Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu podarimo novelo El Greco slika velikega inkvizitorja Stefana Andresa.

NAŠA ŠOLA JE BILA RESNIČNA. IMELI SMO UČITELJICO, PROSTOR, TABLO, POUK, ZVEZKE IN ČITANKE

Če se ozremo na prehojeno pot partizanskih šol, lahko rečemo, da so bile njihove glavne značilnosti usmerjene v osnovni učni program, torej v računanje in pisanje v slovenščini. Če se je pokazala kakršna koli možnost, so tema predmetoma dodali še druge, kot domoznanstvo, geografijo in naravoslovje. Partizansko šolstvo se je vedno prilagajalo vojnim razmeram. Otroci so namreč doživljali boje, ofenzive, racije, poraze in zmage, izgone, požige domov in smrt najbližjih, zato so večkrat ilegalne šole postale njihov drugi dom. Učitelji so morali upoštevati različne učne sposobnosti otrok. Šolanje je bilo večkrat neredno in lukenj v učnem procesu se ni dalo kar tako zapolniti. Zaradi internacij in odsotnosti od pouka je bilo učenje večkrat in za več časa prekinjeno. S tem problemom so se odgovorni ubadali tudi po koncu vojne.

Boris M. Gombač

Irena Jereb Filipič, Ivan Križnar, Franc Podnar in Milena Sitar, TI SI MENE NAUČILA BRATI

Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline

»Pa zakaj to delaš? Koga pa danes to sploh še zanima?« je malo brezbrižno in malo začudeno navrgel moj osemnajstletni vnuk, ko sem ždela za računalnikom, obdana s knjigami in papirji, namesto da bi se z njim pogovarjala o filmu Inside Job, ki ga je tisti trenutek ob odločanju za študij ekonomije ali filmske režije vznemirjal.

Res. Zakaj?

Ker je bilo 25. marca 2015 srečanje nekdanjih učencev partizanskih šol Delnic, Podobena in Volče ter ene od njihovih učiteljic ob sedemdesetletnici nasilne smrti partizanske učiteljice Marice Naglič - Nuše. Francka Pustovrh je prinesla s seboj na šivalni stroj sešite listke z naslovom Izkaz in s svinčnikom vpisanimi ocenami. Ta drobni dokaz edinstvenega pojava v odporniškem gibanju okupiranih dežel v Evropi je krožil iz rok v roke, na dan so kapljali spomini, kar jih je še ostalo, večina jih je izgubljenih za vedno. Zapišimo, kar je še živega, dokumentirajmo, objavimo, je bil nazadnje samoumevni sklep tega srečanja.

Toda pot od ideje do izvedbe ni bila lahka. Spomini pričevalcev so zaradi časovne oddaljenosti le še drobci, treba jih je povezati, tudi preverjati, saj vemo, da se istega dogodka lahko dva človeka spominjata povsem različno, potem umestiti v čas, prostor, tudi v kronološko zaporedje, primerjati zapise v literaturi z viri, če so dostopni – občutek nikoli dokončanega dela. V osnovi smo izhajali iz študije filozofa Rada Jana iz Žirov Partizansko šolstvo na loškem ozemlju, ki je bila leta 1963 objavljena v 10. številki Loških razgledov. [...]

V svoji študiji je profesor Rado Jan zapisal, da se je predolgo odlašalo z zbiranjem gradiva, saj je komaj mogoče rekonstruirati šolsko mrežo; vsi poskusi določiti lokacijo šol in časovno zaporedje nastajanja so se izjalovili. Po slabih dvajsetih letih, ko je bila večina udeležencev še živa, kaj šele po več kot sedemdesetih! Zakaj je bilo to tako težko? Prvič zato, ker je sistem deloval v ilegali in je na obravnavanem območju šele v šolskem letu 1944/45 bolj dokumentiran, in drugič zato, ker se takrat starši v prisotnosti otrok – to so zatrjevali mnogi sogovorniki – niso pogovarjali o ničemer, kar je bilo povezano z vojno in bi lahko ogrozilo njihovo varnost. Po osvoboditvi pa spet ne, ker se je zdelo, da je bilo ob zmagoslavju nad nacizmom in fašizmom »zasilno« slovensko šolstvo manj pomembno. In še, kot vedno in povsod, mladi so čutili, da je pred njimi prihodnost, preteklost so zlahka pustili za seboj. Tako so nekateri sogovorniki šele ob zbiranju gradiva za to knjigo izvedeli, da je bila njihova mama partizanska učiteljica.

Iz uvodne besede Milene Sitar

SKORAJ POLOVICA VSEH PARTIZANSKIH ŠOL NA GORENJSKEM je bila v škofjeloškem okrožju. Tod so namreč v vsem času vojne potekali odločilni boji, ki so kmalu prinesli tudi nekaj osvobojenega ozemlja. Nastale so številne vojaške enote in ustanove. Od leta 1943 so na tem območju delovali vsi pokrajinski organi oblasti, zato so se tu tudi vse politične naloge pričele najprej izpolnjevati. Spomladi 1944 so začeli po posameznih krajih Poljanske in Selške doline nastajati šolski krožki, na območju Žirov ponekod že v zimskih mesecih. Po prvi učiteljski konferenci v Davči septembra 1944 pa se je šolska mreža, vzpodbujena od oblastnih organov, širila po celotnem območju obeh dolin. Po Govekarjevem Tabelaričnem pregledu šolstva je v začetku leta 1945 v okraju Selca - Poljane 46 učiteljev poučevalo 1110 učencev v 28 šolah s 70 oddelki. V tem okraju je bilo najbolj razvito partizansko šolstvo na Gorenjskem, med drugim tudi zato, ker ga je okupator najmanj kontroliral.

TAKO V UČNIH KROŽKIH KOT V SLOVENSKIH ŠOLAH v škofjeloškem okrožju so poučevale večinoma učiteljice. Neverjetno, koliko pogumnih deklet se je oprijelo dela z učenci in koliko pedagoškega talenta in zagnanosti so pri tem pokazale!

Naloge partizanskih učiteljev so bile zahtevne in obsežne: poleg izvajanja pouka še skrb za varnost učencev, za učila in učne pripomočke, sodelovanje s starši in političnimi organizacijami, vodenje dokumentacije in redno poročanje o delu, priprava učencev za nastope ter samoizobraževanje. Učitelji so bili dolžni narediti pisno pripravo na pouk, večkrat pa je bila iz praktičnih razlogov in varnosti miselna priprava primernejša. Primanjkovalo je učil in učnih pripomočkov, predvsem pa strokovnega znanja: popolno učiteljsko izobrazbo so imeli le štirje učitelji, dva sta imela strokovno in eden srednjo, ostali pa delno ali popolno osnovnošolsko ali pa so bili dijaki. Organizatorji slovenskih šol in strokovno usposobljeni učitelji so na učiteljskih konferencah seznanjali svoje manj izobražene sodelavce z osnovami mladinske psihologije in uspešnimi pedagoškimi metodami ter jim svetovali, kako naj se pripravijo na pouk.

Ponekod je bil pouk vsak dan, drugod vsak drugi dan, učitelji so poučevali v več krajih, ponekod je bil pouk samo dvakrat ali samo enkrat na teden.

Učitelji kljub surovemu vojnemu času do učencev niso bili strogi – telesnega kaznovanja ni bilo, se je pa zgodilo, da je bil porednež po pouku zaprt. Ker je bila večina učiteljev domačinov, so učence dobro poznali in bili z njimi v prijateljskih odnosih; neredko so poučevali brate, sestre in druge sorodnike. Učenci so jih klicali kar po imenih, tako da se naziv »tovariš« ni povsod uveljavil. A kadar je pretila nevarnost, so odločnost le pokazali, njihov nastop je bil takrat strogo resen, kar so učenci razumeli, navodila pa upoštevali.

Učenci so učitelja, nadzornika, vaščana ali partizana ob prihodu v učilnico pozdravili tako, da so vstali. Nekateri učitelji so uveljavili navado, da so učenci pred poukom zapeli partizansko pesem, v dveh šolah pa sprva tudi molili. Učitelji in učenci so se zunaj šole medsebojno pozdravljali z besedo zdravo ali dober dan, pripadniki pionirske čete pa z zdravo in dvignjeno desno roko, stisnjeno v pest in prislonjeno k ušesu. Uradna pozdrava partizanov sta bila: Zdravo! in Smrt fašizmu – svobodo narodu! Slednji je bil zapisan na vseh uradnih dopisih in dokumentih (okrožnice, obvestila, poročila, navodila, ukazi).

Partizanski učitelji so živeli v splošnem pomanjkanju, mnogi so se prehranjevali po domovih svojih učencev, redki so občasno prejeli nadomestilo stroškov, imenovano preživnina. Starši, čeprav niso vsi podpirali narodnoosvobodilnega gibanja, so bili življenjsko zainteresirani, da se njihovi otroci naučijo pisati, brati in računati. Z učitelji so dobro sodelovali, pri večjih težavah pa jim celo pomagali, na primer pri zagotavljanju varnosti, pripravi prostorov za pouk, zbiranju učil in učnih pripomočkov, pripravi nastopov na proslavah in mitingih. Tako so se v partizanski šoli tudi sami izobraževali – to je bil skupen boj proti nevednosti. Učitelji in učenci, starši in drugi vaščani so se srečevali tudi na proslavah, mitingih in drugih dogodkih. Tako je postala šola z učiteljem in učenci skromen vaški kulturni center ne glede na to, kje so potekale te dejavnosti – na prostem, pod kozolcem, v napol obnovljeni požgani hiši, na hlevu ali v izbi. Zavedanje o potrebnosti šole je bilo zelo močno, četudi za ceno tveganja.

Učenci se učiteljev, pouka in sošolcev spominjajo vsak po svoje, eni čustveno, drugi razumsko, oboji pa poudarjajo pomen izobraževanja v tistem času. Zanimivo je, da si preprosti ljudje, ki so ostali brez učiteljev, tudi na odmaknjenem podeželju šole niso pustili vzeti, pa če je okupator še tako vztrajal, da po naravnem redu nimamo pravice do svojega jezika, prostora in bivanja sploh. Tako nasilje je ljudi kljub tveganju neustavljivo povezovalo pri uresničevanju partizanskega šolstva.

Vsebina

Boris M. Gombač: Pogled na slovensko partizansko šolstvo in delež gorenjskega v njem

Partizansko šolstvo na Gorenjskem

Partizansko šolstvo v škofjeloškem okrožju
Seminarji in konference
Učitelji, učenci in starši
Vodenje pedagoške dokumentacije
Predmetnik
Učila in učni pripomočki

ŽIRI S ŠIRŠO OKOLICO

Žiri (I-A-22)
Selo
Pri Mrovcu
Pri Lipetu
Pri Poljanšku
Pri Bahaču
Pri Muhovcovem Jožetu
Pri Kreku
Koprivnik (I-A-23)
Ledine (I-A-24)
Krnice
Mrzli Vrh
Pečnik
Breznica
Sovodenj (I-A-25)
Hobovše - Stara Oselica (I-A-26)

POLJANSKA DOLINA

Poljane (P9)
Pri Pajnu in na Kupčuš
Mlaka (I-A-11)
Murave (I-A-13)
Javorje (I-A-14)
Brinje - Gorenja Žetina (I-A-14)
Delnice (I-A-15)
Podobeno (I-A-16)
Volča (I-A-17)
Zakobiljek (I-A-18)
Dolenja Žetina (I-A-19)
Jelovica (I-A-20)
Volaka (I-A-21)
Leskovica (I-A-27)
Malenski Vrh (I-A-28)

SELŠKA DOLINA

Sv. Lenart (I-A-1)
Martinj Vrh (I-A-2)
Farji Potok (I-A-3)
Davča (I-A-4)
Pri Šoštarju
Pri Jemcu
Pri Podmejaču
Pri Vrhovcu
Pri Zgagu
Pri Zakovkarju

Druge partizanske šole in krožki v Selški dolini

Učitelji škofjeloškega območja so upoštevali Navodila k začasnemu učnemu načrtu za nižje razrede osnovne šole, kjer je med drugim poudarjeno: »Učni načrt ni ukaz, da moraš otroke naučiti vso snov, ampak je le smer in navodilo za izbor snovi, ki jo je treba predelati v posameznem šolskem letu.«

OPREMLJENOST ŠOL JE BILA SKROMNA, odvisna od iznajdljivosti učitelja, prizadevnosti krajevnih organizacij ter okrajnih referentov za šolstvo. Ponekod so gospodarji domačij, kjer je potekal pouk, poskrbeli za najbolj preproste mize, klopi in tablo. Učitelji so sami izdelali učne pripomočke: za računstvo ploščice in palčke, za branje stenske slike in zapise, nekatere učiteljice so učencem sešile zvezke in spričevala. Pionirji in mladinci so zbirali zvezke, računice, čitanke, svinčnike, barvice in radirke pri tistih vaščanih, ki so že pred vojno prenehali obiskovati redno šolo. Velik problem v nekaterih krajih je bilo pomanjkanje krede; imeli so tablo, ne pa tudi krede!

Glavni problem pa je bilo pomanjkanje učbenikov. Nadomeščali so jih s periodiko Gorenjski pionir, Slovenski pionir in Mladi rod ter uporabljali partizanski abecednik Šolo smo odprli, pa tudi še predvojni Preljubo veselje, o kje si doma in Priročnik za računanje. Na take težave so učitelji opozarjali nadzornika v svojih rednih poročilih. Pomanjkljivosti so zadolženi odpravljali v skladu z zmogljivostjo partizanskih tiskarn.

Otroci so spontano sodelovali z učitelji v šoli in izven nje. Iz tega je zraslo marsikaj dobrega, tudi boj s povojnimi razmerami. Pojavil se je nov učiteljski kader, za katerega so bile značilne gibčnost, iznajdljivost, skromnost in požrtvovalnost. Med vojno je prišlo do duhovnega preoblikovanja mladine. Ob tehnični ugotovitvi, da je partizansko šolstvo omogočilo formiranje novih kadrov tudi med ljudmi, ki prej niso imeli te možnosti, so udeleženci v razpravi poudarili veliko vlogo partizanskih učiteljic v čustvenem razvoju otrok – pomagale so jim do formiranja v celovite osebnosti, ki so na pravilen način zakorakale v življenje.

Boris M. Gombač

Žiri

Na Selu je poučevala Albina (Binca) Erznožnik - Tamara, rojena 4. marca 1923 na Dobračevi, in je bila prva partizanska učiteljica na Žirovskem. »Ko sem se kot dijakinja drugega letnika učiteljske gospodinjske šole dr. Kreka v Ljubljani poleti 1943 vrnila z gospodinjske prakse domov,« navaja v svojem življenjepisu, »me je v delo za OF takoj vključila tovarišica Ivanka Kržišnik - Jana iz Jarčje Doline. Sredi meseca avgusta 1943 je sklicala sestanek odbora AFŽ in ZSM in naročila, da moramo vsi navzoči takoj v akcijo za čim večjo vključitev zavednih žena in mladine v vrste NOB ter za pripravo širše mobilizacije na terenu. Tov. Jana me je na tem sestanku še posebej zadolžila za delo z mladino. Vzpodbudila me je, naj razmišljam o organizaciji učnih krožkov v okviru ZSM. Tako se je spontano porajala misel na partizansko šolo.

Osvoboditev Žirov 23. oktobra 1943 je vzbujala upanje, da bo žirovska mladina spet dobila slovensko šolo. Že naslednji dan je bil iz vrst domačih aktivistov OF izbran pri Koklju na Ledinici narodnoosvobodilni odbor (NOO) za območje upravne občine Žiri, ki je izvrševal vso oblast: politično, gospodarsko in kulturno. Prav iz njegove sredine je prišla pobuda za ustanovitev partizanske šole. Tik pred jesensko ofenzivo smo se na klic NOO Selo - Ledinica sestale mladinke, poklicni učitelji so bili namreč izseljeni, z željo in mislijo na obnovitev slovenske šole.

Dne 14. novembra 1943 smo se torej zbrale na posvet in se dogovorile, da začnemo naslednji dan z delom; vendar do ustanovitve šole v Žireh ni prišlo, ker je uresničitev tega zavrla velika nemška novembrska ofenziva. Čeprav je z vseh vrhov prežala nevarnost in jo je bilo slutiti v vsej žirovski kotlini, ni bilo več moč odlašati z organiziranim delom z mladimi. Zato sem se na pobudo NOO takoj odzvala in začela s poučevanjem že v zimi leta 1943.

Tako je začela delovati prva partizanska šola na Gorenjskem, in to na Selu v gostilniškem salonu pri Modrjanovcu. Vznikla je pravzaprav iz nič, porojena iz vroče želje, da bi se mladi rod učil v materinščini in spoznaval veliki narodnoosvobodilni boj. Začetek je bil skromen, saj smo v šolo zajeli predvsem učence iz zavednih partizanskih družin z območja Ledinice, Sela in Jarčje Doline. Ljudje so vzljubili, podpirali in varovali našo šolo, saj so se zavedali, da je šola del narodnoosvobodilnih prizadevanj.

Število učencev pa je raslo iz dneva v dan, zato sem začela poučevati februarja 1944 celodnevno. Prihajala sem iz dva kilometra oddaljenih Žirov na Selo, kjer sem poučevala od 8. ure zjutraj do 18. ure zvečer, s kratkim opoldanskim premorom, ko mi je sestra Jožica prinašala od doma kosilo.«

Pri Modrjanovcu na Selu, 1939

Albina Erznožnik - Tamara z učenci

Nasproti žirovske cerkve, v gostišču pri Lipetu lastnika Filipa Potočnika, ki je padel kot partizan, je bil organiziran pouk tretjega in četrtega razreda. Poučevali sta Albina Erznožnik - Tamara in Martina Rupert - Marjuša.

Vinko Podobnik (1932) je obiskoval šolo pri Lipetu, in sicer tretji razred. Kot je razvidno iz spričevala, ga je poučevala Albina Erznožnik. Imeli so kar lepo število ocenjenih predmetov in Vinko je bil odličen učenec.

O samem pouku ne ve prav veliko povedati, spomni pa se, da so morali večkrat naglo zapustiti šolo, ko je začelo pokati. V spominu mu je ostal dogodek, ko so Nemci vpadli v Žiri preko Žirka in presenetili partizane. Teh je tedaj padlo osem; kasneje so ležali v Poljanškovi garaži. Učenci so domov tekli kar po sredi ceste in eden od partizanov je padel prav vštric.

Pri Pajnu

Kupčuš (za zvonikom levo)

V letu 1944 ni bilo nemškega pouka. Bila je otroška šola. Vaški otroci so se zbrali in se pod vodstvom dvanajstletnih Jožke Vidic - Pajnove in Silve Trpinove učili najosnovnejših naukov čitanja, pisanja in računstva.

Srečko Gostinčar v Šolski kroniki 1934–1959

Poljane

Pri Pajnu so bili trije otroci: Jožica, Barbara in Tone. V soseščini pa je bilo še več vrstnikov in Jožica jih je začela doma v hiši poučevati. Ta začetek je bil bolj krožek, mladost učiteljice pa vzrok, da je Lužarjev ata rekel: Otroci ne morejo učiti otrok. Kar je pomenilo, da se otroci pač igrajo šolo. Jožica je bila res ena najmlajših učiteljic v okraju, ki je predstavljen v tej knjigi, mlajša je bila le Marica Kržišnik v Podobenu. Toda vojna otrokom ni prizanašala in pogosto so morali prevzemati dela, ki jih v mirnem času opravljajo odrasli. Ko se je razvedelo, da se pri Pajnu učijo branja, pisanja in računanja, je število učencev hitro naraščalo. Zato je Tone Vidic, Pajnov ata, iz hrastovih plohov, ki jih je imel pripravljene za obnovo svinjaka, sestavil nekaj miz in klopi, tako da je bil prostor že bolj podoben razredu.

Hiša pri Pajnu je kmalu postala premajhna in preselili so se na Kupčuš, v stavbo, kjer so bila pred vojno stanovanja državnih uslužbencev. Iz razpoložljivih pisnih virov in pričevanj danes še živih nekdanjih učenk partizanske šole ni mogoče natančneje določiti, kdaj je bila selitev izvedena. Morala pa je biti najkasneje že takrat v evidenci partizanskih šol, saj ureditev učilnice v občinski stavbi ter selitev drugače ne bi bili mogoči. Po navedbi v Topografiji je imela šola tajno oznako P9.

V učilnico je bila na Kupčuš urejena večja soba v prvem nadstropju na južni strani stavbe. V primerjavi s Pajnovo hišo z majhnimi okni, ki so tudi zaradi nekaj sadnih dreves ob zidu prepuščala malo svetlobe, so zdaj prišli v velik, svetel prostor, kot se riše v spominu takratnih učenk. Tu so bile prave šolske klopi in tabla, otroci so se počutili, kot da hodijo v pravo šolo.

Šola v Poljanah je bila enorazredna in so jo obiskovali otroci od šestega do devetega leta, torej čisti začetniki in tisti, ki so ob okupaciji kakšen teden že obiskovali nemško šolo. Pouk je bil vsak dan dopoldne, starši so večinoma redno pošiljali otroke v šolo.

V domači hiši pri Pajnu in na Kupčuš je ves čas učila Jožica Vidic, rojena 7. maja 1930. [...] Jožici je pri pouku pomagala prijateljica Silva Trpin, rojena 4. januarja 1932 na Volči. Imela je starejšo sestro in brata, oče je bil krojač. Med vojno so stanovali v Pajnovi soseščini, otroci obeh družin so bili po starosti vrstniki in prijatelji. [...]

Silva se spominja, da je v kotu učilnice na Kupčuš stal gašprček, ki je v hladnih dneh ogreval prostor. Nekega poletnega dne, ko so prišli naokrog nemški policisti, pa so vanj poskrili čitanke. Vprašali so, kaj delajo, in učiteljica Jožica je rekla, da se učijo. Ker niso videli nič sumljivega, so odšli.

Učencev je bilo veliko, okrog 30, uporabljali so predvojni abecednik in čitanko. Pisali so s svinčniki na papir, ki je bil na razpolago. Pouk je bil vsak dan dopoldne. Silva je 'imela čez', kot pravi, petje in vsestransko pomoč Jožici Vidic. Mnogo kasneje, po vojni, ji je nekoč rekel Marjan Čadež: »Ti si mene naučila pisati in brati.« Te besede so ji pomenile potrditev, da je kot otrok med vojno, v nevarnosti, ki se je verjetno ni v celoti zavedala, počela nekaj pomembnega.

Martinj Vrh

Partizanska šola v Martinj Vrhu je delovala od maja 1944 do sredine marca 1945. Poučeval je Franjo Kosec, rojen 3. februarja 1917. Kosec je po končani gimnaziji študiral ekonomijo v Zagrebu. Zaposlil se je na pošti v Škofji Loki. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko. Ko je prišel na dopust, se ni več vrnil, kot sodelavec OF in član KP se je pridružil partizanom. Vendar pa zdravstveno, zaradi težav s srcem, ni bil sposoben prenašati naporov partizanskega bojevanja v skrajnih pogojih. Zato so ga vključili v zaledne aktivnosti. Skupaj z Nikom Žumrom sta v začetku leta 1944 v šolskem kletnem prostoru v Martinj Vrhu ustanovila tehniko Gorenjskega odreda. Pod vodstvom Marijana Masterla je delovala do pomladi. Franjo Kosec je ostal v kraju in julija začel poučevati šoloobvezne otroke 'od hiše do hiše', postal pa je tudi delovodja šolskega okoliša Martinj Vrh - Farji Potok. Bil je član KPS in med vojno sodelavec OF v Selški dolini. V njegovem osebnem listu je zapisano, da je vesten, predan danim nalogam, ki jih redno opravlja, ovira ga le slabo zdravje. [...]

Zaradi ohranjene dokumentacije je šolo v Martinj Vrhu Rado Jan v svoji študiji opisal bolj podrobno kot ostale šole. Navaja, da je učitelj Franjo Kosec zaradi strahu staršev sprva poučeval skrivoma po hišah: pri Skrobu, Jakcu, Seloncu, Mrzlikarju, Krbuskarju, Mešiču in Janu. Ko se je začetni strah pomiril, se je jeseni po posvetu z Nikom Žumrom in s soglasjem staršev odločil, da bo organiziral pouk v šolski stavbi. Razred je uredil v učiteljskem stanovanju v prvem nadstropju, ker so okna v pritličju porabili za gradnjo bunkerjev v Davči. Ko mu je uspelo dobiti žeblje, so s pomočjo vaškega odbora in učencev okenske odprtine zabili in s tem stavbo rešili pred propadanjem. Treba pa je bilo poskrbeti še za kurjavo in čiščenje prostora. Niko Žumer, ki ga je vzpodbujal in mu pomagal, kolikor je bilo v takratnih okoliščinah mogoče, mu je svetoval, naj za te naloge navduši starejše deklice in dečke. Kako se je obneslo, ni znano. Ko se je jeseni 1944 v šolsko stavbo želela naseliti Komanda mesta Škofja Loka pod poveljstvom Gorenjskega vojnega področja, vaški odbor, roditeljski svet in učitelj na to niso pristali, kar je bila pogumna odločitev in svojevrsten dokaz resnosti in pomena šole.

Franjo Kosec je vodil vso predpisano dokumentacijo (šolsko kroniko, dnevnik), učil je po učnem načrtu, ki ga je sprejel SNOS, ustanovil roditeljski svet in podmladek Rdečega križa na šoli ter pošiljal dvakrat mesečno, kot je bilo predpisano, izčrpna poročila okrajnemu referentu za šolstvo ali pokrajinskemu inšpektorju.

Iz ohranjenih poročil iz obdobja od oktobra 1944 do konca februarja 1945 razberemo, kako so se učenci udeleževali pouka, kaj so se učili, kakšne probleme je imel učitelj s pomanjkanjem učbenikov, zvezkov, krede, kakšno je bilo sodelovanje s starši – ustvarimo si lahko sliko partizanske šole.

Učitelj Franjo Kosec v razredu

Franjo Kosec z učenci

V današnjih časih, ki na neki način spominjajo na dogodke pred več kot sedemdesetimi leti in ko ne vemo natančno, kaj se dogaja in kaj bo še navrgla prihodnost, je zgled NOB in še posebej partizanskih šol še kako primeren za utrjevanje samozavesti, ki se je ne smemo sramovati.

Boris M. Gombač

Učenci in učenke o partizanski šoli

Ko je šla vojna že proti koncu, so domobranci v bližini Nove Oselice ubili mladega partizana. Vsi učenci smo šli na pogreb. Name pa je padla dolžnost, da mu ob grobu preberem kratek spominski spis. Kdo ga je sestavil, se ne spomnim, vem le to, da sem bila pred nastopom vsa trda od strahu. Vsi so me gledali. Stala sem med njimi in mrtvim partizanom. Ko sem prebrala, sem bila še vsa iz sebe in sem komaj prišla do sošolcev. Mojo tremo in strah je opazila tudi učiteljica. Rahlo mi je položila roko na ramo, se nagnila k meni in bolj tiho kot glasno rekla: Lepo si prebrala. V meni je v trenutku popustila vsa napetost. Takrat sem videla, kaj pomeni lepa beseda o pravem času.
Jožica Bevk, Sovodenj

Nikoli se nismo počutili varne. Na Selu smo bili sicer malo odmaknjeni od centra, tam nam ni bilo treba nikoli bežati, v Žireh pri Muhovcovem Jožetu pa smo morali večkrat. Spominjam se, ko so priletela letala in bombardirala, takrat smo se zatekli v klet.
Milan Kristan, Selo

Pouk smo imeli v 'hiši', spredaj je bila tabla, ob strani kroglično računalo, po sredini pa klopi. Za varnost so skrbeli odrasli. O prihodu sovražne vojske so nas obveščali partizani in Kovkarjevi iz Luše preko javke »Zagreb«. Enkrat pa so nas, otroke, ko smo se lovili, presenetili Nemci in kričali: Kinder laufen, Kinder laufen!
Ivan Kokelj, Mlaka

Učiteljica Pavla nas je večkrat presenetila, najbolj takrat, ko učenka Albinca Kržišnik ni imela svinčnika in ni mogla pisati. Pavla jo je pogledala, na pol prerezala svoj svinčnik in en del dala njej. Otroci smo imeli občutek, da Pavli ves čas gre malo na smeh.
Milan in Slavko Križnar, Delnice

Malico smo otroci prinesli od doma, največkrat jabolko in kruh. Ker je pouk trajal le tri do štiri ure, je taka malica zadoščala. Učiteljica je zelo skrbela za našo varnost, kajti policijska postaja je bila oddaljena od šole približno kilometer. Spomnim se še, kako so ženske iz Poljan prinašale k nam kruh, pecivo in drugo hrano za ranjence v bolnici Franja.
Francka Peternel, Podobeno

Druga svetovna vojna nam je vzela brezskrbno otroštvo in možnost rednega šolanja. Povsod je bilo veliko hudega: streljanje, izseljevanje, požiganje, uničevanje domov … Predvsem pa nas je spremljal večni strah, ker nisi nikoli vedel, kaj se bo zgodilo. Moja prva šola mi je odprla nov svet pisane besede, zato je bila tako dragocena. Še danes se čudim pogumu in odgovornosti partizanskih učiteljic pri izvajanju tega, za naš narod življenjsko pomembnega dela.
Štefka Dolenec, Podobeno

Učili smo se abecedo, števila do 100 in partizanske pesmi. Uporabljali smo pri tem partizanski tisk in stare šolske knjige, iz katerih je učiteljica brala, mi pa smo nato po spominu obnavljali. Zdelo se mi je čudno, da je šola v naši hiši, in to v prostoru, kjer smo jedli, se igrali in greli, če nas je zeblo. Ko je učiteljica vstopila v 'hišo', je bila v naši hiši prava šola.
Gregorij (Igor) Pustovrh, Zakobiljek

Učiteljica Tilka je bila resna, natančna in nas je imela rada. Učencev ni nikoli tepla, tako kot pred vojno učiteljica Pipanova v Javorjah. Znanje, ki smo ga pridobili, nam je kasneje prišlo zelo prav. Naša šola je bila resnična. Imeli smo učiteljico, prostor, tablo, pouk, zvezke in čitanke.
Nežka Jelovčan, Dolenja Žetina

Največ težav je bilo zaradi pomanjkanja papirja, zvezkov in knjig. Spomnim se, da smo iz starih zvezkov iztrgali popisane liste, nepopisane pa imeli za svoje potrebe. V razredu smo bili otroci različnih starosti, zato je učiteljica namenila veliko časa pisanju, branju in slovnici, malo manj pa računstvu. Učiteljica Vida je bila bistra in dobra po srcu. Vse otroke je imela zelo rada. Ocen in spričeval nismo dobili, je pa vsakega, ki je vsaj malo zaslužil, pohvalila, na primer: To si pa lepo prebral ali To si dobro povedal. Bila je nadarjena za šolsko delo; med njo, učenci in starši je vladala složnost.
Zdravko Kosmač, Volaka

Okrožnica o skrbi za vojne sirote

Dr. Lojze Gostiša (1923–2019), žirovski rojak, je bil umetnostni zgodovinar, urednik, raziskovalec opusov Jožeta Plečnika, Izidorja Cankarja, Franceta Miheliča in Janeza Vajkarda Valvasorja. Za svoje raziskovalno delo je bil večkrat odlikovan in nagrajen. Leta 2009 je Muzeju Žiri podaril 18 knjig dragocene Iconothece Valvasoriane. V zvezi z medvojnim pedagoškim delovanjem v povezavi z Žirmi se spominja, da je februarja 1945 peljal skupino žirovskih pionirjev na proslavo v Cerkno, kjer je bila tedaj mednarodna vojaška misija. Nastopili so s pesmijo, ki jo je na njegovo pobudo skomponiral Anton Jobst, jo naučil otroke peti in jim dirigiral. V Cerknem pa je Lojze Gostiša sam dirigiral.

Rutica z napisom NAJVEČ SVETA OTROKOM SLIŠI SLAVE. Za vse svoje učence jih je izdelala učiteljica Milica Debeljak - Neda, učiteljica na Mlaki. Hrani Muzej Železniki.

Predstavitev knjige Ti si mene naučila brati v Galeriji Franceta Miheliča v Škofji Loki 4. julija 2018.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.