Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu v spletni knjigarni podarimo Deset zgodb o kajenju Stuarta Eversa.

ZGODOVINA JE TEMELJ NAŠE IDENTITETE. TODA PO DRUGI STRANI GLEDAMO NANJO KOT NA SILO, KI NAS PONEUMLJA, ZARADI KATERE SMO TALCI STOLETNIH PREŽIVETIH TRADICIJ

NOVA KNJIGA KEITHA LOWA, AVTORJA KNJIG PODIVJANA CELINA TER STRAH IN SVOBODA

Keith Lowe, UJETNIKI ZGODOVINE

Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas

Prevedla Maja Kraigher

Poleti 2017 so ameriški zakonodajalci začeli odstranjevati kipe junakov konfederacije z ulic in trgov zunaj javnih zgradb. Pomembne osebnosti devetnajstega stoletja, kot na primer Robert R. Lee in Jefferson Davis, ki sta se borila za pravico do lastništva črnih sužnjev, niso več veljale za primerne vzornike za Američane enaindvajsetega stoletja. In zato so jih zrušili. Po vsej Ameriki so ob množičnih protestih in protiprotestih odstranjevali spomenik za spomenikom.

V tem dogajanju v Ameriki ni bilo nič edinstvenega: tudi drugod so rušili spomenike. Leta 2015, po odstranitvi kipa Cecila Rhodesa izpred univerze v Cape Townu, so se pojavili pozivi k izbrisu vseh simbolov kolonializma v Južni Afriki. Kampanja »Rhodes mora pasti« se je razširila tudi v druge države po svetu, med drugim v Združeno kraljestvo, Nemčijo in Kanado. Istega leta so islamistični fundamentalisti začeli uničevati stotine antičnih kipov v Siriji in Iraku, češ da so malikovalski. Vladi Poljske in Ukrajine pa sta napovedali odstranitev vseh spomenikov komunizmu. Val ikonoklazma je preplavil svet.

Vse to sem opazoval z velikim vznemirjenjem pa tudi z nekaj nejevere. V času mojega odraščanja v sedemdesetih in osemdesetih letih bi bile take stvari nepredstavljive. Ljudje so na spomenike vsepovsod gledali zgolj kot na ulično pohištvo: bili so primerne točke za srečanja in druženja, njim samim pa je le malokdo posvečal kaj dosti pozornosti. Nekateri so bili posvečeni pozabljenim starcem, pogosto s čudnimi pokrivali in neverjetnimi brki; drugi so bili abstraktne gmote iz betona ali jekla; v nobenem primeru pa jih nismo zares razumeli. Pozivi k njihovi odstranitvi zagotovo niso bili smiselni, saj večine ljudi niso dovolj zanimali, da bi se ukvarjali z njimi. Toda v zadnjih nekaj letih so predmeti, ki so bili nekoč skoraj nevidni, nenadoma stopili v središče pozornosti. Očitno se je nekje zgodila pomembna sprememba.
     /.../   

     Nekateri izmed najnovejših spomenikov so res velikanski, zlasti ponekod v Aziji. Na primer: konec leta 2018 so v Indiji odkrili čisto nov kip Sardarja Vallabhbhaija Patela, ki je bil pomembna osebnost v gibanju za neodvisnost države v tridesetih in štiridesetih letih. To je zdaj s 182 metri najvišji kip na svetu. Ustvarjanje tako gigantskih struktur za tako velikanske stroške govori o neverjetni samozavesti. To niso začasne strukture, ustvarjene so bile, da bi obstajale stoletja. Pa vendar, kdo lahko reče, da se jim bo godilo kaj bolje kot spomenikom Lenina ali Rhodesa ali katerekoli druge osebnosti, ki so se nekoč zdeli tako trajni?
     Zdi se mi, da se tu dogaja več stvari hkrati. Spomeniki odražajo naše vrednote in vsaka družba se slepi, da so njene vrednote večne, zato klešemo te vrednote v kamen in jih postavljamo na piedestale. Toda ko se svet spremeni, naši spomeniki ostanejo zamrznjeni v času – in z njimi vrednote, ki jih predstavljajo. Današnji svet se spreminja z nezaslišano hitrostjo in spomeniki, postavljeni pred desetletji ali celo stoletji, ne predstavljajo več vrednot, ki so nam drage.
     Debate o naših spomenikih, ki potekajo v tem času, skoraj vedno zadevajo identiteto. Ko so svetu vladali stari belci, je bilo smiselno postavljati spomenike v njihovo čast; v današnjem svetu multikulturalizma in večje enakosti spolov pa ni presenetljivo, da ljudje začenjajo postavljati vprašanja. Kje so kipi žensk? Zakaj bi moralo biti v državi z večinskim temnopoltim prebivalstvom, kot je Južna Afrika, toliko kipov belih Evropejcev? Zakaj v Združenih državah Amerike, kjer ni prebivalstvo nič manj pisano kot kjerkoli na svetu, na javnih krajih ni videti več pestrosti?
     Toda za temi debatami se skriva nekaj še bolj bistvenega: očitno se ne moremo odločiti, kakšno vlogo naj bi zgodovina skupnosti igrala v našem življenju. Po eni strani gledamo na zgodovino kot na trden temelj, na katerem je zgrajen naš svet. Predstavljamo si jo kot dobrohotno silo, ki nam ponuja priložnosti, da se učimo od preteklosti in napredujemo v prihodnost. Zgodovina je temelj naše identitete. Toda po drugi strani gledamo nanjo kot na silo, ki nas poneumlja, zaradi katere smo talci stoletnih preživetih tradicij. Če je ne bomo preizpraševali, nas lahko uklešči. Postane past, iz katere ne bo mogoče pobegniti.
     To je protislovje, ki je v srčiki naše družbe. Vsaka generacija hrepeni po osvoboditvi iz tiranije zgodovine, pa vendar vsaka generacija nagonsko ve, da brez nje ni nič, ker sta zgodovina in identiteta tako tesno prepleteni.

Ta knjiga govori o naših spomenikih in o tem, kaj nam v resnici pripovedujejo o naši zgodovini in identiteti. Izbral sem petindvajset spominskih obeležij z vsega sveta, ki povedo nekaj pomembnega o družbah, ki so jih zgradile. Nekatera so zdaj velikanske turistične atrakcije, ki jih vsako leto obišče na milijone ljudi. Vsako od njih je kontroverzno. Vsako pripoveduje zgodbo. Nekatera namerno skušajo več skriti kot razkriti, vendar nam pri tem povedo več o sebi, kot so nameravala. Pokazati želim predvsem to, da nobeden od teh spomenikov v resnici sploh ne govori o preteklosti, ampak so prej izraz zgodovine, ki je še danes živa in ki še vedno upravlja naša življenja, če to hočemo ali ne.
     Vsi spomeniki, ki sem jih izbral, so posvečeni enemu obdobju naše skupne preteklosti: drugi svetovni vojni. Za to je mnogo razlogov, najpomembnejši je, da so se med vsemi našimi spominskimi obeležji samo ta postavila po robu trenutnemu trendu ikonoklazma. Z drugimi besedami, ti spomeniki še vedno nekaj povedo o tem, kdo smo, na način, na katerega toliko drugih tega ne počne več.
     V zadnjih letih je bilo porušenih zelo malo vojnih spomenikov. Pravzaprav se je zgodilo ravno nasprotno: z nesluteno hitrostjo gradimo vedno nove vojne spomenike. Tako ni samo v Evropi in Ameriki, ampak tudi v azijskih državah, kot so na primer Filipini in Kitajska. Kako to? Saj naši vojni voditelji niso nič manj kontroverzni kot nekatere osebnosti, katerih kipe so v zadnjem času porušili. Britanski in francoski voditelji so bili ravno tako vneti privrženci kolonializma kot Cecil Rhodes; ameriški voditelji so še vedno poveljevali rasno segregirani vojski; in pripadniki vseh zavezniških sil so počeli stvari, ki bi jih zdaj označili za vojne zločine. Tudi njihov odnos do žensk ni bil zmerom razsvetljen. Ena najslavnejših podob konca vojne, v reviji Life objavljena ikonična fotografija mornarja, ki na Times Squaru v New Yorku poljublja medicinsko sestro, slavi nekaj, kar danes velja za spolno zlorabo. Videti je, da je naš kolektivni spomin na drugo svetovno vojno zmožen preskočiti ta vprašanja na način, kot jih spomin na druga obdobja ni.
     /.../
    
Pisati o obdobju, ki ga vsi razumejo – ali vsaj mislijo, da ga –, je velika prednost. Druga svetovna vojna je vplivala na vsak kotiček na zemeljski obli in večina držav po vsem svetu se je na tak ali drugačen način spominja. Bila je velika kulturna izenačevalka. A kot bo v tej knjigi hitro postalo očitno, se vojne v različnih državah spominjamo na zelo zelo različne načine. Kako bi lahko bolje doumeli razlike med nami in našimi sosedi kot s soočenjem naših nasprotujočih si pogledov na nekaj, v čemer smo zmerom videli skupno izkušnjo?
     In nazadnje, spomenikom drugi svetovni vojni sem se posvetil preprosto zaradi njihove kakovosti. Včasih si predstavljamo spomenike kot trdne, sive, dolgočasne; toda skulpture v tej knjigi so ene najbolj dramatičnih in emotivnih umetnin na svetu. Pod vsem granitom in bronom je mešanica vsega, zaradi česar smo, kar smo – moči, slave, poguma, strahu, stiske, veličine, upanja, ljubezni in izgube.
     Te in še tisoč drugih lastnosti slavimo in pričakujemo, da nas bodo morda osvobodile tiranije preteklosti. Pa vendar se zaradi naše želje, da jih ovekovečimo v kamnu, v njih na koncu brez izjeme izrazijo prav tiste sile, zaradi katerih ostajamo ujetniki svoje zgodovine. (iz Uvoda)

Vsebina

Uvod

Prvi del – JUNAKI

1 RUSIJA: MATI DOMOVINA KLIČE V VOLGOGRADU
2 RUSIJA IN POLJSKA: SPOMENIK »ŠTIRJE SPEČI« V VARŠAVI
3 ZDA: SPOMENIK MARINCEM V ARLINGTONU V VIRGINIJI
4 ZDA IN FILIPINI: SPOMENIK IZKRCANJU DOUGLASA MACARTHURJA NA OTOKU LEYTE
5 ZDRUŽENO KRALJESTVO: SPOMENIK BOMBNIŠKI ENOTI V LONDONU
6 ITALIJA: SVETIŠČE PADLIH PARTIZANOV V BOLOGNI
   Sklep: Konec heroizma

Drugi del – MUČENIKI

7 NIZOZEMSKA: NACIONALNI SPOMENIK V AMSTERDAMU
8 KITAJSKA: SPOMINSKI KOMPLEKS ŽRTEV NANKINŠKEGA POKOLA S STRANI JAPONSKIH OSVAJALCEV
9 JUŽNA KOREJA: KIP MIRU V SEULU
10 ZDA IN POLJSKA: KATINSKI SPOMENIK V JERSEY CITYJU
11 MADŽARSKA: SPOMENIK ŽRTVAM NEMŠKE OKUPACIJE V BUDIMPEŠTI
12 POLJSKA: AUSCHWITZ

Tretji del – POŠASTI

13 SLOVENIJA: SPOMENIK ŽRTVAM VSEH VOJN V LJUBLJANI
14 JAPONSKA: SVETIŠČE JASUKUNI V TOKIU
15 ITALIJA: MUSSOLINIJEVA DRUŽINSKA KRIPTA V PREDAPPIU
16 NEMČIJA: HITLERJEV BUNKER IN TOPOGRAFIJA TERORJA V BERLINU
17 LITVA: STALINOV KIP V PARKU GRŪTO
   Sklep: Vrednost pošasti

Četrti del – APOKALIPSA

18 FRANCIJA: ORADOUR-SUR-GLANE
19 NEMČIJA: SPOMENIK UMORJENIM EVROPSKIM JUDOM V BERLINU
20 NEMČIJA: SPOMENIK ŽRTVAM »OGNJENEGA VIHARJA« V HAMBURGU
21 JAPONSKA: KUPOLA ATOMSKE BOMBE V HIROŠIMI IN KIP MIRU V NAGASAKIJU

Peti del – PONOVNO ROJSTVO

22 ZDRUŽENI NARODI: SLIKA V DVORANI VARNOSTNEGA SVETA ZN V NEW YORKU
23 IZRAEL: BALKON V JAD VAŠEMU V JERUZALEMU
24 ZDRUŽENO KRALJESTVO: KATEDRALA V COVENTRYJU IN »KRIŽ IZ ŽEBLJEV«
25 EVROPSKA UNIJA: POT OSVOBODITVE EVROPE

Zaključek

Vsaka generacija hrepeni po osvoboditvi iz tiranije zgodovine, pa vendar vsaka generacija nagonsko ve, da brez nje ni nič, ker sta zgodovina in identiteta tako tesno prepleteni.

MATI DOMOVINA KLIČE V VOLGOGRADU

Najučinkovitejši način, kako spomeniki ponazarjajo razsežnost vojnih dogodkov, je morda tudi najpreprostejši: s svojo lastno velikostjo. Mnoga obeležja, predstavljena v tej knjigi, so res ogromna. Gigantska. Osnovno pravilo, ki velja za večino med njimi, je: na čim večji dogodek spominjajo, tem večja so.
     To poglavje pripoveduje zgodbo največjega med vsemi: velikanskega kipa, ki stoji vrh vzpetine Mamajev kurgan v mestu Volgograd v Rusiji. Njegova velikost nam veliko pove – ne samo o drugi svetovni vojni, ampak tudi o ruski psihi in o sponah, ki jo še vedno uklepajo.

Mamajev kurgan ni kraj z enim samim spomenikom, ampak s kompleksom spomenikov, enim večjim od drugega. Ko sem prvič prišel sem, sem imel občutek, da vstopam v kraljestvo titanov. Ob vznožju griča stoji orjaška skulptura goloprsega moža s strojnico v eni roki in granato v drugi. Zdi se, kot da je zrasel iz same skale, z valujočim trupom, visok kot trinadstropna zgradba. Za njim, na obeh straneh stopnic, ki vodijo na vrh, iz razrušenih zidov vznikajo skulpture orjaških vojakov kot sredi bitke. Više na vzpetini je gigantska podoba žalujoče matere, več kot dvakrat tolikšna kot moja hiša. Zgrbljena nad mrtvim sinom ihti v velik bazen z vodo, imenovan Jezero solz.
     V parku je na ducate kipov in vsi so velikanski: niti eden ni nižji od šestih metrov, nekateri predstavljajo junake tri- ali štirikrat tolikšne velikosti. In vendar so ob kipu, ki se dviga nad vsemi, na vrhu griča, videti kot palčki. Tam stoji in se ozira po Volgi orjaška upodobitev matere Rusije, ki vabi svoje otroke, naj se pridejo borit zanjo. Usta ima odprta v bojnem kriku, lasje in obleka ji vihrajo v vetru; v desni roki drži velik meč, uperjen v nebo. Od stopal do konice meča meri 85 metrov. Visoka je skoraj dvakrat toliko kot Kip svobode v New Yorku, težka pa štiridesetkrat toliko. Ko so ga leta 1967 odkrili, je bil to največji kip na svetu.
     Ta spomenik, imenovan Mati domovina kliče, je eden najbolj ikoničnih kipov v Rusiji. Ustvaril ga je sovjetski kipar Jevgenij Vučetič; načrtoval in gradil ga je več let. V njem je okrog 2500 ton kovine in 5500 ton betona. Samo meč tehta 14 ton. Kip je tako velikanski, da je moral Vučetič sodelovati s strokovnjakom za statiko Nikolajem Nikitinom in tako zagotoviti, da se ne bo zrušil pod lastno težo. V meč je bilo treba zvrtati luknje, ki so zmanjšale nevarnost, da bi zaradi vetra, ki bi ga zgrabil, zanihala celotna konstrukcija.
     Če bi bil ta spomenik v Italiji ali Franciji, bi bil videti absurdno pompozen, na bregovih Volge, v mestu, ki se je nekoč imenovalo Stalingrad, pa se zdi umirjeno ustrezen. Ob bitki, ki se je leta 1942 bíla tukaj, je vse, kar se je dogajalo na Zahodu, prav neznatno. Začelo se je z največjim nemškim bombardiranjem v tej vojni in nadaljevalo z napadi in protinapadi več kot pol ducata celotnih armad. V samem mestu so se vojaki tolkli od ulice do ulice in celo od sobe do sobe, v pokrajini porušenih hiš. V petih mesecih je izgubilo življenje, zdravje ali svobodo okrog dva milijona ljudi. Skupne žrtve samo te bitke so bile večje, kot sta jih v vsej vojni utrpeli Britanija in Amerika skupaj.
     Ko stojiš na vrhu griča Mamajev kurgan, v senci orjaškega kipa Matere domovine, začutiš težo vse te zgodovine. Celo za tujca je moreča. Toda za mnoge Ruse je ta kraj svet. Beseda »kurgan« v ruščini pomeni gomilo. Grič je starodaven kraj, posvečen vojaškemu voditelju iz štirinajstega stoletja, vendar od največje bitke v največji vojni v zgodovini dalje nosi novo simboliko. To je bilo eno največjih bojišč v letu 1942 in tu je pokopano neznano število vojakov in civilistov. Še danes lahko, ko se sprehajaš po griču, najdeš v tleh zakopane koščke kovine in kosti. Kip Matere domovine stoji, v prenesenem in v dobesednem pomenu, na gori trupel.

Razsežnost vojne v Rusiji je en razlog za to, da so spomeniki na Mamajevem kurganu tako ogromni, ni pa edini – pravzaprav ni niti glavni. Kipi mišičastih junakov in jokajočih mater so resda velikanski, vendar vse skupaj obvladuje orjaštvo vrha vzpetine. Pomembno je ne pozabiti, da to ni prikaz vojne, ampak domovine. Njegovo sporočilo je preprosto: kakorkoli velika je bitka in kakorkoli velik je sovražnik, je Mati domovina še večja. Njena gromozanskost naj bi bila tolažba za bojujoče se vojake in jokajoče matere, opomin, da so kljub vsem svojim žrtvam vsaj del nečesa močnega in veličastnega. To je pravi pomen Mamajevega kurgana.
     V času po drugi svetovni vojni ljudje v Sovjetski zvezi skoraj nikjer niso našli utehe. Niso jih mučile samo travme zaradi izgub, ampak tudi zaradi negotove prihodnosti. Rusom vojna ni prinesla ekonomskih koristi, kot jih je prinesla Američanom: nasilje je pustilo njihovo gospodarstvo v razsulu. Rusi tudi niso pridobili nobenih svoboščin: kljub vsesplošnim upom na politično odjugo po letu 1945 se je stalinistična represija znova začela. Povojno življenje v Rusiji je bilo mračno.
     Edina tolažba za Ruse in druga sovjetska ljudstva je bila, da se je njihova država končno pokazala kot zares velika država. Leta 1945 je imela ZSSR največjo vojsko, ki jo je svet kdaj videl. Obvladovala ni samo prostrane evrazijske kopnine, ampak tudi Baltsko in Črno morje. Druga svetovna vojna ni samo obnovila državnih meja, ampak jih je raztegnila tako proti zahodu kot proti vzhodu, in sovjetski vpliv se je zdaj razširil globoko v osrčje Evrope. Pred vojno je bila Sovjetska zveza drugorazredna sila, ki so jo slabili notranji nemiri. Po vojni je postala supersila.

Tam stoji in se ozira po Volgi orjaška upodobitev matere Rusije, ki vabi svoje otroke, naj se pridejo borit zanjo. Usta ima odprta v bojnem kriku, lasje in obleka ji vihrajo v vetru; v desni roki drži velik meč, uperjen v nebo. Od stopal do konice meča meri 85 metrov. (Foto: © Ksenia Samorukova | Dreamstime.com)

     Cilj kipa Matere domovine na Mamajevem kurganu je bil dokazati vse to. Postavili so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila ZSSR na vrhuncu moči. Stal je tam kot svarilo vsakomur, ki bi si drznil napasti Sovjetsko zvezo, pa tudi kot simbol ohrabritve za sovjetske ljudi. Velikan jih bo zmerom varoval, jim je zagotavljal.
     Ruskim državljanom, ki so prvič stali na vrhu te vzpetine s kipom Matere domovine za hrbtom, so se razgledi zdeli brez konca. Vse zahodno od njih tja do 1600 kilometrov daleč je bilo sovjetsko ozemlje. Proti vzhodu so lahko potovali skozi devet časovnih pasov, ne da bi enkrat samkrat zapustili državo. Zdelo se je, da jim pripada tudi nebo: prvi človek v vesolju je bil Rus in prva ženska tudi. Nemogoče je bilo dvigniti pogled k Materi domovini, ne da bi se zazrli tudi naprej, v neskončno nebo nad njo.
     Vse od takrat Rusija nikoli ni nehala graditi vojnih spomenikov.
    /.../
     Zakaj Rusi še vedno na ta način slavijo vojno? Od zadnjih dni spopada je minilo več kot petinsedemdeset let. Mar ni že čas, da bi jo pustili na miru?
     Za očitno brezmejno navezanost države na mogočne spomenike druge svetovne vojne je več možnih razlag. Prva je, da je bila travma, ki jo je povzročila vojna, tako velika, da je Rusi preprosto ne morejo pozabiti. Občutek imajo, da morajo spet in spet pripovedovati zgodbe o vojni, tako kot se posameznikom, ki so doživeli travmatične dogodke, ti pogosto vračajo pred oči. Ti novi spomeniki – menda vsak še večji od prejšnjega – so za Rusijo poskus pomiritve z lastno zgodovino.
     Prepričan sem, da je res tako, vendar je to tudi nekoliko poenostavljeno. Ne pojasni, na primer, zakaj spomeniki ravno zdaj rastejo in se reproducirajo bolj kot kadarkoli prej. Je v življenju v današnji Rusiji kaj, kar sproža te konkretne poglede v preteklost? Ne morem se ubraniti vtisa, da gre za obnovljeno občutenje negotovosti ali ranljivosti, zaradi katerega se Rusi vedno krčeviteje oklepajo svojega junaštva iz časa vojne. Z drugimi besedami, spomeniki, ki jih gradijo danes, so enako povezani s sedanjostjo kot s preteklostjo.
   
Ali pa gre morda preprosto za državotvornost. Rusija ni več država, kakršna je bila. Izgubila je imperij in še ni našla svoje nove vloge v svetu. Za mnoge Ruse je gradnja vojnih obeležij obujanje spomina na status, ki ga je njihova država nekoč imela, in morda jim tudi zbuja upanje, da se bo enkrat kmalu Rusija spet dvignila. Čim večji je spomenik, tem večji je občutek ponosa – in tem večja nostalgija. Glorifikacija vojne je postala osrednji steber Putinovega programa kovanja novega občutka nacionalne identitete.
     To je čutiti tudi pri Mamajevem kurganu. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je ruska moč upadala, je začel propadati tudi kip Matere domovine. Razkrajajoče se cevi okoli Jezera solz so začele puščati, voda je prenikala v grič okrog kipa in tla so izgubljala trdnost. Leta 2000 so se v ramenih kipa že kazale globoke razpoke. Nekaj let pozneje so vzniknile vesti, da je kip nagnjen za 20 centimetrov vstran. Ruska vlada, ki je bila na kratkem z denarjem, je vztrajno obljubljala plačilo obnovitvenih del, vendar sredstev ni bilo. Nihče ni vedel, ali je razlog za to uradno zanemarjanje dotlej neznana revščina Rusije ali dotlej neznana razdvojenost glede sovjetske preteklosti.
     V zadnjih letih pa je spomenik dočakal novo življenje. Ko sem bil leta 2018 tam, je bil kip Matere domovine ravno obnovljen. Drugi spomeniki v mestu Volgograd so bili deležni osvežitev, celotni Park zmage pa je bil zaradi obnove zaprt. Na osrednjem trgu, imenovanem Trg padlih junakov, so šolarji vadili korakanje za proslavo v čast mrtvim v Stalingradu.
     V tem je enaka mera ponosa in žalosti. Ko se danes povzpneš na grič, vidiš ljudi iz vse Rusije, ki so se prišli poklonit na ta kraj. Družine pripeljejo otroke, da jih poučijo o junaštvu njihovih pradedov. Mlade ženske pozirajo za fotografije pred kipom Matere domovine, prinašajo rdeče nageljne in jih polagajo k vznožjem spomenikov. Vojaki prihajajo v popolnih uniformah in medalje jim žvenkljajo, ko se vzpenjajo po stopnicah.
     Nihče izmed teh ljudi ne more ubežati zgodovini, ki jih je izoblikovala, niti hrepenenju po veličini, ki je bila vse od leta 1945 tako trdno vgrajena v narodovo zavest. Še vedno živijo v senci velikega kipa, ki stoji na vrhu vzpetine – v dobrem in slabem.

Lowova knjiga temelji na obsežnem zgodovinskem gradivu ter avtorjevem odličnem poznavanju vojne in povojne zgodovine. Hkrati prepričljivo opozarja, kako blizu sta si lahko pri oživljanju spomina na preteklost ter na pretekle junake, žrtve in mučenike težnja po spoštljivem ohranjanju spomina na tragično ali proslavljanja vredno preteklost in manipuliranje z njim. 

Prof. dr. Peter Vodopivec

SPOMENIK »ŠTIRJE SPEČI« V VARŠAVI

Sovjetski spomeniki so bili pogosto vandalizirani, popackani in popisani z nacionalističnimi grafiti. Ljudje so jim dajali posmehljive vzdevke, temelječe na spominih prebivalcev na vedênje sovjetskih vojakov ob osvoboditvi: imena kot »spomenik plenilcem« ali »grob neznanega posiljevalca«. Spomenik bratstvu v orožju v Varšavi ni bil izjema.

SPOMINSKI KOMPLEKS ŽRTEV NANKINŠKEGA POKOLA S STRANI JAPONSKIH OSVAJALCEV

Materina v obupu povešena ramena, ranljivost njenega dolgega, izpostavljenega vratu in mlahavost mrtvega telesa njenega otroka,
ki ga ne zmore več dvigniti – vse to napoveduje, kaj vas čaka v
spominskem kompleksu.

KATINSKI SPOMENIK V JERSEY CITYJU

Spomenik obeležuje grozodejstvo, ki ga je leta 1940 zagrešila sovjetska tajna policija: poboj tisočev poljskih častnikov v Katinskem gozdu v Rusiji. Vse odkar so ga leta 1991 postavili, razdvaja mnenja domačinov. Nekateri prebivalci se pritožujejo, da je grd in vulgaren in kot predstavitev nasilne smrti preprosto preveč nazoren. Spet drugi ga ves čas branijo kot mračno lepega.

SPOMENIK ŽRTVAM VSEH VOJN V LJUBLJANI

V nasprotju z nekaterimi drugimi spomeniki ta nima namena, da bi vzbujal pozornost. Ko sem ga zadnjič obiskal, novembra 2018, sem nekaj ur stal tam in ga opazoval, in ves ta čas se ni niti en mimoidoči ustavil in ga pogledal. Nihče ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem južnem robu čakal na srečanje s prijatelji. Nihče se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošč, da bi pojedel sendvič. Spomenik obvladuje eno stran Kongresnega trga v samem osrčju mesta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost.

ORADOUR-SUR-GLANE

Od daleč je videti kot tipično francosko podeželsko mestece, ugnezdeno med drevjem in polji, ko prideš bliže, pa ugotoviš, da nobena hiša nima strehe. Zgradbe so brez vrat in namesto oken so luknje, skozi katere neovirano vleče veter. Na ulicah se ne zgane nič. Edino vozilo je razpadajoč star avto, zapuščen v bližini prazne tržnice: glede na znamko in model se zdi, kot da ga je nekdo parkiral tam pred tri četrt stoletja in ga odtlej ni nihče premaknil.

SPOMENIK UMORJENIM EVROPSKIM JUDOM V BERLINU

Ko se tla spuščajo, bloki pa postajajo vse višji, se znajdeš v vrsti klavstrofobičnih betonskih kanjonov in le od daleč sem in tja ujameš pogled na drevesa in zgradbe tam daleč. To je lahko kar dezorientirajoče. Ko si z vseh strani obdan z enakimi betonskimi površinami, te zajame občutek, kot da si v blodnjaku: zaviješ v en koridor, potem v drugega in tretjega, toda vsi so videti enako in zelo kmalu povsem izgubiš občutek, kje si.

SPOMENIK ŽRTVAM »OGNJENEGA VIHARJA« V HAMBURGU

Ko sem stal pri vhodu v spomenik in so mi v ušesih še zvonile zgodbe prič bombardiranja, sem nenadoma doumel razsežnost tistega, kar je tam upodobljeno. Haron ne odvaža v podzemlje skupine posameznikov, ampak ves Hamburg. Ta skulptura ni samo prikaz smrti in žalovanja, to je prikaz harmagedona.

KUPOLA ATOMSKE BOMBE V HIROŠIMI

Celo za tiste, ki ne vedo nič o šintoistični arhitekturi, je v tej zgradbi nekaj mračno privlačnega. Vsa osrednja Hirošima je bila popolnoma na novo načrtovana, samo ta kupola je ostala, da nas spominja na mesto, ki je obstajalo pred apokalipso. Da se je sploh ohranila, se zdi pravzaprav čudež.

KATEDRALA V COVENTRYJU

Ostanki zidov iz rdečega peščenjaka štrlijo iz tal kakor škrbasti zobje. Gotska okna so prazna, prastara stekla so se že davno sesula ali pa so jih odstranili. Prostor, kjer je bil nekoč prezbiterij, glavna ladja in stranski ladji so zdaj odprti in izpostavljeni vremenskim vplivom.

STALINOV KIP V PARKU GRŪTO

V načinu, kako park Grūto razstavlja svoje kipe, je nekaj izjemno osvežujočega. Ko vidiš Stalina z veverico na glavi, se morasta sila, s katero še vedno pritiska na nas tudi iz groba, nekako razgubi. Ko med Leninovimi prsti gnezdijo ptiči in po topovih, ki so nekoč merili v litovske partizane, plezajo otroci, se ti simboli državne moči ne zdijo več tako strašljivi kot nekoč.

Živimo v času, ko ljudje vedno pogosteje postavljajo simbole iz preteklosti pod vprašaj. Spomenike, katerih ideje za nas niso več sprejemljive ali ki se zdijo za sodobne občutke zastareli ali bizarni, pogosto rušijo. V zadnjih letih sem gledal nekaj odstranitev spomenikov – v ZDA, Južni Afriki in Vzhodni Evropi – in moram priznati, da sicer razumem močna čustva, ki jih spomeniki lahko včasih zanetijo, in da so v resnici nekatera teh čustev tudi moja, pa si vendar ne morem kaj, da ne bi obžaloval njihove izgube, ko jih ni več. Naši spomeniki so dragoceni zgodovinski dokumenti, saj zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših prednikov, dobrih in slabih. To so znamenitosti z močjo, ki navdihuje in sproža vse mogoče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spretnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.
     Spomeniki na javnih prostorih res lahko delujejo tesnobno, vendar upam, da sem pokazal, da obstajajo še drugi načini soočanja s to težavo kot njihovo rušenje. Ustvarimo lahko protispomenike, tako kot so storili prebivalci Budimpešte v protest proti simbolom madžarskega mučeništva, ki jih je sponzorirala vlada. Okrog motečega spomenika lahko postavimo nove, kot so jih v Amsterdamu, kjer Nacionalni spomenik zdaj predstavlja samo eno plast v bogati in niansirani spominski krajini. Če postane problematičen spomenik res preveč moteč, ga lahko premestimo v muzej ali park skulptur, da bodo prihodnje generacije lahko prišle tja občudovat njegovo umetniško vrednost, četudi se ne bodo strinjale z njegovo politiko. Če pa se nam kak spomenik prav zagabi, ga lahko zmerom spremenimo v predmet posmeha. Nič ne spodkoplje resnobnosti kipa tako učinkovito, kot če ga postaviš v ogrado s čredo lam.
     Rušenje spomenikov ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. Dokler spomenik stoji, se je vedno treba z njim soočati, se o njem pogovarjati. Tako nas naši spomeniki kličejo na odgovornost in skrbijo, da nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine – ali na svojo zasužnjenost z njo.
     /.../
     Če je temelj naše identitete zgodovina, potem nas ta zgodovina do­loča bolj kot katerakoli druga. Druga svetovna vojna je zaslon, na kate­rega radi projiciramo vsa svoja narodnostna čustva. Naši spomeniki so podobe na tem zaslonu.
     Kaj se bo zgodilo s temi spomeniki v prihodnjih letih, lahko samo ugibamo. Gradimo jih iz granita in brona, ker upamo, da bodo trajali večno. Toda v resnici bodo preživeli samo tisti, ki so se zmožni spreminjati s časom, ker se imata zgodovina in spomin navado razvijati na karseda nepredvidljive načine. (iz Zaključka)

Lowe si najprej vzame čas, da si ta ali oni spomenik ogleda, se sprehodi okoli njega ali po njem, ga preuči in opiše njegove sestavne dele. Ob tem posluša zgodbo, ki mu jo spomenik pripoveduje o zgodovini. Zgodbe so običajno polne junaštva, žrtvovanja, tragike, patosa in pietete. Dogodki in osebe iz druge svetovne vojne, o katerih pripovedujejo analizirani spomeniki, so – se strinja Lowe – nedvomno vredni tega, da jih poznamo ali pomnimo, saj so ključno zaznamovali svetovni spopad. Kljub temu pa Lowe vedno znova ugotovi, da spomenik, naj bo tak ali drugačen, pove le del zgodbe. Del konteksta, hote ali nehote, vedno izpade. Ne samo to: tudi tisto, kar spomenik pove neposredno, najpogosteje ni zvesto vsem dejstvom, ki jih imamo o dogodku ali osebi. Na določeni točki Lowe, kot kakšen neotesan obiskovalec svečane prireditve, prekine vzneseno ali žalno vzdušje, ki ga je skušal pričarati spomenik, in svojega navideznega sogovornika začne nagovarjati v slogu: »Že, ampak …«

Ivan Smiljanić, Inštitut za novejšo zgodovino

Knjiga Ujetniki zgodovine je bila prvič objavljena leta 2020 v Veliki Britaniji pri založbi William Collins.

SPLETNE STRANI DESETIH SPOMENIKOV

Razlog, da sem glede prihodnosti prav tega spomenika optimist, je to, da mu že njegov velikanski obseg daje možnost poklona obema videnjema zgodovine hkrati. Dejansko je dovolj velik, da zajame vse ideje, o katerih sem govoril v tej knjigi. Pot teče skozi kraje junaštva in kraje mučeništva in neodpustljive surovosti. Znotraj krovne pripovedi o osvoboditvi celine vključuje zgodbe o lokalnih zmagah in nacionalni slavi. Več možnosti ima za odtenke in raznolikost kot katerikoli drug spomenik v tej knjigi.

Imena spomenikov v izvirniku

1 | Mamajev kurgan – rus. Мамаев Курган; Mati domovina kliče – Родина-мать зовёт!
2 | Spomenik »štirje speči« (tudi »žalujoči«) – polj. pomnik »czterech śpiących« (»smutnych«), Spomenik bratstvu v orožju – polj. Pomnik Braterstwa Broni
3 | Spomenik marincem – ang. Marine Corps Memorial
4 | Spomenik izkrcanju Douglasa MacArthurja – ang. Douglas MacArthur Landing Memorial
5 | Spomenik bombniški enoti – ang. Bomber Command Memorial
6 | Svetišče padlih partizanov – it. Sacrario dei Caduti partigiani (di Bologna e provincia)
7 | Nacionalni spomenik – niz. Nationaal Monument (op de Dam)
8 | Spominski kompleks žrtev nankinškega pokola s strani japonskih osvajalcev – kit. 侵华日军南京大屠杀遇难同胞纪念馆 - 维基百科
9 | Kip miru – kor. 평화의 소녀상
10 | Katinski spomenik – ang. Katyń Memorial
11 |
Spomenik žrtvam nemške okupacije – madž. A német megszállás áldozatainak emlékműve; Živi spomenik – madž. Eleven Emlékmű

14 | Svetišče Jasukuni – jap. 靖国神社
15 | Mussolinijeva družinska kripta – it. Cripta della Famiglia Mussolini
16 | Hitlerjev bunker – nem. Führerbunker; Topografija terorja – Topographie des Terrors
17 | Park
Grūto – lit. Grūto parkas (sovietinių skulptūrų muziejus)
18 | Auschwitz (Državni muzej Auschwitz-Birkenau) – polj. Państwowe Muzeum Auschwitz-Birkenau
19 | Spomenik umorjenim evropskim Judom – nem. Denkmal für die ermordeten Juden Europas
20 | Spomenik žrtvam »ognjenega viharja« – nem.
Mahnmal für die Opfer des »Feuersturms«
21 | Kupola atomske bombe – Genbaku Dome – jap.
原爆ドーム; Kip miru – jap. 平和祈念像
22 | Slika v dvorani Varnostnega sveta ZN – ang. UN Security Council Chamber Mural (Mural for Peace)
23 | Jad Vašem – hebr.
יָד וַשֵׁם
24 | Katedrala v Coventryju – ang. Coventry Cathedral; »križ iz žebljev« – ang. Cross of Nails
25 | Pot osvoboditve Evrope – ang. Liberation Route Europe

PREBERITE TUDI

KNJIŽNO DELO JE IZŠLO V OKVIRU KULTURNEGA PROJEKTA IZDAJE KNJIG, KI GA SOFINANCIRA JAVNA AGENCIJA ZA KNJIGO REPUBLIKE SLOVENIJE.

 

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.