešen je pri prevajanju slovenske poezije v španščino: leta 1984 je v Madridu in Čilu izšla antologija Sodobna slovenska poezija v izboru Cirila Zlobca, ki sta jo ustvarjalca in prijatelja uspešno predstavila na knjižnem sejmu v Buenos Airesu. Prenzov je tudi prvi prevod Prešernovih Poezij v španščino, v samostojnih knjigah pa je predstavil tudi poezijo Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Marka Kravosa. V Trstu je dal pobudo za center PEN, ki je osnovan večnacionalno, edini te vrste!

Marko Kravos

VSA LETA V ARGENTINI SO TI LJUDJE, ki jih je pregnala evropska beda, že po nekaj mesecih po prihodu v Ensenado de Barragán začeli od svojih ubornih plač dajati na stran za morebitni povratek, prihranki pa naj ne bi bili namenjeni samo za vožnjo z ladjo, kar bi bilo očitno znamenje poloma, marveč tudi – to pa ne bi bil več polom – še za kaj več, s čimer bi se ponašali v rodni vasi, kjer se seveda ne cedita med in mleko. Kot se spodobi za človeka Srednje Evrope, so spoštovali strogo pravilo, da je prihranjeni denar nedotakljiv. Ko je bilo denarja dovolj za potovanje, so nato, previdni, kot so bili, namenili del prihrankov za nakup zemljišča, kjer bi si postavili začasno hišico v kaki četrti, ki je že sama po sebi začasna. In v trenutku, ko je treba skleniti pogodbo, se račun ne izide, saj zmanjka nekaj denarja, sicer ne veliko, vendar ga je treba vzeti od prihrankov za potovanje. Zgodi se torej, da človek prekrši železno pravilo, in prihranki, do tega časa nedotakljivi, začnejo kopneti. In ko so računi zopet urejeni, je treba nakupiti gradbeni material za hišico, seveda začasno, saj so odgnali vsako misel na to, da bi pognali korenine. Tako se spet podre razmerje med pologi in dvigi, in vsota, vknjižena pod potovanje, se osuje na polovico cene za vozovnico. Večini uspe zgraditi dom, nato pa je treba spet začeti z varčevanjem za potovanje, hkrati pa izdajati denar, da se kaj izboljša pri hišici, ki naj bi, obsojena na začasnost, šla v prodajo, ko bodo terjale okoliščine, in tako povrnila denar za potovanje. Šele pozneje postane jasno, da je pod hladno površino številk vsa ta leta potekala tiha bitka s tisoči nevidnih pasti, bitka med dvema, za te ljudi, oziroma za vsakega posameznika, neizprosnima možnostma: potovanje ali dom.

Zdaj so ta zgodovina in ti računi izgubili pomen, saj niso odvisni od nobene osebne odločitve več. Na to usodno predpomladno popoldne ima vsak v zavesti le razburkano zgodovino teh številk. Nekateri so že pred časom opustili to nesrečno računovodstvo, nekateri so se odločili za dom, le maloštevilni so prihranili za povratek, po katerem hrepenijo. Toda blazna vihra, ki je zajela Evropo, je za vedno spremenila njihovo usodo.

V moj spomin so otroške oči prenesle samo gibe in nenehni vrvež tistega nepozabnega popoldneva. Morda je te ljudi v ugibanje o velikih problemih svetovne politike, na trenutke celo neumno kakor na kakem sejmu, kjer je vse mogoče, gnala skrajna nemoč.

Med razpravljanjem ni bilo važno, koliko vedo, bili pa so žalostni in jezni. Zavedali so se edine žalostne resničnosti, da namreč veter zgodovine, kot že premnogokrat, ponovno preobrača njihove usode. Nikoli več ne bodo, kot nekoč, pohajali po milih gričih svojega rodnega kraja.

(str. 234–235)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.