Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu v spletni knjigarni podarimo Deset zgodb o kajenju Stuarta Eversa.

DEJSTVO JE, DA SO VEDELI, DA BO VSE IZGINILO, DA NE BO OSTALO NIČ

Zid, plošča sarkofaga, je tako visok, da je aprila zrak že drugačen. Negiben je, zadušljiv, in zvočna kombinacija, ki je tako dolgo ljubkovala bobnič, se razbije: živali v hlevih so nemirne, zvončki, ki jih imajo obešene okrog vratu, potrkavajo sredi noči, orli zletajo z vrhov in krožijo nad trgom ter vreščijo kot poblazneli, otroci kričijo brez razloga, ženske se preglasno smejijo, moški vzdihujejo, iz hiš se razlega trušč, nered, ki naznanja konec.

Maylis de Kerangal, Joy Sorman, SEYVOZ

Prevedla Maja Kraigher

NE VEM, V KATEREM TRENUTKU SO LJUDJE V VASI DOJELI, da je stvar zapečatena, v točno katerem hipu je to postalo gotovost, žgoča gotovost, potem ko se jim je tako dolgo vsiljevala v misli, sramežljivo, potuhnjeno – dotlej so pogledovali proti jezu bežno in na skrivaj kakor v luknjo v ključavnici, s strahom, kaj bodo videli, in vsakič nemudoma pregnali nezamisljivo sliko nekam na dno možganov –, in tudi tega ne vem, kako ji je uspelo spodkopati njihove upe, izničiti njihova zanikanja, kako je med enosmerno potjo skozi njihovo zavest otrdela: toda dejstvo je, da so vedeli, da bo vse izginilo, da ne bo ostalo nič.
     Seveda se omamljeni, spačenih obrazov, srepečih oči in težkih nog niso takoj odzvali, ko se je strupena zamisel o poplavljenju Seyvoza, njegovi načrtovani potopitvi, širila po vasi. Še naprej so zjutraj vstajali, ponavljali dejanja, ki so sestavljala dneve; v kaminu prižgan ogenj, na čelu ledena voda, zavezani čevlji, na leseni deski narezan kruh, črna kava v skodeli in prvi dim tobaka, potem nenadoma odprta vrata ven, proti dolinici, kjer je zdaj v februarju vse belo, motno belo – malce prelahko bi bilo to belino, ki sicer zgladi izjemni relief, rahlo nagubanost pa vendarle ohrani, primerjati z mrtvaškim prtom. Sprašujem se, ali so obstali na pragu hiš, ali so vdihnili z vsemi pljuči, medtem ko so s pogledom objemali to pokrajino, ki jim je dobesedno izoblikovala življenje – panoramsko potovanje, ki bi prepletlo horizontalno raziskovanje in pobeg proti vrhovom –, ali so gledali tako, kot gleda človek, sklonjen nad nekaj, kar bo umrlo, da ne bi tega pozabil. Mislim, da ne: v svoji deželi niso živeli tako. Saj ne, da bi bili nespoštljivi, pozabljivi in nesposobni natančno razbrati, kar je bilo treba razbrati in zakopati globoko vase – narisati, zabeležiti, fotografirati, posneti –, toda gora je bila zanje nekaj drugega, živeli so v njej, to je telo, ki je dajalo streho njihovemu bivanju, niso se ločevali od njega in največkrat so hodili sklonjenih glav – na tem ledenem in kamnitem terenu je bolj priporočljivo vedeti, kam položiti nogo, kot pripirati veke pred lesketanjem tam zgoraj.
     Na začetku so se torej prebivalci Seyvoza odmaknili od jezika – oni, ki že dotlej niso bili ravno zgovorni. Po vasi se je razlezla tišina, se zgostila v ulicah in uličicah, na pragovih trgovin, kot debel pokrov, ki je pritiskal na ves prostor: spregovoriti bi pomenilo predreti mehur resničnosti, se sprijazniti z jezom, pospešiti svoj konec, molčanje pa je bilo držanje usode na razdalji, kupovanje časa – ta odnos do jezika me fascinira, priznam. Potlačili so jezo, jadikovanje, paniko in marsikdo je pospešil korak, ko se je tihotapil ob zidovih, da bi se izognil sosedi, bratrancu, da ne bi srečal nobenega pogleda ali dovolil svojemu odtavati, in kmalu ni bilo slišati ničesar drugega več kot kričanje otrok na poteh in okrog šole, hrup živine v hlevih in stajah ter cerkveni zvon.

Otroci, živali, zvonovi. Basovska linija njihovega obstoja. Dokler zveni, so doma, živi; dokler vibrira, njihov svet traja, nedotaknjen – njihov svet, ta zvončasto razširjena dolina, dovolj velika, da sonce zaide vanjo, topla in rodovitna alveola, reka s krepčilnim tokom, vsenaokrog pa drugo nad drugim blaga pobočja s planinskimi pašniki, friz mehkih grebenov in nikoli doseženih vrhov. Seyvoz, tako blizu raja, bazni tabor pred Nebom.
    
Tu se rodovniki vlečejo tako rekoč nepretrgano vse od trinajstega stoletja – rodovniki ljudi pa tudi živali –, občinske registre je menda skozi osem stoletij vodila ista roka, ista roka z isto skrbno, nekako otroško pisavo, ki sama po sebi govori o stabilnosti, zasidranosti, nepretrgani človeški navzočnosti v teh krajih in vključuje tako malo rodbinskih imen – Guillermoz, Brax, Colevert, Patrecamps, Bouc, Michélis –, da se mi domneva o močnih krvnih sorodstvenih zvezah med zakonci nikoli ni zdela za lase privlečena. V preglednih arhivih je mogoče videti vsako življenje.

Vrnilo se je veliko ironično sonce, vsa vas je zunaj, razpoloženje je hkrati mračno in nervozno. Nekateri – turobni, vidijo se samo njihovi hrbti in kape, potisnjene do ušes – se šepetaje pogovarjajo pod nadstreškom županstva, drugi tavajo po ulicah, ki zdaj blatne čakajo na svojo usodo, spet tretji nalagajo svoje imetje na tovornjake, ki jih je najela elektrarniška družba: žimnice, kuhinjske omare, kovčke, macesnove kredence, ki jih prinašajo površno oprtani družinski člani, pa še nekaj navrženih odej in mačka v košari. Skromnejši, bolj trmasti se zadovoljijo z vozičkom, ki ga vleče konj, in si raje pomagajo sami, nikogar za nič ne prosijo.

© Catherine Hélié / Les éditions inculte

MAYLIS DE KERANGAL

je prejela številne literarne nagrade doma, mdr. nagrado Médicis za Rojstvo mostu (Naissance d'un pont, 2010), mednarodno pa je zaslovela zlasti z romanom Pokrpajmo žive (Réparer les vivants, 2013). V slovenščino sta prevedena še romana Bežiščnica na vzhod (Tangente vers l'est, 2012) in na tej točki noči (à ce stade de la nuit, 2014).

© DR / Les éditions inculte

JOY SORMAN

je svoj prvi roman, Boys, boys, boys, objavila leta 2005 in zanj prejela nagrado Flore. Naslednji so Gros oeuvre (2009), Paris Gare du Nord (2011), Comme une bête (2012), La Peau de l’ours (2014), Sciences de la vie (2017) in À la folie (2021). Je avtorica več kolektivnih del, Seyvoz pa je prvo, ki je prevedeno v slovenščino.

ZA KRMILOM PASSATA Z UGASNJENIM MOTORJEM in odprtimi vrati lahko končno z eno nogo v kabini in drugo zunaj prebere sporočila, saj so črtice 4G zunaj takoj počrnele. Brissogne se ni javil in Tomijeva nejevolja, fina mešanica zaskrbljenosti, nestrpnosti in užaljenosti, dobi nov zagon – nalogo je dobil v zadnjem trenutku, odpovedal je vse obveznosti, vozil vse od Pariza, naporna in samotna pot, potem pa nikogar, ki bi ga sprejel, in nič ne kaže, da bi bil njegov prihod res nujen. Najbolje, da se zapelje gor do jeza in poišče Brissogna v centrali, gotovo je tam, očitno je tiste vrste tip, ki čepi za svojo mizo in izpolnjuje excelove tabele kilovatnih ur in dolžinskih metrov. Torej spet serpentinasta cesta, pajkova mreža kablov nad dolino, ki seklja pokrajino – nekateri bi rekli, da jo maliči –, lepota gorskega masiva, kromatika njegovih višin, izmenjavanje senčnih zaplat in osončenih grebenov ter prihod na vrh.
     Ustavi se na parkirišču seyvoške elektrarne, krožnika iz belega betona tik ob jezu, brutalistične arhitekture, ki ga spomni na fakulteto za znanost in tehnologijo v Nancyju in na predavanja z naslovi »Potresi, valovi in elektromagnetizmi«, »Sedimentologija in tektonika« ter »Omejena relativnost«, ki so mu v začetku devetdesetih let zmešala glavo. Ura je deset, avtomobilska vrata se zaloputnejo v votlo tišino gore, vse je prazno razen bledo zelenega avta, poleg katerega je parkiral, tesno, vzporedno, kot bi hotel ustvariti iluzijo obljudenosti.

Kovinska vrata se samodejno odpahnejo in Tomi vstopi v velikansko vežo, prav tako tiho, je kdo tukaj? Stopi naprej po hodniku, osvetljenem z bledikavimi neonkami za podzemne garaže, zazna na koncu postavo, sklonjeno nad fotokopirni stroj, in pospeši korak, tam je mlad moški, enako bled kot okolica, slaboten in aknast – stažist? –, v ponošenih širokih, spodaj stisnjenih črnih hlačah pa brezhibni beli srajci, Brissogna iščem, zmenjena sva bila, Tomi Motz se pišem, s sedeža družbe. Mladenič z butastim izrazom odgovori, da ne, no, Brissogna ni, in že je tu antipatija, oblak jeze in nejevolje, tipčka bi lahko treščil, pomisli, da bi pustil vse skupaj, pa si takoj premisli, zdaj ko je tu, bo opravil delo, z odgovornim za vzdrževanje ali brez njega – bi mi lahko priskrbeli načrt lokacije z vsemi instalacijami? Dovodnimi predori, vtoki, kompenzacijskimi bazeni in železobetonskimi sidrišči. Toda po enako omlednem odgovoru – ne verjamem, da ga imamo – in enako zmedenem izrazu se Tomiju ne zdi vredno vztrajati.

Samo slediti mora cesti, gozdu daljnovodnih stebrov in žic, trasi tlačnih cevovodov, ki se vijejo po gori, vpeti v skalo, pa bo zlahka našel elektrarno. Tomi se odloči za prvo raziskovanje – zdaj ne gre več za izpolnitev misije, ampak morda samo za to, da bi ubil čas, dal dnevu obliko. Jezero, ki še vedno spominja na melaso, motno modro, radioaktivno, ljubkuje pokrajino, jo golta v svojo tekočo gostoto. Tomijeva stiska narašča, zaskrbljenost se veča, čeprav brez razloga, razen če je ta v videzu te goste, težke vode, ki povzroča slabost, vode, ki mu ne pripoveduje nič dobrega. Avto zdaj vozi pod protiplazno ograjo, vzdolž grozečih, popolnoma navpičnih skalnih sten, cesta se zoži, vzpenja se in vijuga, brez dvoma bi se bilo treba spet spustiti proti dolini, toda dviganje je neustavljivo, Tomi pospeši v ovinke in prispe do platoja, kjer se mu odpre širok razgled na zid in jezero: jez Seyvoz.
    
Ustavi se na majhnem izogibališču nasproti tega velezidu, ki seka pokrajino, ogromne betonske skodele, vrtoglavo visoke, ki ga še vedno impresionira, vzbuja v njem vedno enako čudenje in enak strah – tisto mešano občutje, ki nas prevzame ob čem neznanskim, monumentalnim, ki ima v sebi nekaj norega. Tomi pomisli na Zid iz Igre prestolov.
     Gledal je vseh osem sezon drugo za drugo, se kar naprej izgubljal v genealogijah in dinastijah, tako da je moral ob koncu vsake epizode poklicati hčerko, da mu je razložila kak boj za ozemlje ali kako nezaželeno nasledstvo. V tej seriji je vzbujal njegovo občudovanje tisti neznansko ogromni zid, tista utrdba iz ledu in kamna, ki ločuje Kraljestvo sedmih kron od mrzlih in divjih dežel, zid, višji od 210 metrov in dolg 480 kilometrov, ki ga varuje Nočna straža in čez katerega ne seže nobena lestev, ki mu ne bi mogel priti blizu noben lokostrelec, tako debel zid, da ga ne bi preletel noben izstrelek, večen zid, ki ga ni mogoče porušiti.
     Zid, ki se zdaj dviga pred Tomijem, zbudi v njem enak občutek nedotakljivosti in enako norost – Seyvoz, domišljijski zid, ki zadržuje umetno jezero.

Roman Seyvoz je posvečen potopljeni vasi Tignes v Savojskih Alpah v Franciji in njenim prebivalcem. Objavljen je bil ob 70. obletnici potopitve vasi.

Gradnjo jezu Tignes (tudi Chevril) v dolini reke Isère so nameravali začeti že v 30. letih 20. stoletja, vendar sta načrte prekrižali velika gospodarska kriza in pozneje druga svetovna vojna. Ta gromozanski projekt so tako začeli graditi leta 1946 in ga dokončali v pičlih šestih letih, kajti potrebe po energiji za obnovo in modernizacijo države so bile v povojnih letih ogromne. Gradnjo je financirala država, deloma s pomočjo v okviru Marshallovega načrta. Na gradbiščih je delalo na tisoče delavcev, prišli so tudi iz Španije, Italije, z Balkana, poleti 1949 jih je bilo evidentiranih 5600. Težki delovni pogoji in naglica so terjali 52 življenj, mnogi so umrli pozneje za posledicami silikoze in drugih poklicnih obolenj.
     Jez je slovesno odprl predsednik republike Vincent Auriol 4. julija 1953. »Tignes je podoba človeškega genija,« je dejal, »a tudi simbol bolečih žrtev, ko splošni interes prevlada nad našim okusom, navadami in tradicijo.«
(📷 National Archives Catalog, NARA; serija Photographs of Marshall Plan Programs, Exhibits, and Personnel)

Tako so gradili jez. Film francoskega državnega podjetja Électricité de France, EDF, ki je bilo ustanovljeno leta 1946, takrat, ko se je začela gradnja. V romanu Seyvoz se imenuje Voltang.

Uničil si našo dolino, Voltang, prišel si sem kot kolonialist, kot okupator, in potopil si naše hiše, naše skednje, naše grobove, elektrificiral si dno močvare, da bi meščani lahko sušili perilo s stroji, izsilil si zemljo in prelil na tone betona, da si postavil zid na reki, ta odvratni zid napredka, in zdaj si drzneš paradirati po višavju.

Seyvoz

Največja žrtev gradnje jezu je bila stara vas Tignes na nadmorski višini 1683 metrov, kjer je prebivalo skoraj 500 ljudi. To ni bilo speče, zakotno gorsko naselje, temveč že v 30. letih idilično zimsko letovišče z nekaj hoteli in gostišči. Vaščanom je bilo ponujeno, da sprejmejo odškodnino in se preselijo v višje ležeča naselja, kot je Les Boisses (v romanu Ruz), vendar se je večina prebivalcev uprla, sklenili so ostati v vasi in se boriti zanjo do konca.

Marca 1952 vas še vedno prekriva snežna odeja. Da bi vaščane prisilili k odhodu, jim prerežejo telefonske žice. 17. marca se v vas pripeljejo tovornjaki republiških varnostnih služb. Voda se dviguje za pol metra na dan. Naložijo arhive iz mestne hiše in jih prepeljejo v Les Boisses. Na pokopališču izkopljejo krste. Snamejo cerkvene zvonove. Minirajo hiše. Vaščani se ne vdajo, dokler voda ne doseže prvih stopnic. 28. aprila vas izgine pod vodo.

Agonija vaščanov Tignesa, ki se do zadnjega niso sprijaznili z dejstvom, da bo vse izginilo, da ne bo ostalo nič, je bila predstavljena v 158. številki revije Paris Match, ki je izšla 22. marca 1952. Ob 70. obletnici potopitve vasi je revija na pobudo občine Tignes postavila razstavo fotografij Tignes, la mémoire reconquise (»Tignes, povrnjeni spomin«). Na ogled je bila od 6. aprila do 30. septembra 2022. Podobe dramatičnega dogajanja marca 1952 so objavljene na spletni strani Paris Matcha.

Poštni uslužbenci so sredi noči, varni pred pogledi in protesti, odklopili telefon. Že od zore vaščani zaznavajo rohnenje buldožerjev, ki odstranjujejo ovire z uličic, da bi olajšali evakuacijo. Na vrata županstva so obesili koledar razstreljevanja hiš, policisti so vedno bolj vidni in arogantni, prav tako novinarji, ki nadlegujejo prebivalce z zahrbtnimi vprašanji in jih skušajo izzvati, da bi izpljunili svoj obup; fotograf Paris Matcha je celo portretiral staro Braxovo.

Seyvoz

Cerkvica svetega Jakoba (Saint Jacques de Tarentaise) je najpristnejši in morda najpretresljivejši spomenik izginuli vasi. Stoji v vasi Les Boisses, ki naj bi bila nov dom vaščanov Tignesa, in je natančna replika stare cerkvice v potopljeni vasi (v romanu cerkev Marije Snežne). Ob njej so uredili tudi pokopališče, kamor so prepeljali krste iz potopljene vasi. (📷 NARA)

V Franciji je 70. obletnica potopitve vasi močno odmevala. To je zajem zaslona iz dokumentarnega filma Tignes, la mémoire retrouvée (»Tignes, povrnjeni spomin«), ki ga je predvajala France 3 Auvergne-Rhône-Alpes. Celoten film si je mogoče ogledati tukaj.

Gravitacijski jez Tignes je visok 180 metrov, ob izgradnji je bil najvišji v Evropi in je še danes najvišji v Franciji. Na grebenu je dolg 296 metrov in širok 10 metrov, širina ob vznožju pa je okoli 44 metrov. Njegova prostornina je 632.000 kubičnih metrov. Umetno jezero Chevril, ki ga zadržuje, ima površino 3,2 kvadratna kilometra in vsebuje 230 milijonov kubičnih metrov vode. Elektrarna oskrbuje z električno energijo okoli 400.000 ljudi.* 
(📷 © Milosk50 | Dreamstime.com)

Jezero Chevril, ki skriva pod svojo gladino ostanke stare vasi Tignes. Prek zidu gre odcep s ceste D902, ki pelje z juga iz Val D’Isèra, in vodi do naselja Les Boisses in naprej proti naravnemu jezeru Tignes in istoimenskemu smučarskemu središču, ki je bilo zgrajeno pozneje.
    
Iz Pariza, od koder se je s passatom pripeljal Tomi Motz, je do jezu približno 700 kilometrov, za dobrih sedem ur vožnje.

Leta 2003 je bila v spomin na potopljeno vas blizu naselja Le Villaret du Nial ob jezeru postavljena 3,8 m visoka bronasta skulptura italijanskega kiparja Livia Benedettija (1946–2013). (📷 liviobenedetti.com)

Zavrti se, da bi se privadil na pokrajino, ni še opazil kipa iz belega apnenca, stilizirane silhuete ženske s koščenim obrazom, udrtimi očmi, kot vkopanimi v kamen, nagubana obleka ji polje v vetru, roke steguje proti nebu. Tomi stopi bliže, zbegan ob grdoti umetnine, in prebere besedilo na tablici: V spomin na žrtev teh ljudi. Prav res ne vidi povezave med delavci, žrtvovanimi na oltarju hidroelektrike, in tem bombastičnim kipom ženske, vendar ga potreba po uriniranju odvrne od tega vprašanja. Stopi do roba, od praznine, od jezera, od njegove grozeče vode ga loči preprosta lesena ograja in naenkrat ga noge ne držijo več, tako je, kot bi mu vse telo odpovedalo, v glavo mu bušne vročina, srce zbezlja, na sencih se zaiskrijo kapljice mrzlega znoja. Ustraši se, skuša obstati, toda na pesku mu spodrsne in zvali se na trebuh, nato se prevali na bok in se tako spravi v varen položaj – refleks iz usposabljanja za reševanje. Nič ni, samo padec pritiska.

Seyvoz

Maylis de Kerangal: »Človek bere, da spoznava svet«

24. marec 2018, Tadeja Krečič, 3. program Radia Slovenija, Ars

Leta 2018, ko je Maylis de Kerangal gostovala v Ljubljani, je na vprašanje, »kako se loteva vseh teh neštetih področij, o katerih piše in za katera se zdi, da jih pozna do obisti, pa naj gre za gradbeništvo, medicino, etnologijo, ornitologijo, zgodovino itn.«, odgovorila skromno in preprosto: »Predvsem raziskujem.«

intervju

Avtorici, francoski pisateljici Maylis de Kerangal in Joy Sorman, na eni izmed predstavitev romana Seyvoz v Franciji.

Izdano s podporo Programa za pomoč pri izdaji knjig, ki ga izvaja Francoski inštitut.
Cet ouvrage a bénéficié du soutien du Programme d’aide à la publication de l’Institut français.

* Za primerjavo: Ob odprtju leta 1953 sta bila samo dva jeza na svetu višja od Tignesa, oba v ZDA: Hooverjev jez na reki Colorado (okoli 222 m; 1936) in Shasta na reki Sacramento (183,5 m; 1945). Najvišji jez v Evropi je že od leta 1961 Grande-Dixence (285 m), prvi, ki je Tignesu odvzel primat, pa je Mauvoisin (250 m; 1957). Oba ležita v kantonu Valais v Švici. Najvišji jez na svetu imajo danes Kitajci (Jinping-I, 305 m, 2013).

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.