Še 55 € do brezplačne dostave.

VESUOŠKA KRONIKA, VESUOK, TAVČAR, POLANCI, OD TAKAT DO DONS

Ob 100. obletnici Visoške kronike in 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja

V Poljanah še živimo ljudje, ki smo poslušali zgodbe o Visokem. Pripovedovali so jih tisti, ki so tam služili kot hlapci, hodili v »tabarh«, kupčevali s Tavčarji in jih potem spremljali, ko so drug za drugim do zadnjega našli svoj pokoj v visoški grobnici. Še več je tistih, ki so jahali konje, poslušali sanjaške velikopotezne načrte gospodarja Mirka, se ustavili na nedeljsko kosilo ali pijačo v gostilni, kasneje pa čakali, da se zruši načeta streha hleva in trpeli skupaj z lačnimi in prezeblimi konji. Vsi pa se zdaj sprehajamo, tečemo, kolesarimo mimo grunta, ki je včasih predstavljal središče moči in ugleda Poljanske doline. Dvorec, ki so ga oblikovali Kalani, Tavčar pa mu je z Visoško kroniko postavil »nesnovni« spomenik, nas spremlja v svojih padcih in vzponih, včasih hitrih, včasih počasnih. Veselimo se, da smo priča ponovnemu, čeprav počasnemu razcvetu, za katerega bi radi, da ima močan poljanski ustvarjalni pridih.

Andrej Šubic

Ivan Tavčar, VISOŠKA KRONIKA

Dramatizacija v poljanskem narečju in spremna beseda
Andrej Šubic

Ilustrirala
Maja Šubic

Polikarpova pripoved

Polikarp:

Na sviet sn paršu nejk u Polansk dolin, tuočn kraja na viem. A sn jemu zakuonskga očieta, tud na viem, poznou ga niesm. Karstil sa me za Polikarpa. Kar pounem, sn živu z matarja pa stara matarja u luteransk vier. Ke sn biu star dvanajst liet, sta me mat pa stara mat uziele s sebuoj u niemšk miest, ke se mu prau Nürnberg. Tam sn se u svietum evangeliju še bel utardu, pa na moja žalast pa vesele hudiča pol niesm živu po nem. Hmal za stara matarja mje umarla tud mat, tok de sn čist sam ostou na sviet. Klatu sn se po Niemči okuol pa spoznou velik barab. Pol sn se pa oglasu par cesarsk vojsk, s ketiera sn biu u liepih bitkah.
Par mojum oddielku j služu tud Lukež. Lih tok sej pokazal, de sva oba z ene, s Polanske doline. Od takat sva daržala ukop ket dva dvuojčka. Biu je buol od mene, piu ni, špilu ni pa za žienske ni maru, kar se za mene ni mogl govart.
U tistm cajt sej men pa Lukežu pardružu kamerad, kej djau, de se piše za Jobsta Schwarzkoblerja, dej dama z ene vosi Eyrishoun par niemškm miest Passau. Je djau, dej ožejnen pa dej dama pustu žienska pa otrojke.
Ževiel sma devi ževlejne. Toukl sma se za viera, pa viere ni bel ne u cesarskih ne u Šviedskih varstah. Buoh ga obvari, kier je paršu pod naš orožje! Človiešk ževlejne ni biu uriedn več ket jabk, ke ga sklatš z dreviesa jesien. Požigal sma, jemal sma, kier sma kej duobl, žienskam sma dielal usaka krevica, otruok niesma pobijal, tuo sa dielal drug. Ževiel sma, de sej mougu Lucifar od vesela miet ruoke.
Par Dachauu na Švabskm sma na konc spiet ankat Šviede potoukl. Medrug treje sma tam uplenil vojna kasa, kiera sma prou težk skril pred kameradam. Lih ke sma ja zakopaval, je spruožu Švied, kej rajnen ležu pod poluomlenum vuozam, suoj samokres na nas pa Lukeža težk ranu.
Nieki dni poznej je paršu sporočil, de sa cesarski pa kralievi mir sklenil pa dej vojske konc.
Medva z Jobstam sva kuoj kopila anga kojna, ke sva mu naluožla vojna kasa pa druga šara, ke ja člouk na tak puot sam nost na muore. Nobenum niesva zaupala, ta narmejn sva pa zaupala drug drugum. Kuoj, ke sva u Dachauu osedlala kojna, sta se nama pardružla dva hudiča. Edn je siedu za muoj, ta drug pa za Jobstu harbt.

[Pride Jobst. Prinese železno blagajno.

Jobst:

Doug se nauva pričkala. Grie na pou, pa je!

Polikarp:

Na pou? A nej Lukež neč na dobi?

Jobst:

Buoh vie, če na pogine u lazariet!

Polikarp:

Lukežuva tretina grie z menuoj! Z enga kraja sva, pojesku me bo!

Jobst:

Kej pa, če umarje? Sprauš pa ti negova tretina! Jok, bratec, tok nauva jezdarla! Okuol parniesu me nauš!

Polikarp:

Ti pa mene ne!

[Polikarp zagrabi bodalo in sune Jobsta v hrbet.

Polikarp:

Kej sediš pa me gliedaš zaboden …

Jobst:

Pridem puote! Pridem puote …

[Jobst gre na prežo, Polikarp mu sledi in izvleče bodalo.

Polikarp:

Pol je umaru. Trupl sn zulieku še bel u guoša pa ga u grabn vargu, pol pa odjahu pret Luok.

»Na svet sem prišel nekje v Poljanski dolini; kraja ti ni treba vedeti. Ali sem imel zakonskega očeta, ne vem; poznal ga nisem. Kolikor se spominjam, sem živel pri materi, ki je služila v gradu na Brdu pri gospe Doroteji Suzani. Kar se spominjam, sva bila z materjo v evangeljski cerkvi, ker je bilo na Brdu zbirališče najpobožnejših služabnikov svetega evangelija. Ti so nam oznanjevali čisto božjo besedo ter nam kazali pravo pot do nebes.
Ko sem bil star dvanajst let, je zaukazala ljubljanska gosposka gospe Doroteji Suzani, da mora z Brda. Mater in mene je vzela s sabo ter se naselila v nemškem mestu, ki se mu pravi Nürnberg. Tam sem se v svetem evangeliju še bolj utrdil, ali žalosten sem, da pozneje nisem živel po njem. V dvajsetem letu moje starosti je gospa Doroteja Suzana umrla. Kmalu za njo je umrla tudi moja mati, tako da sem bil sam na svetu. Potem sem se klatil okrog in se seznanil z mnogimi malopridneži. Ko se je Šved vtaknil v nemško vojsko in ko je gospod Wallenstein klical ljudi pod svojo zastavo, sem se oglasil pri cesarskih. Silno mlad sem že bil v batalji pri Lützenu, kjer je padel švedski kralj in naš general grof Pappenheim. Nato pa sem vihral po Nemčiji okrog ter se udeleževal bitk, ki so bile res lepe.
Pri mojem oddelku je služil tudi Lukež. Kako je prišel k nam, kod se je vlačil poprej, ne vem. Po tem ga tudi nikdar nisem povpraševal, kakor me on ni izpraševal, kje sem se klatil poprej. Slučajno se je pokazalo, da sva rojaka in da sva oba iz te doline. Od takrat sva skupaj držala kot dvojčka. Bil je boljši od mene; pil ni, igral ni in za ženske ni maral, česar o sebi ne trdim.
Živeli smo divje življenje. Vojskovali smo se za vero, pa vere ni bilo ne v cesarskih ne v švedskih vrstah. Gorje mu, kdor je prišel pod naše orožje! Človeško življenje ni veljalo več, kakor jabolko, ki ga sklatiš z drevesa. Požigali smo, jemali smo, kjer smo kaj dobili; prebivalstva nismo pobijali, če se ni branilo; ženskam smo delali vsako
krivico; otrok nismo morili, pač pa so take reči uganjali oni iz Brandenburga in oni z Ogrskega. Živeli smo, da si je moral Lucifer od veselja meti roke, ali na smrt nismo prav nič mislili. Jedli in pili smo in kocke smo metali, dokler ni hudič vzel vsega, kar smo bili naplenili v polju in kar smo bili naropali po seliščih. Da, divje življenje smo živeli! In to življenje mi sedi sedaj na tilniku, da težko umiram. Verjemi mi, da težko umiram! [...]
Pri Dachauu na Švabskem smo navsezadnje zopet enkrat Švede potolkli. Z Lukežem in Schwarzkoblerjem smo zajahali, ko smo podili sovražnika, v njegovo bagažo. Tam smo uplenili vojno blagajno, katero smo s težavo prikrili tovarišem. Vendar se nam je posrečilo, da smo jo spravili na varno in da smo jo zakopali v zemljo. Ravno ko smo bili z delom pri kraju, je sprožil Šved, ki je ležal ranjen pod polomljenim vozom, svoj samokres na nas ter Lukeža težko ranil. Da sva s Schwarzkoblerjem strelca takoj zadušila, mi lahko verjameš.
Nekaj dni pozneje je prišlo sporočilo, da so cesar in kralji sklenili mir in da je končana vojska, katera se je menda vlekla trideset let in pri kateri sem imel sam opravka skoraj osemnajst let.
Tudi nam je bilo prav, da ni bilo več vojske. Gospodje generali so hiteli, da nas odpravijo, ker sedaj, ko se ni smelo več krasti in ropati, soldat ni mogel več živeti. Dobili smo potrebne spise, da nas med potjo gosposke niso zadrževale. Jezdecem, ki so plačali malo odškodnino, so se prepustili konji in še celo vojaška oprava z orožjem.
Lukež je še vedno ležal v lazaretu. Izročil sem mu nekaj denarja in mu naročil, da naj pride pozneje v Škofjo Loko, kjer bo že izvedel, kje me je dobiti. S Schwarzkoblerjem pa sva se brez odloga podala na potovanje. Kupila sva si tovornega konja ter ga obložila z vojno blagajno in z drugo šaro, ki je človek sam nositi ne mara. [
...] Nikomur nisva zaupala, a zaupala tudi nisva drug drugemu. Takoj, ko sva v Dachauu sedla na konje, sta se nama pridružila dva hudiča. Eden je sedel k meni, drugi k Joštu. [...]
Zavlekla sva konja v goščo ter ju privezala k drevesu. V tej gošči je bila majhna tratina. Vrgla sva tovor na zemljo ter sedla. Med nama je tičala vojna blagajna. Schwarzkobler je dejal:
Na samoti sva in prav lahko se zgodi, da se priplazijo maroderji, ko bova pri najlepši delitvi! Človek mora biti previden!Izza pasa je vzel samokres, ga napel ter ga položil tik sebe v travo, da mu je bil takoj pri roki. V tistem trenutku sem pripravil tudi jaz svoj samokres, da mi je bil pri roki, in obenem sem pripravil tudi svoje bodalo, da ga rabim, kadar hočem.

Odprla sva železni zaboj. Do vrha je bil nasut z belim in žoltim denarjem. V ta denar je Schwarzkobler vtaknil svojo roko in mešal z njo po njem.
Glej, da se ti kaj prstov ne prime!sem pripomnil hudobno.
Odgovoril mi je s pogledom, a vedel sem, da bi mi bil najraje odgovoril s samokresom.
Meniš, da sem tat, kakor so drugi?
Zavrnil sem ga:
Le mir, Jošt, le mir! Ker si potegnil roko iz denarja, ne govorim več o tem. Pričniva raje!
Dolgo se ne bova pričkala,se je odrezal Schwarzkobler.
Gre na pol, pa je!
Začudim se:
›Na pol? Ali naj Lukež nič ne dobi?‹
›Bogve, če ne pogine v lazaretu!‹ se je ustavljal Jošt.
Jaz pa: ›Lukeževa tretjina gre z mano! Iz enega kraja sva, poiskal me bo!‹
In če umrje?se je zakrohotal Schwarzkobler. Spraviš pa ti njegovo tretjino! Tako ne bova jezdarila, bratec! Lukeževa tretjina ostane pri meni. Imam posestvo, ti ga nimaš – kje naj te išče?
In če v lazaretu umrje?sem se zasmejal. Mi že pišeš, da pridem, kaj? Tako ne bova jezdarila, hudič stari!
Opeharil me ne boš!je hropel Jošt. In njegova desnica je že lezla počasi do napetega samokresa, da sem prav videl, kako so se premikali prsti med bilkami.
Ti pa mene ne!Že je tičalo bodalo v moji roki in sunil sem Jošta zadaj pod tilnikom v telo, da se mu je curkoma ulila kri. Namočila mu je hrbet in tudi spredaj je lila po rjastem kirasu.
Samo trenutek je še sedel in me čudno debelo gledal, nato pa je padel na hrbet in obležal. Ustne je premikaval, in zadnje njegove besede, ki jih je stokoma jecljal, so bile:
Pridem pote!Nato je umrl.
Prav nič me ni bilo groza strašnega dejanja.
Prideš pome?sem se šalil. Če prej ne, vsaj na sodni dan popoldne!– Če bi ga jaz ne bil, bil bi pa on mene! Taka je pač navada v vojski.
Z vso razsodnostjo in hladnostjo sem se lotil dela. Odpasal sem mu kiras ter pograbil mošnjo, ki jo je res nosil na vratu. Tudi je bilo sumljivo, da se ni hotel ločiti od starega sedla. Z bodalom sem to sedlo parkrat presuval na raznih mestih; in res sem dobil v njem še nekaj cekinov, za katere Jošt v svoji mošnji ni imel več prostora.
Truplo sem zavlekel še bolj v goščo ter ga vrgel v jarek. V ta jarek sem vrgel tudi staro sedlo ter vse skupaj založil s suhim vejevjem, katero je ležalo tam okoli. Z vejevjem sem pokril tudi mesto, kjer sva delila, ter tako prikril kri, od katere se je trava rdečila.«

V sodelovanju s Kulturnim društvom dr. Ivan Tavčar Poljane nad Škofjo Loko

Dramatizacija po romanu Visoška kronika Ivana Tavčarja ter drami Hudič in angel Igorja Torkarja (Kulturni dom Poljane, 2019)

Foto: Jana Jocif in Gorazd Kavčič

Igrajo

Polikarp: Andrej Šubic
Izidor: Uroš Čadež
Jurij: Janez Justin
Agata: Jerneja Bonča
Margareta: Mojca Šubic
Jobst Schwarzkobler: Silvo Potočnik
Lukež: Frenk Dolenc
Pasavarca: Juša Berce
Jeremija Wulffing: Marko Dolenec
Marks Wulffing: Simon Kokelj
Ana Renata: Irma Zevnik
Loški ječar Mihol: Marjan Lavtar
Sodnik: Bojan Trampuš
Škof: Peter Cankar
Ločanke in Ločana: Martina Oblak, Martina Kolenc, Marinka Gantar, Mimi Božič, Janez Kloboves, Viktor Jelovčan
Otroci: Jaka, Jera in Nace Gantar, Simon Potočnik, Ana Dolenec

Vesel sem bil vseh igralcev in sodelavcev, navdušencev za učenje, vseh, ki jim ni mar za ure, žrtvovane v včasih hladni dvorani, da nazadnje eden za vse in vsi za enega zadihamo na odru. Poljansko narečje pa je zapelo gledališko pesem, kot jo znamo samo v Poljanah, in to bomo gojili, dokler bo še kdo govoril »po polansk«.

Andrej Šubic

Šarucova sliva, 2010

Raubarski cesar, 2013

Cvetje v jeseni, 2017

Visoška kronika je četrta knjiga v seriji dramatizacij v poljanskem narečju. Vse so bile odigrane na odru v Poljanah nad Škofjo Loko. Knjiga Cvetje v jeseni je izšla ob 100. obletnici prvega izida.
Knjige vsebujejo Tavčarjevo izvirno besedilo in ilustracije akademske slikarke Maje Šubic, prav tako Poljanke. Oblikovala jih je Nives Lunder.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežji.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb POTRJUJEM. Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Nastavitve piškotkov
×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.