Še 55 € do brezplačne dostave

TISTEGA DNE SO AMERIŠKI PRIZORI S POLJUBLJANJEM IZGINILI Z ZASLONOV

Tito je mrtev (Tito ist tot, 2002) je prozni prvenec Marice Bodrožić, avtorice hrvaškega rodu, ki živi v Nemčiji in piše v nemščini.

Marica Bodrožič, TITO JE MRTEV

Kratke zgodbe

Prevedla Ana Jasmina Oseban

Zgodbe povezujejo motivi vojn, brezsmernosti po razpadu nekdanje ›večne‹ države, povojne izpraznjenosti smisla, revščine, zdomstva, razseljenstva – pa tudi malih sreč v preprostosti, prvobitnosti lepote narave, čudežne čistosti značajev. V marsikaterem besedilu je zaznati primesi avtentičnih izkušenj otroštva v zaledju južnodalmatinske obale in življenja v tujini, Nemčiji, od koder se tako avtorica kakor tudi mnogi njeni junaki ozirajo proti jugu: tam imajo nekateri vsaj spomine, drugi pa tudi svojce in srce. To velja zlasti za zgodbe, v katerih se prepletejo prvine osebnih izkustev posameznikov in brezosebna logika vojsk, politik, družbenih sistemov.

Druga skupina zgodb je tematsko svobodnejša, marsikdaj alegorična in odmaknjena v območje eksistencialne ter tudi golo umetniške metaforike. Za te skice je značilna svojevrstna različica ›magičnega realizma‹, v katerem osebna izkustva in davni spomini skozi preobleko sanj stopajo v novo, stilizirano življenje, se osvobajajo spon stvarne otipljivosti ter tako prehajajo v svet čiste literature. Magičnost te literature ima tolikšno moč, da celo v trdi, kamniti in pusti deželi južne Dalmacije prikliče v bujno življenje osupljivo sočno grmovje in neverjetna, skoraj nadzemska polja dehtečih lilij.

Tito je mrtev

(naslovna zgodba zbirke)

V vasi so že dneve govorili samo o tem. Televizor se je pregreval, ded pa ni razumel, kako se lahko človek, ki je pravkar umrl in so ga že položili pod zemljo, premika sem in tja po ekranu. Kaj se je dogajalo v dedkovi glavi, ali je Titovo pojavo pripisal svetu magije, angelom ali hudiču, ali pa jo je dojemal kot misterij sodobnega sveta, tega ne bom nikoli izvedela.

Vem samo, da so ga trepetajoče ekranske podobe vznemirjale. Sploh tisti slavni ljubezenski prizori v ameriških filmih, ki so mu spodnesli tla izpod nog, kot bi nadenj privršal hudournik. Prepričan je bil, da je prizor s poljubom na zaslonu resničen, in se zgražal nad predrznostjo žensk, ki jih ni čisto nič brigalo, ali jih kdo opazuje med poljubljanjem. Te hudimane ustnice, ki se po vsem sodeč niso mogle odtrgati od drugih, so bile v njegovih očeh nič manj kot bogokletne.

Moje začetno muzanje nad dedkovo nevednostjo je kmalu zamrlo. Na njegovo vprašanje, kaj so potem ti posnetki drugega kot resnica, mu nisem znala odgovoriti. Ali bi lahko prizor s poljubljanjem pomenil kaj drugega? Je res samo ustvarjal iluzijo resničnosti, ne da bi tudi nudil, kar obljublja?

Tistega dne so ameriški prizori s poljubljanjem izginili z zaslonov. Nadomestili so jih rdeči nageljni, generali in napovedovalci poročil v črnini, otroci, ki so deklamirali pesmi za tovariša Tita in iztezali svoje ljubke glavice pred množico kamer. Ponosne matere so jokale in se sinhrono usekovale, pordelih nosov od neprestanega drgnjenja. Smrt slavnega tovariša jih je – nas je vse – zavila v globoko žalost.

Umrl je Josip Broz - Tito: mož, čigar podoba z velikimi okroglimi naočniki je visela v naši učilnici in čigar sličico v obliki priponke sem prejela ob pionirski zaprisegi, skupaj s titovki podobno čepico, rdečo zvezdo in rdečo ruto. Njegov prodorni pogled je krasil vsako popravljalnico čevljev, vsako, še tako krvavo mesnico, zaprašene zbornice v vsaki od boga pozabljeni hribovski vasici, nakupovalna središča, pisarne uradov in vse učilnice. Nihče ni smel pozabiti slavnih bitk ›naših mož‹, ki so se pogumno zoperstavili sovragu in ga premagali ne le z orožjem, temveč tudi s srcem, ko so neustrašno zahtevali smrt fašizmu in svobodo narodu.

Dedek je novico izvedel iz jutranjih poročil in me poklical v kuhinjo. Na vseh televizijskih kanalih so predvajali Tita. V samo nekaj urah je ta podoba, obdana s paspartujem dolgih, žalujočih obrazov, združila ves narod.

Skladno z aktualno situacijo se je odzval tudi radio: moja najljubša oddaja je odpadla. Namesto nje naj bi predvajali posebno poročilo o Titovem življenju in delu, in to ravno v nedeljo, na dan, ko sem tako uživala v poslušanju svojih svetih Čestitk in pozdravov dalmatinskih mornarjev in pomorščakov. Čudovite skladbe z mandolino so bile zame ta popoldan nepovratno izgubljene.

Dedek je bil z enim slepim in enim zdravim očesom kot prikovan na televizijski zaslon. Nemirno je vedno znova potegnil čepico z glave in si jo hitro spet poveznil. Neprenehoma je zmajeval z glavo in spuščal nekakšne sikajoče, odrezane zvoke: c c c. Hudič bo vzel to prekleto človeštvo, vse je bilo zaman. Zaman je med drugo svetovno vojno vojakom kuhal juho, prepričan, da je to zadnja vojna, vsaj za naslednjih sto let. Takrat se je eden od vojakov, čigar četi je bil dodeljen moj ded, uprl ukazu streljanja dvajsetih vojakov, ki so se na lepem prikazali od nikoder. Nikoli nisem razumela, na kateri strani so bili ti ujetniki, in tudi nisem spraševala po tem, saj me je tako pretresla že zamisel eksekucije in podoba, ki jo je dedek vedno znova opisoval. Naposled je moral ujetnike postreliti poveljnik, saj si tudi kuhar ni hotel umazati rok s tem dejanjem. Temu samovoljnemu pokolu – zgodil se je v zadnjih dneh vojne – ni mogel ubežati nihče; preostalo ti je samo, da si bodisi molče opazoval poblaznelo zabavo ali pa se tudi sam postavil k dvajseterici pred zid. Vsi navzoči so slišali imena na smrt obsojenih. Blazni poveljnik jim je namreč ukazal, da so posamič stopili korak naprej in glasno izrekli svoje ime. Preden so naglo izstreljene krogle prerešetale njihove koščene trebuhe in so sestradana telesa pocepala po tleh kot pobiti komarji, se je še zadnjič slišal njihov glas.

Pozneje je prišlo do enega redkih sojenj. Poveljnik je bil na sodišču soočen s kuharjem svoje čete, mojim dedkom, ki je kot v transu ponovil imena dvajseterice pobitih. Še doma je ponavljal njihova imena in pri tem raztreseno gledal nekam v daljavo. Šele veliko pozneje sem si zmogla razložiti njegov nemirni, begajoči pogled, šele takrat sem razumela, zakaj je Titovo smrt kljub vsem dvomom o maršalovi nedotakljivi veličini doživel kot resnično izgubo. Pozneje sem razumela tudi, kako jasno je njegovo telo zaznavalo bližajočo se nesrečo, kajti že kmalu je spet izbruhnila vojna, ki pa ni razdelila samo tistih, ki so se sovražili, ampak še huje: tudi tiste, ki so se ljubili. Zakaj je prišlo tako daleč? Ker vojna ničesar in nikogar ne poveže.

V vasi se je govorilo, da je Tito silil ljudi živeti drugega ob drugem, zdaj pa se bodo maščevali. Politiki in sovražnikom ter vsem, ki so jim oteževali življenje. Zato nisem bila presenečena, ko sem nekje prebrala, da so Albanci po smrti Enverja Hodže najprej posekali vse državne slive in s tem nepovratno zarisali maščevanje v pokrajino, ki jih je obdajala. Kjer so se nekoč na drugi strani meje raztezali ogromni sadovnjaki, je zdaj samevala pušča. Še danes je tam samo enolična goščava s širokimi, požaganimi štori – pričevalci o nekem času, ki mu ni bilo dano preživeti, sploh pa ne v podobi slivovih dreves.

***

Kot otrok sem bila zelo radovedna, in kadar dedek ni pripovedoval zgodb, sem si jih izmišljala sama. Moji domišljiji ni ušlo prav nič. Še Rusi niso bili varni pred mano; brez pomišljanja sem sosedi Svetlani Rodenski v dokaz, da so tudi nas obiskali Rusi, pod nos pomolila jabolko, ki sem ga zjutraj izmaknila z njenega vrta, ter ji napletla štorijo o vojakih, ki da so ponoči prečesali ›ozemlje‹ – beseda, ki sem jo pobrala pri dedku – in ›tozadevno stvar‹ zaupali samo meni.

V Lončarih, predelu vasi, kjer so živeli samo zagrizeni partijci, so solze lile v potokih do Jadranskega morja, so še dolgo po Titovi smrti znali povedati moji domoljubni sorodniki. Rdeči so ga oboževali, tovariša Tita. V šoli je maršal še vedno motril učence v modrih uniformah. Tudi tisti dan se je zdelo, da mu bodo veliki naočniki vsak hip zdrsnili z nosu in se raztreščili na gladko zloščenih ploščicah. Pozvali so nas k petim minutam tišine. Vsa šola se je zbrala na dolgem temnem hodniku, ki je povezoval vseh deset učilnic in bil tudi pozimi le slabo osvetljen. Na tem hodniku smo zdaj družno molčali. V tišini so moje misli razposajeno blodile naokrog in prešinilo me je, da niso bili vsi učenci istega mnenja kot jaz, ki se mi je zdela poplava Titovih slik na televiziji povsem pretirana. Večina učencev je slovesno zrla predse, nekateri so si v zadregi brisali solze z lic. Obraze jim je zastiral nekakšen osramočeni molk, kot da so prav oni zakrivili Titovo smrt.

Pobesila sem glavo in se zastrmela v bele nogavičke, ki so mi kukale izpod krila modre pionirske uniforme. Da so bile nogavičke nove, ob vsem tem direndaju ni opazila niti Matilda, ki je imela sicer vselej oči na pecljih. Mornarjev raje nisem omenjala. Vedela sem, da nekje na odprtem morju sredi globoke morske modrine obračajo gumb na radijskem sprejemniku, da pričakujejo pozdrave in hrepenijo po pesmih, ki bi jih zazibale v pristanišča rojstnih mest, v objeme ljubic, žen ali mater. A kaj jih je pričakalo namesto tega! Tovariši radijski napovedovalci so vročično razpredali o državniku, ki to ni bil več, saj je bil že zdavnaj pod rušo in te naloge ni mogel več opravljati.

Kot običajno, sem tudi tisti dan po prihodu domov dedku povedala o dogajanju v šoli in minutah tišine, ki so nam jih odredili. Samo molče me je poslušal, niti besedice ni rekel. Čez nekaj dni je na videz mimogrede pripomnil: »Poslušaj, tisti ljudje iz Lončarjev, da jih ne bi kdaj pozdravila z ›bogdaj‹, rajši imajo, če jih pozdravljaš z ›dober dan, tovariš‹.«

Odtlej sem imela polne roke dela z razlikovanjem prebivalcev z različnih koncev in krajev vasi in s pozdravljanjem na ustrezen način. Spoštovanje zbujajoči Bog, hvaljen Jezus in dobri tovariš so se mi zmedeno spreletavali po glavi, dokler jih nisem sestavila v lep, čisto nov brikolaž. Tovariša Veljka sem pozdravila z veselim: »Hvaljen dan, gospod tovariš Jezus, kako gre vaši lepi ženi iz Primorja?« Gospod Veljko je bil namreč poročen z jadransko lepotico, gospo Marijano, na katero je bil strašno ponosen. Tako so vsaj menili starci iz naše vasi.

Tovariš Veljko mi ni nikoli storil kaj hudega. Zagotovo pa drži, da ni bil ravno milega značaja; v vsaki vasi se najdejo robati in trdosrčni ljudje. Nekega dne sem razumela, zakaj so se nekateri vaščani tako zmrdovali nad njim. Tovariša sem namreč sredi ceste, ko sem slučajno šla mimo, na lastna ušesa slišala, kako se osorno obrega ob svojo ženo. Ko mu je rekla, da v njenih prsih bije tudi druga stran, se mu je obraz pomračil. Da je vendar tudi sama od tam, je kljub njegovi vidni nejevolji nadaljevala Marijana, v tem posebnem primeru pač njeno srce bije tako za levo kot za desno stran hkrati.

In v tem Marijana ni bila edina. Mnogim je srce bilo za obe strani hkrati. Kljub temu ali ravno zaradi tega so gorele hiše, po kleteh tistih, ki so zbežali, pa so ležale knjige, ki bi jih morali zavoljo vzplamtelega sveta uvrstiti med nevarne. Takrat ni ostalo skrito prav nič, nihče ni bil prijatelj tega ali onega in prav nobenega smisla ni imelo kazati razumevanje za soseda, ki je imel v čislih rusko ali nemško književnost. Njegova zapuščena knjižnica je jasno pričala, katera književnost mu je bila ljuba. Zdaj je vsakdo postal nevtralen, brez zgodovine, brez biografije; res nenavadno, da se je vsej nevtralnosti navkljub ›nacionalni spomin‹ tako korenito obdržal. Čeprav so se pogledi zdaj dvigali k drugemu gospodarju, so bile zadaj iste velike oči, le gospodar se je imenoval drugače.

Stari Desanki se je od vseh teh ognjev zmešalo. V sinovi gostilni je igrala biljard z možmi, preden so morali oditi v hribe in tam dolgo ostati; z možmi, ki so se po dolgih tednih vrnili in niso več vedeli, kdo spada h komu in zakaj njive niso tako obdelane kot nekoč. Eden od povratnikov, mladenič, ki je rad poslušal rock in bil prepričan ateist, se je prelevil v neizprosnega katolika, ki je ves teden životaril samo za nedeljsko hostijo. Tudi če se Desanki ne bi zmešalo, bi bilo že njeno igranje biljarda znamenje gotove spremembe in bi se vaščani bržkone hitro zedinili, da je z njo nekaj resno narobe, kar bi jih naposled pripeljalo do enakega zaključka. Tako pa so opazovali mladeniče in starce, ki so postajali vse bolj čudaški in so drug drugega podžigali z absurdnimi izjavami, češ, hajmo v hribe na kavo pa na rundo boccie! Vsi so vedeli, da kave že nekaj mesecev ni več in da balinanje ne pride na misel niti najbolj zagrizenemu primorcu. V hribih pa sploh ne, kjer so se v mirnih časih srečevali kvečjemu sestradani volkovi, zdaj pa je bobnenje topov pregnalo še te stare tuleče kosmatince, toliko vajene vojn kot dežja pozimi. V bistvu je bil to res najprimernejši čas za Desankino norost.

Titovi portreti so dokončno izginili s sten, zamenjali so jih novi obrazi. Moški, ki so prevzeli njegovo mesto – mesnice in učilnice so vendar še zmeraj obstajale –, so bili presenetljivo podobni svojemu predhodniku. Tem novim vladarjem pa je bil skupen pomenljiv pogled nekam v daljave nad človeškimi glavami. V višavi soban so z vedno enakimi portreti gradili most čez svet. In ta most se je izkazal za strateško mesto: z njega si videl vse.

Ljudje so si vselej pripovedovali zgodbe. Tudi zdaj, ko so deželo naselili novi mostarji, pač ni moglo biti drugače. Ena od zgodb, denimo, je bila ta, da so v kabinetu prestolnice sedeli moški, ki so tiste dni, ko je zmanjkalo kave in se je Desanki zmešalo, z glavami mrtvecev igrali nogomet. Ti lakaji so bili mostni stebri pogoltnih vladarjev, po volji katerih so bile cele pokrajine prepojene s krvjo in ki so človeku pozneje, ne da bi trenili z očmi, rdečo barvo smrti prodajali za barvo potonik.

Ded jih ni doživel na višku njihove moči, teh novih učenjakov. Že od začetka se je odvrnil od njih, nikoli si ni zapomnil njihovih smešnih imen. Naj je bil to res njegov namen ali ne, ni se jim privadil in jih je, v zabavo ali tudi, kot se je žal pogosteje dogajalo, v porog obiskovalcev, popolnoma narobe izgovarjal. Ko so vzplapolale njihove zastave, je dedek umrl. Čeprav me je njegova smrt zelo bolela, je tudi ta prišla ob najprimernejšem času.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.