Še 55 € do brezplačne dostave

ZDAJ KO SEM KONČNO OBVLADAL SVOJO UMETNOST, MI JE PÉTI LE ŠE DO JUTRIŠNJEGA JUTRA

Ena boljših knjig, kar sem jih brala v zadnjih letih. To je odlična biografija, ki je večja kot eno samo življenje. Kaj vse je doživel in zakuhal ta egoistični narcis, je res neverjetno.

Irena Štaudohar

Lucy Hughes-Hallett, ŠČUKA

Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar

Prevedel Andrej E. Skubic

Fašizem ni le bizaren produkt izrednega zgodovinskega trenutka, temveč nekaj, kar je organsko zraslo iz dolgo uveljavljenih trendov v evropskem intelektualnem in družbenem življenju.

Nagrade za knjigo Ščuka

  • nagrada Samuela Johnsona za stvarno literaturo (The Samuel Johnson Prize), 2013

  • nagrada Costa za biografsko delo (The Costa Biography of the Year Award), 2013

  • nagrada Duffa Cooperja (The Duff Cooper Prize), 2014

  • nagrada za politično biografijo (Political Biography of the Year), 2014

Veliko črnila je bilo prelitega o gospodarskih, političnih in vojaških razmerah, v katerih so se razcveteli fašizem in sorodna politična gibanja. D’Annunzijeva zgodba je lahko leča, skozi katero ta gibanja uziramo iz drugega kota, prepoznavamo njihove kulturne predhodnike ter psihološke in emocionalne potrebe, ki so jih zadovoljevala. Če spremljamo d’Annunzijevo pot od mladega novoromantičnega pesnika do pobudnika radikalno desničarskega upora proti avtoriteti demokracije, lahko vidimo, da fašizem ni le bizaren produkt izrednega zgodovinskega trenutka, temveč nekaj, kar je organsko zraslo iz dolgo uveljavljenih trendov v evropskem intelektualnem in družbenem življenju.

Nekateri od teh trendov niso bili na videz nič posebnega. D’Annunzio je bil mož široke in globoke kulture, premišljujoč, izjemen poznavalec klasikov in sodobne književnosti. Zavzemal se je za Lepoto, Življenje, Ljubezen, Domišljijo (velike začetnice so njegov domislek) – same reči, ki se nam zdijo dobre. A vendar je pomagal zvleči Italijo v nepotrebno vojno, ne ker bi verjel, da ji bo ta prinesla kako praktično korist, ampak zato, ker je hlepel po kataklizmičnem nasilju. Njegova pustolovščina na Reki je usodno destabilizirala italijansko demokracijo in na stežaj odprla vrata vsemu nastopaštvu in razbojništvu fašizma. Bil je ponosen na svoj talent za pritegovanje pozornosti, za polno uživanje in slavljenje bogastva življenja. »Sem kot ribič, ki bos hodi po obali, ki jo je razkrila oseka, in ki se vedno znova sklanja, da si ogleda in pobere, karkoli že začuti, da se mu je zganilo pod stopali.« Predstavljal se je kot novi sveti Frančišek, ljubitelj vsega živega. Toda njegovo kričanje v času vojne je bilo polno sovraštva. Sovražniki Italije so bili umazanci. Pripisoval jim je groteskne zločine. Vpil je po njihovi krvi.

»Njegov talent za ugajanje je prav diaboličen,« je zapisal Filippo Tommaso Marinetti. Celo ljudje, ki so mu iz vsega srca nasprotovali, se mu niso mogli upirati. Tudi fašistična gibanja po Evropi, naj so bila še tako odvratna, so v zgodovini pokazala (in še kažejo) privlačnost svojega sijaja. Če se želimo obvarovati pred njihovim ponovnim pojavom, se moramo ne le zavedati njihove zlobe, temveč tudi razumeti njihovo sposobnost zapeljevanja. D’Annunzio ni nikoli tako iskreno podpiral fašizma, kot je to Mussolini rad poudarjal. Poznejšega duceja je preziral kot strahopetnega napihnjenca. Preziral je tudi Hitlerja. Vsekakor pa drži, da je njegova zasedba Reke drastično zmanjšala avtoriteto demokratične italijanske vlade in tako posredno omogočila Mussolinijev prevzem oblasti tri leta kasneje; da sta se tako Mussolini kot Hitler veliko naučila od d’Annunzia; in da se opis d’Annunzijevega življenja in mišljenja nazadnje sprevrže v opis zgodovine kulturnih prvin, ki so se v dveh desetletjih po d’Annunzijevi osvojitvi njegovega ›mesta holokavsta‹ nazadnje združile ter zanetile večji in strašnejši holokavst, kot si ga je sam sploh lahko predstavljal. (str. 14–15)

Vsebina

I
Ecce homo

Ščuka
Uzrtja
Šest mesecev

II
Tokovi

Čaščenje
Glorija
Liebestod
Domovina
Mladost
Plemstvo
Lepota
Elitizem
Mučeništvo
Bolezen
Morje
Dekadenca
Kri
Slava
Nadčlovek
Možatost
Elokvenca
Okrutnost
Življenje
Drama
Prizori iz življenja
Hitrost
Kalejdoskop
Psi vojne

III
Vojna in mir

Vojna
Mir
Mesto holokavsta
Peti letni čas
Klavzura

D’Annunzio je požiral književnost v več jezikih. Spretno je obujal že pozabljene ideje, katerih čas je znova dozorel, razvijajoči se trend pa je znal prepoznati že v trenutku, ko se je pojavil. Težko bi našli kulturno modno muho poznega 19. ali zgodnjega 20. stoletja, ki je v svojem delu ni predelal. Njegov dar za zaznavanje vsega novega in vplivnega je Romaina Rollanda (prijatelja, ki je kasneje postal sovražnik) pripravil do tega, da ga je primerjal s ščuko, ribo roparico, ki preži ›lebdeč pri miru, čakajoč na ideje‹. Večkrat je bil obtožen plagiatorstva, včasih tudi razmeroma upravičeno. Bil je mojster pastiša: sprejemal in prilagajal je metode vsakega novega pisatelja, čigar delo je nanj naredilo vtis. Pisal je kot Verga, pisal je kot Flaubert, pisal je kot Dostojevski. Toda inteligentnejši kritiki so opazili tudi, da jih niti ni toliko posnemal, kolikor si jih je prisvajal. Kadar je na površini toka uzrl plavati kaj, kar bi bilo hranilno za njegov intelekt, je nemudoma hlastnil in pogoltnil kakor ščuka, potem pa posredoval naprej v bolje izraženi obliki. (str. 19)

Ščuka

Kadar je na površini toka uzrl plavati kaj, kar bi bilo hranilno za njegov intelekt, je nemudoma hlastnil in pogoltnil kakor ščuka ...

Uzrtja

»Vstopi kot kakšna oseba iz italijanske komedije: človek bi si ga zlahka predstavljal z grbo.«

1910. V d’Annunzijevi hiši v Settignanu so rubežniki. D’Annunzio je na begu pred upniki, obenem pa tudi osebno na lovu za dolgonogo rusko grofico z vrhunskim pevskim glasom. Svetu oznani, da mora nujno obiskati francoskega zobozdravnika, zato se preseli v Pariz. Tu njegov prihod povzroči precejšnje razburjenje; v Franciji se njegove knjige odlično prodajajo že dve desetletji. Kar takoj začne krožiti po visoki družbi in mnogi, ki jih sreča, si zapisujejo vtise.

Zdaj ima oseminštirideset let. Gidu, ki ga zdaj sreča drugič, se zdi ›izžet, zguban, drobnejši kot kadarkoli‹. Vsekakor drži, da bi potreboval dobrega zobozdravnika. Ima ›smešno drobne, nazobčane, nezdrave zobe‹, zapiše francoska igralka, na kateri je preizkusil svoje šarme. »To je edini moški, kar sem jih kdaj videla, ki ima zobe v treh barvah: bele, rumene in črne.« Odkar se je postaral, je njegova avra spolne nedoločnosti postala še bolj poudarjena, s čimer je ženske vznemirjal, večino moških pa odbijal. Več novih znancev omenja njegova ozka, ženstvena ramena in široke damske boke, drobne bele roke, okrašene s prstani, plapolajoče kretnje rok, ekstravagantne komplimente. »Ne prav prijetna pojava,« zapiše René Boylesve. »Vstopi kot kakšna oseba iz italijanske komedije: človek bi si ga zlahka predstavljal z grbo.«

A kljub temu se mu nekateri ne morejo upirati. Isadora Duncan izpričuje, kako se ženska, ki ji dvori, »počuti, kot da sta njena duša in bit povzdignjeni v eterični kraj, kjer se sprehaja v družbi božanske Beatrice«. Mladi angleški diplomat Harold Nicolson, ki se o d’Annunziu pogovarja z dvema enako snobovskima evropskima plemičema, sklene, da je malomeščanski pesnik »možak, ki se ga ne spodobi poznati«; a ko ga sliši deklamirati verze v sobi za goste pri nekem aristokratu, se kot biseksualec v trenutku zaljubi. Nicolson impulzivno zapusti zabavo in se sprehaja ob obali, ›še vedno prekipevajoč od čustev‹; d’Annunzijev glas mu v ušesih odzvanja ›kot srebrni zvonček‹. (str. 38–39)

D’Annunzia so vznemirjale dlani. Nekoč je opisal svoje navdušenje nad lepoto svoje levice, ki je sproščena ›kot podvodna cvetlica‹ počivala na mizi pred njim, medtem ko je z desnico pisal. Motiv se nenehno ponavlja v njegovi prozi in poeziji. V Devicah skalovja je virtuozen odlomek, ki opisuje tri junakinje, naslonjene na stebričasto ograjo, da jim trije pari dlani bingljajo prek marmornega roba. Dlani so v d’Annunzijevih ljubezenskih pismih in v hišnem dekorju: ena od sob v Vittorialu je po vseh zidovih poslikana z odtisi dlani.

Dlani so bile zanj erogene. Ko v Užitku ženska pusti na klavirju ležati svojo rokavico, je to znak spolne razpoložljivosti; ko Elena Muti pusti moškim, da ji pijejo šampanjec iz dlani, je to simbol njene izprijenosti in privlačnosti. Sperelli nariše dlani Marie Ferres, kar je zanj način, da jo ljubkuje brez dotika. V resničnem življenju je d’Annunzio zbiral rokavice svojih ljubic kot trofeje: v svojem zadnjem domu jih je imel še zmeraj za poln predal.

Dlani so se mu zdele najzanimivejše, kadar so bile iznakažene. Eldi, svoji prvi ljubezni, je pisal: »Povej mi kaj, kar bi te zadovoljilo, in bom storil … bi želela, da si odsekam dlan in ti jo pošljem po pošti, v paketu?« V neki mladostni zgodbi pripoveduje zgodbo o kmetu, ki mu nabožni kip zmečka dlan. V grozljivem odlomku si jo možak sam odseka in jo ponudi svetniku kot dar. Skoraj trideset let kasneje je bil d’Annunzio vzhičen, ko je srečal Umberta Cagnija, raziskovalca Arktike, ki si je odsekal ozeble in gangrenozne prste.

Eleonora Duse je imela vitke in blede dlani. V času, ko sta bila skupaj, ji je d’Annunzio posvečal knjigo za knjigo kot ›Eleonori Duse s čudovitimi dlanmi‹. Napisal pa je tudi dramo Gioconda (ime je tudi alternativni naslov Leonardove Mone Lize), v kateri so ljubke roke strašno izmaličene. Lik, ki ga je d’Annunzio ustvaril za Dusejevo, skuša rešiti prevračajoč se marmorni kip, v katerem je njen mož, kipar, upodobil svojo ljubico. Velikanska figura, simbol njenega ponižanja, ji pade na dlani in jih zdrobi. Veliko se je govorilo, da d’Annunzio z Dusejevo ravna kruto: način, kako je njuno razmerje upodabljal v svojih romanih in igrah, kaže, da se je tega dobro zavedal, vendar se ni kesal. Ko se je spominjal njune ljubezni v času, ko je bila Dusejeva že pokojna, ga je najbolj ganil spomin na nenavadno kretnjo, ki je bila značilna zanjo. Kadar jo je spravil v jok (kar se je dogajalo pogosto), si je brisala oči s pomikanjem tistih dolgih dlani navzgor, kot da si z lastnimi solzami mazili temena. (str. 226–227)

Okrutnost

Majhen, plešast, z ozkimi, povešenimi rameni, po pričevanju svojega zvestega tajnika pa tudi ›groznih zob‹, na pogled ni bil ravno impresiven; a v dolgi vrsti njegovih ljubic je bila tudi eterična Eleonora Duse, ena največjih evropskih igralk tistega časa (njena edina tekmica je bila Sarah Bernhardt), in množice je znal sukati z enako lahkoto kakor ženske. (str. 16)

Prizori iz življenja

»Krtine, blede kot izsušena glina … to strašno življenje … brnenje letal, medtem ko Flyine uboge oči že gnijejo … žalost, ki presega besede.« Kasneje je d’Annunzio pozajtrkoval z Nathalie, ki ji je pet let prej sledil v Francijo in s katero še zmeraj občasno preživi kako uživaško noč. Bila sta molčeča. D’Annunzio je pazil na pse, Flyine mladiče in vnuke, in premišljeval o tem, kako psičkino sloko telo medtem pod zemljo že začenja trohneti.

D’Annunzio o svojih psih piše z nežnostjo, kakršno le redko zasledimo v njegovem pisanju o ženskah. (str. 54)

Na drugi strani širokega dvorišča pred Capponcino je prikupna hišica iz rdeče opeke. Na strehi ji plapola zelen prapor, na katerem je na eni strani z rdečo napisana beseda ›Fidelitas‹, na drugi pa je slika sivega hrta. Ko se približa večer, se v notranjosti vklopijo pred nedavnim izumljene električne luči in stavba s svojimi vitražnimi okni zažari kot dragulj. To je d’Annunzijev brlog.

D’Annunzio priznava, da ljubi živali bolj kot ljudi. V Capponcini ima sprva le dva konja. Kmalu jih ima osem, vsi so postavni čistokrvneži, in deset (kmalu zatem dvaindvajset) psov, povečini borzojev ali hrtov. Sleče se do same srajce in počepne k pesjaku s hrtom med koleni, z dlanmi mu drsi po nogah, rebrih, hrbtu, s ponosom občuduje mišičje njegovih stegen ter prefinjenost in moč njegovih kit. Nekega dne zapiše, da se ne more nobena od njegovih skladenjskih konstrukcij po lepoti primerjati s telesom hrta.

Kadar se vrne domov, vsakega psa pokliče po imenu in vsi se zgrnejo iz pesjakov ter se podijo okrog njega, skačejo više od njegove glave, lajajo in bevskajo. Navdušen je. Smehlja se. Potem jih umiri z eno samo besedo (na Benigna Palmeria, ki je bil pred vodenjem d’Annunzijevega gospodinjstva po poklicu veterinar, njegove sposobnosti za krotenje psov naredijo neznanski vtis). Psi se umaknejo in pozorno razporedijo okrog njega. Zdaj posveti pozornost svojemu španjelu, Teli-Teliju, in mu iz oči v oči začne pripovedovati dolg govor. Teli-Teli javska, kot da prispeva k pogovoru. Ko je d’Annunzio čez leta zapustil Capponcino, je španjela prepustil eni od svojih prijateljic skupaj s fotografijo z naslovom ›Teli-Teli, filozof‹. (str. 263–264)

Hitrost, tveganje, spolna okrutnost, samomor, blaznost; to so teme, ki odzvanjajo v d’Annunzijevem delu in ga preganjajo v življenju v vseh letih od prekinitve z Dusejevo do odhoda v Francijo. Njegova finančna situacija znova postaja vse nevzdržnejša, njegov življenjski slog vse bolj nezaslišano ekstravaganten, njegovo ljubezensko življenje vse bolj kaotično. Zavedati se začenja lastne starosti, kar ga globoko mori. Njegove gube, plešasto teme, potemneli zobje, vse se mu zdi kot izmaličenje po poškodbi. Njegova literarna produkcija se upočasni: čudežna leta, ko mu je poezija tekla po žilah kot kri, so mimo. Njegova slava, katere novota je bila mimo, mu je začela biti v napoto. Novinarje, ki so spremljali njegove prihode in odhode, je imenoval ›garjavi mali pisuni‹. Počutil se je osamljenega. Prvič v življenju je začel zalezovati mlajše ženske, ob tem pa se zavedal, da pravzaprav lovi lastno, naglo iztekajočo se mladost. Vselej je izzival nevarnost. Dvobojeval se je, tudi kadar se mu ne bi bilo treba. (Nov dvoboj je imel leta 1900, ko je bil med volilno kampanjo v Firencah objavljen domnevno neodpustljivo ad hominem napad nanj.) Jezdil je hitro in divje ter pogosto padal s konja – ne ker bi bil slab jezdec, temveč ker je bil nepremišljen. Kadar je odhajal na lov na lisice, je svojemu polnokrvnjaku dajal sladkorne kocke, dokler ni bil konj tako ›zadet‹, da ga ni mogel več obvladovati. Nekoč je postavil rekord, ko je na Rimski Kampanji preskočil 44 zidov zapored. Kolegi lovci so se norčevali iz njegovega kršenja lovske etikete, ko svojemu predrogiranemu žrebcu ni mogel (ali ni želel) preprečiti, da prehiti hrte. »Pesnik prenaša nujno sporočilo za obzorje!« (str. 282)

Hitrost

Kalejdoskop

D’Annunzia film zanima. Že pred skoraj tridesetimi leti je fantaziral o tem, kako bi bilo mogoče ohraniti gledališko predstavo,  in je napovedal, da bo, podobno kot lahko fotoaparat ujame mirujočo podobo, nekoč mogoče ujeti tudi gibanje, morda celo zvok. Zdaj ko se njegova napoved uresničuje, napove tudi novo umetnost ›čudovitega‹. Leta 1911 proda filmske pravice za štiri od svojih dram, libreto, ki ga je nekoč napisal za Puccinija, pa predela v filmski scenarij. A d’Annunzijev najuspešnejši preizkus v filmarstvu je sodelovanje pri Pastronejevem epu o antični Kartagini, Cabiria.

Nobenega opravka nima pri produkciji filma, vključen je šele v pozni fazi snemanja, ko ga prosijo, naj na novo napiše mednapise in ›mednaslove‹; to je preprosta naloga, za katero mu plačajo tako neznanski honorar, da Tom Antongini, ki je v vlogi njegovega agenta, ob prvi ponudbi ne more verjeti svojim ušesom. Kljub dejstvu, da naj bi prejel neznanski znesek za zelo malo dela, d’Annunzio – kot je zanj značilno – z nalogo tako zavlačuje, da se Pastrone, ki ga skrbi bližajoča se premiera, nazadnje nastani v veži svojega stanovanja in naroča strežniku, naj mu prinaša sendviče, da pesnik zanesljivo ne bi odkolovratil iz hiše, dokler ne dokonča dela. Naloga je v treh dneh opravljena.

Cabirio oglašujejo kot ›film Gabrieleja d’Annunzia‹. Vsekakor je dokaj d’annunzijevski. Zgodba se dogaja v antični Kartagini in slavi rimske kreposti, obenem pa občinstvu zbuja srh s človeškim žrtvovanjem. Scarfoglio, ki v Neaplju napiše recenzijo, ga povzame takole: »Uničenje ljudstva, propad civilizacije, divjanje strasti v peklenski vročini strašnega požara … tu so Parke, kljubuje pa jim ljubka, kodrolasa deklica, oborožena le s svojo krhko lepoto.« Cabiria je najuspešnejši predvojni italijanski film; v Parizu je na sporedu šest mesecev, v New Yorku pa celó leto dni.

D’Annunzio pospravi honorar v žep ter sprejema časti in komplimente. (»Vaš genij,« mu piše direktor Vaudeville Theatra, »je ustvaril mojstrovino.«) Vendar si filma nikoli ne ogleda. Trevesu pove, da je ›traparija‹, dober le za ›neumno množico‹. D’Annunzio si je že vse od svojih volilnih kampanj v devetdesetih letih prizadeval, da bi dosegel množično občinstvo, vendar nima nobene želje, da bi se množicam pridružil v zaprtem prostoru kinematografa. Ni mu všeč njihov vonj. (str. 336–338)

Ameriški vicekonzul v Trstu je poročal, da je Reka ›vsa v zastavah‹. Luči so gorele vso noč. Z višjih nadstropij hiš povsod okrog glavnega trga so viseli d’Annunzijevi portreti. Prek vsake ulice so viseli transparenti z napisom ›Italija ali smrt‹. Oder je bil opremljen. Zvezdnik je stal na njem. D’Annunzio je bil vsepovsod, imel govore, pregledoval čete, poziral v ladjedelnici, poleg rušilca, se nenehno razkazoval množicam, ki so noč in dan polnile ulice, in dvema filmskima ekipama, ki sta sledili vsaki njegovi kretnji.

Opiše ga tudi drugi ameriški opazovalec, »njegove čudovito ukrojene obleke, ki mu tako brezhibno padajo okrog pasu in bokov, kot da nosi steznik, a le delno zakrivajo rejenost srednjih let. Njegova glava je videti kot komaj izvaljeno jajce, močno naoljeno; njegova koničasta brada je prirezana na način, ki spominja na bronaste sátire v neapeljskem muzeju; monokel mu skriva slepo oko. Njegov korak je nekje med drobencljanjem in šopirjenjem; ima gibe igralca, ki se zaveda, da nanj sijejo žarometi.« Američanu se je d’Annunzio zdel ›neimpresivnega videza‹, Marinettiju pa nadvse elegantissimo v belih rokavicah, dvignjenih v skoraj nenehnem salutiranju.

Vsak dan se je pojavil na balkonu, s katerega je nagovoril stotine ljudi – povečini legionarjev in domačink –, zbranih na trgu pod seboj. Z njimi je ravnal kot dirigent z zborom ali kot župnik s svojimi župljani. Dajal jim je iztočnice in oni so se odzivali. Njegovi govori so bili polni ponavljanj – in to namerno. Postavljal je podžigajoča retorična vprašanje kot: »Komu zmaga?« – in množice so zarjule pričakovani odgovor: »Nam!« Recitiral je dolge, homerske sezname imen – svojih pristašev, znamenitih mrtvih, italijanskih vojaških zmag, mest, ki jih je še treba ›osvoboditi‹. Ti seznami so postali pripomočki, s katerimi je počasi, korak za korakom, razvnemal vznemirjenje množice.

Pred vsakim nastopom je preždel pol ure v skrajni zbranosti v velikem salonu, s katerega je imel izhod na balkon. »Ljudje so razgrajali in rjoveli, klicali so me.« Po mislih so mu rojile iztočnice in stavki. Prsni koš je imel zategnjen. Zrak, ki ga je dihal, se mu je zdel svetlikajoč. »Zavpil sem. Pritekli so moji častniki, odprli vrata, se mi razporedili po obeh straneh kot krila. S korakom, nasilnim kot puščica, izstreljena iz loka, sem zakorakal na balkon.«

Lastna retorika ga je povzdigovala. Opisuje ›mogočni vrtinec‹, ki ga je čutil v sebi in okrog sebe, halucinantne podobe krvavo rdečih praporov in bitk, ki so se mu bliskale pred očmi, ko je govoril. Med premori je začel recitirati ›prisego iz Ronk‹, zaobljubo boju ›proti vsakomur in vsemu‹ za pravico Fiumeja, da pripade Italiji. Zaporedja vprašanj in odgovorov je prekinjal s svojim bojnim klicem Alalá! in tisoči glasov so mu odgovarjali Eja, eja, eja! Alalá!

D’Annunzio je te ›dialoge‹ opisal kot svoj ›parlament na prostem‹ ter ›prvi zgled neposredne komunikacije med ljudstvom in svojim voditeljem, vse od grških časov‹. A to ni bila politična razprava. Bilo je načrtno podpihovanje množične histerije. Na Reki je eksperimentiral z novim medijem, ustvarjal je umetnine, katerih gradivo so bili korakajoči možje, skandirajoče množice, gore cvetja, kresovi, viharna glasba – žanr, ki so ga v naslednjih dveh desetletjih razvili in izpopolnili v Rimu, Moskvi in Berlinu. (str. 492–494)

Mesto holokavsta

Na Reki je eksperimentiral z novim medijem, ustvarjal je umetnine, katerih gradivo so bili korakajoči možje, skandirajoče množice, gore cvetja, kresovi, viharna glasba – žanr, ki so ga v naslednjih dveh desetletjih razvili in izpopolnili v Rimu, Moskvi in Berlinu.

Klavzura

Gabriele d'Annunzio

D’Annunzijeva povojna knjiga spominov Nokturno, najbolj čustveno neposredno in oblikovno izvirno med njegovimi proznimi deli, ob katerem je celo Ernest Hemingway priznal, da mu gre vsa čast, čeprav je avtor po Hemingwayevem mnenju ›tako teslo‹. (str. 368)

4. november 1921. Na tretjo obletnico razglasitve premirja je končno objavljen Nokturno. D’Annunzio je iz njegovega nastajanja napravil mit: iz svoje slepote in ležanja v tihi sobi sredi vrveža vojne; iz malih lističev papirja; iz hčerke, predane genialnemu slepemu očetu, kot so bile hčere Johna Miltona. Dejansko je v tistih težkih mesecih leta 1916 pisal bolj nekakšen fragmentaren dnevnik. Zdaj ga je razširil in preoblikoval, nedotaknjeno pa je ohranil njegovo nekonvencionalno, nasekano strukturo in napeto ponotranjenost. Skozi besedilo d’Annunzijeva zavest teče izmuzljivo in neobvezujoče, kot zavest katere od junakinj Virginie Woolf, od otroških spominov do halucinacij, od vojnih poročanj do erotičnih fantazij.

Iskanje izgubljenega časa je bilo v času, ko se je d’Annunzio lotil Nokturna, že delno objavljeno. Glede na to, da sta imela s Proustom dobrega skupnega prijatelja Montesquiouja, je d’Annunzio verjetno vedel za to. Vendar mu ni bilo treba brati Prousta, da bi pisal s prustovskim solipsizmom. Že v svojih romanih v slogu Dostojevskega iz devetdesetih let 19. stoletja je bil zelo pozoren na drobna čustvena nihanja. Dolge povedi, ki se skozi številne podredne stavke vijejo proti izmuzljivemu osrednjemu povedku, so bili v njegovem repertoarju že v osemdesetih letih. Kar zadeva pozornost do malih življenjskih detajlov pa tudi nekaterih grobih dejstev, ki se v leposlovje navadno ne vključujejo, ni potreboval nobenega učitelja. Ko je med vojno letel nad Trstom, je v mestu prebival James Joyce, ki je pisal Uliksesa, s katerim je moderniziral klasični ep, podobno kot je d’Annunzio storil v svoji Maii; sklepal je povezave med modernimi prostitutkami vulgarnega duha ter skušnjavkami iz homerskih legend enako kot d’Annunzio starodavni in moderni jezik je prepletal v besedno simfonijo, v kateri ostri cingljaj sodobnih aluzij odzvanja nad veličastnim podzemskim grmenjem antičnega mita: d’Annunzio je te strategije uporabljal že desetletja. Ob izidu knjig je Ernest Hemingway, ki je d’Annunzia preziral zaradi njegovega poveličevanja vojne, izrekel priznanje »velikemu čudovitemu avtorju Nokturna, ki ga spoštujemo«.

D’Annunzio, ki se je bližal šestdesetemu letu, je bridko zapisal: »Zdaj ko sem končno obvladal svojo umetnost, mi je péti le še do jutrišnjega jutra.«

Knjiga se izredno dobro prodaja. D’Annunzio služi denar. Piše za Hearstov New York American in prejema visoke honorarje. Dobro služi tudi s prodajo avtogramov. (str. 571–572)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.