Tito je mrtev
V vasi so že dneve govorili samo o tem. Televizor se je pregreval, ded pa ni razumel, kako se lahko človek, ki je pravkar umrl in so ga že položili pod zemljo, premika sem in tja po ekranu. Kaj se je dogajalo v dedkovi glavi, ali je Titovo pojavo pripisal svetu magije, angelom ali hudiču, ali pa jo je dojemal kot misterij sodobnega sveta, tega ne bom nikoli izvedela.
Vem samo, da so ga trepetajoče ekranske podobe vznemirjale. Sploh tisti slavni ljubezenski prizori v ameriških filmih, ki so mu spodnesli tla izpod nog, kot bi nadenj privršal hudournik. Prepričan je bil, da je prizor s poljubom na zaslonu resničen, in se zgražal nad predrznostjo žensk, ki jih ni čisto nič brigalo, ali jih kdo opazuje med poljubljanjem. Te hudimane ustnice, ki se po vsem sodeč niso mogle odtrgati od drugih, so bile v njegovih očeh nič manj kot bogokletne.
Moje začetno muzanje nad dedkovo nevednostjo je kmalu zamrlo. Na njegovo vprašanje, kaj so potem ti posnetki drugega kot resnica, mu nisem znala odgovoriti. Ali bi lahko prizor s poljubljanjem pomenil kaj drugega? Je res samo ustvarjal iluzijo resničnosti, ne da bi tudi nudil, kar obljublja?
Tistega dne so ameriški prizori s poljubljanjem izginili z zaslonov.
› naprej