Še do brezplačne dostave.

ČE NAS ŽE NIMAŠ RAD ZARADI NAS SAMIH, NAS IMEJ RAD, KER TE SPOMINJAMO NA VSE, KAR SI BIL, PREDVSEM PA NA VSE, KAR BI LAHKO BIL

KNJIGE

Marcel Proust, Radosti in dnevi

Tudi če si razum ne zasluži nositi vrhovne krone, jo je kot edini sposoben podeliti. In tudi če v hierarhiji oblasti zaseda šele drugo mesto, je samo on zmožen odrediti, naj prvo pripade občutkom.

Marcel Proust

Gustave Flaubert, SPOMINI NEKEGA NORCA in izbrana mladostna dela

Prevedel in spremno besedo napisal Ignac Fock

Marcel Proust, RADOSTI IN DNEVI

Prevedla in spremno besedo napisala Katarina Marinčič

Gustave Flaubert, SLOVAR SPLOŠNO PRIZNANIH RESNIC

Prevedel in spremno besedo napisal Ignac Fock

Bibliomanija

V neki ozki in prisojni ulici v Barceloni je nedolgo tega živel eden tistih mož bledega lica, medlih, udrtih oči, eno tistih peklenskih in bizarnih bitij, kakršna je v svojih pripovedih oživljal Hoffmann.
To je bil Giacomo, knjigarnar; trideset let mu je bilo, pa so ga že imeli za starega in onemoglega. Bil je visokorasel, toda upognjen kot kak starček; njegovi lasje so bili dolgi, a beli, njegove roke močne in nemirne, toda posušene in zgubane, njegova obleka uboga in razcapana; videti je bil okoren in neroden; njegovo obličje je bilo bledo, žalostno, grdo in povsem brezizrazno. Na ulici so ga videli malokrat, in še to le ob dnevih dražb redkih in zanimivih knjig.
Tedaj to ni bil več isti brezbrižni in smešni možak. Njegove oči so se razvnele, dirjal je, hodil, cepetal; le stežka je miril radost, nemir, tesnobo in bolečine; domov se je vračal zasopel, upehan in brez sape. Navado je imel vzeti v roke svojo preljubo knjigo; božal jo je z očmi, si jo ogledoval in jo ljubkoval kot skopuh svoj zaklad, oče svojo hčer, kralj svojo krono.
Ta mož ni nikdar govoril z nikomer razen z antikvarji in starinarji. Bil je molčeč in sanjav, mrk in otožen; samo eno misel je imel, eno ljubezen, eno strast, knjige. In ta ljubezen in ta strast sta ga od znotraj podžigali, mu jemali dneve, razjedali njegov obstoj.
Ponoči so sosedje skozi okna knjigarne često videvali plapolajočo svetlobo, ki se je približevala, oddaljevala, postajala močnejša, včasih pa ugasnila. Tedaj so zaslišali trkanje, bil je Giacomo, prišel je znova prižgat svečo, ki jo je bil upihnil piš vetra.

Noči je mrzličen in gorečen prebedel med svojimi knjigami; tekal je med policami, vzhičen in zamaknjen begal po hodnikih svoje knjižnice, nato je postal, razmršenih las in iskrečih se oči. Ko se je dotikal knjig na policah, so mu dlani drhtele; razgrete so bile in vlažne. Vzel je knjigo, jo prelistal, otipaval papir, pazljivo pregledoval pozlato, platnice, črke, črnilo, zavihke in podobe, ki so zaljšale besedo Konec. Nato jo je preložil, jo postavil na višjo polico in dolge ure stal tam ter motril njen naslov in obliko.
Potem je šel k rokopisom, kajti bili so njegovi ljubljeni otročiči; enega je vzel, najstarejšega, najbolj obrabljenega, najbolj umazanega; z ljubeznijo in zadovoljstvom je zrl v pergament, duhal sveti in častitljivi prah, ki ga je pokrival; tedaj so se njegove nosnice napolnile z radostjo in ponosom in na ustnicah mu je zaigral nasmešek.
O, kako je bil ta mož srečen! Srečen sredi vse tiste znanosti, katere nravno daljnosežnost in literarno vrednost je komajda razumel; srečen je bil sredi vseh tistih knjig, pasel je oči na pozlačenih črkah, na obrabljenih straneh, na obledelem pergamentu. Ljubil je znanost, kakor slepec ljubi dan. Ne, pa nikakor ni bila znanost tista, ki jo je ljubil, bila sta to njena oblika in izraz. Ljubil je knjigo, ker je bila knjiga; ljubil je njen vonj, njeno obliko, njen naslov. Nečitljivo starodavno letnico, smešne in nenavadne gotske črke, težko pozlato, s katero so bile obložene ilustracije – to je ljubil pri rokopisu: strani, pokrite s prahom, katerega mehkoben in nežen vonj je s slastjo vdihoval. Tisto ljubko besedo
Konec, ki jo objemata amorčka, zibaje se na svilnatem traku ali sloné ob fontani; in ki je vrezana v nagrobnik ali pa počiva v košari med vrtnicami in zlatimi jabolki in plavimi šopki.
Ta strast ga je popolnoma vsrkala vase: komaj da je jedel, spal ni več, vse dni in noči je le sanjaril o svoji blodni misli: o knjigah. Sanjaril je, kako božanske, vzvišene in lepe morajo biti kraljeve knjižnice, in sanjaril je tudi, da bi si še sam uredil tako veličastno, kot jih imajo kralji. Kako svobodno je zadihal, kako je bil ponosen in krepak, ko je zatopil pogled v mogočne police, kjer se je njegovo oko izgubljalo med knjigami! Privzdignil je glavo ...? Knjige! Jo povesil ...? Knjige! Na desni, na levi, še knjig!
V Barceloni je veljal za čudaškega in zloveščega moža, za učenjaka in čarovnika.
Komaj da je znal brati. Nihče si ga ni upal ogovoriti, tako zelo strog in bled je bil njegov obraz; videti je bil zloben in izdajalski, in vendar ni nikdar otroku skrivil lasu; res pa je, da nikoli ni dajal vbogajme.
Ves denar, vse premoženje, vsa čustva je hranil za knjige; bil je menih in je zaradi njih zapustil Boga. Kasneje je zanje žrtvoval tisto, kar je, takoj za Bogom, človeku najdražje, denar; nato jim je daroval, kar je ljudem najdražjega za denarjem, svojo dušo.
Zlasti v zadnjem času je bedel še dlje. Ponoči so še kasneje kot sicer videvali njegovo svetilko goreti nad knjigami; imel je namreč nov zaklad, rokopis.
Nekega jutra je v njegovo prodajalno stopil mlad študent iz Salamanke.
Videti je bil premožen, kajti pred Giacomovimi vrati sta mu mulo pridržala dva lakaja. Imel je rdeč žametast klobuk in na rokah so se mu svetlikali prstani.
Pa vendar ni bilo na njem tiste domišljavosti in ničevosti, kot ju zvečine premorejo lepo oblečeni in praznoglavi ljudje z livriranimi lakaji. Ne, ta mož je bil učenjak, toda bogat učenjak. Se pravi, človek, ki v Parizu piše na mahagonijevi mizi, ima knjige s pozlačeno obrezo, izvezene copate, kitajske starine, domačo haljo, zlato stensko uro, mačko, ki dremlje na preprogi, in dve ali tri dame, ki jim bere svoje verze, pripovedi in povesti ter ki mu pravijo »kako ste duhoviti«, a ga imajo le za naduteža. To je bil plemenit gospod uglajenih manir. Ko je vstopil, je knjigarnarja pozdravil, se globoko priklonil in mu ljubeznivo dejal:
»Mojster, mar nimate tule tudi rokopisov?«
Knjigarnar se je znašel v zadregi in je jecljaje odgovoril:
»Ampak, gospod, kdo pa vam je to rekel?«
»Nihče, a tako predvidevam.«
In je na knjigarnarjev pult položil polno mošnjo zlata ter z njo smehljaje zažvenketal, tako kot vsakdo, ki otiplje denar, katerega lastnik je.
»Gospod,« se je vnovič oglasil Giacomo, »je že res, da jih imam, vendar jih ne prodajam; hranim jih.«
»In zakaj? Kaj pa počnete z njimi?«
»Zakaj, gospod moj?« Tedaj je zardel od besa. »Kaj počenjam z njimi?
O ne, vi že ne veste, kaj je to rokopis!«
»Oprostite, mojster Giacomo, dobro vem, za kaj gre, in da vam dokažem, vam povem, da imate tukaj
Turško kroniko
»Jaz? Oh, naplahtali so vas, gospod moj.«
»Ne, Giacomo,« je odvrnil plemeniti gospod, »pomirite se; nikakor vam je ne nameravam ukrasti, marveč jo želim kupiti.«
»Nikoli!«

»O, prodali mi jo boste,« je odvrnil učenec, »kajti imate jo tule, prodali so jo pri Riccamiju na dan njegove smrti.«
»Prav, gospod, da, imam jo; to je moj zaklad, to je moje življenje. O, ne boste mi je iztrgali! Poslušajte, zaupal vam bom skrivnost. Baptisto, veste, Baptisto, knjigarnar, ki stanuje na Kraljevem trgu, moj tekmec in sovražnik, no torej, on je nima, jaz pa jo imam!«
»Na koliko jo cenite?«
Giacomo je obmolknil in mu šele čez čas ponosno odgovoril:
»Na dvesto zlatnikov, gospod moj.«
Zmagoslavno je opazoval mladeniča, kot bi mu hotel reči:
»Odšli boste, predrago je, in vendar ga za manj ne dam.«
Zmotil se je, kajti oni mu je pokazal mošnjo:
»Tu jih imaš tristo,« je dejal.
Giacomo je prebledel; malo je manjkalo, pa bi se onesvestil.
»Tristo zlatnikov?« je ponovil. »Toda norec sem, gospod moj; za štiristo ga ne bi prodal.«
Študent je planil v smeh in pobrskal po žepu, iz katerega je povlekel še dve mošnji:
»Prav, Giacomo, tule jih imaš petsto.
O ne, nočeš ga prodati, Giacomo? A dobil ga bom, danes ga bom dobil, takoj zdaj, potrebujem ga. Četudi bi moral prodati ta prstan, ki mi je bil podarjen skupaj z dolgim poljubom, četudi bi moral prodati svoj meč, obložen z diamanti, svoje hiše in palače, četudi bi moral prodati dušo, potrebujem to knjigo! Da, nujno jo potrebujem, za vsako ceno! Čez osem dni zagovarjam disertacijo v Salamanki. Potrebujem to knjigo, da postanem doktor; moram biti doktor, da bom lahko nadškof; moram nositi škrlat na ramenih, da mi nadenejo tiaro na čelo!«
Giacomo se mu je približal ter ga pogledal z občudovanjem in spoštovanjem kakor edinega človeka, kateri bi ga morda lahko razumel.
»Poslušaj, Giacomo,« ga je zmotil plemeniti gospod, »povedal ti bom skrivnost, ki ti bo prinesla bogastvo in srečo. Neki mož živi tukaj, ta mož stanuje v arabskem predmestju; ima neko knjigo, Skrivnost Saint Michela.«
»Skrivnost Saint Michela?« je Giacomo kriknil od radosti.
»O, hvala vam, rešili ste mi življenje!«
»Hitro, daj mi Turško kroniko.«
Giacomo je odhitel proti neki polici; tam je za trenutek postal, na silo prebledel in zaprepadeno dejal:
»Ampak, gospod moj, nimam je.«
»Ah, Giacomo, tvoje zvijače so precej neotesane, in pogled te izdaja.«
»O gospod moj, prisežem vam: nimam je.«
»Daj no, star norec si, Giacomo; na, tule je šeststo zlatnikov.«
Giacomo je le segel po rokopisu in ga dal mladeniču:
»Pazite nanj,« mu je dejal, ko se je ta smeje oddaljeval in rekel svojima lakajema, medtem ko se je vzpenjal na mulo:
»Saj vesta, da je vajin gospodar nespameten, toda pravkar je prevaral bebca. Bedak, zelenec meniški,« je v smehu ponavljal, »verjame mi, da bom papež!«
In ubogi Giacomo je ostal tam, žalosten in obupan, naslanjal je goreč obraz na okna prodajalne in jokal od besa ter v mukah in bolečinah opazoval rokopis, vso svojo skrb in ljubezen, v rokah surovih lakajev plemenitega gospoda.
»O, preklet bodi, peklenski mož, preklet bodi! Stokrat preklet, ti, ki si mi ukradel vse, kar sem ljubil na tej zemlji, kjer poslej zame ne bo več življenja.
Vem, da me je prevaral, podlež, prevaral me je! Če je tako – o, se bom maščeval! Ne! Tecimo hitro v arabsko predmestje. Če pa bo tisti mož hotel od mene vsoto, ki je ne premorem, kaj naj potem napravim? Oh, umrl bom od vsega tega!«
Zgrabi tedaj denar, ki ga je študent pustil na pultu, in steče ven.
...

Strasten, obseden bralec, ki je v knjigah hotel najti in skoznje zaobjeti, malodane použiti vso znanost in modrost stvarstva, je bil seveda tudi Gustave Flaubert: ne le mučenik sloga, marveč tudi suženj védenja. In prav radovednost mu, zapriseženemu sovražniku banalnosti, med drugim ni dala, da ne bi taistim banalnostim prisluškoval, jih beležil in potlej s pridom izrabljal v porog vsem bedakom tega sveta.

Zagotovo drži, da je sleherni pisatelj najprej bralec, da se pisanje rodi iz branja, zato nemara ni naključje, da se opus literarnega očeta Emme Bovary, ki so jo, mimogrede, pokvarile »slabe« knjige, razpenja med dvema po svoje usodnima slavospevoma knjigi. Za Flaubertov prvi objavljeni literarni tekst namreč velja povest Bibliomanija; napisal jo je pri petnajstih in izšla je
12. februarja 1837 v rouenski literarni reviji
Colibri.

Ignac Fock

FLAUBERT JE NEKOČ DEJAL: »ČLOVEK NE IZBIRA, O ČEM BO PISAL. To je tisto, česar publika in kritiki ne razumejo. Skrivnost mojstrovin je prav tu, v skladnosti vsebine in avtorjevega temperamenta.« V njegovem primeru je jasno: najsi sta strast in poželenje še tako brezmejna in neuklonljiva, po vzporednici porajata radovednost, čisto razumsko potezo, ob pomoči katere se ju da izpisati. In obratno: literarni perfekcionizem, ki sicer je mučeniško pretehtan, ni drugega kot konstatacija, vse dokler kot plod rahločutnosti ne prizadene, v bridkem ali sladkem pomenu, samo še čutnosti. Razum je namreč potešen tedaj, ko ga na to ni treba več posebej opominjati.

Tu si postavimo vprašanje, zakaj Spomini pripadajo nekemu norcu. V času njihovega nastajanja ni bilo niti sledu o Flaubertovi kasneje diagnosticirani epilepsiji. Je norost literarna maska človeka, ki želi po vsej sili pisati o sebi, ali nemara pretveza za pisanje sploh – »Napak bi bilo videti v vsem skupaj kaj drugega kot razvedrilo ubogega norca! Norca!«? Vrhovno in najobsežnejšo dilemo, ki nastane med občutenjem in umevanjem, ter vsa nasprotja, ki jih ta dilema izpostavlja, Flaubert konec koncev povezuje prav z norostjo: »V najboljšem primeru so mi pripisali domišljijo, se pravi, po njihovem, zanesenost uma, ki meji na norost.« Če bi bilo vse prav, bi bil norec zato, ker je brezpogojno ljubil lépo.

Lépo pa je pri Flaubertu, prav tako brez izjeme, rahločutno, pronicljivo in navsezadnje plod premišljenosti: od kod torej norost? Norost, o kateri sicer tako poredkoma spregovori, saj ima preveč opraviti z razglašanjem samega sebe za norca. Proust meni, da »s stališča literarne kritike ni ravno na mestu za norost razglasiti stanje, ki dopušča pretanjeno dojemanje (in ki vrh vsega še izostruje ter usmerja odkrivanje) najpomembnejših odnosov med podobami, med mislimi.« Zakaj bi se avtor, ki po eni strani časti misel in razum, po drugi pa vzvišen občutek za lepoto, imel za norca? Kaj po njegovem manjka norcu, da ostaja norec? Kaj je bil uvidel in doživel, da je norec postal?

Norost je v Spominih, si upam trditi, prej kot ne arbitrarno poimenovanje, in njena poglavitna naloga naj bi bila spraviti čustvo in razum – morda tudi pri avtorju samem, a predvsem v očeh tistih, ki ju imajo za nezdružljiva.

Ampak Flaubert nebrzdano ljubi. Pri tem opazuje, razmišlja in skuša razumeti. Če smo iskreni: vedno razume, bolj razumski je od vseh drugih, a naposled krene po poti strasti. Le zakaj se torej, popisovalec zanesene čutnosti, nato vnovič peha za razsodnostjo? Zakaj ga, svečenika literarne lepote, človeška neumnost razbesni bolj kot nepoetičnost? Ne le da je v svojem opusu na to odgovoril, ampak je najbolj sublimno, rahločutno in hkrati logično najpopolneje ustoličil razmerje med čustvi in razumom, in tu je treba še zadnjič dati besedo Marcelu Proustu,

kajti tudi če si razum ne zasluži nositi vrhovne krone, jo je kot edini sposoben podeliti. In tudi če v hierarhiji oblasti zaseda šele drugo mesto, je samo on zmožen odrediti, naj prvo pripade občutkom.

Iz spremne besede Ignaca Focka

Scenosled

Honoré sedi v svoji sobi. Vstane in se pogleda v zrcalo.

KRAVATA: Vedno znova hrepeneče planeš kvišku, nato zasanjano rahljaš moj zgovorno zanikrni vozel. Vidim, da si zaljubljen, prijatelj. Toda zakaj si žalosten?

PERÓ: Res, zakaj si žalosten? Že ves teden me preobremenjuješ, gospodar. Naj ob tem pripomnim, da se mi je življenje zelo spremenilo. Obetale so se mi velike naloge, a bom očitno samo še za ljubezenska pisemca, vsaj če sodim po papirju, ki si ga naročil. Toda skoraj se mi zdi, da so ta pisemca žalostna: zgrabiš me, me živčno stiskaš, nato spet odložiš ... Zaljubljen si, dragi prijatelj, toda zakaj si žalosten?

VRTNICE, ORHIDEJE, HORTENZIJE, MARIJINI LASCI IN ORLICE, ki jih je polna soba: Zmeraj si nas imel rad, a nikoli nas nisi v tolikšnem številu zbiral okrog sebe, da bi te razveseljevale s prevzetnimi, razvajenimi glavicami, z zgovornimi barvami in ganljivim šepetom vonjav. Seveda, v nas vidiš milino svoje najdražje. Zaljubljen si, dragi prijatelj; toda zakaj si žalosten?

KNJIGE: Pri nas si zmeraj iskal nasveta, tudi če nas nisi poslušal. Če nas že nisi ubogal in si svojeglavo dirjal v poraz, smo te vsaj učile bolje razumeti življenje, da se nisi bojeval v mraku in kot v hudih sanjah. Nikar nas ne odganjaj, kot da smo stari učitelji, ki jih ne maraš več! Držal si nas v otroških ročicah, nas gledal z nedolžnimi očmi in se nam čudil. Če nas že nimaš rad zaradi nas samih, nas imej rad, ker te spominjamo na vse, kar si bil, predvsem pa na vse, kar bi lahko bil: kajti če se spominjamo, kako smo nekoč sanjali, da bomo nekaj postali, ali to ne pomeni, da smo tisto vsaj malo tudi res bili?
Pridi, prisluhni glasu, ki ga tako dobro poznaš, prisluhni našim svarilom.
Ne bomo ti povedale, zakaj si zaljubljen, povedale pa ti bomo, zakaj si žalosten. Če boš v obupu jokal, otročiček naš, ti bomo pripovedovale povesti, zazibale te bomo v sen prav kot takrat, ko nam je tvoja mama posodila glas in vdahnila našim besedam blago avtoriteto. V ognju, pred katerim ti je brala, so vzžarevale tvoje sanje in se lesketala tvoja vesela pričakovanja.

HONORÉ: Zaljubljen sem in mislim, da bo tudi ona vzljubila mene. Srce mi pravi, da jo bom ljubil vse življenje, čeprav sem bil doslej velik nestanovitnež. A kaj, ko moja dobra vila vé, da bom ljubljen samo kak mesec! Zato, vidite, sem žalosten, zato si otiram solze na pragu paradiža, v katerega vstopam le za kratek čas.

Povejmo naravnost. Proustova mladostna novelistična zbirka je smešno pretenciozna knjižica, ob kateri niti najbistrovidnejši sodobniki niso mogli zaslutiti njegove poznejše veličine. Pač pa jo, kot v nekakšnem negativu, za nazaj, zlahka zaslutimo mi, ki to neznatno delce jemljemo v roke zaradi mogočnega cikla, zaradi tistega, čemur danes pravimo Proust.

Katarina Marinčič

DOBRA VILA: Dragi prijatelj, prinašam ti milost z neba, sam boš svoje sreče kovač. Če se boš ves mesec prenarejal, da svojo najdražjo zaničuješ, če boš koketiral in obenem hlinil ravnodušnost, če ji boš napovedal zmenek, potem pa ne boš prišel, če se boš obrnil proč od prsi, ki ti jih bo kot šopek vrtnic ponujala v poljub: če boš zmogel vse to in te ne bo premagalo obžalovanje, ker si z zvijačami kaziš začetek srečne ljubezni, potem bo ta ljubezen obojestranska in večna, saj bo postavljena na trdne temelje tvoje potrpežljivosti.

HONORÉ: Zlata moja dobra vila, obožujem te, seveda te bom ubogal!

MALA STENSKA URA IZ SAŠKEGA PORCELANA: Tvoja prijateljica zamuja. Kazalec je že čez minuto, ko bi morala priti. Pa toliko si sanjaril o tej minuti! Bojim se, da ti bom še kar nekaj časa z enoličnim tiktakanjem odmerjala sladko in obenem žalostno čakanje. Ničesar ne vem o življenju, čeprav zmeraj vem, koliko je ura. Vesele minute in žalostne ure se mešajo v meni kot čebele v panju.
Pri vratih pozvoni; služabnik gre odpret.

DOBRA VILA: Glej, da me boš ubogal, od tega je odvisno, ali bo tvoja ljubezen trajala večno.
Ura vročično tiktaka, vrtnice vznemirjeno dehtijo, orhideje se zaskrbljeno nagibajo k Honoréju, ena izmed njih je videti zlobna. Brezdelno pero ga opazuje, žalostno in negibno. Knjige še kar naprej resnobno pomrmravajo. Vse mu pravi: »Ubogaj vilo, od tega je odvisno, ali bo tvoja ljubezen trajala večno ...«

HONORÉ odločno: Seveda bom ubogal, kaj vendar mislite!
Honoréjeva najdražja vstopi. Vrtnice, orhideje, stenska ura, Honoré: vsi vztrepetajo, vse zaniha v harmoniji z njo.
Honor
é
plane k njej, jo poljubi in vzklikne: Ljubim te!

EPILOG Bilo je, kakor bi upihnil plamen njenega poželenja. Naredila se je, kot da jo je z drznim poljubom šokiral, in je zbežala. Nikoli več ni prišla k njemu, če pa jo je kje srečal, ga je trpinčila z ravnodušnim, strogim pogledom.

Radosti in dnevi niso srečna knjiga – za kar jih je pokroviteljsko razglasil Anatole France. V resnici so tesnobna knjiga, tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid.

Katarina Marinčič

Zbirka Radosti in dnevi, ki jo je pisatelj izdal leta 1894, torej v obdobju, ko si je Gide o njem ustvaril določeno podobo, je v slogovnem pogledu za klasicistični okus manj žaljiva kot poznejši véliki opus. Znameniti (ali notorični) proustovski slog je tu v zametkih, še najbolj se razmahne v sklepni noveli Konec ljubosumja. Pa vendar je mladostno delo po svoje nazornejše od anekdot. Ob njem bomo zlahka razumeli, zakaj je vrvica na paketu z rokopisom romana V Swannovem svetu ostala nerazvezana. Kdor je Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k Radostim in dnevom razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

Iz spremne besede Katarine Marinčič

 Pri človeku, ki izjavi, da je brezup njegovo običajno stanje, lahko pričakujemo, da se bodo vse njegove karakterne poteze z leti ostrile, da se bo gnev stopnjeval in razočaranje poglabljalo. V zadnjih letih Flaubertovega življenja se je dogajalo prav to. Pisatelj se je zagrenjen, izoliran od sveta prebijal skozi kupe knjig, od leposlovja do strokovne in znanstvene literature, zbiral je gradivo ter pisal svoj zadnji roman, katerega nastaja­nje je tesno povezano in prepleteno s skromnim delom velikih idej, z večdesetletnim bizarnim projektom – s Slovarjem splošno priznanih resnic.

Ignac Fock

Gustave Flaubert se je rodil 12. decembra 1821, umrl je 8. maja 1880.

Marcel Proust se je rodil 10. julija 1871, umrl je 18. novembra 1922.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.