Še do brezplačne dostave.

NAŠA VZAJEMNA MRŽNJA SE NE BO POLEGLA, VSE DOKLER BOMO VOJNO ŠE NAPREJ PREDSTAVLJALI KOT SPOPAD SIL ABSOLUTNEGA DOBREGA IN ABSOLUTNEGA ZLA

Foto: Maksimiljan Zupančič (hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Keith Lowe, STRAH IN SVOBODA

Kako nas je spremenila druga svetovna vojna

Prevedla Breda Biščak

Kako je spomin na krvave boje zaznamoval naše medosebne odnose in naš odnos do sveta? Kako je spremenil naš pogled na to, česa vse smo zmožni ljudje? Kako je vplival na naš strah pred nasiljem in močjo, naše hrepenenje po svobodi in pripadnosti, naše sanje o enakosti, poštenosti in pravičnosti?

Tudi zgodovinar je nekakšen begunec: preteklost je dežela, v katero se ne more nikoli vrniti, naj jo poskuša še tako navdušeno poustvariti. Pisanja knjige sem se lotil z zavedanjem, da bom lahko ustvaril le zamegljeno reprezentacijo prešernega novega sveta, ki je nastal na ruševinah iz leta 1945 in je v vsakem primeru prevelik, da bi ga zadovoljivo popisal med platnicami ene same knjige. Lahko si le želim, da bi drobci, ki sem jih odkril in zlepil skupaj, bralce navdali z zanimanjem, da sami raziskujejo naprej ter zapolnijo nekatere večje razpoke in vrzeli.

Obenem je treba reči, da v marsikaterem pogledu to sploh ni knjiga o preteklosti. Govori namreč o tem, zakaj so naša mesta zgrajena, kot so, zakaj naše skupnosti postajajo tako raznolike, zakaj se je tehnologija razvila, kot se je. Govori tudi o tem, zakaj nihče več ne verjame v utopije, zakaj se zavzemamo za človekove pravice in jih v isti sapi spodkopavamo ter zakaj tako obupujemo nad možnostmi, da bomo kdaj reformirali naš gospodarski sistem. Govori o tem, zakaj se v naša prizadevanja za svetovni mir tako zažira nasilje in zakaj nešteti spori in državljanski spopadi kljub desetletjem politikanstva in diplomatskega dogovarjanja še vedno niso končani. Vsa ta vprašanja in še veliko drugih, ki vsak dan polnijo časopisne stolpce, koreninijo v drugi svetovni vojni.

Predvsem pa knjiga govori o večnem konfliktu med človekovo željo po zedinjenju s sosedi in zavezniki na eni strani in željo po ohranitvi neodvisnosti na drugi – o konfliktu, ki je po koncu druge svetovne vojne zajel ves svet in še dandanes vpliva na naše osebne in medskupinske odnose. Zaradi svoje narave pa tudi svoje zgodovine smo ujeti v nejasno zamejenem prostoru, ki ni niti povsem znotraj niti povsem zunaj naših skupnosti.

Keith Lowe

Vsebina

Prvi del MITI IN LEGENDE

1 Konec sveta
2 Junaki
3
Pošasti
    Obličje »zla«
4 Mučeniki
    Žrtvovane skupnosti
    Vzpon mučenikov
    Tekmovalno mučeništvo
5 Začetek sveta
    Preporod narodov
    Preporod na svetovni ravni
    Cena mita

Drugi del UTOPIJE

6 Znanost
7 Načrtovane utopije

    Mesto je mrtvo; naj živi mesto
    Utopija trči ob stvarnost
    Centralnost načrta
8 Enakopravnost in raznolikost
    Enakopravnost žensk
    Ženska kot »Drugi«
    Vprašanje manjšin
    Vprašanje identitete
9 Svoboda in pripadnost
    Svoboda
    Eksplozija socialnega kapitala

Tretji del EN SVET

10 Svetovno gospodarstvo
    Gospodarske posledice vojne
    Zmagovalci in poraženci
    Vizija nadzorovanega svetovnega gospodarstva
11 Svetovna vlada
    Združeni narodi
    Nekaj manj odmevnih uspehov
12 Svetovno pravo
    Pot v Nürnberg in Tokio
    Roka pravice po ustanovitvi mednarodnih vojaških sodišč
    Zavzemanje za mednarodno kazensko pravo

Četrti del VELESILI

13 ZDA
    Ameriške sanje in sovjetska izdajstva
    Odziv Američanov
    Makartizem
    Trumanova doktrina

 

14 ZSSR
    Narodna travma
    Oni in mi
    Preprečen preporod
15 Polarizacija sveta
    Nemogoča nevtralnost
    Gibanje neuvrščenih

Peti del DVESTO NARODOV

16 Rojstvo azijskih narodov
    Merdeka!
    Zaton imperija
    Novi red
17 Rojstvo afriških narodov
    Junaki vojne, junaki revolucije
    Izkušnje civilnega prebivalstva
    Izredne razmere
    Težko opredeljiva narava »svobode«
18 Demokracija v Latinski Ameriki
    Venezuelski »trienio«
    Latinska Amerika po drugi svetovni vojni
    Cena represije
19 Izrael: Narod arhetipov
    Narod junakov
    Judovski »Drugi«
    Narod žrtev
    Arabski »Drugi«
    Narod pošasti
    Narod razklanosti
20 Evropski nacionalizem
    Preživetje nacionalizma
    Nacionalizem vrača udarec
    Zloraba zgodovine

Šesti del DESET TISOČ DROBCEV

21 Travma
    Travma in nemoč
    Državljanska vojna
    Vračanje spominov
    Razklani narodi
22 Izguba
    Osebne izgube
    Demografski pretresi
    Izgubljene identitete
23 Izrinjenci
    Razdruževanje narodnosti
    Postkolonialni izgoni
    Mednarodni odziv
24 Globalizacija narodov
    Raznolikost v zahodni Evropi
    Priseljenci iz kolonij
    Generacija »Windrush«
    Nasprotovanje preseljevanju
    Strah in svoboda
    Novi »Drugi«
Epilog

Obličje »zla«

Je bil Hitler res zloben? So bili zlobni možje, ki so služili v SS ali gestapu? Kaj pa možje, ki so na ljudeh izvajali medicinske ali znanstvene preizkuse? Ta tematika je postala že tako mitološka, da se lahko zdi svetoskrunski že sam pomislek, češ da te osebe morda niso bile pošasti, marveč »navadni ljudje«. Na predstavi, da nacisti niso bili samo zlobni, marveč tudi edini, ki so bili zlobni, so zasnovane cele zgodovinske šole: kdor je trdil drugače, je izzval ogorčenje v akademskih krogih, parlamentih in medijih po vsem svetu.

Čeprav noben ugleden zgodovinar ne bo zanikal, da so bila dejanja nacistov ali japonske kempeitai (tajne vojaške policije) pogosto zlobna, je morda napačno, da enako karakteriziramo vse, ki so ta dejanja zagrešili. S psihološkega zornega kota ne moremo govoriti o obstoju zlobne osebe, marveč zgolj o obstoju bolne osebe ali osebe, ki je ujeta v bolan sistem. Tudi s filozofskega vidika obstaja razlika med zlobno osebo in osebo, ki zagreši zlobna dejanja. Druga svetovna vojna ni bila izredno tragična le zato, ker je osebe s psihopatskimi nagnjenji potisnila na položaje, kjer so imeli veliko moč, temveč tudi zato, ker je razcvet nezdravih lastnosti v družbenih sistemih spodbujala in okrepila do take mere, da so celo navadni ljudje postali sposobni zagrešiti zlobna dejanja, in še več, to so počeli z navdušenjem.

Izredno redko srečamo koga, ki je pripravljen odkritosrčno spregovoriti o grozodejstvih, ki jih je storil med drugo svetovno vojno; še bolj nenavadno je, da bi se hudodelec resnično zanimal za posledice, ki so jih njegova dejanja pustila na ljudeh. Ena takšnih oseb je japonski zdravnik Juasa Ken, ki je med vojno opravil vivisekcijo na več kitajskih ujetnikih. Njegova zgodba lepo pokaže, kaj pogrešamo v povojni japonski družbi in v svetu nasploh.

Juasa se je rodil leta 1916 v Tokiu očetu zdravniku. Kot sam pravi, je bil vzoren otrok vzgoje, ki je je bil deležen: ubogljiv, delaven, pripravljen, da se izkaže pred nadrejenimi. Bil je vajen miselnosti o japonski rasni večvrednosti in ni nikoli podvomil o pravici svoje dežele, da napade sosede; še predobro se je spominjal, kako jim je neki osnovnošolski učitelj nekoč dejal: »Japonski narod je večvredno ljudstvo. Zavojevati moramo Kitajsko in zagospodariti celotni Aziji.« O takšni zamisli ni nikoli podvomil: pravzaprav mu ni nikoli prišlo na misel, da bi izrazil kakršenkoli dvom o nadrejenih ali jih kritiziral.

Juasa se je zgledoval po očetu in leta 1941, ko mu je bilo štiriindvajset let, diplomiral na medicinski fakulteti. Zelo si je želel sodelovati v japonskem boju proti Kitajski, zato se je takoj prijavil na usposabljanje za delo v vojski. Po dveh mesecih je kot vojaški kirurg dobil čin nadporočnika in bil končno poslan na severovzhod Kitajske.

Juasa Ken tik pred smrtjo leta 2010 (Foto: Adam Nadel)

Marca 1942, ko še ni minilo šest tednov od začetka njegovega dela v luanski vojaški bolnišnici v bližini mesta Taijuan v kitajski provinci Šanši, so Juaso pozvali na kirurški praktikum. Slišal je že, da vojaški kirurgi opravljajo vivisekcijo, in vedel, da se od mlajšega osebja pričakuje, da se praktikuma udeležuje, in tako se je kljub nadležnemu občutku strahu, pomešanemu z nekakšno radovednostjo, kaj bo doživel, obotavljivo odpravil proti obdukcijski sobi.

Ko je vstopil, se je v njej gnetlo bolnišničnega in vojaškega osebja, med katerim niso bili le mlajši zdravniki, kot je bil sam, marveč tudi vsi starejši kadri. V kotu sta stala kitajska kmeta z rokami, zavezanimi za hrbtom. Eden je bil tiho, zdelo se je, da se je vdal v usodo; drugi je bil očitno prestrašen in je kar naprej kričal. Juasa ju je nelagodno opazoval, a se je potrudil, da je pred nadrejenimi ostal zbran. Spominja se, da je vprašal, ali sta možakarja storila kaj prepovedanega, s čimer sta si zaslužila smrtno kazen, a so ga odpravili, rekoč, da to ni pomembno – v vsakem primeru bi najverjetneje padla v vojni.

Ko so se vsi zbrali, je direktor bolnišnice naznanil, da bodo začeli. Japonski stražarji so kmeta sunili naprej. Pogumnejši je mirno stopil do operacijske mize in se ulegel, drugi pa je še naprej kričal in se začel umikati. Zadel se je naravnost v Juaso. Ta je najprej za hip okleval, nato pa je, ker si ni želel, da bi ga nadrejeni imeli za šibkega, prestrašenega kmeta odrinil in mu zaukazal: »Pomakni se naprej!« Ko je to storil, se mu je zazdelo, da je opravil nekakšno preizkušnjo oziroma obred prehoda.

Ko so Kitajca privezali in anestetizirali, so kirurgi začeli praktikum. Najprej so opravili apendektomijo, nato so obema amputirali roko. Možema so za vajo večkrat odrezali del črevesja in ga znova prišili, nazadnje so opravili še traheotomijo. Namen vsega tega je bil, da se kirurgi seznanijo z običajnimi kirurškimi posegi, ki jih bodo opravljali po bitki. Juasa si je vivisekcijo v mislih opravičil kot pripravo na reševanje rojakov. Naučili so ga, da je življenje japonskih junakov vredno veliko več kot življenje kitajskih kmetov.

Po triurni operaciji sta Kitajca še vedno dihala, a slabotno. Na koncu praktikuma so kmeta morali le še pokončati in odstraniti njuni trupli. Direktor bolnišnice ju je poskušal ubiti z injiciranjem zraka v srce, kar pa mu ni uspelo. V tej točki so Juasi naročili, naj mu pomaga: »Enega sem začel daviti in mu pritiskati na vratno arterijo, a še vedno ni nehal dihati ... Z nadporočnikom O.-jem sva moškemu odvezala pas in mu ga ovila okoli vratu ter ga poskušala zadaviti, a se njegovo dihanje še zmeraj ni ustavilo.« Nazadnje je neki zdravnik predlagal, naj jima naravnost v vene vbrizgajo kloroetan, kar je Juasa tudi storil, in moška sta končno izdihnila. Zvečer, ko je bilo dela konec, je Juasa šel ven s kolegi. Bil je neobičajno vznemirjen, a že po nekaj kozarcih se je počutil bolje in ni več razmišljal, kaj se je zgodilo čez dan.

V naslednjih treh letih je Juasa sodeloval še pri šestih vivisekcijah na štirinajstih Kitajcih. Pri nekaterih so se vojaški zdravniki kaj malo naučili: izrezali so testise, možgane in spoznavali splošno anatomijo. Nekoč so v štiri moške izstrelili krogle, nato pa so jih vojaški kirurgi med urjenjem odstranili, ne da bi uporabili anestezijo. Ob neki drugi priložnosti, ko se je praktikuma udeležilo premalo oseb, da bi se ga izplačalo izvesti, je direktor bolnišnice izkoristil priložnost in preizkusil svojo spretnost ter z mečem obglavil nekega moškega. Z aprilom 1943 je organizacijo vivisekcij prevzel Juasa. Pri tem se mu niso porodila nikakršna vprašanja ali dvomi, čeprav je vedel, da kempeitai svoje žrtve izbira bolj ali manj na slepo.

»Nikoli se ni zgodilo, da bi vivisekcijo opravili na ljudeh, ki so bili že tako in tako v našem ujetništvu. Ustaljena praksa je bila: ›Potrebujemo primerke, zato nam jih priskrbite.‹ Veste, potrebovali smo jih za kirurški praktikum, da bi rešili življenje Japoncem. To je bil edini razlog za prijetje nekaterih Kitajcev.«

Juasa je odkrito priznal, da takrat ni občutil krivde zaradi takšnega načina ubijanja. »Za nas so bili smeti. Odpadki.«

 

Ko se je avgusta 1945 vojna končala, se je moral Juasa odločiti, ali naj se vrne na Japonsko ali naj ostane na Kitajskem. Kot na tisoče drugih Japoncev se je odločil, da ostane. Nikoli ga ni prešinilo, da se bodo Kitajci morda želeli maščevati za vse, kar so jim storili on in drugi japonski zdravniki, saj je menil, da ni storil nič narobe. In tako je ostal na Kitajskem, se poročil, imel otroke. V letih, ki so sledila, se je še naprej ukvarjal z medicino, sprejemal tako kitajske kot japonske paciente in poučeval mlajše kitajske zdravnike.

Aretirali so ga šele dve leti po komunističnem prevzemu oblasti. Januarja 1951 so ga poslali v kazensko taborišče, a se ni po nepotrebnem vznemirjal, saj še vedno ni pomislil, da je opravljanje kirurškega praktikuma na živih ljudeh težje kaznivo dejanje, kaj šele, da bi v tem bilo karkoli zlega: »Sam pri sebi sem svoje početje racionaliziral na vse mogoče načine. ›Samo ukaze sem izpolnjeval. Le kaj drugega bi lahko storil? Divjala je vojna. Kaj takega se ni zgodilo prvič. Vsi so to počeli.‹ Take in podobne stvari sem si govoril. Pa še vojne je bilo že zdavnaj konec.«

Zaskrbelo ga je šele, ko so mu komunisti zaukazali, naj bo v svojem priznanju do konca iskren, a še tedaj so ga pomirili z obljubo, da bodo vsi ujetniki, ki se bodo iskreno pokesali, oproščeni: dovolj je, da prizna vse prestopke, pa ga bodo vrnili v domovino. Juasa se je mlačno izpovedal, pri čemer je izpustil nekatere sramotnejše nadrobnosti, kot je bila odstranitev možganov; upal je namreč, da je povedal dovolj in s tem ugodil preiskovalcem. A ni. Njegovo priznanje so zavrnili kot neiskreno in ga obdržali v ujetništvu. Konec leta 1952 so Juaso po skoraj dvoletnem bivanju v zaporu in številnih priznanjih premestili v taijuanski zapor v provinci Šanši. Tu je prejel pismo matere ene svojih žrtev – fanta, ki mu je odstranil možgane. Mati mu je v pismu orisala stisko, ko ji je sina aretirala kempeitai. Opisala mu je, kako je policijski tovornjak poskušala dohiteti s kolesom, a je bila prepočasna, kako je sina iskala vsepovsod, preden je izvedela, da so ga odpeljali v bolnišnico, kjer naj bi ga živega secirali. »Bila sem tako žalostna,« je zapisala, »tako zelo žalostna, da sem mislila, da mi bodo oči počile od joka. Nisem več mogla obdelovati riževih polj. Nisem mogla jesti. Juasa, izvedela sem, da ste zdaj v zaporu. Oblasti sem prosila, naj vam odmerijo strogo kazen.«

Pismo mu je bolj kot vse drugo dokončno pokazalo, kako strahotna so bila njegova medvojna dejanja. Dotlej je v svojih žrtvah videl le telesa,primerke, namenjene kirurškemu poučevanju – njihove obraze si je dejansko težko predstavljal. Zdaj je dojel, da je imel opravka z živimi človeškimi bitji, ki so živela s svojo družino in skupnostjo, in prvič se mu je uspelo spomniti nebogljenega in zgroženega izraza na njihovem obrazu ob začetku operacije.

Juasa je v temačni zaporniški celici prebil še tri leta in pol, premleval takšne podobe in poskušal razumeti, kako za vraga je bil zmožen početi tako grozljive stvari. Poleti 1956 so ga končno izpustili in vrnili na Japonsko.

 

Juasova zgodba je skoraj od začetka do konca prepredena z zanikanjem. Sprva si je zanikal, da to, kar počne, ni prav. Svoje početje si je zanikal še skozi vsa vojna leta in pri tem očitno imel čisto vest: kot priznava, ga niso morili ne nespečnost ne nočne more, vsekakor pa ne obžalovanje. Zanikanje se je nadaljevalo še po koncu vojne, ko ni videl razloga, zakaj naj bi se bal kitajskega maščevanja. Njegovo pozabo je slednjič pretrgalo daljše obdobje samospraševanja, ki je bilo sprva še prisiljeno, pozneje pa, ko ga je pismo matere ene od žrtev soočilo z grozljivi dejanji, ki jih je zagrešil, bolj spontano. Če bi se Juasa takoj po vojni vrnil v domovino, je zelo verjetno, da ne bi nikdar prestal procesa soočenja s svojo in japonsko preteklostjo.

Temu so se zagotovo izognili njegovi nekdanji kolegi. Ko se je leta 1956 vrnil na Japonsko, so mu za dobrodošlico priredili sprejem. Med povabljenimi je bilo tudi nekaj vojaških kirurgov in bolničark, s katerimi je nekoč delal. Juasa je na svoje veliko presenečenje ugotovil, da skoraj nihče od njih več ne razmišlja o svojem medvojnem početju. Neki zdravnik ga je celo vprašal, zakaj so ga Kitajci označili za vojnega zločinca, ko pa je med vojno, tako kot vsi drugi kirurgi, ravnal povsem korektno. Juasa ga je zgolj vprašal: »Se spomniš, kaj smo počeli?« toda njegovemu kolegu se še sanjalo ni, kaj ima v mislih.

V letih, ki so sledila, je Juasa delal s stotinami zdravnikov in bolničark, ki so sodelovali pri okupaciji Kitajske, a ni nihče niti pisnil o krivdi. Na začetku šestdesetih se je odločil, da o tem, kar je doživel in počel na Kitajskem, napiše knjigo. Menil je, da je treba spregovoriti o lastni krivdi in osvetliti del japonske zgodovine, ki ni bil nikdar javno priznan. A takoj po izidu knjige je začel prejemati sovražno pošto, v kateri je bil označen za »sramoto« ali »poosebljenje zabitosti«, saj je pozornost posvetil vidiku vojne, na katerega bi večji del Japonske najraje pozabil. Pisali so mu tudi kolegi vivisektorji, ki so menili, da jih knjiga »ogroža«, saj se s preteklostjo niso hoteli soočiti. Zanikanju ni bilo ne konca ne kraja.

Po besedah psihiatra Node Masaakija, ki se je z Juaso veliko pogovarjal, je takšen odnos simptomatičen za celotno zdravniško garnituro na Japonskem pa tudi za celotno japonsko družbo.

Sprašujem se, kaj smo s takšnim zanikanjem preteklosti izgubili? Zanikanje naših življenjskih izkustev odpira vrata psihološkemu samouničenju. Kadar se rane duha potlači, prej ali slej izbruhnejo na dan v obliki čustvene disfunkcije in duševne bolezni. Ali se duhovno stanje, v katerem živimo Japonci, sploh razlikuje od stanja, v katerem smo živeli med vojno agresijo? Kakšno prihodnost smo si namenili z zanikanjem preteklosti? Juasovo soočenje z zločini, ki jih je storil, je boleč proces, ki so ga pripravljeni prestati le redki posamezniki, kaj šele družbe. Še zlasti japonski akademiki, ki si ne predstavljajo, da bi se kaj podobnega zgodilo v njihovi deželi, precej hvalijo Nemčijo, da je to storila. In vendar je Nemčija tako kot Juasa ubrala takšno pot zgolj zato, ker so jo v to prisilili: najprej zavezniki, ki so vztrajali, da je treba Nemce podučiti o hudodelstvih svojega naroda ter jim zato predvajati filmske obzornike in jih voditi na oglede koncentracijskih taborišč, potem pa še generacije, rojene po vojni, ki so odraščale v šestdesetih letih in so hotele vedeti, kaj so v času nacizma počeli njihovi starši in stari starši. Ne en ne drugi proces se ni zgodil na Japonskem, sploh pa ne tako temeljito.

In vendar v Nemčiji še vedno opominjajo, da so navadni ljudje, in ne pošasti, nadzirali holokavst, streljali vojne ujetnike ter se s posiljevanjem in pobijanjem prebijali v vzhodno Evropo. V nemškem novejšem kolektivnem spominu na vojno prevladuje podoba Hitlerja kot demonskega, mefistovskega lika, vojna pa vse bolj velja za to, za kar jo imajo v Veliki Britaniji ali Ameriki – za titanski spopad dobrega in zla. Takšno naracijo je veliko lažje sprejeti, saj dozdevno odvzame odgovornost »navadnim« Nemcem: če vojne zločine zagrešijo le »pošasti«, potem lahko vsi drugi mirno spimo.

Zgodbe, kot je Juasova, nas opominjajo, da so tudi zločinci, ne le žrtve, ljudje. S tem ko jim to priznamo, jih ne odrešimo krivde, kot trdijo nekateri – v resnici se zgodi prav nasprotno, kajti samo soljudi lahko obtožimo, da niso prevzeli odgovornosti za svoja dejanja. Če takšne osebe označimo za pošasti, dosežemo nasprotni učinek: njihovo odgovornost spregledamo. In vendar nas še vedno ima, da bi to počeli, saj je to prikladen način, da se od njih distanciramo. In tako se ne zmenimo za obsežno zgodovinsko, sociološko in psihološko dokazno gradivo, ki nakazuje, da so navadni ljudje – ki niti niso tako zelo drugačni od nas – še kako zmožni storiti resnično ostudne zločine, če so le okoliščine prave. S tem dejansko tudi sami podležemo zanikanju.

Samo soljudi lahko obtožimo, da niso prevzeli odgovornosti za svoja dejanja. Če takšne osebe označimo za pošasti, dosežemo nasprotni učinek: njihovo odgovornost spregledamo.

 

Druga svetovna vojna ni le napihnila predsodkov, ki so jih drug o drugem gojili ljudstva in narodi, do dotlej nepredstavljivih razsežnosti, marveč je omogočila tudi, da se predsodki razrastejo v sovraštvo, sovraštvo pa postane smrtonosno. Ponekod so se pojavili demoni tudi na krajih, kjer jih pred tem ni bilo. To se je dogajalo na vseh koncih sveta, od Norveške pa do Nove Gvineje.

Ena od lastnosti, po kateri se druga svetovna vojna razlikuje od drugih, je njena silovita okrutnost. Grozodejstva so se dogajala vsepovsod, zagrešile so jih vse strani in marsikdaj so jih države in državne ustanove tako zelo podpihovale, da je bilo včasih težko, celo nevarno, če si s sovražnikom ravnal kolikor toliko dostojno. Vse strani so v spore vpletale demone, in enkrat ko demone omeniš, zelo hitro postanejo resnični.

Z njimi živimo še danes, naj se pojavljajo v svoji izvorni obliki ali v obliki novih sovražnikov, ki so – kako nepresenetljivo – neverjetno podobni našim starim demonom. Naša vzajemna mržnja se ne bo polegla, vse dokler bomo vojno še naprej predstavljali kot spopad sil absolutnega dobrega in absolutnega zla. Zaradi takšnih predstav zmagovalci lažje zanikajo svoje napake, poraženci pa se težje soočijo s svojimi grehi; zaradi takšnih predstav na kolektivni ravni še vedno težko doumemo, zakaj so ljudje vseh nacionalnosti in slojev ravnali, kot so.

Obstajajo zelo dobri razlogi za to, da miti o dobrem in zlu nočejo ponikniti, in ti razlogi imajo kaj malo opraviti tako z zmagovalci kot s poraženci. Večina ljudi, ki so doživeli drugo svetovno vojno, se nima za junake ali pošasti, marveč za žrtve. To vseprisotno občutenje žrtvovanosti dejansko v marsikaterem pogledu določa naše razumevanje vojne. Prav huda stiska, v kateri se znajde žrtev, prinese pogubo hudodelcu in podeli moralno avtoriteto junaku; naša potreba po tem, da častimo spomin na občutek žrtvovanosti, pa nas sili v to, da se vedno znova in znova vračamo v vojna leta. Junaki in hudodelci imajo vsaj možnost, da preteklost potisnejo vstran in pozabijo, kar se je zgodilo. Kot bom prikazal v naslednjem poglavju, si žrtve tega ne morejo privoščiti.

Zgodovina je temelj naše identitete. Toda po drugi strani gledamo nanjo kot na silo, ki nas poneumlja, zaradi katere smo talci stoletnih preživetih tradicij

Keith Lowe, UJETNIKI ZGODOVINE

Poleti 2017 so ameriški zakonodajalci začeli odstranjevati kipe junakov konfederacije z ulic in trgov zunaj javnih zgradb. Pomembne osebnosti devetnajstega stoletja, kot na primer Robert R. Lee in Jefferson Davis, ki sta se borila za pravico do lastništva črnih sužnjev, niso več veljale za primerne vzornike za Američane enaindvajsetega stoletja. In zato so jih zrušili. Po vsej Ameriki so ob množičnih protestih in protiprotestih odstranjevali spomenik za spomenikom.

naprej

Lepo je plesati po ulicah, vendar je vaš oče še vedno mrtev, vaša sestra je bila posiljena. Težko je biti srečen več kot en dan ...

Keith Lowe, PODIVJANA CELINA

Predstavljajte si svet brez ustanov. Svet, v katerem se zdi, da so se meje med državami razblinile, za njimi pa je ostala samo neskončna pokrajina, čez katero tavajo ljudje, da bi našli skupnosti, ki jih več ni. Tudi oblasti ne delujejo več, ne na državni ne na lokalni ravni. V njem ni šol ali univerz, ne knjižnic ali arhivov, ne da se priti do kakršnihkoli informacij. V njem ni kinematografov ali gledališč in vsekakor ni televizije. Občasno se sicer oglaša radio, toda signal je oddaljen, besede pa skoraj vedno v tujem jeziku.

naprej

Foto: Metod Bočko

Britanski zgodovinar Keith Lowe je dvakrat gostoval v Sloveniji, leta 2015, po izidu knjige Podivjana celina, in leta 2018, ko je predstavil knjigo Strah in svoboda. Pogovor je obakrat vodil novinar Ervin Hladnik - Milharčič.

Predstavitvi sta bili zelo odmevni, nastali so številni intervjuji, prvega izmed njih pa je objavila Irena Štaudohar v časniku Delo.

Čas med vojno in mirom, Sobotna priloga, 10. 4. 2015

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.