SVILA: MALA ANTOLOGIJA SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI

Najeta toyota, ki jo je s tako neučakano živahnostjo vozil senator, je brzela po neasfaltirani cesti brez imena in v ovinkih vrtoglavo zdrsavala, potem pa jo je naenkrat, brez opozorila, odneslo s ceste, prevrnila se je v črno deročo vodo in s sopotnikovo stranjo navzdol naglo potonila.

Mar bom umrla? – Takole?

|||

Bil je večer četrtega julija. Drugod po Grayling Islandu, predvsem ob severni obali, so bile zabave, ob ozkih peščenih cestah, ki so vodile do plaž, so stale vrste parkiranih avtomobilov. Pozneje, ko bi se dovolj znočilo, naj bi bili ognjemeti, nekateri razkošni in eksplozivni kot televizijska vojna v Perzijskem zalivu v technicolorju.

Onadva sta bila v zapuščenem, nenaseljenem delu otoka, mogoče sta se izgubila. Šobila je ustnice in zbirala pogum, da bi izgovorila besedo izgubila.

Tako kot pri kondomu, ki ga je že kdove kako dolgo nosila v torbici. V torbi iz kozjega usnja in zdaj v ljubki poletni torbi Laure Ashley s cvetličnim vzorcem. Pravzaprav ga je nosila, enak primerek, že v neki prejšnji torbi – veliki, drzni, okrašeni z rdečim usnjem, ki je nazadnje razpadla, tako dolgo jo je imela. Kondom je bil skrbno in tesno zavit, deviško je dišal po lekarni, zavzemal je malo prostora. V vseh teh mesecih se ga ni niti dotaknila, da bi ga odvila, da bi predlagala komurkoli že, kateremukoli moškemu, prijatelju ali službenemu znancu ali skoraj tujcu, naj ga uporabi ali vsaj premisli, ali bi ga uporabil, niti enkrat. Bila je pripravljena za nujne primere, nazadnje pa ni mogla spregovoriti, ni bilo besed.

Bila sta nekje v močvirju Grayling Islanda v Mainu, dvajset minut vožnje s trajektom od Boothbay Harborja proti severozahodu. Prijazno sta se pogovarjala, lahkotno sta se smejala, kot stara prijatelja, kot nadvse sproščena stara prijatelja, in Kelly je diskretno poskušala umiriti senatorjevo roko, da ne bi ostanki vodke s tonikom pljuskali čez rob plastičnega kozarca, ki ga je držal, medtem ko je vozil, potem pa je iznenada, kot če začne film trzati, kot bi se mu kolcalo, in slika zleti z zaslona, tako iznenada, da sploh ni doumela, kako iznenada, cesta zletela izpod drvečega avtomobila in onadva sta se borila za življenje, toneč v črno vodo, ki je pljuskala v vetrobransko steklo in iskala pot v notranjost, kot da je sanjska močvirna pokrajina vsenaokrog oživela in se steguje k njima, da bi ju pogoltnila.

Mar bom umrla? – Takole?

|||

Buffy je bila prizadeta, ali pa je bilo tako vsaj videti. Pri Buffy je bilo marsikaj igra, nikoli nisi vedel. Ko je rekla Kelly Kelleher: Že, ampak zakaj moraš iti zdaj, ne bi mogla iti malo pozneje? in je Kelly Kelleher zamomljala nekaj nedoločnega in v zadregi ni zmogla reči: Ker on tako hoče, ker vztraja.

In ni zmogla reči: Ker če ne naredim tako, kot hoče, ne bo nobenega pozneje. Saj to veš.

|||

Na vseh straneh močan vonj po močvirju, vonj po vlagi in trohnobi, in črna zemlja, črna voda. Hladni, sveži, ostri duh Atlantika je bil tu odmaknjen, kot spomin, na kopno so ga prinašali rahli piši vzhodnega vetra. In nobenega šuma valov tod. Samo nočne žuželke. In veter v skrivenčenih drevesih, obraslih z ovijalkami.

Kelly Kelleher, ki ni bila pijana, je zgrabila varnostni pas na svoji rami in se nasmehnila ob misli: Kako čudno biti tukaj in vendar ne vedeti, kje je tukaj.

Hitela sta, da bi ujela trajekt, ki naj bi odplul iz brockdenskega pristanišča proti celini dvajset minut čez osmo zvečer. Bilo je približno osem petnajst, ko je najeta toyota brez prič potonila v vodo – potok? rečico? reko? – o kateri niti senator niti njegova sopotnica Kelly Kelleher nista slutila, da je onstran ostrega ovinka.

Približno devet metrov naprej je bil ozek most iz močno zdelanih desk, ki ga še nista mogla videti; toda nobene table ni bilo, ki bi napovedovala most, še manj nevaren ovinek pred njim.

Ne zdaj. Ne tako.

Začnite s posameznikom, in še preden se boste zavedeli, boste spoznali, da ste ustvarili tip; začnite s tipom, in spoznali boste, da niste ustvarili – nič. Zato, ker smo vsi čudaki, za svojimi obrazi in glasovi smo dosti bolj čudni, kot bi hoteli priznati drugim ali kot se sami zavedamo. Kadarkoli slišim tega ali onega zatrjevati, da je »povprečen, pošten, iskren možakar«, sem dokaj prepričan, da je na njem nekaj usodno, morda celo strahotno nenormalnega, le da se je sam pri sebi odločil, da bo to prikrival – kadar pribija, kako povprečen in pošten in iskren je, pa zgolj opominja samega sebe na svojo pomanjkljivost.

Nobenih tipov ni, nobenih množin. Pred nami je mlad bogataš in to je njegova zgodba, ne zgodba njegovih bratov, on pa je bil moj prijatelj. Sploh pa, ko bi pisal o njegovih bratih, bi moral že spočetka ugovarjati lažem, ki jih siromaki pripovedujejo o bogataših in bogataši o samih sebi – tako nepopisno zapleteno mrežo laži so oboji stkali okrog bogatašev, da smo danes, kadar v roko vzamemo knjigo o njih, nagonsko pripravljeni na izmišljotine. Celo inteligentni, nepristranski zapisovalci življenja so iz dežele bogatašev naredili nekaj tako neresničnega, kot je dežela pravljic.

Naj vam povem o neznansko bogatih ljudeh: drugačni so od vas in mene. Že zgodaj so imeli premoženje in uživali v njem, to pa jih je nekako zaznamovalo, mehki so postali tam, kjer smo mi trdi, cinični, kjer smo mi zaupljivi, in če se sami niste rodili bogati, je kaj takega sila težko razumeti. Globoko v svoji duši so prepričani, da so boljši od nas, ker smo morali sami na lastni koži spoznati plačila in utehe življenja. Celo ko globoko zabredejo v naš svet ali se pogreznejo pod nas, so še vedno prepričani, da so boljši. Drugačni so. Edini način, na katerega lahko opišem Ansona Hunterja, je, da o njem pripovedujem, kot da je tujec, in se trdovratno oklepam svojega zornega kota. Ko bi samo za trenutek sprejel njegovega, bi bil izgubljen – ničesar razen lastne predrznosti ne bi mogel pokazati.

|||

Anson je bil najstarejši od šestih otrok, ki naj bi si nekega dne razdelili premoženje v višini petnajstih milijonov dolarjev, in v dobo razuma – ali se začne pri sedmih letih? – je stopil v začetku stoletja, ko so pogumne mladenke že drsele po Peti aveniji v električnih »samohodih«. V tistih dneh je zanj in za njegovega brata skrbela angleška guvernanta, ki je angleščino izgovarjala sila razločno in odsekano in pravilno, zato sta otroka, ko sta odrasla, govorila tako, kot je ona – njuni besede in stavki so bili zelo odsekani in jasni, ne zamomljani kot naši. Morda nista govorila kot angleški otroci, navzela pa sta se naglasa, ki je značilen za visoko družbo mesta New York.

Poleti so vseh šest otrok iz hiše na 71. ulici preselili na veliko posestvo v severnem Connecticutu. Soseska ni bila prestižna – Ansonov oče je hotel otrokom kar se da dolgo prihraniti uvid v to plat življenja. Bil je nekoliko boljši od svojega družbenega razreda, to se pravi, od newyorške visoke družbe, in od svojega časa, to se pravi, od snobovske ter toge vulgarnosti tako imenovane pozlačene dobe, in želel je, da bi se njegovi sinovi naučili zbranega razmišljanja, da bi bili zdravi in krepki ter da bi zrasli v poštene, uspešne može. Z ženo sta bedela nad njimi, kolikor je bilo to mogoče, dokler najstarejša dva nista odšla v internat, ampak v okolju velikih šol je kaj takega zelo težko – dosti preprosteje je, če obiskuješ vrsto manjših ali srednje velikih šol, kot sem jih v svoji mladosti jaz – nikoli nisem bil daleč od materinega glasu, od občutka, da je poleg mene, od njene pohvale in graje.

Anson je prvič začutil, da je nekaj boljšega, ko se je srečal z napol zamerljivim ameriškim spoštovanjem, ki so mu ga kazali vaščani v Connecticutu. Starši otrok, s katerimi se je igral, so vedno povpraševali po njegovih očetu in materi in vedno so bili nekako vznemirjeni, kadar so bili njihovi otroci povabljeni k Hunterjem domov. To je sprejel kot nekaj samoumevnega in nekakšna nepotrpežljivost do skupin, katerih središče ni bil – bodisi zaradi denarja, statusa ali avtoritete –, se ga je držala do konca življenja. Pod častjo mu je bilo, da bi se z drugimi fanti boril za prvo mesto – pričakoval je, da mu to pritiče samo po sebi, in če se to ni zgodilo, se je zatekel v okrilje družine. Ta mu je zadostovala, saj je na ameriškem vzhodu na denarju še vedno nekaj fevdalnega, nekaj, zaradi česar se oblikujejo klani. Na snobovskem zahodu se družine zaradi denarja razcepijo, posamezniki pa se nato povežejo v »druščine«.

Joyce Carol Oates | F. Scott Fitzgerald
Ljudmila Ulicka | Javier Cercas
Anna Seghers | Stefan Andres
Hella S. Haasse | Javier Marías

2018 | Roman Rozina | Kolo sreče | Amrita Pritam | Pinjar | prev. Maja Kraigher | Ladislav Klíma | Veličastna Nemeza in Avtobiografija | prev. Urša Cvahte | Mirana Likar | Bibavica | 2017 | F. Scott Fitzgerald | Mladi bogataš | prev. Maja Novak | Anna Seghers | Izlet mrtvih deklet | prev. Aleš Učakar | Javier Cercas | Motiv | prev. Ferdinand Miklavc | Hella S. Haasse | Črno jezero | prev. Mateja Seliškar Kenda | 2016 | Javier Marías | Slab značaj | prev. Ferdinand Miklavc | Ljudmila Ulicka | Sonjica | prev. Marjan Poljanec | Stefan Andres | El Greco slika velikega inkvizitorja | prev. Aleš Učakar | Joyce Carol Oates | Črna voda | prev. Maja Kraigher | 2015 | Andrej E. Skubic | Igre brez meja | Sigrid Undset | Gospa Marta Oulie | prev. Marija Zlatnar Moe | John Banville | Newtonovo pismo | prev. Jure Potokar | Irène Némirovsky | Ples | prev. Marjan Poljanec | Milan Kundera | Slavje nepomembnosti | prev. Jaroslav Skrušný | Christa Wolf | August | prev. Ana Jasmina Oseban | Michel Houellebecq | Lanzarote | prev. Marko Trobevšek | Claire Keegan | Rejenka | prev. Maja Novak | 2014 | Anaïs Nin | Hiša incesta | prev. Breda Biščak | Jean Echenoz | 14 | prev. Suzana Koncut | Heinrich Böll | Kaj bo iz tega fanta? | prev. Ana Jasmina Oseban | Simone de Beauvoir | Nesporazum v Moskvi | prev. Maja Kraigher | Vladimir Pištalo | Aleksandrida | prev. Đurđa Strsoglavec | Annie Proulx | Gora Brokeback | prev. Katarina Mahnič | Drago Jančar | Pisanja in znamenja | Marguerite Duras | To je vse | prev. Maja Novak | 2013 | Philip Roth | Dojka | prev. Filip Robar Dorin | Patti Smith | Sanjarjenja | prev. Jure Potokar | Tim Winton | Rob zemlje | prev. Breda Biščak | Agota Kristof | Analfabetka | prev. Maja Kraigher | Alessandro Baricco | Svila | prev. Maja Novak

»Ne, še veliko dlje. Iz Evrope.« Moški se mi je nasmehnil, kot da bi mu bila rekla: »Z Lune.« Bil je krčmar v pulkeriji na koncu vasi. Stopil je od mize, se naslonil na steno in me nepremično opazoval, kot bi iskal sledi mojega fantastičnega porekla.

Nenadoma se mi je zazdelo enako fantastično kakor njemu, da me je iz Evrope prineslo sem, v Mehiko. – Vas so obdajali stebričniki, ki so rasli kakor kaktusna palisada okrog trdnjave. Skozi eno od špranj sem lahko pokukala proti gorskim pobočjem, ki so, gola in divja kot Lunino pogorje, že zgolj ob pogledu zavračala vsak sum, da bi kdajkoli imela kaj opraviti z življenjem. Na robu popolnoma puste soteske sta žarela dva poprovca. Zdelo se mi je, da bolj gorita kot cvetita. Krčmar je počepnil k tlom, v orjaško senco svojega klobuka. Nehal me je opazovati, njegovega zanimanja niso pritegnile niti vas niti gore, ampak je negibno strmel v edino reč, ki mu je dajala neskončne, nerešljive uganke: v popoln nič.

Naslonila sem se na zid v ozki senci. Ta dežela je bila preveč vprašljiva in negotova, da bi se lahko imela za rešeno, ker sem se zatekla sem. Za menoj so bili meseci bolezni, ki sem ji tukaj podlegla, čeprav mi prej tudi najrazličnejše nevarnosti vojne niso mogle do živega. Kot se to včasih dogaja, so poskusi reševanja prijateljev od mene pregnali očitne nezgode in nadme priklicali skrite nesreče. – Čeprav so me oči bolele od pripeke in utrujenosti, sem lahko videla del poti, ki je iz vasi vodila v divjino. Zdelo se mi je, da imam pot vžgano na notranje strani vek, kakor hitro sem zaprla oči, tako vroča je bila. Tudi ob robu soteske sem videla lok belega zidu, ki sem ga opazila že s strehe svojega prenočišča v veliki vasi, više v hribih, od koder sem se spustila semkaj. Takoj sem vprašala po zidu in po ranchu ali karkoli je že tisto bilo, z njegovo samotarsko svetlobo, ki je padala nanj z nočnega neba, vendar mi ni znal nihče povedati karkoli pametnega. Odpravila sem se na pot. Kljub oslabelosti in utrujenosti, ki sta me že tu prisilili k počitku, sem morala kar lepo sama ugotoviti, kako in kaj se je zgodilo s tisto hišo. Ta jalova radovednost je bila le ostanek mojega nekdanjega veselja do potovanj, gnala me je nekakšna prisila iz navade. A takoj ko jo bom zadovoljila, se bom umaknila v svoj predpisani kotiček, kjer imam streho nad glavo. Klop, na kateri sem počivala, je bila dotlej zadnja točka mojega potovanja,celo skrajna zahodna točka, ki sem jo kdajkoli dosegla na zemlji. Veselje do bizarnih, nebrzdanih načrtov, ki me je vznemirjalo nekoč, me je že zdavnaj minilo, izčrpala sem ga do onemoglosti. En sam načrt mi je preostal, ki me je še zmogel podžgati: pot domov.

Tako kot tiste gore je tudi rancho ždel v migotajoči sopari, o kateri nisem vedela, ali je bila iz sončnega prahu ali plod moje utrujenosti, ki je vse zamegljevala, tako da je bližina uhajala iz pogleda, dalja pa se jasno bistrila v njem kakor fatamorgana. Vstala sem, ker mi je utrujenost že presedala, in sopara pred mojimi očmi se je malce zredčila.

Stopila sem skozi vrzel v palisadi iz kaktej in nato obšla psa, ki je spal na poti, s tacami, iztegnjenimi proč od sebe, popolnoma negibno kot kadaver, prekrit s prahom. Bilo je tik pred deževno dobo. Razgaljene korenine golih, skrotovičenih dreves so se oklepale pobočja in se tudi same spreminjale v kamen. Beli zid se mi je bližal. Oblak prahu ali tudi utrujenosti, ki se je malo prej že nekoliko razblinil, se je znova zgostil, v brazdah gora ni bil tako temen, kot so oblaki sicer, ampak se je v njih lesketal in migotal. Naprtila bi vse to svoji vročici, ko bi ne bil rahel vroč sunek vetra odpihnil oblakov kakor kosmov megle na druga pobočja.

Za dolgim belim zidom se je svetlikalo nekaj zelenega. Verjetno od vodnjaka ali preusmerjenega potoka, da je namakal bolj rancho kakor vas. Čeprav je bilo videti, kot da na njem ne živi nihče, v tako nizki hiši, ki je bila na tej strani brez oken, da bi gledala na pot. Edina sinočnja luč je – če ni bila optična prevara – verjetno izdajala čuvaja posestva. Mreža, že davno nepotrebna in preperela, je odpadla z obokanega vhoda. Vseeno je nad lokom oboka še bilo nekaj ostankov grba, spranega v neštetih deževjih. Ti ostanki grba so se mi zdeli znani, prav tako kamniti polovici školjk, ki sta ga držali kakor v dlaneh. Stopila sem skozi prazen vhod. Presenetilo me je, da sem zdaj nekje v svoji glavi zaslišala lahno, enakomerno škripanje. Stopila sem še korak dalje. Zelenje vrta sem lahko že vonjala, postajalo je čedalje bolj sveže in bujnejše, čim dlje sem ga gledala. Kmalu se je zaslišalo že razločnejše škripanje in v grmovju, čedalje gostejšem in sočnejšem, sem zagledala enakomerne nihaje gugalnice. Zdaj se je moja radovednost do kraja zbudila, tako da sem stekla skozi vhod in proti gugalnici. V istem trenutku je nekdo zaklical: »Netty!«

Álvaro je svoje delo jemal resno. Vstajal je točno ob osmih. Poživil se je z ledeno hladno prho in se odpravil v samopostrežnico po kruh in časopis. Nato si je skuhal kavo, pripravil opečene kruhke z maslom in marmelado in zajtrkoval v kuhinji, listal časopis in poslušal radio. Ob devetih je sedel v kabinet, pripravljen, da začne vsakdanje delo.

Svoje življenje je podredil literaturi; vsa prijateljstva, zanimanja, stremljenja, možnosti za boljšo službo ali dohodek, sprehode zvečer ali čez dan je opustil v njegovo korist. Zavračal je vse, kar ni koristilo njegovemu delu. Večina položajev, ki bi mu bila dostopna kot diplomiranemu pravniku, bi terjala od njega skoraj izključno predanost, zato se je Álvaro zadovoljil z nepomembnim mestom pravnega svetovalca v skromnem notariatu. Ob taki službi je imel dopoldneve zase, brez obveznosti, ki bi ga odvračale od pisanja, in se je lahko posvečal svoji nalogi; omogočala mu je tudi osnovno gmotno preskrbljenost.

Menil je, da je literatura edina ljubica. Predano in zavzeto mora služiti samo njej, ali pa ga bo prepustila usodi. Tertium non datur. Govoril si je, da literatura terja čas in delo tako kot vse druge umetnosti. Z mislijo na znamenito reklo strogega francoskega moralista o ljubezni je Álvaro menil, da je navdih kakor privid: vsi govorijo o njem, nihče pa ga ni videl. Zato je bil prepričan, da je v vsaki ustvarjalnosti en odstotek navdiha in devetindevetdeset odstotkov garanja. Povsem drugače bi bilo, če bi jo prepustil ljubiteljskemu pisatelju v prostem času; čisto nekaj drugega bi bila improvizacija in kaos, največjega zaničevanja vredno pomanjkanje strogosti.

Menil je, da je literatura prepuščena ljubiteljem. Prepričljiv dokaz: zavezani so ji samo najmanj odlični sodobniki. Označujejo jih lahkomiselnost, pomanjkanje prave stremljivosti, sprejemanje tradicije, nekritično zatekanje k zastarelim vzorcem, kratkovidnost in celo zaničevanje vsega, kar se oddaljuje od ozke provincialnosti. Pojavi, ki so tuji sami ustvarjalnosti, prinašajo zmedo v to krajino: pomanjkanje spodbudnega in omikanega družbenega okolja, okolja, primernega za delo, in popustljivost do mejnih pojavov navidezno umetniškega; tudi bedno povzpetništvo, ki uporablja kulturno uveljavljanje kot lestev do določenih visokih političnih položajev ... Álvaro se je čutil soodgovornega za tako stanje stvari. Zaradi tega mora zasnovati zahtevno delo velike širine, ki bo spodbodlo kolege k temu, da nadaljujejo nalogo, ki se je loteva.

Zavedal se je, da se dá pisatelja prepoznati kot pisatelja po tem, kar bere. Vsak pisatelj naj bi bil predvsem velik bralec. Hitro in s pridom je prebral knjige v štirih jezikih, ki jih je znal. Po prevodih je posegal samo zato, da je prebiral temeljna dela klasične ali obrobnih književnosti. Predsodku, po katerem je prevod manjvreden od izvirnika, ni zaupal, saj naj bi bilo vsako delo zgolj partitura, po kateri prevajalec izvaja delo; to – je spoznal pozneje – ne siromaši besedila, pač pa ga bogati s skoraj neskončnim številom interpretacij ali oblik, ki so lahko vse pravilne. Verjel je, da ni književnosti, pa naj bo še tako obrobna ali pičla, ki ne bi vsebovala vseh sestavin Književnosti, vseh njenih čarobnosti, njenih globin, njenih iger. Slutil je, da je branje dejanje s poučnim značajem; resnično literarno je ponovno branje. Po Flaubertovem prepričanju tri ali štiri knjige zajemajo vso modrost, ki je dostopna kakemu človeku, naslovi teh knjig pa so pri vsakem drugačni.

Strogo gledano je literatura pozabljenje, spodbujeno z minljivostjo. Ta ugotovitev je ne ponižuje, marveč jo povzdiguje. Bistvo – je premišljeval Álvaro v dolgih letih razglabljanja in učenja, preden je zasnoval svoje Delo – je to, da v delih predhodnikov najdemo žilo, ki nas polno izrazi, ki je bistvo nas samih, naših najbolj skritih hrepenenj, naše najbolj nevredne resničnosti. Bistvo je povzeti to tradicijo in se vplesti vanjo, četudi bi jo bilo treba rešiti pozabe, obrobnosti ali iz marljivih rok zaprašenih eruditov. Bistveno je ustvariti trdno genealogijo. Bistveno je imeti očete.

Preudaril je različne možnosti. Nekaj časa je verjel, da je verz po definiciji višji od proze. Toda lirična pesnitev se mu je po svoji izvedbi zdela preveč razpršena, preveč nagonska in silovita; kljub temu da se mu je misel zelo upirala, je slutil, da pojavi, ki mejijo na čarobnost in zato izvirajo iz sladkega obvladovanja, priučenega z vztrajnostjo, in nagnjenje v podajanje, ki je primerno za duha, bolj neukročenega kakor je njegov, zamegljujejo dejanje ustvarjanja. Če v kaki zvrsti to, kar klasiki romantično poimenujejo navdih, učinkuje, učinkuje v lirični pesnitvi. In ker je vedel, da tega ni sposoben, je sklenil, da je zastarelo: lirična pesnitev je anahronizem, je sklenil.

Sonjica se je že v zgodnjih letih, komaj je zlezla iz otroštva, popolnoma predala branju. Starejši brat Jefrem, družinski šaljivec, je kar naprej ponavljal isto šalo, ki je imela brado že ob nastanku:

»Zaradi neprenehnega branja ima Sonjičina zadnjica obliko stola, nos pa obliko hruške.«

Žal v šali ni bilo veliko pretiravanja: nos je bil resnično podoben podolgovati hruški in Sonjica, preklasta, širokopleča, s suhimi nogami in zasedêno mršavo zadnjico, je imela en sam adut: velike babje prsi, ki so zgodaj zrasle in bile nekako neustrezno dodane suhljatemu telesu. Sonjica je povešala ramena, se stuljeno držala in nosila vrečaste obleke, ker se je sramovala svojega odvečnega obilja spredaj in mučne ploskosti zadaj.

Sočutna starejša sestra, ki je bila že dolgo poročena, je velikodušno govorila nekaj o lepoti njenih oči. Vendar so bile oči popolnoma običajne, nevelike in rjave. Resda so nenavadno goste trepalnice rasle v treh vrstah in privzdigovale nabrekli konec vek, vendar tudi v tem ni bilo kake posebne lepote, prej hiba, saj je kratkovidna Sonjica od zgodnjih let nosila očala.

Celih dvajset let, od sedmega do sedemindvajsetega, je Sonjica skoraj nepretrgoma brala. V branje je padala kakor v nezavest, ki se je končala z zadnjo stranjo knjige.

Imela je izreden bralski talent, v neki meri nemara celo genialnost. Tiskano besedo je sprejemala tako doživeto, da so izmišljeni junaki stali v isti vrsti z živimi, bližnjimi ljudmi, in plemenito trpljenje Nataše Rostove ob postelji umirajočega kneza Andreja je bilo povsem enako prepričljivo kakor žgoča bolečina sestre, ki je iz neumne nepazljivosti izgubila štiriletno hčerko: zaklepetala se je s sosedo in ni opazila, kako je debelušna in okorna deklica s počasnimi očmi omahnila v vodnjak …

Kaj je bilo to? Popolno nerazumevanje igre,
ki je sestavina vsake umetnosti, nerazsodna zaupljivost neodraslega otroka, pomanjkanje domišljije, zaradi česar se podre meja med izmišljenim in resničnim, ali ravno narobe: tako samopozaben vstop v območje fantastičnega, da je vse, kar je ostalo
zunaj njegovih meja, izgubilo pomen in vsebino?

Sonjičino branje je postalo blažja oblika norosti in ji ni dalo miru niti v spanju: tudi sanjala je, kakor da bi brala. Sanjali so se ji privlačni zgodovinski romani in po značaju dogajanja je uganila pisavo v knjigi ali nekako nagonsko zaznala odstavke in tri pike. Ta duhovna premestitev, povezana z njeno bolezensko strastjo, se je v spanju celo poglobila in Sonjica je nastopala v njej kot polnopravna junakinja ali junak, ki obstaja na tanki meji med otipljivo avtorsko voljo, ki ji je zavestno znana, in svojo lastno težnjo po gibanju, delovanju, ravnanju …

NEP je slabel. Oče, potomec podeželskega kovača iz Belorusije, samonikel mehanik, ki je znal biti tudi iznajdljiv, je zaprl urarsko delavnico, potlačil prirojeni odpor do vsakršnega dela ob tekočem traku in se zaposlil v tovarni ur, trmasto dušo pa si je tešil z večernim popravljanjem unikatnih mehanizmov, ki so jih ustvarile misleče roke njegovih raznorodnih predhodnikov.

Mati, ki je vse do smrti nosila neumno lasuljo pod snažno grahasto ruto, je skrivaj uporabljala singerico in šivala za sosede preproste cicaste obleke, ki so bile v skladu z gromoglasnim in beraškim časom, katerega vsi strahovi so se zanjo združevali v strašnem imenu finančnega nadzornika.

Sonjica pa se je, potem ko se je za silo naučila za šolo, vsak dan in vsak trenutek izmikala nujnosti življenja v patetičnih in kričavih tridesetih letih ter je pasla svojo dušo na prostranstvu velike ruske književnosti, se zdaj spuščala v vznemirljiva brezna sumljivega Dostojevskega, zdaj spet prihajala na površje v senčnatih drevoredih Turgenjeva in v podeželskih dvorcih, ki jih je ogrevala breznačelna in velikodušna ljubezen bog ve zakaj drugovrstnega Leskova.

Končala je srednjo knjižničarsko šolo, dobila službo v kletnem skladišču stare knjižnice in bila med maloštevilnimi srečneži, ki ob koncu delovnega dne zapustijo svojo prašno in dušljivo klet z lahko bolečino zaradi pretrganega uživanja, ker se čez dan ni mogla nasititi ne z vrsto kataloških listkov, ne z belkastimi naročilnicami za izposojo, ki so prihajale k njej od zgoraj, iz čitalnice, ne z živo težo knjig, ki so se znašle v njenih mršavih rokah.

Mojstra Domenikosa Teotokopulosa je zadelo kakor ledena strela, ko mu je kardinalov kaplan, ki je posebej s tem namenom prijezdil iz Sevilje v Toledo, sporočil, da se mora slikar prvo nedeljo v adventu zglasiti pri Njegovi eminenci. Medtem ko je rutinirano vljudno in kakor z naučenim ter povsem razmišljenim glasom velel postreči gostu s čim osvežu-jočim, je o svoji notranjosti pretehtaval, ne ali je dobra, temveč ali je trdna in celovita. Pomislil je na svoje prijatelje, na ušesom inkvizicije neljuba imena, pomislil je na Cazallo in na izjave, ki jih je bil dal svojemu pomočniku Prebosteju glede določenih naročil nabožnih slik, pomislil je tudi na svoje slike, v duhu je bil tu in tam, v vseh cerkvah in kapelah in samostanih; krila njegovega splašenega strahu so s svojimi trzajočimi zamahi risala sence, ko so frfotala čez njegove slike, ko so na obrazih njegovih svetnikov in njegovih ljudi iskala … Sploh ni pogledal lačnega kaplana, ko mu je porinil skodelo s pomarančami, videl je le blede, koščene duhovnikove roke, ki so samo s konicami prstov zgrabile sadež in ga prebodle z ostrimi, dolgimi nohti. El Greco je opazoval kapljanje svetlikajočega se soka in v duhu je še vedno imel pred seboj svoje slike, in pomarančni sok je polzel po čelih njegovih svetnikov, zlat znoj; in ko se je lupina lahno hreščeč odločila, je izpod koničastih prstov zazijalo meso.

Dolgo se lahko skrivaš, je pomislil El Greco in čutil, kako mu znoj zaliva podpazduhe, preden pride slava. Slava je brušena leča nad našimi deli; tja, kamor se zgosti pogled sveta, bo vžgala luknjo. Veliki inkvizitor pošilja svojega kaplana.

»Kaj želi Njegova eminenca od svojega služabnika? « je vprašal in dvignil pogled, toda na tisto stran duhovnikovih senc, ki je bila nizko poraščena. »S seboj prinesite svoje slikarske potrebščine, o vsem drugem se boste pogovorili z gospodarjem. « El Greco je s prikritim olajšanjem zakašljal in sprostil nakopičeno sapo v sebi ter se svojemu gostu vljudno nasmehnil. Nevarnost pa še ni minila, si je mislil in dejal: »Zahvaljujem se Njegovi eminenci za to izredno čast.« Hotel je reči še več, hotel celo v besedah poklekniti proti Sevilji, a je le dodal: »Čudim se!« Kaplanu je otrpnila roka, v kateri je držal pomarančni krhelj, obstala je na poti k njegovim ustom, kot bi obstala hostija tik pred iztegnjenim jezikom osumljenca, a je nato ugriznil v sočno meso in pokimal: »Mene pa nič ne čudi, da se čudite. Vaša slikarska umetnost je, če jo primerjamo s tisto pri Juanu el Mudu …
zelo – –,« iskal je primerno besedo, »… neobičajna.« »Moj rod!« je pojasnil El Greco. »Ne pozabite, da sem Grk!« Duhovnik, star bržkone že nekaj čez petdeset let, je pokimal kakor malo prej. »So bili vaši starši shizmatiki?« »O ljudstvu nikoli ni mogoče reči, da je shizmatično; duhovniki so tisti, pastirji, ki – – ki postavljajo in podirajo meje med ljudmi!« Kaplan je pozorno privzdignil obrv. Roki je položil široko na mizo in se nekoliko odmaknil od nje, stol se mu je malce zazibal na zadnjih dveh nogah, trstje je zahreščalo. Šepetaje je ponavljal El Grecove besede, pri tem gledal slikarja, a videl skozenj. Potem je dodal, nekoliko bolj poudarjeno, ne več šepetajoč: »Če se celotno ljudstvo odvrne od Rima, je treba krivdo za to pripisati vsakemu, tudi najmanjšemu otroku, da je le malo prišel k pameti in razumu. Ali pa nemara mislite o tem kako drugače?« El Greco je odločno odkimal. »V nasprotnem bi bilo sežiganje nedoletnih otrok na grmadi gotovo najmanj nečloveško!« Ob teh besedah je vstal in tudi kaplan se je dvignil.

Tisti hip je vstopil Manuel in El Greco se je razveselil prihoda svojega sinka; nato so govorili o njegovi nadarjenosti in nagnjenjih, in preden se je čez nekaj časa kaplan poslovil, je še blagoslovil dečka, ki mu je pred vhodom pomagal v sedlo.

Medtem ko so udarci konjskih podkev še pozvanjali od žlebov ozke uličice, je El Greco stal sredi hiše in z zamišljenimi ustnicami pospremil oddaljujoči se takt kopit z nekaj jambi v svojem jeziku – o!, jeziku, ki je bil svobodnemu, oddaljujočemu se topotu konja mnogo bližji kakor težaški zven španščine. Potem je zaskrbljeno pogledal okoli sebe, na listek napisal nekaj imen – tisti dan ni maral gostov – in poslal slugo v palače Toleda s sporočilom, da El Greca ne bo, da je bolan. »Samo zdravnik naj pride, doktor Cazalla, in pride naj pozno.«

Oeroeg je bil moj prijatelj. Kadar razmišljam o otroštvu in mladosti, se mi pred očmi vsakokrat pojavi podoba naju z Oeroegom, kot bi bil moj spomin ena tistih čarobnih sličic, ki smo jih tako radi kupovali kot otroci, po tri za deset centov: rumenkaste, svetleče se kartice, prevlečene s posušenim lepilom, po katerem si moral popraskati s svinčnikom, da se je prikazala skrita podoba pod njim. Tako se mi pred očmi prikaže tudi Oeroeg, kadar se zatopim v svojo preteklost. Ozadje je vsakokrat drugačno, odvisno od obdobja, ki si ga prikličem v spomin in je bolj ali manj oddaljeno, ampak vedno pred sabo uzrem Oeroega, bodisi na zaraščenem vrtu posestva Kebon Djati bodisi na rdečkasto rjavih stezicah iz steptanega blata, kakršne so prepredale terasaste sawe v Preangerskem višavju, bodisi v razgretih vagonih malega vlaka, s katerim sva se vsak dan vozila v osnovno šolo v Soekaboemi, ali pozneje v srednjo šolo, ko sva skupaj odhajala v internat v Batavio. Midva z Oeroegom, med igro ali na potepu po divjini; midva z Oeroegom, sklonjena nad domačo nalogo, nad zbirkami znamk in prepovedanimi knjigami; midva z Oeroegom, brez izjeme vedno skupaj, v vseh obdobjih odraščanja, od dečka do mladeniča. Lahko rečem, da je Oeroeg vžgan v moje življenje kot žig, kot znamenje: zdaj celo bolj kot nekoč,
saj je v tem trenutku vsakršen stik, vsakršno druženje za vedno stvar preteklosti. Ne vem, zakaj si hočem priti na čisto s svojim odnosom do Oeroega, z vsem, kar mi je nekdaj pomenil in mi pomeni še danes. Mogoče me
vznemirja njegova nepreklicna, nedoumljiva drugačnost, ta skrivnost duha in krvi, ki mi kot dečku in mladeniču ni povzročala nikakršnih težav, zato pa me zdaj bega toliko bolj.

Oeroeg je bil najstarejši sin našega mandoerja, in tako kot jaz se je tudi on rodil na Kebon Djatiju, posesti, ki jo je upravljal moj oče. Med nama je bilo le nekaj tednov razlike. Moja mama se je močno navezala na njegovo mamo, najverjetneje zato, ker je bila kot mlada nizozemska nevesta prvič v Indoneziji in povrh vsega še na odročni plantaži, kjer je bila prikrajšana za sleherni stik z drugimi ženskami in belci nasploh, pri blagi, veseli Sidris deležna razumevanja in naklonjenosti. Vez med njima je še okrepilo dejstvo, da sta obe preživljali prvo nosečnost. V dolgih urah, ko je oče nadzoroval delavce v nasadih čajevca ali delal v pisarni zraven predelovalnice, sta s Sidris posedali na verandi za hišo, skupaj šivali ter v nežni igri vprašanj in odgovorov klepetali o svojih strahovih in hrepenenjih, o številnih nihanjih razpoloženja in čustvih, ki zares zazvenijo šele v pogovoru med dvema ženskama. Na življenje sta sicer gledali različno in jezik druga druge sta govorili pomanjkljivo, a pod domačo haljoin sarongom je v naročju obeh rasel enak čudež. Tako je povsem razumljivo, da so se ure skupnega druženja nadaljevale tudi po najinem rojstvu, ko sem sam spal v pleteni, z naborki okrašeni zibel- ki ob maminem stolu in se je Oeroeg pozibaval v slendangu iz batika na Sidrisinem hrbtu. Med moje najzgodnejše spomine gotovo sodi prizor z dvema ženskama med marmornatimi stebri naše verande, obdanima s kupi belega perila, potrebnega krpanja, medtem ko se midva z Oeroegom v enakih črtastih pajacih kobacava naokrog med stoli in posodami s praprotmi. Okoli naju so migljali bleščeči se, živobarvni madeži, rdeči, rumeni in oranžni, ki so se zibali v vetru – pozneje sem spoznal, da so to kane, posajene tesno skupaj na vrtu za hišo. Ko sta naju spustili na dvorišče, sva v pesku iskala prozorne kamenčke, ki so jih domačini včasih loščili, da so bili videti kot poldragi kamni. Zrak je trepetal od brenčanja žuželk, golobi so grulili v svojih kletkah, obešenih visoko na bambusovih drogovih zadaj za kočami služinčadi, pes je lajal, kokoši so kokodakale in tekale po dvorišču in pri vodnjaku je klokotala voda. Veter, ki je vel z gora, je bil hladen in je na posest zanašal dim iz višje ležečih des. Mama nama je v pisana kozarca natočila vaniljev sirup – meni v rdečega, Oeroegu v zelenega. Led je nežno
potrkaval ob stekleni rob. Še danes se mi vsakokrat, ko zaznam vonj vanilje, pred očmi prikaže podoba naju z Oeroegom, kako previdno pijeva na s kamenčki posutem stopnišču verande, medtem ko se na dvorišču, obsijanem s soncem, v vetru in ob spremljavi najrazličnejših jutranjih zvokov zibajo praproti in rože.

Nihče ne ve, kaj pomeni biti zasledovan, če tega ni doživel in če preganjanje ni bilo stalno in dejavno, vodeno s preudarkom in odločnostjo, z vnemo in brez premora, z vztrajnostjo ali z obsedenostjo, kakor da preganjalci nimajo v življenju početi nič drugega kakor koga dohiteti, še prej pa ga iskati, ga zasledovati, mu biti za petami, ga najti, skratka, prežati na najboljšo priložnost, da poravnajo račune z njim. Ne gre za to, da nas kdo vzame na piko in nas je pripravljen uničiti, če mu prekrižamo pot ali če mu damo priložnost, niti za to, da nas kdo sovraži in čaka, čaka, se omejuje na čakanje in je torej še nedejaven ali pa premleva v pripravljanju svojih udarcev, ki, dokler so samo naklep, ne morejo biti udarci, mislimo, da bodo padli, toda morda ne bodo padli, morda našega sovražnika, preden se učinkovito spravi na delo, preden se zares nameri škodovati nam ali nas uničiti, zadene infarkt. Ali pa morda pozabi, se pomiri in se raztrese in se razvedri, in če mu spet ne prekrižamo poti, je mogoče, da se rešimo, maščevalnost je zelo utrudljiva in sovraštvo se rado razblini, je krhko in bežno čustvo, tako neobstojno je in tako težko ga je vzdrževati, da takoj prepusti prostor jezi ali nejevolji, ki sta znosnejši in laže obvladljivi, mnogo manj strupeni in na neki način manj pereči, medtem ko se sovraštvu vedno mudi in ga žene nuja, takoj ga hočem, mrtvega hočem, prinesite mi glavo tega kurbinega sina, osramotite mi ga in mi ga vsega povaljajte v katranu in perju, oderite in uničite ga, da neha biti kdo in se mi tako unese sovraštvo, ki me tako muči.

Ne, ne gre za to, da kdo komu škoduje, če ga s tem vzame na muho, to niso tista civilizirana sovraštva, pri kakršnih kdo izbriše kako ime s spiska povabljencev na ples na veleposla-ništvu in tako dobi zadoščenje, ali na svoji strani časopisa zamolči uspehe nasprotnika, ali neha vabiti na kongres koga, ki ga je nekoč izpodrinil. Tudi ne gre za rogonosca, ki si prizadeva, da bi se oddolžil za roge, oziroma si misli, da se bo oddolžil, niti za človeka, ki ti je zaupal prihranke, pa je bil opeharjen, ki je vnaprej plačal hišo, ki ni bila nikoli zgrajena, ali pa se do vratu zadolžil, da bi financiral film, pri katerem sploh ni bilo namena, da bi posneli en sam meter traku, neverjetno je, koliko ljudi premami in preslepi film. Tudi ne gre za pisatelja ali slikarja, ki ni dobil nagrade, ki si jo osvojil ti, in je prepričan, da bi bilo njegovo življenje drugačno, če bi se tedaj, že pred dvajsetimi leti, uveljavila pravica; niti za dninarja, ki ga ves čas pretepa hudobni in neusmiljeni nadzornik, ki se je povzpel do položaja lastnika, in ki hrepeni po tem, da bi se pojavil kakšen nov Zapata, v čigar senci bi zarinil nož v drob svojega nadzornika in mimogrede celo prerezal vrat zemljiškemu gospodu, kajti dninar je tudi ujet v čakanje, da ne rečemo v otroško sanjarjenje, v kakršno kdaj pa kdaj zabredemo vsi, da bi spodbujali svoje želje, se pravi, da ne bi pozabili nanje, ponavljanje se zdi v službi spomina, v resnici pa ga briše in vara, ga pa tudi pomirja, potiska nuje v območje pričakovanja, in tako se zdi, da ni več nič odvisno od nas, nič ni odvisno od dninarjev, in nadzornik ve, da obstaja nejasna in namišljena grožnja, tudi sam trpi za sanjarjenjem, sanjarjenjem iz strahu, ki ga vodi zgolj v to, da svojo okrutnost in togoto žene v skrajnost, da bi se že vnaprej maščeval za sunek z nožem v trebuh, ki ga je deležen samo v sanjah, svojih in tujih.

Ne, biti preganjan ni nič od tega, ni to, da bi človek vedel, da bi utegnil biti preganjan, ni to, da človek ve, kdo ga lahko pride ubit, če bi spet izbruhnila državljanska vojna v teh naših deželah, razdražljivih in besnih, to ni gotovost, da bi nam kdo stopil na roko, s katero se držimo na robu prepada (ne smemo se spravljati v tako nevarnost, ne v prisotnosti brezsrčnih ljudi), ne gre za strah pred usodnim srečanjem, ki se mu da izogniti, če hodimo po drugih ulicah ali v druge lokale ali v druge hiše, ne gre za strah pred naključjem, ki nas osramoti, ali za poravnavanje računov, do katerega utegne priti nekega dne, ne gre za to, da si nakopljemo možne ali verjetne, celo gotove sovražnike, vendar vedno v prihodnje, ali prizadenemo krivice, ki se poravnavajo v času, ki ne pride, za skoraj vse obstaja nekakšen odlog, skoraj nič ne pride nemudoma in ne obstaja, in živimo v odlogu, v življenju so običajni zgolj odlog in napoved in načrti in naklepi, zaupamo v neskončno počasnost in neskončno mrtvilo vsega sveta, v mrtvilo, s kakršnim se udejanjajo in prihajajo stvari in s kakršnim se izpolnjujejo.