Še do brezplačne dostave. Brezplačno ob vsakem naročilu: roman Jennifer Egan Tatovi na obisku.

MORDA EKSISTENCIALISTE POTREBUJEMO BOLJ, KOT SE TEGA ZAVEDAMO

Nobene vnaprej začrtane poti ni, ki bi človeka vodila k odrešitvi; sam si jo mora nenehno ustvarjati. A pri tem je svoboden, odgovoren, brez izgovorov, in vse upanje je znotraj njega.

Jean-Paul Sartre

Sarah Bakewell, V KAVARNI EKSISTENCIALISTOV

Svoboda, bit in marelični koktajli

Prevedla Maja Novak

Na naslovnici prve izdaje knjige At the Existentialist Café (marec 2016). Maurice Merleau-Ponty (1908–1961), Jean-Paul Sartre (1905–1980), Simone de Beauvoir (1908–1986) in Albert Camus (1913–1960).

Na naslovnici mehke izdaje: Camus, Beauvoir in Sartre. (© Simone Massoni)

Velikana v tej zgodbi sta seveda Heidegger in Sartre a tiste, ki poznajo njuni deli Bit in čas ter Bit in nič, bo morda presenetilo, da sem ti veliki knjigi razsekljala in pomešala koščke kot čokoladne drobtine v piškotu, namesto da bi, recimo temu tako, postregla s celo tablico čokolade. Sploh pa se bo nazadnje morda pokazalo, da med misleci nista onadva tista, ki sta imela največ povedati.

Ta filozofa sta skupaj s Simone de Beauvoir, Edmundom Husserlom, Karlom Jaspersom, Albertom Camusom, Mauriceom Merleau- Pontyjem in drugimi tako se mi vsaj zdi sodelovala v večjezičnem, večstranskem pogovoru, ki je potekal od začetka stoletja do njegovega konca. Mnogi med naštetimi se niso nikoli srečali. Vseeno pa si rada predstavljam, kako skupaj sedijo v veliki, živahni kavarni duha, najverjetneje pariški, polni življenja in gibanja ter vsekakor naseljeni.

Ko pokukate skozi njena okna, najprej zagledate znane like, ki se med puhanjem iz pip prepirajo in nagibajo drug k drugemu, da bi poudarili, kar bi radi povedali. Na ušesa vam prihajata žvenketanje kozarcev in rožljanje skodelic; med mizami se smukajo natakarji. Sredi največje skupine, ki sedi čisto spredaj, sta debelušen možakar in elegantna ženska v turbanu, ki pijeta z mlajšimi prijatelji. V ozadju kavarne za mizami, kjer je tiše, sedijo drugi. Nekaj se jih vrti na plesišču; morda kateri od njih piše v zasebni sobi vrh stopnic. Nekje se povzdignejo jezni glasovi, hkrati pa v sencah tiho mrmrajo zaljubljeni pari.

Zdaj lahko vstopimo in sedemo: morda spredaj, morda v kak skrit kotiček. Tolikim pogovorom je treba prisluhniti, da človek komaj ve, kje naj začne vleči na ušesa.

A še preden pride natakar ... (str. 38–39)

Kaj eksistencializem sploh je?

Nekatere knjige o eksistencializmu sploh ne skušajo odgovoriti na to vprašanje, saj je eksistencializem težko opredeliti. Ključni misleci se glede tega ne strinjajo med seboj, nesoglasje pa je tolikšno, da boste skoraj zagotovo katerega od njih predstavili v napačni luči ali ga zanemarili, karkoli boste že rekli. Še več, jasno ni niti to, kdo je eksistencialist in kdo ne. Sartre in Beauvoirjeva sta bila med redkimi, ki so sprejeli to etiketo, pa še onadva sprva nerada. Drugi so jo zavračali, pogosto upravičeno. Nekateri glavni filozofi v tej knjigi so bili fenomenologi, nikakor pa ne eksistencialisti (Husserl, Merleau-Ponty), ali eksistencialisti, ne pa tudi fenomenologi (Kierkegaard); nekateri niso bili nič od tega (Camus), drugi pa so uporabljali obe oznaki, a so si pozneje premislili (Levinas).

Naj bo tako ali drugače, skušala bom opredeliti, kaj eksistencialisti počnejo. Opredelitev je tu za lažjo orientacijo, vsekakor pa jo lahko preskočite in se vrnete k njej, ko se bo za to pokazala potreba ali želja.

– Eksistencialiste zanima individualno, konkretno človekovo bivanje.
– O človekovem bivanju menijo, da je drugačno od bivanja drugih stvari. Druge entitete so, kar so, kot človek pa sem to, kar se v vsakem trenutku odločim narediti iz sebe.
Svoboden sem,
– zato sem
odgovoren za vse, kar naredim – vrtoglava misel, ki povzroča
tesnobo, neločljivo od človekovega bivanja.
– Po drugi strani sem svoboden samo znotraj dane
situacije, ki je lahko odvisna tako od mojih bioloških in psiholoških dejavnikov kot od fizičnih, zgodovinskih in družbenih spremenljivk v svetu, v katerega sem bil pahnjen.
– Kljub omejitvam vedno hočem nekaj več: strastno sem vpet v osebne
projekte vseh vrst.
– Zato je za človekovo bivanje značilna
dvoumnost: ukleščeno je v meje, vseeno pa je transcendentno in navdušujoče.
– Eksistencialist, ki hkrati misli kot
fenomenolog, ne ponuja jasnih pravil, kako se soočati s tem položajem, temveč se osredinja na opisovanje žive izkušnje, kakršna se nam kaže.
– Pri tem upa, da bo, dobro opisujoč izkušnjo, prišel tudi do njenega razumevanja in nas prebudil, da bomo odkrili načine, kako živeti bolj
avtentično življenje. (str. 39–40)

Tole ni linearna zgodovinska pripoved o pomembnih osebnostih moderne dobe, pač pa gre za spretno izrisane »značajevke« z vsemi konteksti, ki jih prinaša doba, v kateri so živeli in ustvarjali, hkrati pa gre tudi za kontekste, in to je pomembno, njihovih lastnih umov, kompleksnih tvorb, brez katerih pa bi bil dandanašnji svet bistveno drugačen.

Matej Krajnc

Foto: Tundi Eugenia Haulik

Vsebina

1. Kako grozno, gospod, eksistencializem!
2. K stvarem samim
3. Čarodej iz Meßkircha
4. O se-jevstvu in glasu vesti
5. Zobanje mandljevcev v cvetu
6. Nočem jesti svojih rokopisov
7. Okupacija in osvoboditev
8. Opustošenje
9. V živo
10. Plešoči filozof
11. Croisés comme ça
12. Oči najmanj privilegiranih
13. Potem ko si okusil fenomenologijo
14. Nedoumljivo cvetenje

Nedoumljivo cvetenje

Kjer skušamo doumeti cvetenje.

Znamenitih eksistencialistov in fenomenologov ni več in veliko generacij je že odraslo od leta 1945, ko je mlada Iris Murdoch odkrila Sartra ter vzkliknila: »Kako vznemirljivo – ne spominjam se ničesar podobnega.« To začetno navdušenje je danes teže podoživeti. Ob črno-belih fotografijah Sartra, ki za kavarniško mizico puha iz pipe, Beauvoirjeve v turbanu in zamišljenega Camusa z zavihanim ovratnikom lahko še vedno začutimo romantično nostalgijo. A vsi našteti se nikoli več ne bodo zdeli tako neposredni in nevarni kot nekdaj.

Po drugi strani so se eksistencialistične ideje in drža tako globoko zakoreninile v naši kulturi, da se komaj zavedamo, da so eksistencialistične. Vsaj v bogatejših državah, kjer ljudem ni treba premišljevati o neposrednejših potrebah, vsi govorijo o tesnobi, nepoštenju in strahu pred obveznostmi. Bojijo se, da ravnajo v slabi veri, čeprav ne uporabljajo tega izraza. Ob pretirani ponudbi potrošniških izdelkov se počutijo zbegane, hkrati pa se jim zdi, da imajo manj nadzora nad lastnim življenjem. Neopredeljena želja po ›resničnejšem‹ življenju jih žene, da – na primer – nekateri za konec tedna proti plačilu odhajajo v zatočišča, kjer jim tako kot otrokom igračke odvzamejo pametne telefone, da se lahko dva dni sprehajajo po pokrajini in se zbližujejo z drugimi ter s svojim pozabljenim jazom.

Neimenovani predmet poželenja se v tem primeru imenuje avtentičnost. Ta še vedno tako kot v petdesetih letih prejšnjega stoletja straši po sodobni zabavni industriji. Eksistenčna tesnoba je s strahom pred tehnologijo bolj kot kdajkoli povezana v filmih, kot so Iztrebljevalec Ridleyja Scotta, Matrica bratov Wachowski, Trumanov šov Petra Weira, Večno sonce brezmadežnega uma Michela Gondryja ali Ex machina Alexa Garlanda. Bolj tradicionalni eksistencialistični junaki, ki se spopadajo z vprašanji o smislu in odločitvah, nastopajo v Lepoti po ameriško Sama Mendesa, filmu Zresni se bratov Coen, filmu Locke Stevena Knighta in tako rekoč vseh filmih Woodyja Allena, vključno z Iracionalnim človekom, ki je naslov povzel po romanu Williama Barretta. V filmu Odbeetki Davida O. Russlla iz leta 2004 se eksistencialistična detektiva, mož in žena, ki tekmujeta med seboj, pričkata o razliki med turobnim in pozitivnim pogledom na življenje. Na drugem koncu temačnega spektra najdemo eksotične heideggerjevske filme Terrencea Malicka, ki je svoj podiplomski študij posvetil Heideggerju in prevedel nekatera njegova dela, preden se oprijel filma. Vsi ti med seboj razlikujoči se slogi filmske pripovedi se vrtijo okoli vprašanja človekovih identitete, smisla in svobode.

Morda se bo pokazalo, da je med temi temami v prvi polovici 21. stoletja največja uganka svoboda. V prejšnjem stoletju sem odraščala v naivni veri, da bom skozi življenje priča temu, kako je te neoprijemljive stvari iz dneva v dan več, tako v osebnem življenju kot v politiki. Na neki način se je to uresničilo. Po drugi strani so bile osnovne ideje o svobodi radikalno napadene in postavljene pod vprašaj na način, ki ga nihče ni predvidel, zato zdaj ne moremo doseči soglasja o tem, kaj svoboda je, zakaj jo potrebujemo, koliko je smemo dovoliti sebi in drugim, v kolikšni meri si jo smemo razlagati kot pravico do žalitev drugih ali kršenja predpisov in koliko smo je v zameno za udobje ter priročnost pripravljeni prepustiti od nas ločenim korporativnim entitetam. Edino, česar si ne moremo privoščiti, je to, da bi jo jemali za samoumevno.

Marsikatera naša negotovost o svobodi izvira iz negotovosti o naši temeljni biti. Znanstvena dela in revije nas zasipajo s trditvami, da nad samimi seboj nimamo nadzora: smo le skupek iracionalnih, a statistično predvidljivih odzivov, utvara o zavestnem, vseobvladujočem razumu pa je le krinka. Dopovedujejo nam, da takrat, kadar se odločimo sesti ali seči po kozarcu vode, kadar gremo na volitve ali se odločimo, koga bomo rešili v ›problemu tramvaja‹, v resnici sploh ne izbiramo, temveč se le odzivamo na to, kar nam narekujejo nagnjenja in miselne povezave onstran dosega našega razuma in volje.

Ob prebiranju takih zapisov se nam zazdi, da nam je misel o sebi kot nekakšnih nadzora nesposobnih mehaničnih sužnjev lastne biologije in okolja celo všeč. Sicer trdimo, da nas navdaja s tesnobo, a morda nas nekako tolaži – ker nas take misli odvezujejo odgovornosti. Varujejo nas pred eksistenčno tesnobo, ki spremlja zavedanje o samih sebi kot svobodnih nosilcih dejanj, odgovornih za svoje početje. Sartre bi temu rekel slaba vera. Še več, novejše raziskave so pokazale, da so tisti, ki so jih spodbujali, naj o sebi ne razmišljajo kot o svobodnih ljudeh, večkrat nagnjeni k neetičnemu ravnanju, to pa nam daje misliti, da gre le za nekakšen alibi.

Ali si torej resnično želimo razlagati svoje življenje in oblikovati prihodnost, kot da ne bi imeli ne resnične svobode ne pristno človeške podlage lastnega obstoja? Morda eksistencialiste potrebujemo bolj, kot se tega zavedamo.

*

Na tem mestu moram pri priči dodati, da ne mislim, da eksistencialisti ponujajo tak ali drugačen čudežen odgovor na vprašanja sodobnega sveta. Kot posamezniki in tudi kot filozofi so vsi počeli brezupne napake. Misli vsakogar od njih bi nas morale zaradi te ali one prevladujoče značilnosti navdajati z nelagodjem; delno zato, ker so bili eksistencialisti kompleksne osebnosti z mnogimi težavami – kar sicer velja za večino od nas. Za nameček so bile njihove ideje in življenje zakoreninjeni v temačnem, moralno sprijenem stoletju. Zaznamovali so jih politični prevrati in neuresničljiva hrepenenja njihovega časa, tako kot zdaj nas zaznamuje 21. stoletje.

Toda prav to je eden od razlogov, zakaj jih je treba brati znova. Opominjajo nas, da je človekov obstoj težaven in da se ljudje pogosto obnašamo na nepopisno zavržen način, vseeno pa nam kažejo, kako velike možnosti imamo, in nenehno opozarjajo na vprašanja svobode in biti, ki se jih ves čas trudimo pozabiti. Smeri, ki jih nakazujejo eksistencialisti, lahko raziskujemo, ne da bi morali v njih videti zgledne osebnosti ali vsaj zgledne mislece. Zanimivi misleci so in po mojem se prav zato splača ukvarjati z njimi. (str. 305–308)

Ko sem prvič brala Sartra in Heideggerja, sem menila, da podrobnosti filozofove osebnosti ali življenjepisa niso pomembne. Na področju filozofije je bilo to takrat pravoverno, temu pa je botrovalo tudi dejstvo, da sem bila premlada, da bi se lahko bolje zavedala zgodovine. Opajali so me koncepti, ne da bi upoštevala njihovo razmerje do dogodkov in vseh nenavadnih podrobnosti življenja njihovih avtorjev. Pustimo življenje; pomembne so ideje.

Trideset let pozneje sem prišla do nasprotnega prepričanja. Ideje so zanimive, a ljudje so precej zanimivejši. Zato se bom med vsemi eksistencialističnimi deli najteže naveličala avtobiografije Simone de Beauvoir z njenimi portreti človeške kompleksnosti in večno spreminjajoče se substance sveta. Ponuja nam vso silovitost in živahnost eksistencialističnih kavarn, pa tudi »žvepleno nebo nad morjem oblakov, škrlatni ileks, bele leningrajske noči, zvonove osvoboditve, oranžno luno nad Pirejem, rdeče sonce, ki vzhaja nad puščavo« – in vse drugo žlahtno, fosforescentno cvetenje življenja, ki se nam kaže tako dolgo, dokler nam sreča dovoljuje, da ga izkušamo. (str. 314)

Ali si torej resnično želimo razlagati svoje življenje in oblikovati prihodnost, kot da ne bi imeli ne resnične svobode ne pristno človeške podlage lastnega obstoja? Morda eksistencialiste potrebujemo bolj, kot se tega zavedamo. 

Nastopajoči

Nelson Algren (1909–1981) | Hannah Arendt (1906–1975) | Raymond Aron (1905–1983) | James Baldwin (1924–1987) | Hazel Barnes (1915–2008) | William Barrett (1913–1992) | Jean Beaufret (1907–1982) | Simone de Beauvoir (1908–1986) | Jacques-Laurent Bost (1916–1990) | Franz Clemens Brentano (1838–1917) | Sonia Brownell (poročena Orwell, 1918–1980) | Albert Camus (1913–1960) | Ernst Cassirer (1874–1945) | Jean Cau (1925–1993) | Anne-Marie Cazalis (1920–1988) | Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881) | Hubert Dreyfus (1929–2017) | Jacques Duclos (1896–1975) | Ralph Ellison (1914–1994) | Frantz Fanon (1925–1961) | Eugen Fink (1905–1975) | Hans-Georg Gadamer (1900–2002) | Jean Genet (1910–1986) | Alberto Giacometti (1901–1966) | J. Glenn Gray (1913–1977) | Juliette Gréco (1927) | Václav Havel (1936–2011) | Georg Wilhelm Friedrich Hegel (1770–1831) | Elfride Heidegger (roj. Petri, 1893–1992) | Fritz Heidegger (1894–1980) | Martin Heidegger (1889–1976) | Friedrich Hölderlin (1770–1843) | Edmund Husserl (1859–1938) | Malvine Husserl (roj. Steinschneider, 1860–1950) | Gertrud Jaspers (roj. Mayer, 1879–1974) | Karl Jaspers (1883–1969) | Francis Jeanson (1922–2009) | Hans Jonas (1903–1993) | Walter Kaufmann (1921–1980) | Søren Kierkegaard (1813–1855) | Arthur Koestler (1905–1983) | Olga Kosakiewicz (1915–1983) | Wanda Kosakiewicz (1917–1989) | Viktor Andrijovič Kravčenko (1905–1966) | Ludwig Landgrebe (1902–1991) | Claude Lanzmann (1925–2018) | Elisabeth Le Coin ali Lacoin (1907–1929) | Henri Lefebvre (1901–1991) | Michel Leiris (1901–1990) | Emmanuel Levinas (1906–1995) | Claude Lévi-Strauss (1908–2009) | Benny Lévy (1945–2003) | Karl Löwith (1897–1973) | György Lukács (1885–1971) | Norman Mailer (1923–2007) | Gabriel Marcel (1889–1973) | Herbert Marcuse (1898–1979) | Tomáš Garrigue Masaryk (1850–1937) | Albert Memmi (1920) | Maurice Merleau-Ponty (1908–1961) | Max Müller (1906–1994) | Iris Murdoch (1919–1999) | Friedrich Wilhelm Nietzsche (1844–1900) | Paul Nizan (1905–1940) | Jan Patočka (1907–1977) | Jean Paulhan (1884–1968) | Heinrich Wiegand Petzet (1909–1997) | Jean-Paul Sartre (1905–1980) | Stephen Spender (1909–1995) | Edith Stein (1891–1942) | Olivier Todd (1929) | Frédéric de Towarnicki (1920–2008) | Herman Leo van Breda (1911–1974) | Boris Vian (1920–1959) | Michelle Vian (roj. Léglise, 1920–2017) | Simone Weil (1909–1943) | Colin Wilson (1931–2013) | Wols (Alfred Otto Wolfgang Schulze, 1913–1951) | Richard Wright (1908–1960)

Predavanje Sarah Bakewell, Rhodes College (Memphis, Tennessee, ZDA), 2017. Začetek na 10:50.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.