TITO

A kljub temu Tito ostaja, v nazivih nekaj trgov, cest in ulic, njegov kip še vedno trdno stoji sredi nekdaj Titovega Velenja …

Ostaja tudi v knjigah in njihovih bralcih.

Ivo in Slavko Goldstein, TITO

Prevedla Maja Novak in Andrej E. Skubic

Po osamosvojitvi je Tito začel izginjati iz slovenskih mest in zgodovinskih učbenikov. Ustavno sodišče je leta 2011 odpravilo odlok, po katerem bi lahko Ljubljana spet dobila po Titu imenovano cesto. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin … (Uradni list RS, št. 78/11)

Agonija in odhod

Titovo zdravje se je v sedemdesetih letih postopoma slabšalo: mediji so kot kako mantro leta hvalili njegovo kondicijo, mladosten videz in neizčrpno energijo (»Titova vitalnost je bila na meji fenomena. Večkrat so ga spraševali o tem: ›Delo in samo delo!‹«). Tudi sam je z izjemno voljo v javnosti ustvarjal vtis, da je bolj zdrav, kot je bil v resnici. A že sredi petdesetih let je zbolel za sladkorno boleznijo, sredi šestdesetih pa je začel redno prejemati inzulin. Takrat je imel enega osebnega zdravnika, naslednja leta pa sta bili ustanovljeni dve ekipi iz po treh zdravnikov, ki sta se izmenjevali vsakih 15 dni. V začetku sedemdesetih let ga je mučil išias, ki je včasih akutno izbruhnil: tanzanijskega predsednika Juliusa Nyerereja je leta 1975 sprejel v napol ležečem položaju. Spomladi 1973 je imel lažji srčni napad, takrat so se mu začele pojavljati tudi težave s pljuči, ledvicami in jetri. Ko je nekoč s sodelavci pil viski, je pripomnil, da ga bodo ›zdravniki zaradi tega kregali‹. A vse te zdravstvene tegobe so zelo dobro skrivali pred domačo javnostjo in tudi pred tujimi novinarji, niso pa prekinjale njegove dejavnosti, vsaj ne za daljši čas. Na temo svojega zdravja je znal zbijati tudi šale: »V sedeminosemdesetem, pa že išias!«

Z leti se je odrekal nekaterim priljubljenim dejavnostim, ne pa tudi potovanjem v tujino. S konference neuvrščenih v Kolombu na Šrilanki je sicer, namesto da bi obiskal Indijo, odšel naravnost domov, vendar je bil leta 1977 tri tedne v Sovjetski zvezi, Koreji in na Kitajskem.

Potem je, da bi po obisku Sovjetske zveze in Kitajske ohranil ideološko-politično ravnotežje, marca naslednje leto odšel v Washington, kjer ga je gostil predsednik Carter – zares je bila redkost, da so voditelja neke majhne države v šestih mesecih gostile tri velesile. Še leta 1979 je dvakrat potoval – januarja ter nato še maja in junija, skupaj tri tedne, v tem času pa je obiskal sedem sredozemskih in bližnjevzhodnih držav, od Alžirije do Kuvajta in Iraka. Na enem od teh potovanj so morali že prvi dan posredovati zdravniki, toda »vsebinski politični pogovori, s katerimi je bil zadovoljen, so bili v Titovem primeru močno terapevtsko sredstvo«. Toda tudi to je imelo svoje meje – na Malti mu je bil vsiljen dolg program pod vročim soncem, zato je sodelavcem kasneje rekel: »Dovolj imam vsega – ne grem več nikamor.«

Aprila 1979 je imel na slovesni seji CK ZKJ ob proslavljanju 60. obletnice ustanovitve KPJ dolg govor, daljši od ene ure. Mesec dni kasneje, ob dnevu mladosti, je sprejel štafeto mladosti na beograjskem Stadionu JLA, čeprav je prejšnje leto, leta 1978, to storil na Brionih. Zdelo se je, da je še vedno v polni formi – sredi avgusta 1979 je prispel v Zadar, kjer je bil deležen svečanega sprejema, se sprehodil po rivi in sledil celotnemu programu po protokolu, vendar je v pogovoru s predsednikom skupščine občine Zadar Ivico Maštrukom izjavil, da se »sicer razmeroma dobro počuti, ima pa težave z nogami, da vse teže hodi, zato je prosil zdravnike, naj mu sestavijo kakšno napravo za raztezanje nog, da bi vadil«. Nazadnje je Maštruku zaupal, da bi bil rad pokopan v Beogradu in da se je o tem že pogovarjal z vojaškim vrhom.

Naslednje tedne se je videlo, da ni več pri najboljšem zdravju: Maštruku je potožil, da ga ›naganjajo v Havano‹, njemu pa se ne ljubi, »ker je pot dolga«. Čeprav je okleval, je nazadnje vseeno šel: na tamkajšnjem vrhu neuvrščenih je vse fasciniral z mladostno hojo ob prihodu na govorniški oder, vendar je potem prebral svoj referat sede na posebnem sedežu (drugi govorniki so stali). V predavanju je jasno povedal, da mu ni lahko: »Zame je bila pot v Havano napor.« Tudi njegovi sogovorniki na konferenci (npr. zambijski predsednik Kenneth Kaunda, iraški predsednik Sadam Husein, zimbabvejski predsednik Robert Mugabe) so opazili, da mu telesne moči pešajo.

Potem je 15. septembra zagorele polti odprl Sredozemske igre v Splitu, osem dni kasneje pa je še zmeraj dobro razpoložen in v maršalski uniformi na Kadinjači pri Užicu odkril spomenik padlim branilcem Užiške republike. Nato je začel naglo slabeti, zato je občutno zmanjšal dejavnosti, o čemer pa javnost ni izvedela ničesar. Oktobra se je odpravil na obisk v Prištino, kjer so na Filozofski fakulteti uničili njegove portrete, o čemer se seveda v javnosti ni nič vedelo. V začetku novembra se je znova odpravil v tujino, v Romunijo, kjer so ga v hladnem vremenu nadlegovali z ›mučnim protokolom‹ na letališču, kar ga je spravilo v slabo voljo. Znalo pa se mu je tudi vrniti dobro razpoloženje: v Bukarešti je skoraj vso noč bral neki roman o protipodmorniških bitkah med drugo svetovno vojno – tako ga je zanimalo, da ni mogel nehati. Preostanek novembra je preživel v vili Gorica pri Bugojnu. Pretežno je počival, sprejemal je tudi razne goste, na primer delegacijo sinjske alke. Uspelo mu je ustreliti kapitalnega medveda, svojo zadnjo lovsko trofejo. Sogovornikom, večinoma bosensko-hercegovskemu republiškemu in partijskemu vodstvu, je med druženjem izrekal nekakšna ›življenjska sporočila‹. Govoril je o gospodarskih težavah, o Bosni in Hercegovini, za katero je zatrdil, da »ne pripada ne temu ne onemu, temveč ljudem, ki jo že od nekdaj naseljujejo«, kar zveni preroško glede na kasnejše vojne v tej deželi. »Dejansko je izražal strahove in govoril o času, ko ga ne bo več,« je pripovedoval eden od dveh udeležencev sestanka, Raif Dizdarević. Tito je potem dodal še, da ne ve, »kako dolgo se bo še lahko angažiral,« in da »fiziološki zakoni delajo svoje«. V krogu svojih sodelavcev je izjavil, da bi »moral več delati, vendar ne more«. Po pričevanju Blaža Mandića je bilo to prvič, da je izjavil, da ›ne more več‹.

Slavko Goldstein

Zadnje dni novembra se je vrnil v Beograd. Zdravstveno stanje se mu je naglo slabšalo: ko ga je Raif Dizdarević po manj kot mesecu dni, 18. decembra, znova srečal, »se je pritoževal nad prehladom in bolečinami v nogi«, bil je »bolj utrujen, bolj zaskrbljen, turobnejši«, »daleč od tiste vitalnosti in vedrine«, ki sta ga krasili še pred tedni, proti koncu novembra.

V tem času je svoje dejavnosti zmanjšal na minimum: 13. decembra je bilo v javnost poslano opravičilo, da »se ne more osebno udeležiti proslave 175. obletnice prve srbske vstaje«; razlogi niso bili omenjeni niti z besedo. Deset dni kasneje je bil izvoljen za prvega častnega člana Akademije znanosti in umetnosti Kosova – njegov prihod na ceremonijo podelitve priznanja se ni omenjal niti kot možnost. Kar nekako paradoksalno je, da so bile po njegovi navadi, da narodom in narodnostim podeljuje enako mero ›korenčkov in palic‹, nekatere od zadnjih Titovih javnih dejavnosti motivirane z željo, da bi ujel ravnotežje med Srbi in Albanci.

Skupna seja predsedstva SFRJ in ZKJ oziroma Sveta za ljudsko obrambo je bila organizirana 18. decembra. O njenem poteku so dvajset let kasneje spregovorili pisci spominov: pred sestankom so zdravniki Titove sodelavce opozorili, da »se njegovo zdravstveno stanje slabša in da naj mu prizanašajo, kolikor se le da«. Toda kot kaže, je mimo vnaprej dogovorjenega dnevnega reda predsednik zveznega izvršnega sveta (ZIS) Veselin Đuranović podal predlog za devalvacijo dinarja in za najem novih mednarodnih posojil. Tito je, kot smo že omenili, zavrnil tako eno kot drugo ter oštel vlado (ZIS) in Đuranovića osebno: »Dovolj je pol možganov, da se odločite za devalvacijo. Kje pa ste imeli pamet takrat, ko ste dovolili tak razvoj, da morate zdaj zahtevati devalvacijo za 30 odstotkov?« Na to mu je Đuranović zelo diplomatsko ponudil odstop: »Če ne bo podpore za vladne ukrepe, bo treba oblikovati novo vlado, ki bo to zmogla zagotoviti.« Tito se je razjezil in končal sejo. »Situacija je bila več kot nelagodna.« To je bil njegov zadnji formalni sestanek. Časopisi so poročali, da se ne dogaja nič dramatičnega, Vjesnik pa je na naslovnici objavil klišejsko fotografijo seje s Titom, ki ji predseduje.

Nekaj dni kasneje, 22. decembra, na dan armade, je bila v Karađorđevu organizirana svečana akademija. Generali so se zadnjič slikali z vrhovnim poveljnikom, vendar ozračje sploh ni bilo ›sproščeno in veselo‹, kot so poročali mediji. Videlo se je, da je Tito ›slabega zdravja‹ in da ›težko hodi‹. A tiste dni je bilo v Karađorđevu organizirano srečanje z novinarji: »Tito je bil v dobri formi, pozoren, živahen, videti je bil dobro, morda celo malo zagorel. Nihče od navzočih ne bi rekel, da se mu bo komaj nekaj dni kasneje zdravje tako poslabšalo,« piše tedanji novinar Maroje Mihovilović. Nikoli ne bomo vedeli, ali se je v tistih trenutkih dejansko bolje počutil ali pa je le dobro igral.

Načrtovano je bilo, da naj bi Tito novo leto skupaj s celotnim državnim vrhom dočakal na Brdu pri Kranju, z glasbo in pevci, a je bila proslava tik pred zdajci odpovedana. Tito je namreč 25. decembra dobil ›akutne bolečine v levi nogi‹, kar se je sicer začasno in delno umirilo. Proslava je bila prestavljena v Karađorđevo, potekala je ›v krogu družinskih članov in najtesnejših sodelavcev‹, navzoč pa je bil tudi zdravniški konzilij. V medijih je bilo objavljeno, da Tito občanom pošilja novoletno voščilo. Takoj po novem letu se je bolečina v nogi okrepila, zato je bil Tito poslan v Klinični center v Ljubljani, ki je slovel kot ›najmodernejši in najbolje opremljeni center take vrste v državi‹. Javnost je bila obveščena, da ima ›težave s cirkulacijo‹. Državno in partijsko vodstvo pa sta bila informirana, da gre za ›arteriosklerotični proces na levi nogi‹ in da to ›neugodno vpliva na delovanje srca, ledvic, jeter, oteževalna okoliščina pa je tudi bolnikov diabetes‹. Že takrat je zdravniški konzilij predlagal, naj privoli v amputacijo, vendar je »zavrnil že samo misel na to: ›S tega sveta hočem cel! O sebi odločam jaz!‹«. Tako pogumno in odločno reakcijo človeka na koncu življenjske poti je njegov bivši zdravnik, kasnejši ›spreobrnjeni‹ nacionalist Aleksandar Matunović pojasnil s tem, da so »bili narcisoidnost, ponos, oholost in nečimrnost pri njem tako močni, da invalidnosti ni mogel sprejeti niti kot predpostavko, kaj šele kot stvarnost«. Nazadnje je Tito le legel na svojo ›smrtno posteljo‹, Jugoslavija pa je krenila svoji drami naproti.

Po intenzivnem zdravljenju se je Titovo stanje popravilo in je bil odpuščen iz bolnišnice, vendar je ostal na Brdu pri Kranju, kjer je bil pod nenehnim zdravniškim nadzorom. Obiskovali so ga tesni sodelavci in tako ga je 8. januarja obiskala tudi trojica generalov (Nikola Ljubičić, Branko Mamula in Asim Hodžić), ki se je z njim pogovarjala eno uro. Mamula trdi, da je zapisnik srečanja sestavil general Hodžić. Med pogovorom je Tito še vedno kazal čilost: razpravljali so o sovjetski intervenciji v Afganistanu in o vseh nevarnostih, ki izhajajo iz nje. Tita je zanimala situacija v sosednjih državah, pogovarjali so se o izvozu žita in podobnih temah. Toda Mamula je opazil, da Tito ›trpi svoj križev pot‹, da ›spreminja razpoloženje in teme‹, nazadnje pa tudi, da mu je jasno, da so mu dnevi šteti. V teh dneh je svojemu filmskemu operaterju Aleksandru Konstantinoviću tožil, da ga ›hudo boli noga‹.

Kmalu se je Titovo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je bil 10. januarja znova sprejet v ljubljanski Klinični center. Da bi bil konzilij prepričan, da ravna pravilno, so v Ljubljano poklicali tudi znanega ameriškega zdravnika Michaela DeBakeyja in Marata Knjazeva iz Moskve. DeBakey je priporočal, naj se takoj opravi amputacija. A ko je bila Titu predlagana taka rešitev, jo je znova odločno zavrnil. Generalom je pojasnil: »Kako pa bi bilo videti, da kot vrhovni poveljnik pridem pred svetega Petra na eni nogi in mu raportiram, da sem končno prišel?« Tudi svojemu tajniku Berislavu Badurini je rekel približno enako: »Na dveh nogah sem prišel in na dveh nogah želim tudi oditi iz bolnišnice.« Ker pacient ni privolil v amputacijo, so zdravniki opravili urgentni kirurški poseg, kot je bila informirana javnost, ›na žilah leve noge‹. Šlo je za ›poseg čiščenja in premostitve krvnih žil‹, pacientu so vsadili ›dakronski obvod‹. V kasnejših letih se je veliko razpravljalo o tem, ali bi Tita takojšnja amputacija rešila oziroma mu podaljšala življenje. Vse to so precej nesmiselne razprave: pacienta v 88. letu v tako težkem splošnem stanju, ki je poleg tega še nekaj časa zavračal amputacijo, je bilo nemogoče rešiti.

Po kirurškem posegu je nastopilo izboljšanje, vendar je bilo zelo kratkotrajno, zato je zdravniški konzilij spoznal, da s prvo operacijo niso rešili ničesar: stanje je bilo še dneve slabo – »Tito je bledel, […] nagovarjal je borce: ›Treba je osvoboditi naše morje!‹, pogovarjal se je s Churchillom«. Amputacija je bila nujna, ker je gangrena goleni napredovala in začenjala zastrupljati celoten organizem. Čakali so le še, da si Tito kolikor toliko opomore, da bi sploh lahko prenesel operacijo in sprejel neizogibnost amputacije. Sprva je izražal ›odsotnost želje in določen odpor‹, da bi sploh govoril o tem, potem je predlog zavračal z argumenti(»Ali se to splača zaradi leta, dveh?«), toda »ko je videl svojo golen vso modro in v mehurjih«, je rekel zdravnikom, naj »naredijo, kar morajo«.

Amputacija je bila opravljena 20. januarja. Tito je prišel k zavesti in je v naslednjih dneh dobro okreval – »pokazal je interes za dogajanje v državi in v svetu«, »v komuniciranju z okolico je bil odprt in dobro razpoložen «. V rednem zdravniškem poročilu 23. januarja je bilo celo zapisano, da je »začel opravljati nekatere redne dolžnosti« oziroma je malo gledal televizijo, poslušal radio, bral ali pa so mu brali Tanjugov bilten. Trdil je, da je »sit bolnišnice« in da »komaj čaka, da gre na Brdo pri Kranju «, da bi bil na svežem zraku in da bi »šel malo naokrog v vozičku«. Takrat sta ga obiskala tudi sinova (prva in edina od družine), z uradnim fotografom Milošem Rašeto pa se je tudi šalil. Ko ga je videl oblečenega v sterilno belo obleko, se je zasmejal in vprašal: »Kaj je, Rašeta, tudi tebe so oblekli kot astronavta?« Ko ga je medicinska sestra prosila, naj jo »objame okrog vratu«, da ga bo lahko v postelji dvignila, jo je pred pričami skrajno resno vprašal: »Bom imel potem zaradi tega kakšne obveznosti? « Kot vedno se je šalil tudi na svoj račun: »Zdaj bom imel, ko bom šel v Igalo, invalidski popust.« Videti je bilo celo, kot da se je navadil na svojo novo podobo in da se bo morala nanjo navaditi tudi javnost: fotograf Rašeta je naredil dva njegova portreta v invalidskem vozičku.

Kljub občasnim optimističnim sporočilom pa je javnost slutila, da gre za agonijo – v teh dneh so prihajale številne ›želje Titu po hitri ozdravitvi‹ (»telegrami so prihajali v vrečah«, vrstili so se mobilizacijski časopisni naslovi kot ›Ozdravi nam, tovariš Tito‹, ›Okrevaj nam hitro‹ ipd.). S tem so mnogi izražali iskreno upanje, da je okrevanje mogoče. Titu je bilo posebno ljubo, ko je prejel dve pismi – Koča Popovića in Miroslava Krleže. Toda ožji krog je poznal vso resnico o bolezni in se zavedal, da je bolnikovo stanje na dolgi rok – brezupno. Po novem letu so bili namreč organizirani prvi sestanki, na katerih so se udeleženci pripravljali na obdobje po Titu. CK ZKJ je s seje 9. januarja poslal sporočilo, v katerem je zapisano, da so se udeleženci pogovarjali o ›konsolidiranju političnega sistema in krepitvi splošne ljudske obrambe‹. Uradno se o Titovi bolezni in posledicah za državo ni govorilo, vendar se je na obrobju sestanka govorilo celo o pogrebni ceremoniji. Lazar Koliševski, podpredsednik predsedstva SFRJ, je tiste dni na sestankih državnega in partijskega vrha zelo odkrito govoril o neizogibnem Titovem koncu, o tem, da obstaja ›mitsko gledanje na predsednika Tita‹. V telefonskih pogovorih s kolegi je govoril, da »Tito umira«. Nekateri, kot Raif Dizdarević in vodja Titovega kabineta Berislav Badurina, so mu to zamerili, trdili so, da ustvarja ›nekrofilsko evforijo‹. Mogoče je, da se je Koliševski že videl kot vodjo države, saj se je njegov mandat morebitnega predsednika predsedstva SFRJ iztekal 15. maja, in če bi Tito živel dlje od tega datuma, ne bi mogel več postati predsedujoči temu telesu. Po drugi strani kaže Koliševskega razumeti – on je bil tisti, ki je moral umirjati nezmerno optimistične prognoze in upe pa tudi nepotrebno in lažno prigodništvo. A vseeno, člani obeh predsedstev (partijskega in državnega) so, da bi ustvarili vtis, da sistem deluje povsem normalno, dežurali v Ljubljani ob Titovi postelji in se vsakih nekaj dni menjavali. Vsa država je z napeto pozornostjo spremljala zdravljenje. V mnogih podjetjih so bila organizirana nočna dežurstva, kot da bo s Titovim odhodom prišlo do kakšnega prevrata ali revolucije.

V začetku februarja je prišlo do ›občutnega poslabšanja splošnega stanja‹ pacienta, ki je postal tudi depresiven. Svojemu adjutantu je dejal, naj ga »odpelje iz bolnišnice«, na vprašanje »Kam?« pa je odgovoril: »Kamorkoli. Če ne drugam, na pokopališče.« Potem je 13. februarja Tito prvič padel v ›plitvo komo‹; te noči je bilo stanje kritično. Predsedstvo SFRJ se je naslednji dan sestalo, da bi pripravilo pogreb, a takrat dogovorjeni scenarij je bil uresničen šele tri mesece kasneje, ko je Tito umrl.

Dan ali dva kasneje – s 15. na 16. februar – se je stanje, čeprav še vedno ›težko‹, nekoliko izboljšalo: Tito se je zbudil iz kome, »se na čudežen način razživel […] in začel spraševati o stanju v državi«, še posebej je »v nekem svojem trenutku« začel poudarjati »vse nevarnosti zlorabe predolgega ostajanja na funkcijah« ter izrecno vztrajal pri »praksi kolektivnega dela in omejevanja mandata«. ›Kolektivno vodstvo‹ je bilo v zadnjih Titovih letih nekakšna njegova obsesija in očitno je ostala tudi vse do njegove smrti. Lahko bi rekli, da je skrbel za normalno funkcioniranje sistema, vendar tudi, da je leta in leta zavestno, proti koncu življenja pa nezavedno želel sebe narediti za nezamenljivega.

Toda bilo je jasno, da je izboljšanje stanja le začasno: od 15. februarja je zdravniški konzilij v sporočilih za javnost dosledno govoril o ›zelo resnem stanju‹, v zaprtem krogu pa o ›kritičnem stanju‹, saj je šlo za ›progresivno slabitev obrambne moči organizma‹: 18. februarja je bil Tito priključen na dializni aparat, 26. februarja pa na aparat za umetno dihanje. Od takrat so ga ohranjali v umetni komi. Zasedanje Sveta za ljudsko obrambo, organizirano 13. februarja, je potekalo v vzdušju, kot da Tita ni več, saj je tiste dni padel v komo, iz katere se ni več prebudil. Proti koncu aprila je bilo njegovo stanje takšno, da je bilo mogoče vsak trenutek pričakovati konec.

Nekateri trdijo, da se je 4. maja »na kratko prebudil iz kome, želel nekaj povedati, a je šlo le za nerazločne glasove«, vendar Titov osebni zdravnik Predrag Lalević to argumentirano zavrača: Tito je bil celih 68 dni priključen na aparat za umetno dihanje (oziroma intubiran, drugače povedano; v sapnik mu je bila napeljana plastična cev), zato nikakor ni mogel govoriti.

Tisti dan, 4. maja, so mu ›postopoma ugašale vse vitalne funkcije‹ in Josip Broz - Tito je ob 15.05 umrl. Petnajst minut kasneje je na znak dr. Bogdana Breclja dr. Predrag Lalević izključil vse aparate. To je bilo točno tri tedne pred njegovim (uradnim) 88. rojstnim dnem. Čeprav so mediji prejšnje tedne in mesece namigovali, da so možnosti za ozdravitev velike oziroma vsaj obstajajo, so bile vse redakcije na novico o smrti povsem pripravljene – prigodne izdaje časopisov in oddaj so bile pripravljene že nekaj tednov vnaprej. Iz pristojnih ustanov je bila vsem redakcijam poslana tudi Titova fotografija s tremi redi narodnega heroja, za katero je bilo rečeno, da mora biti objavljena ob novici o njegovi smrti.

Tako tisti, ki ga ljubijo in hvalijo, kakor
tisti, ki ga sovražijo, tako tisti, ki mu pripisujejo marsikatero zaslugo, kakor tisti, ki ga marsičesa obtožujejo, sprejemajo
dejstvo, da je bil velika osebnost svojega časa
in da ni zaznamoval le zgodovine nekdanjega jugoslovanskega
območja, temveč tudi svetovno zgodovino.
Poleg tega mu ne moremo oporekati nečesa, kar se sicer mnogo redkeje omenja – bil je pogumen človek.

Iz Predgovora

V letih pred smrtjo je Tito večkrat govoril o kraju, kjer bi želel biti pokopan – omenjal je tako Sutjesko kot Kumrovec in Beograd: »Res, v mojem Kumrovcu je lepo in ga imam rad, a na koncu bom moral v Beograd. […] Jaz pripadam vsem.« Nazadnje je tako tudi bilo – pretehtalo je dejstvo, da je tudi sam Tito menil, da bi grob v Beogradu moral biti ›dejavnik jugoslovanske enotnosti‹.

Vlak s Titovo krsto je krenil iz Ljubljane, spontano ga je spremljala množica prebivalcev okoliških krajev. V Zagrebu je bila pred več sto tisoč meščani na Tomislavovem trgu organizirana velika ceremonija. V Beogradu je bila krsta na ogled v ljudski skupščini. Po delovnih organizacijah so bili organizirani mimohodi z obvezno udeležbo vseh zaposlenih. V vrsti za vstop v skupščino se je čakalo tudi po 15 ur.

Na Titov pogreb v Beogradu so prišli štirje kralji, 31 predsednikov držav, 6 knezov, 22 premierjev in 47 ministrov za zunanje zadeve iz obeh hladnovojnih blokov in držav tretjega sveta. Menda se ni nikoli prej na nobenem pogrebu zbralo toliko državnikov: prišel je Leonid Brežnjev in tudi prvi mož Kitajske, predsednik CK kitajske KP Hua Kuofeng. Navzoča sta bila britanska premierka Margaret Thatcher in bivši nemški kancler Willy Brandt. Na čelu državne delegacije ZDA je bil podpredsednik Walter Mondale, predsednik Jimmy Carter pa je kot osebno odposlanko poslal svojo 82-letno mater Lillian Carter. Carter je v Beograd na državniški obisk prišel dva meseca in pol kasneje, junija 1980.

To je kazalo, kako se svet zaveda, da s Titovo smrtjo odhaja še zadnji od velikih vojskovodij druge svetovne vojne in tudi zaslužnih povojnih državnikov. Italijanski predsednik Sandro Pertini, socialist in eden od voditeljev italijanskega protifašističnega gibanja, je potočil solzo pred Titovim mrliškim odrom, enako zambijski predsednik Kenneth Kaunda. Generalni sekretar italijanske KP Enrico Berlinguer je ganjeno pisal in memoriam.

Da je šlo za prelomen trenutek, je še toliko bolj veljalo za Jugoslavijo: na pogrebu se je po ocenah zbralo okoli 700.000 državljanov. Toda pod krinko množične žalosti in dostojanstvenega slovesa od dolgoletnega vodje je bilo mogoče slutiti globlje nezadovoljstvo in nemir: namesto ›jugoslovanske enotnosti‹ je bil sprevod tudi kraj ločevanja. Milovana Đilasa, Titovega generalpolkovnika, ni nihče povabil v častno spremstvo krste, čeprav bi imel do tega vso pravico; Koča Popović in Vicko Krstulović, partizanska prvoborca in povojna visoka državna funkcionarja, ki sta Tita nekaj časa občudovala, potem pa postala do njega izrazito kritična, »nista šla do groba«. »Nikoli se nisva nikomur klanjala. Niti Titu,« je kasneje zapisal Krstulović.

(str. 878–886)

Nobenega dvoma ni, da je Tito odgovoren za vojne zločine proti ujetnikom in civilistom v zadnjih mesecih druge svetovne vojne in prvih povojnih mesecih, a to odgovornost je treba presojati z vidika tedanjih okoliščin in tedanjih kriterijev, ki pa niso enaki današnjim: tu ni prostora za zgodovinski revizionizem, ki temelji na moralnem in etičnem relativiziranju nacifašističnih zločinov. Tito je na znameniti seji v Karađorđevu konec leta 1971 nedvoumno spregovoril o takratnih dogodkih: trdil je, da to, kar je bilo storjeno, »ni bil greh, temveč boj na življenje in smrt. V vojni se ne oziramo na to, kaj bo kdo rekel jutri, v vojni se borimo in vsakdo uniči vsakogar, kogar more.«

Vsebina

Predgovor

I. Odraščanje in zorenje (1892–1928)
1. Otroštvo v Kumrovcu
2. S trebuhom za kruhom
3. V vojni in ujetništvu
4. Zavetrje v Velikem Trojstvu
5. Sindikalni aktivist in poklicni politik

II. Vzpon v partijski hierarhiji (1928–1934)
1. Bombaški proces
2. Robija
3. Broz postane Tito
4. Sedmi član Centralnega komiteja

III. Prvo bivanje v Moskvi (1935–1936)
1. Politični referent v balkanskem sekretariatu
2. Sedmi kongres Kominterne
3. Tito, kadrovska služba in NKVD
4. Pelagija in Johanna
5. Partizanska akademija

IV. V senci Kominterne (1937–1940)
1. Talentirani organizator
2. Tito, Krleža in moskovski procesi
3. Komunistična stranka Hrvaške
4. Padec Milana Gorkića
5. Čakalnica za Moskvo
6. Drugič v Moskvi
7. Vrnitev vodstva KPJ v državo
8. Boljševizacija KPJ
9. Tretjič v Moskvi
10. Priprave na vojno

V. Vojskovodja (poletje 1941–poletje 1943)
1. Okupacija in priprave na vstajo
2. Vstaja
3. V partizanih
4. Četniki in Draža Mihailović
5. ›Bratstvo in enotnost‹ v teoriji in praksi
6. Padec Užiške republike
7. Prva proletarska brigada
8. Foško obdobje leta 1942
9. ›Dolgi pohod‹ Titovih brigad
10. Bihaška republika in ustanovitev Avnoja
11. Tito razkrije svojo identiteto
12. Poraženec v bitkah in zmagovalec v vojni
13. Mostovi na Neretvi
14. Tragedija Sutjeske
15. Nezadržna rast narodnoosvobodilnega gibanja

VI. Zmagi naproti (poletje 1943–jesen 1944)
1. Kapitulacija Italije
2. Avnoj in temelji nove oblasti
3. Jugoslovanski federalizem
4. Mednarodna uveljavitev narodnoosvobodilnega gibanja
5. Štab v pečini
6. Desant na Drvar

VII. Rojstvo državnika (1944–1945)
1. Sporazum Tito-Šubašić
2. Sestanek s Churchillom
3. Vrnitev v Srbijo
4. V Moskvi s Stalinom
5. V osvobojenem Beogradu
6. Boj za severozahodne meje
7. Obračun s sovražnikom ljudstva
8. Oblikovanje socialistične države
9. Odnos do verskih skupnosti

VIII. Avtokrat (1945–1950)
1. Utrjevanje avtoritarne oblasti
2. Zasebno življenje Josipa Broza - Tita
3. Tito in Stalin (1945–1948)
4. Resolucija Informbiroja
   Padec in likvidacija Andrije Hebranga
   S stalinizmom proti Stalinu: Goli otok
5. Kult osebnosti
   Štafeta mladosti

IX. Reformator (1950–1958)
1. Razhod s Stalinovim kultom
2. Propad zadružniškega eksperimenta
3. Demokratizacija in njene meje
4. KPJ postane ZKJ
5. Reforme naletijo na ovire
6. Za ›stvarno kulturo množic‹
7. Iskanje mesta v mednarodni skupnosti
8. Zadeva Milovan Đilas
9. Titovo dete: Jugoslovanska ljudska armada
10. Zlata doba titoizma

X. Spopadanje z dilemami (1958–1971)
1. Nagel razvoj, veliki dvomi
2. Ustava leta 1963 in gospodarska reforma leta 1965
3. Odstranitev Aleksandra Rankovića
4. Jugoslavija in svet
   Neuvrščenost: vizionarstvo ali strel v prazno?
   Praška pomlad
5. Na valu demokratizacije
6. Hrvaštvo in jugoslovanstvo Josipa Broza - Tita
7. Neiznajdljivost v viharju: hrvaška pomlad

XI. Trda roka na stara leta (1971–1980)
1. Obračun v Karađorđevu
2. Tito in Krleža
3. Represija se nadaljuje
4. ›Pismo tovariša Tita‹ in napad na liberalce
5. Zunanjepolitični vrhunci in priprave na obdobje po Titu
6. Vojna med emigracijo in Titovim režimom
7. Deseti kongres ZKJ, ustava in Zakon o združenem delu
8. Obnemogli predsednik
   Vrhunec kulta osebnosti
   Delovna in intelektualna kondicija; zakonski brodolom
   Odnos do zgodovine in lastne vloge v njej
   Nesojeni nobelovec
9. V neskladju s časom
10. Agonija in odhod

Epilog
1. Nova doba, ›doba brez Tita‹
2. O Titu po Titu
3. Tito in njegovi narodi in narodnosti
4. Josip Broz - Tito pred sodiščem zgodovine
5. Tito kot zgodovinska tema: od znanosti do šunda

Ksenija Horvat: Intervju z Ivom Goldsteinom, TV Slovenija, 1. program, 28. 5. 2017

ŠTAFETE MLADOSTI 1945–1987
Titova štafeta – Štafeta mladosti
Muzej zgodovine Jugoslavije (Muzej istorije Jugoslavije), Beograd, 2008