Še do brezplačne dostave.

DA BI OSTAL Z MRTVIMI, JIH MORAŠ ZAPUSTITI

Claude Monet (1840–1926), Ribnik z vodnimi lilijami, detajl (Bassin aux nymphéas), 1917–19, Albertina, Dunaj

Anne Michaels, UBEŽNI DELCI

Prevedla Teja Bivic

Foto: Marzena Pogorzaly

Anne Michaels

Kanadska pesnica in pisateljica Anne Michaels, hči poljskega Juda, se je rodila 15. aprila 1958 v Torontu, kjer je tudi odraščala in na tamkajšnji univerzi z odliko diplomirala iz angleškega jezika. Je predvsem pesnica, objavila je pesniške zbirke The Weight of Oranges (»Teža pomaranč«, 1986), Miner's Pond (»Rudarjev ribnik«, 1991), Skin Divers (»Potapljači na dah«, 1999), Poems (»Pesmi«, 2000), Correspondences (»Dopisovanja«, 2013), All We Saw (»Vse, kar smo videli«, 2017). Izrazito poetičen je tudi slog obeh njenih romanov, prvenca Ubežni delci (Fugitive Pieces, 1996) in romana The Winter Vault (»Zimska grobnica«, 2009).

Romaneskni prvenec Ubežni delci je bil deležen več mednarodne hvale kot katerikoli drug literarni prvenec v zgodovini kanadske književnosti; danes velja za kánonsko delo in za enega najboljših kanadskih romanov vseh časov. Preveden je v številne jezike, v slovenščini je prvič izšel leta 2010.

Leta 2007 je kanadski režiser Jeremy Podeswa po romanu posnel istoimenski film z Radetom Šerbedžijo v vlogi Athosa.

ČAS JE SLEP VODNIK.
Mene, močvirnega dečka, je naplavilo na površje blatnih ulic utopljenega mesta. Več kakor tisoč let so samo ribe tavale po lesenih pločnikih Biskupina. Hiše, zgrajene, da bi se ozirale v sonce, je poplavil muljast somrak reke Gąsawka. Bujni vrtovi so rasli v tišini pod vodo; lilije, ločje, smrdljivke.
Nihče se ne rodi samo enkrat. Če imate srečo, boste znova izplavali v objemu nekoga drugega; če je nimate, se boste zbudili, ko vam bo dolg rep groze krtačil notranjost lobanje.
Izvil sem se iz močvirnih tal kakor tollundski človek, kakor grauballski človek, kakor deček s šeststo školjčnimi koraldami okoli vratu in s čelado iz blata, ki so ga izgrebli sredi ulice Franca Jožefa, ko so popravljali cestišče. Iz njega so mezeli sokovi šotnega barja v barvi suhih sliv. Placenta iz prsti.
Videl sem moža, ki je klečal na kiselkastih tleh. Kopal je. Moja nenadna pojava ga je vznemirila. Za hip je pomislil, da sem ena od biskupinskih izgubljenih duš ali morebiti tisti fantič iz zgodbe, ki skoplje tako globoko luknjo, da pride ven na drugi strani sveta.

/.../

Siv jesenski dan. Na koncu moči, na mestu, kjer je vera kar najbolj podobna obupu, se poženem z ulic Biskupina; iz spodnjega sveta v zrak.
Šepal sem proti njemu, tog kakor golem, kajti ilovica za koleni je otrdela. Ustavil sem se nekaj metrov stran od mesta, kjer je kopal – pozneje mi je povedal, da je bilo videti, kakor da sem trčil ob steklena vrata, ob neomajno površino čistega zraka – »in tvojo blatno masko so napokale solze in vedel sem, da si človek, komaj otrok. Jokal si, kakor da bi zapustil svojo starost.«
Rekel je, da mi je govoril. Toda bil sem divji od gluhote. Moja s šoto začepljena ušesa.
Tako lačen. V tišino sem zakričal edini stavek, ki sem ga znal povedati v več jezikih, zakričal sem ga v poljščini, v nemščini in jidišu, ter se s pestmi bobnal po prsih: umazani Jud, umazani Jud, umazani Jud.

* * *

Mož, ki je izkopaval v blatu pri Biskupinu, mož, ki sem ga pozneje poznal kot Athosa, me je nosil pod svojo obleko. Moji udi so bili koščene sence na njegovih močnih nogah in rokah, moja glava je bila zakopana v njegovem vratu, oba sva bila pod težkim plaščem. Dušil sem se, vendar se nisem mogel ogreti. Znotraj Athosovega plašča je vel mrzel zrak z roba avtomobilskih vrat. Monotono brnenje motorja in koles, tu in tam zvok mimovozečega tovornjaka. V najinem nenavadnem spajanju je Athosov glas grebel v moje možgane. Ničesar nisem razumel, zato sem si besede izmislil sam: Tako je prav, morava bežati ...
V dolgih miljah skozi noč na zadnjem sedežu avta se mi ni niti sanjalo, kje sva ali kam greva. Nekdo drug je vozil, in ko so nam dali znak, da moramo ustaviti, je Athos povlekel odejo čez naju. V dostojni, čeprav z grščino zaznamovani nemščini je Athos potožil, da je bolan. Ni le tožil. Tarnal je, ječal. Vztrajal je, da podrobno opiše

bolezenske znake in zdravljenje. Dokler nam niso z gnusom in nejevoljo pomignili, naj odpeljemo naprej. Vsakokrat, ko smo se ustavili, sem otrpnil ob njegovem jedrem telesu, kakor mozolj, napet od strahu.
V glavi mi je razbijalo od vročice, vohal sem svoje goreče lase. Skozi dneve in noči sem drvel stran od očeta in matere. Od dolgih popoldnevov ob reki s svojim najboljšim prijateljem Monesom. Iztrgalo jih je naravnost skozi moje lasišče.
Toda Bella se me je oklepala. Bila sva kakor ruski babuški. Jaz v Athosu, Bella v meni.
Ne vem, kako dolgo smo tako potovali. Enkrat sem se prebudil in ugledal napisane znake, ki so bili od daleč videti kakor hebrejščina. Potem je Athos dejal, da sva doma, v Grčiji. Ko sva se približala, sem razbral, da so besede tuje. Še nikoli prej nisem videl grških črk. Bila je noč, toda kvadrataste hiše so bile bele celo v temi in zrak je bil blag. Meglilo se mi je od lakote in dolgega ležanja v avtu.
Athos je dejal: »Tvoj kumbaros bom, tvoj boter, poročni porok tebi in tvojim sinovom ...« Athos je dejal: »Podpirati morava drug drugega. Kaj sva, če nimava tega ...?«
Na otoku Zakintosu je Athos, znanstvenik, učenjak, s povprečnim znanjem jezikov, izpeljal svojo najosupljivejšo mojstrovino. Iz svojih hlač je izvlekel sedemletnega begunca Jakoba Beera.

I – Utopljeno mesto, str. 13, 19–20

Zasebno in javno sicer vedno hodita skupaj skozi prostor in čas, vendar uradna zgodovina ne ustreza vedno subjektivnim izpovedim prič in tistih, ki so njihove zgodbe podedovali.
Tisto, kar je ključno, je večno spominjanje in sestavljanje mnogoterih izmuzljivih in neulovljivih delcev, ki so del našega najglobljega bistva in naše človečnosti.
In prav ta prostor zaseda tudi roman Ubežni delci.

Leonora Flis, LUD Literatura

ČAKALI SO, DA ZASPIM, POTLEJ SO OŽIVELI. Bili so kot izčrpani plavalci, sivina med golimi drevesi. Lasje razmršeni, namesto ušes odprte rane, črvi so jim gomazeli iz prsi. Bili so groteskni ostanki nedokončanih življenj, utelešena prepletenost hrepenenj, zanikanih na veke vekov. Lebdeli so v zraku, dokler niso postali težji. Začeli so hoditi, nabrekali so v človeško obliko, dokler niso postali bolj človeški kakor prikazni in so se zaradi napora začeli znojiti. Njihovo naprezanje je lilo iz mojih por, dokler se nisem zbudil, premočen od njihovih smrti. Ponavljajoče se sanje pri belem dnevu so mi obračale želodec – enolična kretnja, ki sem se je spominjal v neskončnost. Moja mati se med vrati sklanja, da bi pobrala šal, ki ji je padel iz rok, potem ko jo je zaradi odlokov odslovil trgovec. Moj razum je vse njeno življenje zrinil v ta edinstveni trenutek, ko se v težkem modrem plašču vedno znova sklanja po šal. Oče čaka pri vratih, da si zavežem vezalke, in pogleduje na uro. Z Monesom lučava ploščate kamne, da poskakujejo po reki, in si s šopi trave briševa blato s čevljev. Bella obrača strani v knjigi.

I – Nosači kamnov, str. 29–30

KO SO TABORIŠČNIKE PRISILILI H KOPANJU MNOŽIČNIH GROBOV, so mrtvi stopili vanje skozi pore in krvni obtok jih je ponesel v njihove možgane in srca. S krvjo so naselili naslednje generacije. Do komolcev so z rokami grebli po smrti. Ne le po smrti, tudi po glasbi, po spominu na soproga ali sina, ko se je sklanjal nad krožnikom z večerjo, po spominu na ženin izraz na licu, ko je opazovala otroka pri kopeli; po prepričanjih, matematičnih formulah, sanjah. Ko so kopačem med prsti polzeli s krvjo prepojeni lasje drugega človeka in spet drugega, so prosili odpuščanja. In vsa tista izgubljena življenja so si utrla molekularno pot v njihove dlani.
Kako naj en človek prevzame nase spomine drugega človeka, četudi enega samega? Kaj šele petih ljudi ali desetih, tisočih ali deset tisočih? Kako naj posveti slehernega od njih? Preneha misliti. Vso pozornost usmeri na udarec z bičem, čuti obraz v svojih rokah, grabi lase kakor na valu strasti, s prsti, zakopanimi v motno goščavo las, vleče, njegove dlani so polne imen. Same od sebe se premikajo njegove svete roke.

I – Nosači kamnov, str. 54–55

PREDEN SVA ZAPUSTILA ZAKINTOS, je Athos dejal: »Opraviti morava obred. Za tvoje starše, za kretske Jude, za vse, ki nimajo nikogar, ki bi si priklical v spomin njihova imena.« V kobaltno morje sva vrgla kamilične in makove cvetove. Athos je zlil svežo vodo v valove, da »bodo mrtvi imeli kaj piti«.
Bral je iz Seferisa: »›Tu dobra dela morja končujejo dobra dela ljubezni. Ti, ki boš nekega dne živel tukaj ... Če bo kri zatemnila tvoj sloves, nas nikar ne pozabi.‹«
Pomislil sem: Hrepenenje je tisto, kar giblje morje.
Včasih zakintska tišina miglja v brenčanju čebel. Njihova telesca se pozibavajo v zraku, vsa napudrana z zlatim bremenom. Polja so preplavljena z marjeticami, kovačniki in košeničicami. Athos je dejal: »Grške žalostinke žgejo v jezik. Grške solze pa so črnilo, s katerim mrtvi zapisujejo svoja življenja.«
Po travi sva razgrnila progast prt in sedla, da bi ob morju jedla kolivo, kruh in med. Da mrtvi ne bodo lačni.
Athos je dejal: »Pomni. S svojimi dobrimi deli ohranjaš moralni razvoj mrtvih. V njihovem imenu delaj dobro. Njihove kosti bodo večno nosile težo valov, kakor bodo kosti mojih rojakov nosile težo prsti. Ne bomo jih mogli izgrebsti, kakor veleva običaj; njihove kosti ne bodo počivale skupaj s kostmi njihovih družin v vaški kostnici.
Generacije ne bodo povezane; neutešene se bodo topile v globinah morja ali v prsti ...«

I – Navpični čas, str. 74–75

Rade Šerbedžija (Athos) in Robbie Kay (Jakob); prizor iz kanadsko-grškega filma, ki ga je leta 2007 po romanu Ubežni delci posnel Jeremy Podeswa. Fotografija je bila uporabljena za naslovnico prve slovenske izdaje romana, ki je izšla leta 2010 v zbirki Bralec. (© Serendipity Point Films, 2007).

OTROK NE VE VELIKO O ČLOVEKOVEM OBRAZU. Toda večina nas vse življenje verjame, da zmore ločiti dober obraz od slabega. Vojaki, ki so opravljali svojo dolžnost in materam izročali odrezane glave njihovih hčera z nedotaknjenimi kitkami in lasnicami, niso imeli zlobnih obrazov. Medtem ko so opravljali svoje delo, se jim na obraze niso zarisale sprijene poteze. Kje je bilo sovraštvo, gnus, če ga ni bilo zaznati niti v njihovih očeh, ki so se, osredotočene na neizpodbitno resnico, da so šli predaleč, nevidno sukale nazaj v očesnih duplinah? Čisto mogoče je, da se zavest, če je ni zaznati na obrazu, ne bo prebudila. Toda ta razlaga je vsekakor lažna, saj so se nekateri smejali, ko so s palicami iztikali oči, ko so dojenčkom drobili lobanje ob dobro opeko dobrih hiš. Dolgo sem verjel, da se s človekovega obraza ni mogoče naučiti ničesar. Ko me je Athos držal za ramena, ko mi je govoril, poglej me, poglej me, da bi me prepričal o svoji dobroti, ni mogel vedeti, kako zelo me je plašil, kako nesmiselne so bile njegove besede. Kje je resnica, če je ni na obrazu? V rokah! V rokah.
Trudil sem se pokopati podobe, jih prekriti z grškimi in angleškimi besedami, z Athosovimi zgodbami, z vsemi geološkimi dobami. S sprehodi v globeli, na katere sva se z Athosom podala vsako nedeljo. Leta pozneje sem se zakopal v povsem drugačna dejstva: vozne rede vlakov, taboriščne zapise, statistike, načine usmrtitev.
Toda ponoči so moja mati, moj oče, Bella, Mones preprosto vstali, si otresli prst z obleke in čakali.

I – Vmesna postaja, str. 90–91

VSAK TRENUTEK STA DVA TRENUTKA.
Na umivalniku se vrti Alexina krtača za lase; Bellina krtača. Alexine zaponke za nogavice; Belline lasnice, ki so se pojavile na najbolj čudnih mestih: zaznamovale so stran v knjigi ali držale odprt notni zvezek na klavirju. Belline rokavice ob vhodnih vratih. Bellino pisanje s prstom po mojem hrbtu; Alexin dotik ponoči. Alexin šepet, ko mi tesno ob rami vošči lahko noč; Bellino opominjanje, da je bil celo Beethoven do desete zvečer že v postelji.
Imel nisem ničesar, kar je bilo last staršev, tudi o njunem življenju sem komajda kaj vedel. Od Belline lastnine pa sem imel intermezze, »V mesečini« in druge klavirske skladbe, ki so me iznenada znova našle. Nenadejano mi je na ušesa prišla Bellina glasba z gramofona v trgovini, skozi odprto okno na poletni dan, z radia v avtomobilu ...
Drugi legato naj bo za las, samo za las počasnejši od prvega ...
Ko me Alex sredi noči zbudi iz nočne more, si potem, ko sem stal v snegu, z rokami manem kri v stopala. Ona mi drgne stopala s svojimi in me na ozkih lesenih pogradih, lesenih predalih, na katerih so od glave do peta zložene dihajoče kosti, ovija z voljnimi, vitkimi rokami ob strani navzdol do beder. Zebe me, saj je nekdo potegnil odejo z mene. Nikoli se ne bom ogrel. Tedaj začutim kakor kamen na svojih plečih Alexino čvrsto, ravno telo. Nogo povleče čez moj bok in spleza name ter me suvajoč prevali na svojo stran. V temi je moja koža napeta, čutim njeno dihanje na obrazu in drobne prste na ušesih. Kot otrok je, ki se oklepa kovanca. Zdaj je negibna in lahka kakor senca, njena glava na mojih prsih, noge na mojih nogah, njeni ozki boki in dotik na hladnem lesenem pogradu v sanjah – stud – in usta mi zapečati strah. »Zaspi spet,« pravi, »zaspi spet.«
Nikoli ne verjemite biografijam. Preveč dogodkov v človekovem življenju je nevidnih, neznani so drugim kakor sanje. Sanjača ne odreši prav nič; ne smrt v sanjah ne prebujenje.

I – Fosfor, str. 130–131

NACISTIČNA POLITIKA JE SEGALA GLOBLJE OD RASIZMA. Bila je protimaterijska, kajti Judje niso veljali za ljudi. Stara, skozi zgodovino pogosto uporabljena jezikovna zvijača je bila, da o nearijcih niso nikoli govorili kot o ljudeh, marveč kot o figurah, primerkih – o »lutkah«, »lesu«, »robi«, »cunjah«. S plinom niso morili ljudi, zgolj »figure«, in tako niso kršili etike. Nikogar ni mogoče grajati zato, ker sežiga smeti, ker kuri cunje in odpadke iz umazanih kleti družbe. Pravzaprav se zaradi njih lahko razbohoti požar! Kaj storiti

drugega kakor jih sežgati, preden ti storijo kaj hudega ... Potemtakem pri iztrebljenju Judov ni šlo za pokoravanje enemu nizu moralnih načel pred drugimi, temveč bolj za primer širše nuje, da bi odpravili vsakršne težave. Podobno so nacisti izvrševali navodilo v zvezi z Judi, ki so imeli hišne ljubljenčke; kako more biti žival lastnica druge živali? Kako si lahko mrčes ali stvar kaj lasti? Nacistični zakon je Judom prepovedal kupovati milo; čemu bo zajedavcu milo?
Ko so meščani, vojaki in esesovci izvrševali svoja nepopisna dejanja, njihovi obrazi na fotografijah niso spačeni od groze, še od navadnega sadizma ne; prej so izmaličeni od smeha. Od vseh strahotnih protislovij prav to pomeni ključ do vseh drugih. V nacističnem dokazovanju ni bolj ironične vrzeli od te. Če so nacisti zahtevali, da je treba žrtve pred iztrebljenjem ponižati, potem so priznali prav tisto, česar nikakor niso hoteli priznati: človečnosti svojih žrtev. Ponižati pomeni zavedati se, da tvoja žrtev čuti in misli, da ne le čuti bolečino, temveč ve, da jo sramotiš. In ker se je mučitelj v trenutku spoznanja zavedel, da njegova žrtev ni »figura«, temveč človek, in je v tem istem trenutku vedel, da mora nadaljevati z izvrševanjem naloge, je iznenada doumel nacistični mehanizem. Kakor je prinašalec kamna vedel, da lahko preživi le, če izpolni nalogo, kot da se ne zaveda njene jalovosti, tako se je mučitelj odločil, da bo opravil nalogo, kot da se ne zaveda njene zlaganosti. Fotografije so vedno znova in znova ujele ta srhljivi trenutek izbire: smeh pogubljenih. Ko se je vojak zavedel, da samo smrt zmore spremeniti »človeka« v »figuro«, je bila njegova zadrega odpravljena. In zato sta se njegov bes in sadizem stopnjevala, njegova razjarjenost nad žrtvijo, ker je nenadoma postala človek, njegova želja, da uniči to človeškost, sta bili tako silni, da je postala njegova brutalnost brezmejna.
Trenutek, v katerem zavržemo to protislovje, je jasen. Ta trenutek izbire je laž, s katero bomo živeli. Kar nam je najdražje, nam je pogosto dražje od resnice.
Bila jih je peščica, med njimi Athos, ki so se odločili delati dobro, četudi so pri tem veliko tvegali; nikoli niso pomešali stvari in ljudi; dobro so poznali razliko med imenovanjem in imenovanimi. Ker rešitelji dobesedno niso mogli imeti pred očmi nič drugega kakor človeka, nam vedno znova postrežejo z enako razlago svojega junaštva: »Kaj pa sem mogel storiti drugega?«

I – Terra nullius, str. 152–153

OPAZUJEM MICHAELO, KO PEČE KOLAČ. Smehlja se in mi pripoveduje, da je njena mati zvijala pecivo na ta način. Njene roke nevede prinašajo spomine. Spomnim se matere, ki je učila Bello v kuhinji. Michaela pravi: »Tako je moja mama narezala testo, naučila jo je teta, saj veš, tista, ki se je poročila z moškim, ki je imel brata v New Yorku ...« In tako naprej v nedogled, vsakdanje in neprisiljeno se kakor skorja razkrivajo zgodbe Michaeline matere o sorodnikih iz sosednjega mesta, onkraj oceana. O drzni obleki sestrične Pashke na poroki svoje nečakinje. O bratrancu, ki je spoznal Američanko in se poročil z njo, ki pa je bila rojena, saj ne boš verjel, v njegovem rojstnem mestu, pol sveta je moral obiti, da je srečal sosedovo hčer ... Spominjam se matere, ki je nagovarjala Bello, naj ne razkrije skrivnih sestavin njenega medenega kolača, ki ji ga je tako zelo zavidala gospa Alperstein, nikomur, razen svoji hčeri, če jo bo Bog dal. Nekaj jedilnih žlic ovsene kaše, da bo rahel in vlažen kakor smetana, in akacijev med, da bo pečen zlato rumene barve ... In ko se spominjam tega, pomislim na starodavne japonske izdelovalce mečev, ki so med plastenjem jekla recitirali zgodbe – neštetokrat so ga upognili, da je bilo dovolj močno in prožno –, zgodbe pa so trajale ravno toliko časa, kolikor ga je terjalo kaljenje. Kajti ko so potihnile, je bilo jeklo nared; bile so natančen recept. Preslišim Michaelino družinsko zgodbo o soprogi, ki nazadnje vrže kotliček v moža, ker se spomnim, kako je včasih mati kaznovala Bello zaradi njene vzkipljive narave: »Žilave kokoši so dobre samo za juho,« »Če pestuješ grde misli, kolač ne bo vzhajal« – tu pa Michaela laska testu, ko ga položi v pečico, in mu šepeta, naj se speče v popoln kolač.

I – Postopni hip, str. 175–176

SPRAŠUJEJO VAS, ALI SANJATE V TEMI. Jaz pa bi rad vedel, ali vaše sanje polni zvok. Moje sanje so neme. Opazujem očeta, kako se nagne čez mizo, da bi poljubil mater; prešibka je, da bi dolgo sedela pokonci. Ne skrbi, pomislim, jaz te bom počesal, jaz te bom nesel iz postelje, jaz ti bom pomagal ... in se zavem, da me ne pozna.
Očetov obraz z izrazom, kakršnega si je nadel ob nedeljskih poslušanjih glasbe, se pači v sanjah. Je odsev na mirni jezerski gladini, ki jo razbije kamen. V sanjah ne morem preprečiti njegovega razkroja.
Po očetovi smrti sem njegova skrivališča hrane vsepovsod po hiši začel ceniti kot dokaz njegove bistroumnosti, njegove samopodobe.
Ni človekov prepad tisti, ki ga moraš spoznati, marveč njegov vzpon. Odkrij njegovo pot z dna proti vrhu.
Čisto zadaj v materini omari je bil majhen kovček, katerega vsebino je vedno znova pregledovala, ko sem odraščal. Ta mali kovček, ki sem se ga kot otrok neizmerno bal, mi zdaj dokazuje njuno orjaško samokontrolo.
Moja mati je nenadoma postala stara. Preobrazila se je od znotraj navzven. Njena koža se je skrila za kosti. Opazil sem, kako se je tkanina napela čez njen upognjeni hrbet, kako so tanki lasje prekrili lasišče. Bila je videti, kakor da se bo zaprla, zarožljala kot zložljiv stol. Vse, kar je ostalo od nje, so bili deli, ki so spuščali grozljive zvoke – skelet, očala, zobje. Toda istočasno, ko je izginjala, se je zdelo, da postaja več kakor telo. In takrat sem se zavedel, kako globoko me ranijo Naomijine hčerinske pozornosti, sleherna posodica dišečega losjona za roke, sleherna steklenička parfuma, vsaka spalna srajca. Da mučnega občutka zaradi ničevosti predmetov, ki nas preživijo, sploh ne omenjam.
Po materini smrti je oče skoraj v hipu zdrsnil v svoj nedosegljivi svet. Slišal je stvari, prosojne kakor šepet. Kadar so bili njegovi možgani usklajeni s frekvenco duhov, je usta stisnil v skrivenčeno črto. Med enim od jesenskih nedeljskih obiskov, leto dni po materini smrti in dve leti pred njegovo, sem ga opazoval s kuhinjskega okna. Naomi je pripravljala čaj. Sedel je na najinem dvorišču in knjiga, ki je ni bral, je zdrsnila v travo. Nekdo v soseščini je sežigal suho listje. Pomislil sem, kako mu hladen zadimljen zrak veje čez sveže obrit obraz, po koži, ki se je nisem dotaknil dolga leta. Nenavadno, toda ta spomin sem ohranil kot izjemno lepega. Moj oče sam na vrtu, izgubljen v osamljenosti po ženini smrti. Jopico je držal na kolenih kakor otrok, ki mora držati nekaj, ne da bi vedel, zakaj.
Sled lepote, kakor jo doumem zdaj, pa je: morebiti je oče prvič v svojem dolgem življenju občutil radost, ko se je oziral nazaj v srečnejše čase. Sedel je tako pri miru, da se ga niso bale ptice; z nedavno ogolelih vej so se strmo spuščale in nizko preletavale trato okrog njega. Vedele so, da ga ni tam. Na obrazu mu je počival izraz, kakršnega prepoznam zdaj iz vseh tistih nedeljskih popoldnevov, ko sva skupaj posedala na kavču.
Očetova poslednja noč. V ušesu mi je odzvanjal zvok proste linije iz slušalke, ko sem v bolnišnici čakal, da pride Naomi. Ta zvok bom vedno povezoval z mehaničnim horizontom smrti, ki ne zaznava več bitja srca. V tistem trenutku sem spoznal, da sem se vse življenje motil o njem, misleč, da si je želel smrti, da je čakal nanjo. Kako je mogoče, da nisem doumel, da nisem uganil? Postopoma raste resnica v nas, kakor glasbenik smo, ki igra skladbo vedno znova, dokler je nenadoma ne zasliši prvič.

II – Utopljeno mesto, str. 224–226

KO SEM UGLEDAL ZMEŠNJAVO TVOJIH SANDAL PRI VRATIH, sem videl čevlje svojih staršev, ki so po njuni smrti ostali zvesti ne le obliki njunih stopal, pač pa tudi načinu njune hoje. Usedlina gibanja v izrabljenem usnju. Prav tako so ju še vedno nosile obleke, z zgodbo v raztrganini, zaplati, dolgih rokavih. Desetletja so shranjena tam, v eni ali dveh omarah. Veliko bolj kakor dnevnik je hiša intimen ukraden pogled. Hiša je življenje, ki je bilo prekinjeno. Pomislil sem na družine, ki jih je izbruh Vezuva paraliziral v kamen s poslednjim obrokom v želodcih.
Tu je bil dokaz skorajda boleče preprostega življenja: v razmišljanju in tovarištvu minevajočih dni. Brati sam; brati na glas. Dnevi sajenja zelenjave, plavanja in spanja v popoldanski vročini, dolge ure razpredanja zamisli, razmišljanja, dokler ni nastopil čas, ko je bilo treba napolniti svetilke.
Sedel sem na tvoji terasi in zrl na morje. Sedel sem za tvojo mizo in zrl v nebo.
Čutil sem, kako energija tvojega kraja prigovarja mojemu telesu. Ne da bi to zaznal, se je zameglila moja zavist. Noge so se mi okrepile od vsakodnevnega vzpenjanja k tvoji hiši, od čiste hrane, ki sem jo prinašal vsak dan, sadje, sir, kruh, olive, in jo pojedel v senci tvojega vrta. Nekega jutra so moje hude sanje prejšnje noči obstale na pol poti navkreber, se obotavljaje obrnile in zdrsnile nazaj nizdol, kakor da bi trčile ob nevidno pregrado. Začenjal sem razumeti, kako si se tukaj, sam, v rdečini in rumenini maka in košeničice počutil dovolj varnega, da si začel pisati
Temeljno delo. Kako si zlagoma, kakor potapljač, začel drseti v grozo z voljo in metodo. Kako je s spuščanjem vse globlje začela udarjati tišina.
S slehernim dnem sem odkril nov talisman lepote, vodilo življenja, ki sta si ga delila z Michaelo: sesedle stolpiče sveč, strjene mlake voska v zavetju skal na vrtu, kjer sta ob večerih bržkone skupaj posedala; nedvomno v tvojih kamnitih tesnih, ki jih je razprl plamen. Tvoje podobe so bile vsepovsod.
Ko sem potrpežljivo sledil ponavljajoči se štiriindvajseturni sončevi poti čez tlakovce, sem odkril vajina različna počivališča na terasi. Praskanje stolov, ki so sledili senci. Mesto, kamor je kapnilo olje vsakokrat, ko sta napolnila svetilke.
Nad posteljo »Kaj si storila času« na listu velikega formata, grški prevod, napisan s črnilom, pod angleškim, senca; hebrejski prevod, napisan nad njim, izvir. Pisal si o obedih v razkošju nočnega zraka, o obedih, pri katerih nekdo pride k mizi vzorno lačen, sestradan po plavanju, vzpenjanju ali ljubljenju; požrešnost, ki bo potešena in se bo vrnila.
Krožni jezik Michaelinih objemov.
Ko sem ob večerih posedal na tvoji terasi, objeti v razraščajoče zastore sivke in rožmarina, sem razmišljal o pomenu tvojega »Nočnega vrta« in prvi besedi v naslovu nisem namenil poudarka. O tistem trenutku, ko svoje življenje v celoti preneseš v drugega.
Treseš se kakor kompasna igla. Trenutek jasne odločitve.
Hišo je res prežemala tišina, ki zaznamuje porajanje veličastnega dogodka. Bilo jo je zaznati v pohištvu, v divjem vrtu z njegovimi v spanje vabečimi dišavami, ki so vsrkale nešteto sanjarjenj. V blazinah ob oknu. V pozabljeni skodelici na terasi, ki jo je zdaj napolnil dež.
Tvoje pesmi iz tistih let z Michaelo, pesmi moškega, ki prvič v življenju čuti prihodnost. Tvoje besede in tvoje življenje
po desetletjih bivanja v tvoji koži niso več ločeni. Sedel si na tej terasi za to mizo in pisal, kakor da tako živi sleherni človek.
Je kje ženska, ki bo počasi razgalila

II – Navpični čas, str. 238–240

Nagrade in nominacije

Nagrada Orange
Guardianova nagrada za roman
Lannanova literarna nagrada za roman
Nagrada Orange ob 15. obletnici (Youth Panel)
Književna nagrada Trillium
Nagrada »Books in Canada« za romaneskni prvenec
Književna nagrada mesta Toronto
Nagrada agencije Heritage Toronto za zasluge
Nagrada Martina and Beatrice Fischer
Nagrada Harolda Ribalowa
Književna nagrada Giuseppeja Acerbija
Nagrada »Jewish Quarterly-Wingate«
Nagrada Doris Giller (ožji izbor)
Nagrada IMPAC (širši izbor)
Nagrada Združenja kanadskih knjigotržcev, avtor leta (finale)

Napovednik za film Ubežni delci. Premierno je bil prikazan septembra 2007 na filmskem festivalu v Torontu, v slovenskih kinematografih ga ni bilo. Med nagradami in nominacijami najbolj izstopa nagrada Radetu Šerbedžiji za glavno moško vlogo na filmskem festivalu v Rimu.

Roman Ubežni delci je bil leta 2018 del tematskega sklopa za maturitetni esej pri slovenščini. To je intervju s pisateljico, ki ga je na daljavo pripravila Dijaška skupnost Ljubljana.

Ozri se po časovni premici Jakobovega življenja – je izkušnjo vojne sploh kdaj docela prebolel? In kako vojna vpliva na Bena, ko pa te izkušnje sam sploh ni imel? Ali vidiš, kako se travma staršev zlahka prenese tudi na poznejše generacije, le na videz nepoškodovane od vojne?

Nina Prešern, Ubežni delci od A do Ž (Gdč. knjiga)

NEKOČ SEM VIDEL OČETA SEDETI V SNEŽNO MODRI KUHINJI. Imel sem šest let. Prišel sem dol sredi noči. Medtem ko sem spal, je besnela nevihta. Kuhinja je žarela od sveže napihanih zametov ob oknih, modra kakor notranjost ledeniške razpoke. Oče je sedel za mizo in jedel. Njegov obraz me je prikoval k tlom. Tedaj sem prvič videl očeta jokati zaradi hrane.
Toda zdaj, več tisoč metrov visoko v zraku, vidim nekaj drugega. Mati stoji za očetom in njegova glava je naslonjena nanjo. Medtem ko jé, ga ona treplja po laseh. Kakor čudodelen nepretrgan krog drug iz drugega črpata moč.
Vidim, da moram dati, kar najbolj potrebujem.

II – Vmesna postaja, str. 265

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.