NAŠA VZAJEMNA MRŽNJA SE NE BO POLEGLA, VSE DOKLER BOMO VOJNO ŠE NAPREJ PREDSTAVLJALI KOT SPOPAD SIL ABSOLUTNEGA DOBREGA IN ABSOLUTNEGA ZLA

Marca 1942, ko še ni minilo šest tednov od začetka njegovega dela v luanski vojaški bolnišnici v bližini mesta Taijuan v kitajski provinci Šanši, so Juaso pozvali na kirurški praktikum. Slišal je že, da vojaški kirurgi opravljajo vivisekcijo, in vedel, da se od mlajšega osebja pričakuje, da se praktikuma udeležuje, in tako se je kljub nadležnemu občutku strahu, pomešanemu z nekakšno radovednostjo, kaj bo doživel, obotavljivo odpravil proti obdukcijski sobi.

Ko je vstopil, se je v njej gnetlo bolnišničnega in vojaškega osebja, med katerim niso bili le mlajši zdravniki, kot je bil sam, marveč tudi vsi starejši kadri. V kotu sta stala kitajska kmeta z rokami, zavezanimi za hrbtom. Eden je bil tiho, zdelo se je, da se je vdal v usodo; drugi je bil očitno prestrašen in je kar naprej kričal. Juasa ju je nelagodno opazoval, a se je potrudil, da je pred nadrejenimi ostal zbran. Spominja se, da je vprašal, ali sta možakarja storila kaj prepovedanega, s čimer sta si zaslužila smrtno kazen, a so ga odpravili, rekoč, da to ni pomembno – v vsakem primeru bi najverjetneje padla v vojni.

Ko so se vsi zbrali, je direktor bolnišnice naznanil, da bodo začeli. Japonski stražarji so kmeta sunili naprej. Pogumnejši je mirno stopil do operacijske mize in se ulegel, drugi pa je še naprej kričal in se začel umikati. Zadel se je naravnost v Juaso. Ta je najprej za hip okleval, nato pa je, ker si ni želel, da bi ga nadrejeni imeli za šibkega, prestrašenega kmeta odrinil in mu zaukazal: »Pomakni se naprej!« Ko je to storil, se mu je zazdelo, da je opravil nekakšno preizkušnjo oziroma obred prehoda.

Ko so Kitajca privezali in anestetizirali, so kirurgi začeli praktikum. Najprej so opravili apendektomijo, nato so obema amputirali roko. Možema so za vajo večkrat odrezali del črevesja in ga znova prišili, nazadnje so opravili še traheotomijo. Namen vsega tega je bil, da se kirurgi seznanijo z običajnimi kirurškimi posegi, ki jih bodo opravljali po bitki. Juasa si je vivisekcijo v mislih opravičil kot pripravo na reševanje rojakov. Naučili so ga, da je življenje japonskih junakov vredno veliko več kot življenje kitajskih kmetov.

Po triurni operaciji sta Kitajca še vedno dihala, a slabotno. Na koncu praktikuma so kmeta morali le še pokončati in odstraniti njuni trupli. Direktor bolnišnice ju je poskušal ubiti z injiciranjem zraka v srce, kar pa mu ni uspelo. V tej točki so Juasi naročili, naj mu pomaga: »Enega sem začel daviti in mu pritiskati na vratno arterijo, a še vedno ni nehal dihati ... Z nadporočnikom O.-jem sva moškemu odvezala pas in mu ga ovila okoli vratu ter ga poskušala zadaviti, a se njegovo dihanje še zmeraj ni ustavilo.« Nazadnje je neki zdravnik predlagal, naj jima naravnost v vene vbrizgajo kloroetan, kar je Juasa tudi storil, in moška sta končno izdihnila. Zvečer, ko je bilo dela konec, je Juasa šel ven s kolegi. Bil je neobičajno vznemirjen, a že po nekaj kozarcih se je počutil bolje in ni več razmišljal, kaj se je zgodilo čez dan.

V naslednjih treh letih je Juasa sodeloval še pri šestih vivisekcijah na štirinajstih Kitajcih. Pri nekaterih so se vojaški zdravniki kaj malo naučili: izrezali so testise, možgane in spoznavali splošno anatomijo. Nekoč so v štiri moške izstrelili krogle, nato pa so jih vojaški kirurgi med urjenjem odstranili, ne da bi uporabili anestezijo. Ob neki drugi priložnosti, ko se je praktikuma udeležilo premalo oseb, da bi se ga izplačalo izvesti, je direktor bolnišnice izkoristil priložnost in preizkusil svojo spretnost ter z mečem obglavil nekega moškega. Z aprilom 1943 je organizacijo vivisekcij prevzel Juasa. Pri tem se mu niso porodila nikakršna vprašanja ali dvomi, čeprav je vedel, da kempeitai svoje žrtve izbira bolj ali manj na slepo.

»Nikoli se ni zgodilo, da bi vivisekcijo opravili na ljudeh, ki so bili že tako in tako v našem ujetništvu. Ustaljena praksa je bila: ›Potrebujemo primerke, zato nam jih priskrbite.‹ Veste, potrebovali smo jih za kirurški praktikum, da bi rešili življenje Japoncem. To je bil edini razlog za prijetje nekaterih Kitajcev.«

Juasa je odkrito priznal, da takrat ni občutil krivde zaradi takšnega načina ubijanja. »Za nas so bili smeti. Odpadki.«

Ko se je avgusta 1945 vojna končala, se je moral Juasa odločiti, ali naj se vrne na Japonsko ali naj ostane na Kitajskem. Kot na tisoče drugih Japoncev se je odločil, da ostane. Nikoli ga ni prešinilo, da se bodo Kitajci morda želeli maščevati za vse, kar so jim storili on in drugi japonski zdravniki, saj je menil, da ni storil nič narobe. In tako je ostal na Kitajskem, se poročil, imel otroke. V letih, ki so sledila, se je še naprej ukvarjal z medicino, sprejemal tako kitajske kot japonske paciente in poučeval mlajše kitajske zdravnike.

Aretirali so ga šele dve leti po komunističnem prevzemu oblasti. Januarja 1951 so ga poslali v kazensko taborišče, a se ni po nepotrebnem vznemirjal, saj še vedno ni pomislil, da je opravljanje kirurškega praktikuma na živih ljudeh težje kaznivo dejanje, kaj šele, da bi v tem bilo karkoli zlega: »Sam pri sebi sem svoje početje racionaliziral na vse mogoče načine. ›Samo ukaze sem izpolnjeval. Le kaj drugega bi lahko storil? Divjala je vojna. Kaj takega se ni zgodilo prvič. Vsi so to počeli.‹ Take in podobne stvari sem si govoril. Pa še vojne je bilo že zdavnaj konec.«

Zaskrbelo ga je šele, ko so mu komunisti zaukazali, naj bo v svojem priznanju do konca iskren, a še tedaj so ga pomirili z obljubo, da bodo vsi ujetniki, ki se bodo iskreno pokesali, oproščeni: dovolj je, da prizna vse prestopke, pa ga bodo vrnili v domovino. Juasa se je mlačno izpovedal, pri čemer je izpustil nekatere sramotnejše nadrobnosti, kot je bila odstranitev možganov; upal je namreč, da je povedal dovolj in s tem ugodil preiskovalcem. A ni. Njegovo priznanje so zavrnili kot neiskreno in ga obdržali v ujetništvu. Konec leta 1952 so Juaso po skoraj dvoletnem bivanju v zaporu in številnih priznanjih premestili v taijuanski zapor v provinci Šanši. Tu je prejel pismo matere ene svojih žrtev – fanta, ki mu je odstranil možgane. Mati mu je v pismu orisala stisko, ko ji je sina aretirala kempeitai. Opisala mu je, kako je policijski tovornjak poskušala dohiteti s kolesom, a je bila prepočasna, kako je sina iskala vsepovsod, preden je izvedela, da so ga odpeljali v bolnišnico, kjer naj bi ga živega secirali. »Bila sem tako žalostna,« je zapisala, »tako zelo žalostna, da sem mislila, da mi bodo oči počile od joka. Nisem več mogla obdelovati riževih polj. Nisem mogla jesti. Juasa, izvedela sem, da ste zdaj v zaporu. Oblasti sem prosila, naj vam odmerijo strogo kazen.«

Pismo mu je bolj kot vse drugo dokončno pokazalo, kako strahotna so bila njegova medvojna dejanja. Dotlej je v svojih žrtvah videl le telesa,primerke, namenjene kirurškemu poučevanju – njihove obraze si je dejansko težko predstavljal. Zdaj je dojel, da je imel opravka z živimi človeškimi bitji, ki so živela s svojo družino in skupnostjo, in prvič se mu je uspelo spomniti nebogljenega in zgroženega izraza na njihovem obrazu ob začetku operacije.

Juasa je v temačni zaporniški celici prebil še tri leta in pol, premleval takšne podobe in poskušal razumeti, kako za vraga je bil zmožen početi tako grozljive stvari. Poleti 1956 so ga končno izpustili in vrnili na Japonsko.

Juasova zgodba je skoraj od začetka do konca prepredena z zanikanjem. Sprva si je zanikal, da to, kar počne, ni prav. Svoje početje si je zanikal še skozi vsa vojna leta in pri tem očitno imel čisto vest: kot priznava, ga niso morili ne nespečnost ne nočne more, vsekakor pa ne obžalovanje. Zanikanje se je nadaljevalo še po koncu vojne, ko ni videl razloga, zakaj naj bi se bal kitajskega maščevanja. Njegovo pozabo je slednjič pretrgalo daljše obdobje samospraševanja, ki je bilo sprva še prisiljeno, pozneje pa, ko ga je pismo matere ene od žrtev soočilo z grozljivi dejanji, ki jih je zagrešil, bolj spontano. Če bi se Juasa takoj po vojni vrnil v domovino, je zelo verjetno, da ne bi nikdar prestal procesa soočenja s svojo in japonsko preteklostjo.

Temu so se zagotovo izognili njegovi nekdanji kolegi. Ko se je leta 1956 vrnil na Japonsko, so mu za dobrodošlico priredili sprejem. Med povabljenimi je bilo tudi nekaj vojaških kirurgov in bolničark, s katerimi je nekoč delal. Juasa je na svoje veliko presenečenje ugotovil, da skoraj nihče od njih več ne razmišlja o svojem medvojnem početju. Neki zdravnik ga je celo vprašal, zakaj so ga Kitajci označili za vojnega zločinca, ko pa je med vojno, tako kot vsi drugi kirurgi, ravnal povsem korektno. Juasa ga je zgolj vprašal: »Se spomniš, kaj smo počeli?« toda njegovemu kolegu se še sanjalo ni, kaj ima v mislih.

V letih, ki so sledila, je Juasa delal s stotinami zdravnikov in bolničark, ki so sodelovali pri okupaciji Kitajske, a ni nihče niti pisnil o krivdi. Na začetku šestdesetih se je odločil, da o tem, kar je doživel in počel na Kitajskem, napiše knjigo. Menil je, da je treba spregovoriti o lastni krivdi in osvetliti del japonske zgodovine, ki ni bil nikdar javno priznan. A takoj po izidu knjige je začel prejemati sovražno pošto, v kateri je bil označen za »sramoto« ali »poosebljenje zabitosti«, saj je pozornost posvetil vidiku vojne, na katerega bi večji del Japonske najraje pozabil. Pisali so mu tudi kolegi vivisektorji, ki so menili, da jih knjiga »ogroža«, saj se s preteklostjo niso hoteli soočiti. Zanikanju ni bilo ne konca ne kraja.

Po besedah psihiatra Node Masaakija, ki se je z Juaso veliko pogovarjal, je takšen odnos simptomatičen za celotno zdravniško garnituro na Japonskem pa tudi za celotno japonsko družbo.

Sprašujem se, kaj smo s takšnim zanikanjem preteklosti izgubili? Zanikanje naših življenjskih izkustev odpira vrata psihološkemu samouničenju. Kadar se rane duha potlači, prej ali slej izbruhnejo na dan v obliki čustvene disfunkcije in duševne bolezni. Ali se duhovno stanje, v katerem živimo Japonci, sploh razlikuje od stanja, v katerem smo živeli med vojno agresijo? Kakšno prihodnost smo si namenili z zanikanjem preteklosti? Juasovo soočenje z zločini, ki jih je storil, je boleč proces, ki so ga pripravljeni prestati le redki posamezniki, kaj šele družbe. Še zlasti japonski akademiki, ki si ne predstavljajo, da bi se kaj podobnega zgodilo v njihovi deželi, precej hvalijo Nemčijo, da je to storila. In vendar je Nemčija tako kot Juasa ubrala takšno pot zgolj zato, ker so jo v to prisilili: najprej zavezniki, ki so vztrajali, da je treba Nemce podučiti o hudodelstvih svojega naroda ter jim zato predvajati filmske obzornike in jih voditi na oglede koncentracijskih taborišč, potem pa še generacije, rojene po vojni, ki so odraščale v šestdesetih letih in so hotele vedeti, kaj so v času nacizma počeli njihovi starši in stari starši. Ne en ne drugi proces se ni zgodil na Japonskem, sploh pa ne tako temeljito.

In vendar v Nemčiji še vedno opominjajo, da so navadni ljudje, in ne pošasti, nadzirali holokavst, streljali vojne ujetnike ter se s posiljevanjem in pobijanjem prebijali v vzhodno Evropo. V nemškem novejšem kolektivnem spominu na vojno prevladuje podoba Hitlerja kot demonskega, mefistovskega lika, vojna pa vse bolj velja za to, za kar jo imajo v Veliki Britaniji ali Ameriki – za titanski spopad dobrega in zla. Takšno naracijo je veliko lažje sprejeti, saj dozdevno odvzame odgovornost »navadnim« Nemcem: če vojne zločine zagrešijo le »pošasti«, potem lahko vsi drugi mirno spimo.

Zgodbe, kot je Juasova, nas opominjajo, da so tudi zločinci, ne le žrtve, ljudje. S tem ko jim to priznamo, jih ne odrešimo krivde, kot trdijo nekateri – v resnici se zgodi prav nasprotno, kajti samo soljudi lahko obtožimo, da niso prevzeli odgovornosti za svoja dejanja. Če takšne osebe označimo za pošasti, dosežemo nasprotni učinek: njihovo odgovornost spregledamo. In vendar nas še vedno ima, da bi to počeli, saj je to prikladen način, da se od njih distanciramo. In tako se ne zmenimo za obsežno zgodovinsko, sociološko in psihološko dokazno gradivo, ki nakazuje, da so navadni ljudje – ki niti niso tako zelo drugačni od nas – še kako zmožni storiti resnično ostudne zločine, če so le okoliščine prave. S tem dejansko tudi sami podležemo zanikanju.

Samo soljudi lahko obtožimo, da niso prevzeli odgovornosti za svoja dejanja. Če takšne osebe označimo za pošasti, dosežemo nasprotni učinek: njihovo odgovornost spregledamo.

Druga svetovna vojna ni le napihnila predsodkov, ki so jih drug o drugem gojili ljudstva in narodi, do dotlej nepredstavljivih razsežnosti, marveč je omogočila tudi, da se predsodki razrastejo v sovraštvo, sovraštvo pa postane smrtonosno. Ponekod so se pojavili demoni tudi na krajih, kjer jih pred tem ni bilo. To se je dogajalo na vseh koncih sveta, od Norveške pa do Nove Gvineje.

Ena od lastnosti, po kateri se druga svetovna vojna razlikuje od drugih, je njena silovita okrutnost. Grozodejstva so se dogajala vsepovsod, zagrešile so jih vse strani in marsikdaj so jih države in državne ustanove tako zelo podpihovale, da je bilo včasih težko, celo nevarno, če si s sovražnikom ravnal kolikor toliko dostojno. Vse strani so v spore vpletale demone, in enkrat ko demone omeniš, zelo hitro postanejo resnični.

Z njimi živimo še danes, naj se pojavljajo v svoji izvorni obliki ali v obliki novih sovražnikov, ki so – kako nepresenetljivo – neverjetno podobni našim starim demonom. Naša vzajemna mržnja se ne bo polegla, vse dokler bomo vojno še naprej predstavljali kot spopad sil absolutnega dobrega in absolutnega zla. Zaradi takšnih predstav zmagovalci lažje zanikajo svoje napake, poraženci pa se težje soočijo s svojimi grehi; zaradi takšnih predstav na kolektivni ravni še vedno težko doumemo, zakaj so ljudje vseh nacionalnosti in slojev ravnali, kot so.

Obstajajo zelo dobri razlogi za to, da miti o dobrem in zlu nočejo ponikniti, in ti razlogi imajo kaj malo opraviti tako z zmagovalci kot s poraženci. Večina ljudi, ki so doživeli drugo svetovno vojno, se nima za junake ali pošasti, marveč za žrtve. To vseprisotno občutenje žrtvovanosti dejansko v marsikaterem pogledu določa naše razumevanje vojne. Prav huda stiska, v kateri se znajde žrtev, prinese pogubo hudodelcu in podeli moralno avtoriteto junaku; naša potreba po tem, da častimo spomin na občutek žrtvovanosti, pa nas sili v to, da se vedno znova in znova vračamo v vojna leta. Junaki in hudodelci imajo vsaj možnost, da preteklost potisnejo vstran in pozabijo, kar se je zgodilo. Kot bom prikazal v naslednjem poglavju, si žrtve tega ne morejo privoščiti.