ZAKAJ IDENTITETE NE BI RAJE OBLIKOVALI V ODNOSU DO PRIHODNOSTI, V KATERI BI ŽELELI SOBIVATI ...

Dal sem ti ime, mi je nekoč rekel oče, in jaz, Benigno Salvador Croce, sem moral tako darilo občutiti kot udarec z gorjačo, kajti od tistega krsta si je drznila neskončna množica glasov, kakor v kako nagrado lastiti si pravico, da me označujejo in kličejo po lastni želji. Ime ni zato, da nas opredeljuje, to postane razumljivo s časom; v najboljšem primeru gre za goli približek nenavadnim ali pa vsakdanjim nagnjenjem, zgodam ali nezgodam drugih. Tako spoznanje samo po sebi ni bilo niti boleče niti veselo, morda le neprijetno, je pa dobro razkriti tuja hotenja in se zavedati, da je človek za tistega, ki ga je krstil, v resnici drugi, skoraj tujec. Kar zadeva Pravičnega Odrešenika Benigna Salvadorja, ki me je po milosti doletel, pa v nravnosti, s katero sta se ponašala moja starša, nisem mogel najti pravega nagiba zanj, še toliko manj pa izvedeti za podrobnosti posvečenega trenutka izbire ali spoznati bežni odnos, verjetno golo navado, ki sta ga imela do simboličnega pomena takih imen.

Vzdevki, ti so manj skrivnostni, naključni pa bolj in ti niso usojeni, nanje v življenju naletiš. V nekem trenutku vzniknejo iz tvoje lastne zgodovine. Kakor že, skrivnost, če ta sploh je, tiči v izboru, tega pa opravijo drugi in uporabijo kako lastnost ali značilnost, ki te s svojo močjo označevanja spremlja, v srečo ali nesrečo, do konca dni.

Da, dober del otroštva me je spremljal, še celo pravilen se mi je zdel, vzdevek Dumbo, ker sem imel štrleča ušesa, dobil pa sem še druge, Malček, ker sem počasi rasel, celo Mutec, ker sem veliko molčal, pa tudi take, ki so se mi takrat zdeli nenavadni, Rusek, tako, s pomanjševalnico, in v drugi različici Poljak, tako, brez pomanjševalnice, pri otrocih, ki so se kljub mojemu priimku omejili na moje slovansko poreklo.

V tej Ensenadi de Barragán, kjer so se mešali priseljenci z vsega sveta, je bilo Rusek ali Poljak nekaj drugega kakor pa Galičan ali Napolitan, kar je bilo poimenovanje za imenitnejši, samo napol mešan rod. Z vzdevkom Rusek ali Poljak si se, čeprav so bili tukaj vsi tujci, zares počutil tujca, pregnanega na nižjo stopnico. V vsakdanjem občevanju z besedami je to pomenilo, da se v titanskem spoprijemanju z novim jezikom bojuješ z zapleteno in smešno govorico staršev, s tistim členom, ki ga uporabljaš samo takrat, kadar ga ne bi smel, ali s spreganjem, ki se blaženo razreši s tem odrešilnim nedoločnikom, ki pa je enako smešen povsod, kjer naletiš nanj. Biti Galičan ali Napolitan v kraju, kjer se govorijo vsi jeziki sveta, tako sem občutil, je bilo, kot bi bil domač, čeprav taka poimenovanja niso imela enake veljave kot druga, bolj preprosta, ki niso namigovala na naravo ali etnični izvor. Kacik, Brkač, Vihar, to so res bili vzdevki: z izvorom v tolpi.

V svoji duši nisem mogel terjati zamenjave vzdevkov Dumbo, Malček ali Mutec s takimi, v katerih bi se lahko kljub vsemu sam prepoznal, vendar bi bili manj žgoči kakor Rusek ali Poljak, taka je bila takrat lestvica vrednot. Narava se je pozneje sama potrudila in odpravila možne prilastke zame, saj se mi je zgodilo nekaj nenavadnega: ušesa so se mi začela manjšati, zrcalo mi ni moglo lagati in nenadoma sem bil toliko višje postave, da sem moral dobiti nova oblačila. S tretjim možnim vzdevkom, Mutec, so bile reči drugačne, kajti moje nagnjenje k molčanju oziroma, če tako hočeš, moja skopost z besedami, drugi otroci so se mi zdeli pravi pravljičarji, sta se me držala še dolgo.

To ima po pradedu, starem in čudaškem Alexandru Kreuzu, je ponavljal oče in tako vžigal skrivnostno avreolo okrog tega že legendarnega moža, o čigar čudnih prigodah sem izvedel pozneje.

(str. 15–18)

V Rovinj so prihajali ljudje z vseh koncev prodajat pridelke, tokrat pa tudi delat pri gradnji pomola. Seveda se je tam človek počutil kakor v središču sveta. Praded je bil možak, ki mu domišljija ni bila dana, živel je v neposrednem stiku s stvarmi in imel dokaj nenavaden občutek za čas. Ko je prvič videl morje, se je spomnil samo pripovedi, ki jih je tolikokrat poslušal na malem trgu pred cerkvijo. Tam so se vaščani, ki so se ob praznikih vračali v vas, bahali, kako poznajo morje kakor lastno dlan. Med kmeti, ki so prvič videli morje, ga ni bilo, ki si ga ne bi predstavljal kakor presušeno ravnico, ki je nekdaj cvetela v rodovitnosti. Od pradeda terjati domišljijo bi bilo preveč, in ko je uzrl morje, si je brez oklevanja ponovil domislek sovaščanov.

Na račun te omejenosti pri Alexandru Kreuzu se je po vasi govorilo marsikaj in se nato spremenilo v kar najbolj šegave zgodbe na njegov račun, zanje pa se ni menil in so ga celo spravljale v dobro voljo, saj je bil mimo teh pomanjkljivosti človek, obdarjen z nekakšno osnovno srečo.

Alexandar Kreuz ni nikoli sanjal, to je povedal moj oče Tihomir Croce, ki je, nasprotno, imel zvrhano mero sanj in domišljije; tiste nesmiselne bajne zgodbe, kot so se jih prijatelji spominjali z nočnega počitka, so se mu zdele navadne laži. Ljudje, ki se s kolesom vozijo po reki ali se dvignejo od tal in poletijo ali iščejo kraj, kjer so pokopali svojo žrtev, so bile stvari, kakršne se, kakor je on to razumel, ne dogajajo niti norcem. In zato se je razburil in celo ujezil, če mu je kdo rekel, da tudi on sanja, vendar ob prebujenju vse pozabi. Ni bilo jasno, kaj ga bolj jezi, da ga imajo za človeka, ki mu primanjkuje domišljije, ali za pozabljivca. Kar zadeva môre, ne morejo biti drugega kakor izmislek duševnega bolnika. Ko človek spi, spi; od kod naj pridejo podobe, če človek spi. Še celo najmlajši so mu pripovedovali o teh čudovitih ali pa grozljivih podobah, in hočeš nočeš, ob tej skodeli tehtnice z njegovo norostjo, če je že pri tem, in oni z norostjo vseh drugih, praded ni dvomil, na katero stran je nagnjen jeziček.

Še kot otroka ga je oče peljal k nekemu zdravniku v Pazin. Nekaj ni prav z njegovo glavo, je pojasnil zaupno, govori malo in ne doživlja tako, kot doživljajo drugi otroci; da, prikupen je, toda redkobeseden; bilo je, kakor da bi sramežljivo povedal, da je morda njegov sin duševno zaostal. Zdravnik ga je poslušal in svetoval: pustite času čas in videli boste, da je sin popolnoma normalen. Poleg tega pa otroci lažejo, ne vedno hote, in Alexandar se je morda vživel v tako laž. Zdravniku se je zdelo primerno, da mu opiše neki nedavni primer:

»Neka mati je obupana prišla s svojim sinom, ki je ves čas molel jezik iz ust; dovolj je bilo, da sem nenadoma zakričal, naj potegne jezik noter, in težava je bila razrešena.«

Prapraded je bil anekdote lahko samo vesel in sam pri sebi je moral pomisliti, da bo odslej dovolj nekajkrat zakričati, pa se bo sin predramil iz jezikovne otrplosti.

O pradedu je, to je razumljivo, znano le malo tega, kar bi povedal sam. V nadomestilo za njegovo redkobesednost, ki ga je spremljala vse življenje, pa so o kakem njegovem pripetljaju sosedje ali tovariši na paši vedno pretiravali. Mnogo pozneje so nekateri prijazneje menili, da ta pradedova zadržanost že od malega daje prostor njegovemu nagnjenju do motrenja in razmišljanja – ena od njegovih molčečih značilnosti je bila, da se je cele ure opajal z opazovanjem neba in da njegov odpor do primerjanja stvari ni nesposobnost za zaznavanje podobnosti, marveč si tako dokončno potrjuje istovetnost in vrednost vsake stvari. Enako je bilo z njegovim odporom in nejevero do sanj. Včasih mu je kdo rekel, da je lepo sanjariti in tako blažiti trdoto vsakdanjega življenja, praded pa je kakor po čudežu našel besede in jih izrekel v epskem naporu, ki je moral biti neznanski: Vsakdanje življenje je lepo.

(str. 48–51)