Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu podarimo avtobiografijo Isaaca B. Singerja Ljubezen in izgnanstvo.

VSTOPILI SMO V NOVO DOBO EKSTREMIZMA. KAR JE BILO NEKOČ OBROBJE, JE ZDAJ OSREDJE ...

Slogani skrajne desnice so si utrli pot na uradne predvolilne plakate in v volilne manifeste. Prej apolitične spletne subkulture so postale politične, politični prostor pa je prevzel bizarne kulturne prvine spletnih skupnosti. Zabava in zlo sta združila sil, zaradi česar je težje razlikovati med neškodljivo potegavščino in kriminalnim dejanjem, ki zahteva kazenski pregon.

Julia Ebner, V TEMI

Skrito družbeno življenje ekstremistov

Prevedla Aleksandra Rekar

Julia Ebner se je pogumno in tudi za ceno kasnejših groženj s smrtjo podala na teren, da bi raziskala globoke korenine skrajnih ideologij sovraštva: infiltrirano in prikrito se je družila s skrajneži, neonacisti, konspiracisti in džihadisti, zaradi katerih postaja naš svet vedno bolj ekstremen in ekstremističen, črn in temačen, zarotniški in radikalen. Njen neteoretski in skrajno empiričen pristop ji je pri analizi omogočil neposreden vpogled v drobovje delovanja skupin v ZDA in Evropi, ki z lahkoto uporabljajo splet ne samo za propagandno širjenje svojih nevarnih idej, temveč tudi kot sredstvo za načrtno rekrutacijo, mreženje in mobilizacijo ranljivih duš, ujetih v miselne blodnje nacionalizma, rasizma in ksenofobije. Za avtorico je ob trenutni pandemiji koronavirusa poglavitna težava infodemija, z njo pa tudi načrtno vodeni razmah radikalnih gibanj in spletnih skrajnežev, ki s sovražnim govorom in nasiljem zastrupljajo in ogrožajo našo družbo. Zelo sveža raziskava, ki ponuja lažje razumevanje prodora ekstremističnih idej tudi v slovenskih razmerah.

Boris Vezjak

Namen moje knjige je osvetliti družbeno razsežnost digitalnih ekstremističnih gibanj. Skrajneži vsepovsod okrog nas vsakodnevno vzgajajo nove člane in zastrašujejo nove nasprotnike. Posledice tega lahko vplivajo na naše vsakodnevno življenje, včasih tudi na nepričakovane načine. Marca 2016 so po severnoameriških fakultetnih kampusih tiskalniki začeli sami od sebe tiskati neonacistične letake. Julija 2018 je Hamas ustvaril lažno aplikacijo za zmenke, opremljeno z zlonamernim programom, skritim za ukradenimi profili mladih žensk, in z njo ciljal na stotine enot Izraelskih obrambnih sil (IDF). Trdo linijo kampanj za brexit so pospeševala QAnonova mednarodna omrežja teorije zarote. Januarja 2019 so skrajno desni hekerji spravili v javnost osebne podatke stotin nemških politikov. Marca 2019 pa se je zgodilo, da je živi prenos najsmrtonosnejšega novozelandskega terorističnega napada postal viralen.

Novejše smernice odzivanja na ekstremizem se največkrat ne zmenijo za skupinsko dinamiko, ki je v igri v zdajšnjih ohlapnih ekstremističnih spletnih omrežjih. Četudi to niso več tradicionalno organizirane skupine, pa so njihovi kulturni, antropološki in psihološki vidiki še naprej ključni dejavniki njihove privlačnosti in vpliva. Upam, da bom z razkritjem nastajajočih družbeno-tehnoloških izzivov dosegla, da bodo snovalci politik na novo pretehtali svoje zdajšnje okorno tehnološko in pravno odzivanje. In naposled: ne moremo se vedno zanašati na to, da bodo politiki, varnostne sile ali zasebni sektor namesto nas reševali naše težave. Na skupinske dinamike, ki zdajšnja ekstremistična gibanja delajo tako uspešna, ne bosta vplivala ne orožje ne cenzura. Novi zakoni in regulative rešijo le majcen drobec sestavljanke, in še to začasno ter brez jamstva, da na koncu ne bodo imeli nasprotnega učinka.

Pristop, ki bi bil v večji meri usmerjen na človeka, bi pomenil, da bi lahko sleherni bralec prispeval k preprečevanju širjenja mizantropskih in protidemokratičnih ideologij. Po tistem, ko sem več let opazovala, kako delujejo ekstremistične skupine in kako izpopolnjujejo svoje taktične usmeritve, sem prepričana, da nič ne deluje močneje, kot je oborožitev ljudi z znanjem o tem, kako skrajneži skušajo izkoristiti naše šibkosti, tako v spletnem kot siceršnjem življenju. Prav to, da sem se naučila trikov, ki tičijo za ekstremističnimi dejavnostmi, je preprečilo, da med raziskovanjem nisem zdrsnila v kolesje njihovih radikalizacijskih strojev. Želim si, da bi ta knjiga pomagala drugim, da se zaščitijo pred tem, da bi jih skrajneži radikalizirali, z njimi manipulirali ali jih ustrahovali.

(Uvod, str. 18–19)

Foto: Phil Coomes, BBC

JULIA EBNER (1991) je diplomirala iz filozofije in mednarodnega poslovanja ter magistrirala iz zgodovine in mednarodnih odnosov. Kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za strateški dialog (ISD) v Londonu vodi projekte, povezane s spletnim ekstremizmom, širjenjem dezinformacij in sovražnim govorom. Svoje izsledke ponuja številnim vladam in parlamentarnim delovnim telesom, delovala je kot svetovalka Združenih narodov, Nata in Svetovne banke. Njeni novinarski prispevki izhajajo v časnikih in revijah, kot so Guardian, Independent, Prospect, Newsweek in drugi, bila je tudi ključna sodelavka pri nastajanju dokumentarnega filma ITV o militantnih odzivih na brexit in oddaje Radia 4 o ženskah na skrajni desnici. Njena prva knjiga, The Rage: The Vicious Circle of Islamist and Far-Right Extremism (2017) – Bes: začarani krog islamističnega in skrajno desnega ekstremizma, je bila Spieglova uspešnica, avtorica je bila nominirana za književno nagrado medijske družbe Norddeutsche Rundfunk (NDR Kultur Sachbuchpreis), v Avstriji pa je prejela priznanje Bruna Kreiskyja. Za mednarodno uspešnico V temi (Going Dark: The Secret Social Lives of Extremists, 2019) je leta 2020 prejela avstrijsko nagrado za najboljše delo na področju humanistike in družboslovja (Wissenschaftsbuch des Jahres). Bila je nominirana za nagrado Zlato bodalo za stvarno književnost (ALCS Gold Dagger for Non-Fiction), med najboljše knjige leta sta jo uvrstili knjigarniška mreža Waterstones in medijska družba Telegraph.
   Julia Ebner živi v Londonu.

Rdeča tabletka za začetnike: pod krinko z Generacijo identitete

»Živijo, Jenni!« Pred tradicionalno kavarno Prückel v zgodovinskem jedru Dunaja me pričaka visok fant s pravokotnimi očali in kratkimi, z gelom namazanimi lasmi. Videti je skoraj preveč normalen, da bi bil beli nacionalist: nima ne vidnih tetovaž ne fašistično zabritih las na zatilju in sencih, kar je sicer značilna pričeska alternativne desnice.

»O, živijo! Edwin?« Vprašanje je zgolj retorično. Regionalnega vodjo Generacije identitete (GI) prepoznam po njegovih raznovrstnih medijskih nastopih. Ne nazadnje je vidna osebnost evropskih identitarcev. Da sem se lahko dogovorila za to prvo srečanje v živo, je bilo potrebnih več mesecev ponujanja verodostojnih zgodb po spletnih omrežjih Generacije identitete ter več tednov izmenjavanja esemesov s člani avstrijske in britanske Generacije identitete.

Nerodno mu stisnem roko, se sramežljivo ozrem po sosednjih mizah, nato pa se usedem zraven Edwina Hintsteinerja. Moja svetla lasulja se barvno ujema s čopkom na profilni sliki mojega lažnega računa na Twitterju. Zapomni si, si rečem, tvoje ime je Jennifer Mayer, si študentka filozofije iz Avstrije, ki je v okviru študijske izmenjave za en semester prišla v London. Prevzem lažne identitete se ne razlikuje veliko od oblikovanja romanesknega lika. Če ne poznaš njegove preteklosti, zdajšnjosti in prihodnosti, se tvoja zgodba nikomur ne bo zdela verodostojna.

Ker je dan avstrijskih splošnih volitev, večina ljudi okrog naju srka kavo in razpravlja o verjetnem volilnem izidu. Edini par oči, ki naju opazuje, pripada elegantno oblečeni starejši ženski, ki dvigne pogled z levosredinskega dnevnika Standard. Dvomim, da je prepoznala bodisi njega bodisi mene.

Takrat se mi ni niti sanjalo, da bo Edwin že kmalu zaslovel med avstrijskimi upokojenci. Nekaj mesecev pozneje, januarja 2018, na mednarodni dan spomina na holokavst, bo avstrijske starejše generacije šokiral, medije pa spravil v vročico z naslednjim tvitom: »Ko živiš dlje, kot si koristna, obenem pa si tako napumpana s feminizmom, da se nikoli še štrikati nisi naučila.« Njegov tvit je bil neposreden napad na nestrankarsko gibanje Babice proti desnici (Omas gegen Rechts) in na njihov protest proti Akademskemu plesu (Akademikerball), vsakoletnemu plesu v organizaciji skrajno desne Avstrijske svobodnjaške stranke (Freiheitliche Partei Ősterreichs; FPŐ), ki je postal priljubljeno shajališče skrajno desnih vplivnežev iz vse Evrope. Ta tvit pa ni postal tako kontroverzen samo zato, ker je nespodobno napadel združenje babic. Naj je bilo namerno ali ne, Lebensunwertes Leben, »Življenje, nevredno življenja«, je bila fraza, ki jo je Hitler oktobra 1939 uporabil v svojem dekretu, s katerim je ukazal sistematično pobijanje vseh, ki so veljali za preveč šibke, prizadete ali manjvredne, da bi si zaslužili živeti. Poleg 6 milijonov Judov, 200 000 Romov in 70 000 homoseksualcev, kolikor so jih pobili nacisti, so v okviru svojega programa evtanazije umorili tudi 300 000 invalidnih in starejših ljudi. Zveza upokojencev Avstrije se je pridružila plazu obsodb in kritizirala Hintsteinerja zaradi njegove »ostudne izbire besed«.

»No, povej mi kaj o sebi. Kako to, da se zanimaš za Generacijo identitete? Si bila predtem sploh politično dejavna?« Edwinu ni ravno do kramljanja, pomislim.

»Niti ne, nekaj malega prostovoljnega dela in razdeljevanja letakov za FPO,« mu rečem, vzamem v roke telefon, kot da preverjam, ali je prispelo kako sporočilo. »Kot veš, sem bila v stiku z Martinom.« V resnici sem se po tistem, ko sem odkrila, da Generacija identitete namerava ustanoviti podružnico v Združenem kraljestvu, pridružila njeni britanski ekipi. Martin Sellner, avstrijski vodja gibanja, se je nemudoma oglasil in predlagal srečanje na Dunaju. Toda Martin je danes zaposlen: na Frankfurtskem knjižnem sejmu predstavlja svojo novo knjigo o identitarcih. V družbi 7000 založnikov iz stotih držav prav njegova mala, skrajno desna založba Antaios priteguje vso medijsko pozornost. Torej sem se namesto z njim srečala z Edwinom in šele pozneje izvedela, da so medtem, ko sva pila kavo, spopadi med identitarci in nasprotnimi protestniki na knjižnem sejmu pripeljali do nekaj aretacij, govorilo pa se je tudi o vzklikih »Sieg Heil«.

Naročim si kapučino s sojinim mlekom in svojo izbiro nemudoma obžalujem. Edwin me presenečeno pogleda, čeprav ni tako osupel kot natakar: »Oprosti, gospodična, ampak v tradicionalni dunajski kavarni sva. Tu se ne gremo sojinega mleka.«

Edwin se zasmeji. »Kako dolgo, praviš, da živiš v Londonu? »Ne zmeni se za moj nebogljeni nasmešek. »Veš, kaj se mi zdi zanimivo?« nadaljuje in zvija žličko. »Izkazalo se je, da k nam prihaja čedalje več ljudi, ki jih politika v resnici sploh ne zanima prav zelo.« Za hip se mu na obrazu zariše ponos. »Postali smo središčna točka za mlade; če želijo spremeniti stvari, ne gredo več k FPO, ampak pridejo naravnost k nam.« Edwin se je Generaciji identitete pridružil po tistem, ko je bil dejaven v podmladku FPŐ. »O nas moraš vedeti nekaj stvari, recimo: nismo taki kot stari naciji – etnopluralisti smo.«

Za mizo nasproti naju sedi gejevski par. Njun pogovor nenadoma potihne. Osramočena, ker me vidita skupaj z enim od vodij odkrito homofobnega gibanja, stišam glas. »Etnopluralisti …« ponovim.

»Tako, ja.« Edwin se ne trudi, da bi govoril tiše. »Za nas je identiteta povezana tako s kulturo kot z etnično pripadnostjo. Edini način, kako lahko Evropa prepreči zamenjavo – etnično in kulturno –, je v tem, da priseljence drži zunaj svojih meja,« pojasni. Cilj Generacije identitete je, kot pravi izjava o poslanstvu skupine, ustvariti homogene družbe – družbe, v katerih se ne bodo mešale različne rase in kulture. Po njenem mnenju je prvi korak do tega zapreti vse meje. Ker pa priseljence vidi kot grožnjo, celo tiste, ki so že tukaj, to ne bo dovolj. Drugi korak bo torej repatriacija teh priseljencev, vključno s priseljenci druge in tretje generacije, ne glede na to, kakšne ukrepe bi to konkretno utegnilo zahtevati. /.../

 

Vsebina

   Predgovor
   Uvod

Prvi del Rekrutacija

1 | Samo za belce: neonaciji me rekrutirajo
2 | Rdeča tabletka za začetnike: pod krinko z Generacijo identitete

Drugi del Socializacija

3 | Trad Wives: pridružim se protifeministkam
4 | Samo za sestre: predstavijo me džihadističnim nevestam

Tretji del Komunikacija

5 | Infovojne: soočenje z novim medijskim imperijem Tommyja Robinsona
6 | Vojne memov: podtalno v največji evropski vojski trolov

Četrti del Mreženje

7 | Zavezništvo Alt-Tech: povezovanje radikalcev po vsem svetu
8 | Sledite Q-ju: v bizarnem svetu teoretikov zarot

Peti del Mobilizacija

9 | Združiti desnico: opazovanje charlottesvilske zarote alternativne desnice
10 | Schild & Schwert: udeležim se neonacističnega glasbenega festivala

Šesti del Napad

11 | Črni klobuki: urjenje pri Isisu in neonacističnih hekerjih
12 | Igrificirani terorizem: znotraj subkultur, ki so bile v ozadju novozelandskega napada

Sedmi del Bo prihodnost temna?

13 | Vse se je začelo tako lepo
14 | Deset napovedi za leto 2025
15 | Deset rešitev za leto 2020

»Ali imaš kakega prijatelja, ki je že pri GI?« Odkimam. »Zanimivo!« vzklikne. »Tisti, ki k nam ne pridejo prek osebnih stikov, navadno najdlje ostanejo v GI,« mi pojasni. »V zadnjih letih se pogosteje dogaja, da se ljudje pridružijo samoiniciativno, večinoma po zaslugi družbenih omrežij.«

Tedaj se oglasi Edwinov telefon. Opraviči se in odgovori na esemes novinarja belgijskega dnevnika Le Soir. »V zadnjem času so intervjuji za medije kar stresni,« prizna. Mednarodno zanimanje za nedavni avstrijski obrat v desno je namreč čedalje večje. Zdaj ni več živčen, mi pove, veliko preveč jih je že opravil. Sploh pa večinski, mainstreamovski mediji ponujajo samo lažne novice, pravi, vendar »jih potrebujemo, saj nas brezplačno oglašujejo«.

Zanje so pomembnejša družbena omrežja. »Prav zato smo zagnali Patriot Peer!« Generacija identitete obljublja, da bo s to novo aplikacijo »povezala tiho večino« in »upor spremenila v igro«. Vse je igrificirano: s tem, ko se povezuješ z drugimi patrioti, lahko celo zbiraš točke, kar izboljša tvoj rang. Edwin mi pove, da želijo izstopiti iz povsem akademskih krogov: »Ne bomo se oglaševali samo po univerzah, ampak želimo izvajati tudi kampanje, s katerimi bomo rekrutirali po šolah, javnih kopališčih in na drugih javnih krajih, ki jih obiskujejo mladi.«

Tudi zato so njihove dejavnosti v resničnem svetu pospremljene s prefinjenimi spletnimi trženjskimi operacijami, katerih namen je čim bolj povečati njihov vpliv in doseg med mladimi. Poleti 2017 so najeli štiridesetmetrsko ladjo C Star, da bi nevladnim organizacijam, ki delujejo na območju Sredozemskega morja, onemogočili reševanje utapljajočih se beguncev. Predvsem po zaslugi njihovega hiperaktivnega objavljanja na družbenih omrežjih je ta misija postala splošno znana pod ključnikom (hashtagom) #DefendEurope: vsak dan so svoje dejavnosti na C Star neposredno prenašali prek Facebooka in Twitterja, na Instagramu pa objavljali fotografije svojih zagorelih teles v trendovskih kopalkah. /.../

 

»Imaš za zvečer kake načrte? Če bi se rada srečala z drugimi identitarci – nameravamo iti na volilno zabavo FPŐ. Bi šla zraven?« Obotavljam se, ko pa doda, da sta »kokakola in club-mate že na ledu«, se mi skoraj zaleti kava. Club-mate, energijska pijača, ki je bolj v berlinskem slogu, ni ravno nekaj, kar bi povezovala z belimi nacionalisti. Moje sojino mleko za nipsterje očitno ni pretirano hipstersko. (Nipsterji oziroma nacistični hipsterji so mladi neonacisti, ki so se preobrazili tako, da so sprejeli prvine hipsterske mode in kulture.)

»Žal me zvečer čaka družinski dogodek.« (str. 38–45)

Ta kultni prizor je za mednarodno alternativno desnico
postal vir navdiha, upanja in samozanikanja. Rekruterji to
filmsko metaforo uporabljajo z namenom, da bi svoje simpatizerje
prepričali, da so ujeti v iluzornem svetu, ki ga je
ustvaril »globalni establišment«. V svoji obsedeni želji, da
bi »razkrili resnico«, so nekateri po delu bedeli še pozno v
noč, zbirali »rdeče tabletke« in jih skladiščili v velike podatkovne
zbirke. (str. 34)

Naložite si PDF s povezavami na spletne strani, na katere se avtorica sklicuje v opombah.

Infovojne: soočenje z novim medijskim imperijem Tommyja Robinsona

Stephen Yaxley-Lennon (ali Tommy Robinson), ustanovitelj Angleške obrambne lige in mednarodni obraz protiislamizma, proti meni usmeri mikrofon. »Zakaj ste me označili za belega supremacista?« kar naprej sprašuje.

Njegov glas je miren, ne potrebuje pištole ali noža. Njegovo edino orožje je kamera, ki sleherno mojo besedo v živo pretaka njegovim stotisočem sledilcem na družbenih medijih. Obet, da se boš javno osramotila, pa je lahko bolj strašljiv kot misel na smrt. Snemalec ob njem, skrajno desni aktivist Caolan Robertson, vidno uživa v snemanju prepadenosti in strahu, ki se mi rišeta na obrazu.

Topel majski dan leta 2017 je, mi pa smo v ilegali, na dozdevno tajni lokaciji. Skupine, kot sta Isis in Al Kaida, so razpisale nagrado za glavo mojih šefov v protiekstremistični organizaciji Quilliam (Quilliam Foundation): Maajida Nawaza, nekdanjega rekruterja Hizb ut-Tahrirja, in Nomana Benotmana, nekdanjega voditelja Libijske bojne skupine. To ni ravno vzdušje, v katerem bi bili nenapovedani obiskovalci dobrodošli.

Po tistem, ko sem se infiltrirala v Angleško obrambno ligo in v Guardianu objavila članek o internacionalizaciji ultranacionalizma, sem postala nasprotnica Tommyja Robinsona. Toda ne jaz in ne moj delodajalec nisva njegova primarna tarča. Njegov glavni cilj je ožigosati »osrednje medije« kot vire lažnih novic, branje in klike pa preusmeriti na »alternativne informativne vsebine« kanadskega skrajno desnega novičarskega vira Rebel Media.

Ker sem si na YouTubu ogledala videe voditelja Angleške obrambne lige, ki prikazujejo, kako je vdrl v prostore portala Wales Online, Guardianovega novinarja pa obiskal kar na domu, poznam njegovo igro. Zdaj bom postala tretja novinarka, ki bo nastopila v njegovi priljubljeni seriji »Troll Watch«. Boleče se zavedam, da vsaka beseda, ki jo izrečem, ne bo prikazana samo na portalu Rebel Media, ampak bo razširjena po množici platform družbenih omrežij.

Ta nova senzacionalistična oblika poročanja je del trajnega skrajno desničarskega boja proti tradicionalnim medijem. Za Tommyja Robinsona je »Troll Watch« v enaki meri igra moči kot zabavna potegavščina. Izbere si kateregakoli novinarja, ki ga je povezoval z rasizmom, belim supremacizmom ali s skrajno desnim ekstremizmom. V mojem primeru so ga k soočenju spodbudile naslednje vrstice iz mojega članka v Guardianu:

O tem, da se je skrajna desnica premaknila z obrobij v osrednji tok, priča ogromna podpora, ki so jo bela supremacistična gibanja dobila pri digitalnih domorodcih. Njihovih sledilcev je pogosto več, kot jih imajo glavne politične stranke: več kot 200 000 sledilcev računa Tommyja Robinsona na Twitterju je skoraj enako številu sledilcev Therese May.

»Torej bom dobesedno vkorakal tja noter in zahteval, naj utemelji svoje obtožbe,« reče Tommy v kamero, preden vstopi v našo pisarno. »Čas je že, da se vsak novinar, ki v Združenem kraljestvu piše zgodbe, s katerimi demonizira in sili k molku kritiko, ki prihaja iz vrst delavskega razreda, iz oči v oči sooči z osebo, o kateri govori.«

Video prikazuje Tommyja Robinsona, kako si utira pot mimo recepcije in naprej v stavbo, nato pa se po stopnicah pritihotapi v našo pisarno. »Julia?« Ko zagledam Tommyja Robinsona, kako hodi proti meni, njegov snemalec pa snema vsak njegov korak, sprva ne morem verjeti očem. Videti je, da pojasnilo, da krši naša varnostna pravila, ne zaleže. Ko mu povem, da ga nisem izrecno označila za belega supremacista, se le še bolj ujezi. Ko moji kolegi Robinsona poskušajo s silo spraviti skozi vrata in ga držati stran od očesa kamere, stvari postanejo še bolj kaotične. Izbruhne pretep, Robinson pa moje kolege obtoži, da so mu uničili kamero in ukradli mikrofone. V obupanem poskusu preprečiti, da se kdo poškoduje, predlagam, da greva z Robinsonom v višje nadstropje, in ves čas ponavljam: »Pripravljena sem na dialog.«

Toda Robinson ni iskal dialoga, toliko že vem. Iskal je konflikt, ki bo zabaval njegove gledalce in povečal mesečno število naročil na njegov kanal. Upal je, da bo dobil gradivo, ki mu bo v pomoč pri načrtnem blatenju »osrednjih medijev«. »Dajva, opraviva to vsaj pošteno. Narediva intervju za neodvisni medij, ki ne bo izpustil ene same vrstice.« To mu predlagam, čeprav vem, da je obsojeno na neuspeh. Strinjati se ne moreva niti o definiciji »neodvisnega medija«.

»Guardian je propagandni stroj,« mi reče Robinson in se smeji mojemu predlogu, da bi pritegnila BBC.

Ko pride policija, Tommy Robinson pa odide, se začne resnična informacijska bitka. To, kar sledi v naslednjih nekaj dnevih, je verižna reakcija poročanja po alternativnih medijih v ZDA, Združenem kraljestvu in Evropi. Breitbart, Jihad Watch, Geller Report in Gates of Vienna vsi po vrsti objavijo naslove, kot je »Zadeva Tommy Robinson proti Quilliamu kaže, da primež, v katerem je establišment držal politični narativ, popušča«. Njihov skupni cilj je ožigosati »osrednje medije« kot nezanesljive vire informacij.

Raheem Kassam, nekdanji glavni urednik Breitbart News London, piše, da se »dinamika med mediji establišmenta, naj gre za Guardian ali BBC, in alternativnimi oblikami boja proti tistemu, kar je Tommy označil kot ›lažne novice‹ o sebi, kakršnim je bil podvržen že leta, spreminja«. Že samo video na »Troll Watchu« pritegne na stotisoče ogledov, na milijone vtisov in na ducate komentarjev:

 

»Morali bi ga poimenovati ›Tommy Puška‹, saj je prava strojnica resnice!«
»Smo samo ljudje, siti laži, s katerimi nas futrajo OM.«
»Dobro opravljeno, Tommy, postavil si se proti tem drekačem, ki širijo lažne novice!!!!«
»FUL MI JE VŠEČ!!! VSTANIMO PROTI TEM LAŽNIVCEM!!!!!!«

Dva tedna pozneje se znajdem v fensi kavarni Crowne Plaza v središču Londona; sedim nasproti svojega glavnega direktorja Harasa Rafiqa, da bi se pogovorila o naslednjih korakih. Naša pisarna je zaprta, policija pa raziskuje vrsto grozilnih klicev in sporočil, ki smo jih prejeli moji kolegi in jaz. Medtem ko čakava na kavo, na Twitterju preverim, ali so prispele kake nove grožnje s smrtjo in žalitve. »Sporočilo novinarjem: če boste v medijih LAGALI o nas, za vas ne bo NOBENEGA varnega kraja. Za svoje laži boste poklicani na zagovor,« se glasi eden od tvitov Tommyja Robinsona.

»Kaj se bo torej zgodilo, če ne bom podala javne izjave?« vprašam po petih minutah pogovora.

»Ne boš več raziskovala skrajne desnice, jaz pa bom poskrbel, da tvoja knjiga ne bo izšla,« odgovori Haras. Brez mojega vedenja ali privoljenja je Quilliam na zasebnem sestanku Tommyju Robinsonu obljubil, da bo umaknil moje trditve in se mu opravičil zaradi povezovanja Angleške obrambne lige z belimi supremacističnimi gibanji. V zameno bo Tommy Robinson »ustavil svoje pse«.

»Ampak Guardianu nočem zasaditi noža v hrbet. In stojim za svojo analizo,« rečem. »Lahko tudi dokažem, da se njegovi podporniki pokrivajo s podporniki belih supremacističnih gibanj. Oba veva, da Tommy Robinson hoče samo diskreditirati tradicionalne informativne medije.«

»Na stvar poglej takole: če bi se tvojim kolegom kaj zgodilo, bi morala živeti s to odgovornostjo. Odločitev je tvoja.« S težavo požrem slino: kako se bom lahko še kdaj pogledala v ogledalo, če bom podala izjavo, ki nasprotuje mojim načelom? »Dal nam je štiriindvajset ur,« sklene, preden dobi račun. Zdi se, da Robinsonova taktika ustrahovanja učinkuje: svoj megafon, ki grmi po družbenih omrežjih, zna uporabiti kot vzvod za učinkovito utišanje kritičnih glasov.

Manj kot štiriindvajset ur po tistem, ko nisem hotela podati izjave, prejmem e-sporočilo svojega šefa. V njem ni nič drugega kot dve disciplinski opozorili in odpoved.

Neprofesionalno vedenje – neupoštevanje navodil generalnega direktorja
[…] na voljo sta vam bila dva tedna za razmislek o pisni izjavi, ki so jo zahtevali od vas. […] Niste mi pustili druge možnosti, kot da vam napišem tole drugo disciplinsko pismo. Na podlagi pogovora na današnjem sestanku je razvidno, da je vaš pogled na to področje dela v konfliktu s pogledom naše organizacije, torej mi še enkrat niste pustili možnosti, da bi ukrepal kako drugače.

Težko je verjeti, da sem bila zaradi desnega skrajneža ob svojo prvo službo.

Sredi pisanja odgovora Quilliamu, samo nekaj minut po prejemu sporočila o odpovedi, me moj e-poštni sistem nepričakovano izključi. Vsi moji službeni računi so uničeni, vsi moji dostopi preklicani. (str. 101–105)

Vojne memov: podtalno v največji evropski vojski trolov

Sociodemografska raziskava je pokazala, da je pri moških 1,76-krat večja verjetnost, da bodo ustvarjali in širili sovražne spletne vsebine, kot pri ženskah. Neka druga raziskava je prišla do tega sklepa: razlog za to, da so moški bolj nagnjeni k antisocialnim dejavnostim na Facebooku, kot je trolanje, je v tem, da so bolj narcistični. Na drugi strani pa so ženske pogosteje žrtve spletnega sovraštva. Študija Raziskovalnega centra Pew je pokazala, da so ženske veliko pogosteje izpostavljene spletnemu zalezovanju in spolnemu nadlegovanju kot moški. Sklepi, do katerih so prišli raziskovalci iz organizacije Amnesty International in družbe Element AI, so še bolj šokantni: leta 2017 je bila vsakih trideset sekund žrtev sovražnega govora na Twitterju političarka ali novinarka. Na javno izpostavljene ženske v Združenem kraljestvu in ZDA, z britanskimi poslankami in članicami ameriškega kongresa vred, je bilo uperjenih skupno 1,1 milijona sovražnih tvitov.

Priročnik Generacije identitete o medijskem gverilskem bojevanju neposredno priporoča ciljanje »mladih žensk, ki so prišle naravnost z univerze. To so klasične žrtve, ki ne prenesejo prav veliko. Zlahka jih je raztrgati.« Zatem knjižica svetuje: »Uporabite vsa dostopna sredstva, ničesar ne izpustite. Poskrbite, da boste imeli pripravljen repertoar žaljivk, ki ga boste lahko prilagodili svojemu nasprotniku.«

Številne vidne umetnice, aktivistke in političarke po Evropi in ZDA so bile vedno znova tarče spletnih trolov. Angleška pevka Lily Allen se je po tistem, ko je bila tarča več valov spletnega nadlegovanja, tudi v zvezi s svojim mrtvorojenim sinom, celo odločila zapustiti Twitter. Britanska konservativna poslanka Nicky Morgan je postala žrtev serije groženj s smrtjo in žaljivih tvitov, potem ko je leta 2017 nasprotovala brexitu.

Toda tovrstne kampanje niso rezervirane samo za vidne osebnosti. Vsakič ko objavim poročilo ali članek o taktikah skrajne desnice, vem, da bodo čez nekaj dni moji računi na družbenih omrežjih in e-poštni nabiralniki polni sovražnih in žaljivih sporočil. Po tistem, ko sem Reconquisto Germanico prijavila varnostnim službam in začela javno svariti pred njenimi dejavnostmi, sem prejela vrsto groženj s smrtjo in spolnim napadom. »Julia, morala bi biti previdna,« je pisalo v nekem tvitu s sliko ženske, ki jo posiljuje hobotnica. »Naše lovke segajo do Londona, pravzaprav do vsakega kotička sveta.« V naslednjih dneh je bila pisarna Inštituta za strateški dialog pod policijsko zaščito, svoje varnostne ukrepe pa smo znatno zaostrili. Med grozilnimi sporočili, namenjenimi celotni ekipi, so bili tudi anonimni zapisi, kot je tale: »Hej, ISD: dal vam bom profi nasvet svojega ›psihološkega gonilnika‹. Želim si, da bi bili vsi mrtvi – in briga me, kako bi se to zgodilo.«

Splošno gledano je 40 odstotkov uporabnikov spleta že doživelo blago do hudo spletno nadlegovanje, več kot 70 odstotkov pa mu je bilo priča. Ni ti treba prav dolgo prebirati komentarjev pod časopisnimi članki, da podležeš iluziji o tem, da je sovražni govor vseprisoten pojav digitalne dobe. Toda sovraštvo, ki ga je videti vsepovsod po družbenih omrežjih, je skrajno zavajajoče. V številnih primerih namreč sovražnih vsebin ne širi povprečen uporabnik, ampak obrobne skrajno desne ekstremistične skupine, ki imajo nekakšen monopol nad sovražnimi komentarji, ki se vrstijo pod informativnimi članki.

Pravzaprav je za večino sovražnega govora na spletu odgovorna drobcena manjšina. ISD je z raziskavo, ki jo je opravil skupaj s Facebookovo skupnostjo #ichbinhier, odkril, da je 5 odstotkov vseh aktivnih računov odgovornih za več kot 50 odstotkov sovražnih komentarjev pod nemškimi informativnimi članki, objavljenimi na Facebooku. To izkrivlja predstavo o stvarnosti v glavah milijonov uporabnikov Facebooka, vpliva na kulturo razprave na spletu ter ustvarja pritisk na politike in novinarje. (str. 138–149)

Vstopili smo v novo dobo ekstremizma. Kar je bilo nekoč obrobje, je zdaj osredje. Slogani skrajne desnice so si utrli pot na uradne predvolilne plakate in v volilne manifeste. Prej apolitične spletne subkulture so postale politične, politični prostor pa je prevzel bizarne kulturne prvine spletnih skupnosti. Zabava in zlo sta združila sile, zaradi česar je težje razlikovati med neškodljivo potegavščino in kriminalnim dejanjem, ki zahteva kazenski pregon. Kje povleči ločnico med svobodo govora in zločinom iz sovraštva? Med »državljanskim novinarstvom« in informacijsko vojno? Med trolanjem in terorizmom? Vse to niso samo pravna vprašanja. To so vprašanja, ki se dotikajo samega jedra demokratične identitete. Kako libertarni ali avtoritarni si želimo biti? In kako daleč si lahko privoščimo iti – finančno, moralno, politično? Kaj se zgodi, če prekomerno cenzuriramo? Kako pogubne bi bile posledice za celoten politični sistem?

Toda enako pomembno je vprašanje, koliko bi nas stalo nedelovanje.

Kako so družbeni mediji spremenili informacijski ekosistem?

Kako delujejo algoritmi in kako jih na spletu izkoriščajo teroristi?

Kako je mogoče razlikovati med kredibilnimi medijskimi viri in pristranskimi, nezanesljivimi ali izkrivljajočimi ponudniki informacij?

Če bodo internetni državljani, stari ali mladi, bolje usposobljeni za prepoznavanje prevar in manipulacij, bodo ekstremistične strategije izgubile svojo privlačnost.

Z izobraževanjem proti ekstremizmu

Programi digitalne pismenosti so potrebni tako v tradicionalnih izobraževalnih okoljih kot zunaj šol in univerz. Mlajšim generacijam, digitalnim domorodcem, pa tudi starejšemu občinstvu, ki za svoje informiranje vse bolj uporablja nove medijske prostore, bi bilo treba priskrbeti vire, ki jih potrebujejo za krepitev kritičnega mišljenja, medijske pismenosti in odpornosti proti ekstremističnemu snubljenju in manipulacijskim strategijam. Pobude za digitalno izobraževanje bi morale vsakogar, ki je priključen na splet, spodbujati z vprašanji, kot so: Kako so družbeni mediji spremenili informacijski ekosistem? Kako delujejo algoritmi in kako jih na spletu izkoriščajo teroristi? Kako je mogoče razlikovati med kredibilnimi medijskimi viri in pristranskimi, nezanesljivimi ali izkrivljajočimi ponudniki informacij? Če bodo internetni državljani, stari ali mladi, bolje usposobljeni za prepoznavanje prevar in manipulacij, bodo ekstremistične strategije izgubile svojo privlačnost.

Z vnovično pridobitvijo svoje največje primerjalne prednosti, sociotehnološke inovativnosti, lahko ti eksperimentalni pristopi dosežejo, da bodo spletne ekstremistične strategije postale neučinkovite. Potrebujemo strategije, ki bodo premostile vrzeli ter konflikte interesov med različnimi industrijami in političnimi strukturami. Vse večje razpoke med vladami in tehnološkimi podjetji pa tudi med zmernimi političnimi strankami (in znotraj njih) so bile za protiteroristična prizadevanja pogubne.

Potem ko sem se pridružila ducatu raznovrstnih ekstremističnih skupin, sem se prepričala, da noben odziv, ki bi bil usmerjen zgolj na tehnološko podprto poseganje ali na regulacijo digitalne sfere, ne bo deloval. Drži, da to, kako je zasnovana posamezna platforma, lahko spodbudi, manipulira ter stopnjuje naša stališča in vedenje. Toda našega sočutja in empatije ne določajo algoritmi. Digitalni DNK nekaterih platform ima v resnici nevaren potencial, da bo okrnil našo čustveno in družbeno inteligenco, vendar moramo odriniti misel, da nam bo odvzel sposobnost za ljubezen, sovraštvo ali strah.

Če tehnologija ni nič drugega kot podaljšek in multiplikator človeških slabosti in vrlin, se moramo vrniti k pristopu, ki je bolj usmerjen v človeka. Če želimo opustiti razmišljanje »mi proti drugim«, ki je skupno vsem skrajnim gibanjem, si je treba zastavljati vprašanja, povezana z identiteto, zaupanjem in s prijateljstvom v spletnem svetu. Samo pristop brez predsodkov, ki v središče postavlja ljudi, nam bo omogočil, da si znova prisvojimo digitalno sfero in se izognemo temu, da gremo naprej v preteklost. (str. 284–285)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.