DEJSTVO JE, DA SO VEDELI, DA BO VSE IZGINILO, DA NE BO OSTALO NIČ

Zid, plošča sarkofaga, je tako visok, da je aprila zrak že drugačen. Negiben je, zadušljiv, in zvočna kombinacija, ki je tako dolgo ljubkovala bobnič, se razbije: živali v hlevih so nemirne, zvončki, ki jih imajo obešene okrog vratu, potrkavajo sredi noči, orli zletajo z vrhov in krožijo nad trgom ter vreščijo kot poblazneli, otroci kričijo brez razloga, ženske se preglasno smejijo, moški vzdihujejo, iz hiš se razlega trušč, nered, ki naznanja konec.

Maylis de Kerangal, Joy Sorman, SEYVOZ

Prevedla Maja Kraigher

NE VEM, V KATEREM TRENUTKU SO LJUDJE V VASI DOJELI, da je stvar zapečatena, v točno katerem hipu je to postalo gotovost, žgoča gotovost, potem ko se jim je tako dolgo vsiljevala v misli, sramežljivo, potuhnjeno – dotlej so pogledovali proti jezu bežno in na skrivaj kakor v luknjo v ključavnici, s strahom, kaj bodo videli, in vsakič nemudoma pregnali nezamisljivo sliko nekam na dno možganov –, in tudi tega ne vem, kako ji je uspelo spodkopati njihove upe, izničiti njihova zanikanja, kako je med enosmerno potjo skozi njihovo zavest otrdela: toda dejstvo je, da so vedeli, da bo vse izginilo, da ne bo ostalo nič.
     Seveda se omamljeni, spačenih obrazov, srepečih oči in težkih nog niso takoj odzvali, ko se je strupena zamisel o poplavljenju Seyvoza, njegovi načrtovani potopitvi, širila po vasi. Še naprej so zjutraj vstajali, ponavljali dejanja, ki so sestavljala dneve; v kaminu prižgan ogenj, na čelu ledena voda, zavezani čevlji, na leseni deski narezan kruh, črna kava v skodeli in prvi dim tobaka, potem nenadoma odprta vrata ven, proti dolinici, kjer je zdaj v februarju vse belo, motno belo – malce prelahko bi bilo to belino, ki sicer zgladi izjemni relief, rahlo nagubanost pa vendarle ohrani, primerjati z mrtvaškim prtom. Sprašujem se, ali so obstali na pragu hiš, ali so vdihnili z vsemi pljuči, medtem ko so s pogledom objemali to pokrajino, ki jim je dobesedno izoblikovala življenje – panoramsko potovanje, ki bi prepletlo horizontalno raziskovanje in pobeg proti vrhovom –, ali so gledali tako, kot gleda človek, sklonjen nad nekaj, kar bo umrlo, da ne bi tega pozabil. Mislim, da ne: v svoji deželi niso živeli tako. Saj ne, da bi bili nespoštljivi, pozabljivi in nesposobni natančno razbrati, kar je bilo treba razbrati in zakopati globoko vase – narisati, zabeležiti, fotografirati, posneti –, toda gora je bila zanje nekaj drugega, živeli so v njej, to je telo, ki je dajalo streho njihovemu bivanju, niso se ločevali od njega in največkrat so hodili sklonjenih glav – na tem ledenem in kamnitem terenu je bolj priporočljivo vedeti, kam položiti nogo, kot pripirati veke pred lesketanjem tam zgoraj.
     Na začetku so se torej prebivalci Seyvoza odmaknili od jezika – oni, ki že dotlej niso bili ravno zgovorni. Po vasi se je razlezla tišina, se zgostila v ulicah in uličicah, na pragovih trgovin, kot debel pokrov, ki je pritiskal na ves prostor: spregovoriti bi pomenilo predreti mehur resničnosti, se sprijazniti z jezom, pospešiti svoj konec, molčanje pa je bilo držanje usode na razdalji, kupovanje časa – ta odnos do jezika me fascinira, priznam. Potlačili so jezo, jadikovanje, paniko in marsikdo je pospešil korak, ko se je tihotapil ob zidovih, da bi se izognil sosedi, bratrancu, da ne bi srečal nobenega pogleda ali dovolil svojemu odtavati, in kmalu ni bilo slišati ničesar drugega več kot kričanje otrok na poteh in okrog šole, hrup živine v hlevih in stajah ter cerkveni zvon.

Otroci, živali, zvonovi. Basovska linija njihovega obstoja. Dokler zveni, so doma, živi; dokler vibrira, njihov svet traja, nedotaknjen – njihov svet, ta zvončasto razširjena dolina, dovolj velika, da sonce zaide vanjo, topla in rodovitna alveola, reka s krepčilnim tokom, vsenaokrog pa drugo nad drugim blaga pobočja s planinskimi pašniki, friz mehkih grebenov in nikoli doseženih vrhov. Seyvoz, tako blizu raja, bazni tabor pred Nebom.
     Tu se rodovniki vlečejo tako rekoč nepretrgano vse od trinajstega stoletja – rodovniki ljudi pa tudi živali –, občinske registre je menda skozi osem stoletij vodila ista roka, ista roka z isto skrbno, nekako otroško pisavo, ki sama po sebi govori o stabilnosti, zasidranosti, nepretrgani človeški navzočnosti v teh krajih in vključuje tako malo rodbinskih imen – Guillermoz, Brax, Colevert, Patrecamps, Bouc, Michélis –, da se mi domneva o močnih krvnih sorodstvenih zvezah med zakonci nikoli ni zdela za lase privlečena. V preglednih arhivih je mogoče videti vsako življenje.

Vrnilo se je veliko ironično sonce, vsa vas je zunaj, razpoloženje je hkrati mračno in nervozno. Nekateri – turobni, vidijo se samo njihovi hrbti in kape, potisnjene do ušes – se šepetaje pogovarjajo pod nadstreškom županstva, drugi tavajo po ulicah, ki zdaj blatne čakajo na svojo usodo, spet tretji nalagajo svoje imetje na tovornjake, ki jih je najela elektrarniška družba: žimnice, kuhinjske omare, kovčke, macesnove kredence, ki jih prinašajo površno oprtani družinski člani, pa še nekaj navrženih odej in mačka v košari. Skromnejši, bolj trmasti se zadovoljijo z vozičkom, ki ga vleče konj, in si raje pomagajo sami, nikogar za nič ne prosijo.

Gradnjo jezu Tignes (tudi Chevril) v dolini reke Isère so nameravali začeti že v 30. letih 20. stoletja, vendar sta načrte prekrižali velika gospodarska kriza in pozneje druga svetovna vojna. Ta gromozanski projekt so tako začeli graditi leta 1946 in ga dokončali v pičlih šestih letih, kajti potrebe po energiji za obnovo in modernizacijo države so bile v povojnih letih ogromne. Gradnjo je financirala država, deloma s pomočjo v okviru Marshallovega načrta. Na gradbiščih je delalo na tisoče delavcev, prišli so tudi iz Španije, Italije, z Balkana, poleti 1949 jih je bilo evidentiranih 5600. Težki delovni pogoji in naglica so terjali 52 življenj, mnogi so umrli pozneje za posledicami silikoze in drugih poklicnih obolenj.
     Jez je slovesno odprl predsednik republike Vincent Auriol 4. julija 1953. »Tignes je podoba človeškega genija,« je dejal, »a tudi simbol bolečih žrtev, ko splošni interes prevlada nad našim okusom, navadami in tradicijo.«
(📷 National Archives Catalog, NARA; serija Photographs of Marshall Plan Programs, Exhibits, and Personnel)

Tako so gradili jez. Film francoskega državnega podjetja Électricité de France, EDF, ki je bilo ustanovljeno leta 1946, takrat, ko se je začela gradnja. V romanu Seyvoz se imenuje Voltang.

Uničil si našo dolino, Voltang, prišel si sem kot kolonialist, kot okupator, in potopil si naše hiše, naše skednje, naše grobove, elektrificiral si dno močvare, da bi meščani lahko sušili perilo s stroji, izsilil si zemljo in prelil na tone betona, da si postavil zid na reki, ta odvratni zid napredka, in zdaj si drzneš paradirati po višavju.

Seyvoz