LETNIK 1940 JE BIL UTELEŠENJE NOVIH IDEALOV. ZDAJ POČASI, NE RAVNO SREČEN, ZAHAJA

Ervin Fritz, ŽITJA

Ilustriral Jože Ciuha

Pesnikov predgovor

Knjiga pesmi Žitja je nastala, kot je videti po datumih v kazalu, večinoma sredi leta 2011, po mojem sedemdesetem letu. V njej so tudi tri pesmi iz prejšnjih zbirk, ne iz zadrege zaradi pomanjkanja snovi, ampak ker sodijo vanjo po vsebini in načinu pisanja. Tako lažje upajo, da bodo celovitejša.

Žitja so nekakšni življenjepisi, zgodbe o različnih usodah, malce posebnih, presenetljivih, celo pretresljivih, kot sem jih doživljal sam, kot so jih doživljali ljudje, s katerimi sem živel, ali o katerih sem slišal. Zgodbe iz nekaterih pesmi so tako resnične, da bi lahko prestale preverjanje pred sodiščem, a resničnost in dokumentarnost seveda nista njihov namen. Kot za vso literaturo velja tudi zanje, da so izmišljene, iz domišljijskega sveta, torej take, da bi se lahko zgodile, in niso dokument, ampak samo dokument časa, poezija, literatura.

Čeprav so samo literatura, pa jih je večina napisana v obliki dokumentarne zgodbe. Kakor ljubim pravo pesniško formo, sklenjeno, s strogimi verzi, pravilnim ritmom in rimami, sem se v tej knjigi odločil za obliko, ki posnema lapidarno, sežeto reportažno dokumentarnost, za neke vrste prozo. Mogoče se bo komu zdelo, da se ta proza, kljub vsemu razsekana na nekakšne verze, neupravičeno šteje za poezijo. Kakor že, bal sem se, da bi formalni pesniški elementi pokvarili vtis dokumentarnosti, ki ga želim doseči, in se torej odločil za nerimano liriko z neenakomernim ritmom. Zdelo se mi je, da bi morala snov Žitij bralca in bralko prijeti za srce že sama, torej brez liričnih virtuoznosti, ki si jih pesnik naloži zato, da bi si otežil nalogo in da bi bralec in bralka uživala tudi v njegovi umetelnosti. Seveda pa ne gre za polizdelke. Zgodbe so oblikovane. Opazimo lahko baladne elemente, elemente romance, vsaka pesem stremi k učinkovitemu poetičnemu zaključku, avtor skrbno gospodari s podatki, s številom potrebnih elementov, snov je zgrabljena in prikazana, kot se je piscu zdelo najplodnejše, je tudi preudarno kadrirana in zašpiljena. Zgodbe niso brez oblike.

Nekaj pesmi je vendarle rimanih in v pravilnih verzih. V tem ne bi smeli iskati oblikovne neenotnosti zbirke. Takšne so iz istega razloga, kot je večina pesmi v nerimanih verzih in neenakomernem ritmu. Gre za lirično ali satirično snov. Večinoma se obojemu bolj kot razvezana govorica prilega klasična pesniška forma, celo antični elegični distih. In sem ju uporabil.

Fritzeva ketna

Družina iz glažute v Zagorju.
Ker držijo skupaj, ketna.
Ata Fritz, mama Fritzi, otroci Kati, Pavle,
Lizika, Štefi, Pepi in kot postržek Lojzek,
v otroštvu vaserpinči v glažuti,
potem steklopihači kot ata.
Največkrat brezposelni.

Ko mama Fritzi doji Lojzeka, ima dovolj mleka.
Malo lahko poziza tudi Pepi,
ki si že sam prinese pručko, da bi dosegel zizo.
Pepi postane prekla, Lojzek pa se, močno slaboviden,
zanima za umetnost, črni si obrvi
in gleda izza debelih očal kot Rodolfo Valentino,
a vsi z atom vred že dolgo brezposelni.

Pavle ima srečo, ker ga pokličejo v svetovno vojno
in dobiva menažo. Tudi na soški fronti,
kjer vsi prej ali slej padejo, ne pade in se vrne,
spet brezposeln kot vsi drugi.

Na tovornih vagonih se odpelje na Dunaj,
tam dobi delo in piha steklo dvanajst ur na dan.
Kati rodi nezakonskega Janeza.
Lizika rodi nezakonskega Pavleka.
Še vedno vsi brezposelni.

Pepi in Lojzek čez hrib v tkalnico v Šempavlu.
Pavle pošilja z Dunaja.
Lizikin Pavlek shodi pri štirih, do tedaj joka
in se drsa po riti.
Liziko pobere jetika.
Še vedno skoraj vsi brezposelni.

Kati in Štefi se omožita s knapoma,
Kati njen knap ne tepe.
Štefi rodi Leončka in Elico, umre stari steklopihač Fritz.
Oženita se tudi šempavski Pepi in Lojzek,
Lojzek režira v delavskem društvu Svoboda
in dobi Dušana.

Na znamenito nedeljo se z Dunaja pripelje Pavle
z motorjem s prikolico in z Libetantepeperl,
svojo lepo mlado ženo, ki kadi tanke cigarete.
Vsi se slikajo na krasni mašini s prikolico,
vsi zaslužijo, ketna na višku blagostanja.

Mama Fritzi bosa naleti
na črepinjo, umre od zastrupitve krvi.
Pepi v Šempavlu takoj nato dobi Ervinčka.

Prikorakajo Nemci. Vojna. Neprevidni Pepi
posluša prepovedani radio London
in skrivaj da zaupniku nekaj mark za partizane.
Pepija Nemci zaprejo v Stari pisker v Celju
in ga strašno mučijo. Ne pove za nikogar.
Pavle piše Hitlerju osebno na rajhskanclaj,
da grejo vsi trije bratje, Pavle, Pepi in Lojzek,
na ostfront, če izpusti Pepija.
Iz rajhskanclaja ni odgovora.
Pepija z drugimi nesrečniki ustrelijo kot talca
v Mariboru.

Katijin knap in mladoletni sin Janez v partizane.

Štefijin knap in mladoletni sin Leonček v partizane.

Zmaga. Partizani se vrnejo. Leonček na družinski proslavi
ob vrnitvi po nesreči ustreli mamo Štefi.
Štefi reče samo še, Leonček, saj ni nič, in umre.

Elica ne zdrži doma, zaplete se z nekakšnim Cvetom,
Trbovcem, pobegne z njim čez mejo. Na Švedskem zboli
na živcih in naredi samomor.

Tihi, ljubeznivi, krivonogi Pavlek dela na železnici,
do smrti ga stisne vagon.

Lojzek v Šempavlu drži pokonci socialistično
kulturno življenje, na obisk z Dunaja pride Pavle,
skregata se, ali so na Dunaju bolhe,
nikoli več ne spregovorita.

Pavle pomaga Pepijevi vdovi šolati Ervinčka.
Od pihanja stekla mu poči žila v možganih,
šlagiran kupi Peterleta, velikega papagaja,
zapiše vse premoženje tiršucferajnu.

Od kapi umre Kati, vedno bosa kot mama.
Od iste bolezni umre njen sin,
dobrosrčni veseljaški partizanski borec Janez.
Nesrečni Leonček vdano nosi svojo nesrečo po svetu,
domov ne pride več.
Dušan in Ervin, primerno postarana, si še telefonirata
za novo leto.
Ervin skicira kroniko nesrečne Fritzeve ketne.

Letnik 1940

Rojeni 1940 smo shodili normalno,
a takoj ko smo shodili, nas že spodnese vojna
z mamine dojke na polento in lakoto,
tisti, ki smo preživeli, smo se začeli učiti pisati
leta 1947 s kamenčkom na tablico, papirja ni bilo,
a naše učiteljice so bile učiteljice novega časa.
Niso znale veliko, a imele so partizanski
učiteljski kratki kurz.
Nadučitelj je bil še iz prejšnjega sveta,
metal je ključe v glavo.
Bili smo prva generacija
novih ljudi na novi, rdeči obali.
Svoj zgodovinski pohod smo začeli
že med vojno.

Tonček, tisti, ki je prišel in torbico nosil,
tisti, ki je za partizane živeža prosil
in je bil zato upesnjen v prvi čitanki,
je bil naš letnik, letnik 1940.

Tinček iz iste čitanke,
ki še ni bil pet let star
in je že bil aktivist,
prav tisti, ki je splezal na telefonski drog
in cik – cik prerezal sovražniku
telefonsko žico,
je bil prav tako slavni letnik 1940.

Naš letnik je bil že pred vstopom v šolo:
Pošten.
Iskren.
Obziren.
Natančen.
Izurjen.
Razumen.

Naš letnik 1940 je bil:
P
I
O
N
I
R

Bog je šel takoj v pravljico.
Kateheta ni bilo več v šolo,
ker so ruski znanstveniki
že skoraj ustvarili živo celico
in ker je vera za ljudstvo prazna tolažba.
Letniku 1940 prazne tolažbe ni treba,
ker je človek v revoluciji postal velikan,
ker za nas skrbi ljudska oblast
in kruh kmalu ne bo več na karte.

Ko bomo zmagovito zaključili obnovo
porušene domovine in prvo petletko,
ko v deželi prevlada elektrifikacija
plus ljudska oblast,
ko posadimo mužika na traktor
(mi, letnik 1940, smo prvi na šoli vedeli,
kdo je mužik in kaj je traktor!)
in delavca na tovornjak,
bo imel že skoraj vsak deseti državljan
svoj bicikel, v rdečem kotičku
zadružnega doma pa bo vsak četrtek zvečer
igral radio za vso vas domače pesmi in napeve.
Mi, prvi harmonično razviti ljudje nove dobe,
letnik 1940, bomo premagali
delitev na fizično in umsko delo
(že nam gradijo pionirsko železnico)
in na proslavah bomo peli:

»Ko bom večji, ljuba mati,
vse naredil bom za té.
Ne bo treba ti garati,
traktor bo zoral poljé.

Nehaj vodo v hlev nositi,
zgradil ti bom vodovod.
Zdaj pa moram se učiti,
da učen bo novi rod.

Naša pot strmo se dviga,
nasmejan je naš obraz.
Kaj nas sneg in burja briga,
delamo, kar reče čas.

Jabolka bom zate lupil,
ti igral na orglice
in še avto ti bom kupil,
vse naredil bom za té.«

Letnik 1940 je bil utelešenje
novih idealov.
Zdaj počasi, ne ravno srečen, zahaja.
Pomahajte nam v slovo
prizanesljivo.

žitja – življenja, pri pravoslavnih Rusih in Srbih pomenijo tudi življenja svetnikov, tukaj nekakšni življenjepisi, pesniški sinopsisi raznih usod

Vsebina

Fritzeva ketna, 19. 7. 2011, Ljubljana
Trezi Fritz, moja mama, 11. 4. 2011, Velike Kompolje
Dunajska štorija, 20. 7. 2011, Velike Kompolje
Letnik 1940, 3. 7. 2011, Velike Kompolje
Žlahta, 23. 11. 2009, Rašica (iz zbirke Dolgi pohod)
Ivanček Rečnik, ukradeni otrok, 20. 7. 2011, Velike Kompolje
Travdika šloga, 31. 5. 2011, Škofja Loka
Teta Malči, 13. 8. 1993, Beli križ
Žličarjeva golovratna kura, 23. 10. 2011, Portorož
Silvikin grobek, 29. 7. 2011, Novigrad
Jegličev Henč, finomehanik, 14. 4. 2011, Škofja Loka
Zgodba s kuro, 7. 1. 2012, Škofja Loka
Stara Medvedka, 9. 7. 2011, Križna gora
Špičnikov Toni, 31. 5. 2011, Velike Kompolje
Španski borec Janko Grešak, 4. 4. 2011, Velike Kompolje
Zgodnja dela Janeza M., 13. 6. 2011, Ljubljana
Ata Maver, 5. 5. 2011, Velike Kompolje
Petdeset sladoledov, 30. 7. 2011, Novigrad
Očetova senca, 19. 6. 2011, Novigrad
Fantóm na postaji, 12. 6. 2011, Škofja Loka
Duh ljudstva, 16. 8. 1969, Ljubljana
Fusnota, 15. 4. 1984, Ljubljana
Arheologija, 28. 6. 2011, Ljubljana
Šjora, 8. 7. 1997, Ljubljana (iz zbirke Favn)
Franc Klanc, župan Suhega dola na Krki, 27. 5. 2011, Velike Kompolje
Moritat o velikem Janžiju Janžu, 12. 5. 2011, Velike Kompolje
Kornatska elegija, 2. 9. 2011, Kravljačica
Oglas za najatraktivnejšo Slovenko, 7. 12. 1988, Ljubljana (iz zbirke Pravzaprav pesmi)
Pesniški balkon, 24. 6. 2011, Ljubljana

Pesnik Ervin Fritz s slikarjem Jožetom Ciuho na predstavitvi Žitij v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani 5. junija 2012

Ivanček Rečnik, ukradeni otrok

Ko je bil Ivan Rečnik, delavec v Cósmanosu,
oktobra 1942 ustreljen kot talec,
je bil njegov sin Ivanček Rečnik, letnik 1940,
v ženskem taborišču v Ravensbrücku
ukraden mami Ivanki Rečnik, rojeni Uplaznik,
vtetovirana taboriščna številka 608693,
in dodeljen neznani nemški arijski družini
neznano kje v Hitlerjevi Nemčiji.

Kot toliko drugih otrok z isto usodo
ga po vojni dolgo zaman išče Rdeči križ,
ga desetletnega najde v neki vasi
na Bavarskem, velnasti pšenični lasje
silijo na oči, Johann Rosseg
v kratkih irhastih hlačah, lepo raščen pobec,
nemške oblasti ga ne dajo,
ker ima na Bavarskem vso ljubečo oskrbo,
na Balkanu pa vemo, kako je.

V vseh večjih mestih Slovenije in Jugoslavije
demonstrira solidarna šolska mladina,
delovni kolektivi pošiljajo z zborovanj odprta pisma
s pozivi zunanjemu ministrstvu,
demonstranti v namerno predoziranem gnevu
ubijejo nekaj šip na nemškem
generalnem konzulatu v Zagrebu,
za kar se Jugoslavija opraviči,
Ivanček postane simbol, dete, ukradeno vsej
socialistični deželi, diplomatska akcija končno doseže
vrnitev fanta v cvetočo, gradečo se domovino.

Srečna, zdaj že na novo poročena mamica
objema svojega sina
na vseh prvih straneh vseh časnikov
in od sreče joka v kamere filmskih novosti
v vseh kinematografih socialistične domovine.

Jeseni pride Johann v šolo, razredničarka
ga da sedeti k meni v prvo klop,
tu se bo menda prej naučil slovensko,
poba sicer klati slovensko, a se kar naprej hvali:
»Doma (v Nemčiji) imam tajgale velkega hund,
ti bi ga bal.« V razredu, v katerem je z njim vred
polovica partizanskih sirot, razlaga:
»Ko bom velik, bom fliger kot onkl Fredi,
ki je s štuko ratatata ubijal Ruse na ostfront.«

Ženski iz Bavarske, ki ga je ukradla, pravi muti,
mamici Ivanki pa flintenvajb.
Z maminim novim možem Francem
se ne razume. »Nora mož od flintenvajb
me pretepa s pasom,« pravi o očimu.
»Flintenvajb ponoči takole hrope,
ko delata s Francem fik fik,« oponaša mamo.

Med glavnimi odmori se na dvorišču šole najraje lovi
in v diru brezobzirno in surovo prevrača malčke
iz nižjih razredov, ko mu ravnatelj zato zaluča ključe,
reče: »Ti mi ne boš metala ključ, ker mi ne režeš kruh.«
Ko ga zato obravnavajo, gleda izpod čela
in pove, da mora pri flintenvajb zjutraj vstajati prvi
in flintenvajbu in njenemu Franc skuhati knajpovo kavo
in nadrobiti vanjo kruh.
Da se lahko zbudi ob šestih, se zvečer
pred spanjem napije vode,
ker mu flintenvajb in Franc ne kupita budilke.

Drugo leto z Johannom ne sediva več skupaj,
ker ponavlja razred, saj ima dobro oceno
samo iz nemščine.
Medtem prvič pobegne od doma.
Milica ga prime v Dravogradu,
kjer poskuša priti čez mejo brez dokumentov.

Mama Ivanka ga potem da na obrtno šolo,
v tovarni pa ga na pritisk zveze borcev
vzamejo za vajenca. Izkaže se ne.
Doma kot gnoj sedi v svoji sobi
in posluša šlagerje na radiu Graz.

Pri petnajstih izgine.

Mama Ivanka izjavi, pa ravno zdaj,
ko smo mu za rojstni dan hoteli kupiti
budilko, vendar se ne trudi preveč,
da bi ga našla.

Johannček odide domov na Nemško.
Utone v nemškem gospodarskem čudežu.
Domov na Slovensko ne pride več.
Na pošto ne odgovarja.

Šjora

Ves večer šibal je dež,   pa k Šjori odšel sem z marelo.
      Butnem marelo tja v kot,   sam pa se k Šjori zvalim.
Dvakrat na teden pri njej   prebijal sem ure večerne,
      rit je imela ko peč,   joške ko mlekopromet,
trebuh njen – v nečkah testo,   ki vzhaja, da kdo ga premesi,
      zmeraj bila je za greh,   tudi za težek štrapac.
Torej sem zvalil se k njej   in spredaj in zadaj nakladal,
      dokler do vrha ni bil   z grehom že koš naložen.
In kot branila se ni,   dokler ji bilo je v veselje –
      ko ji bilo je dovolj,   me je spodila domov.
Brž sem si hlače zapel   in šel. In marelo pozabil.
      Zunaj se delal je svit,   dež se je končno izlil ...

Drugi večer sem popival   dolgo v noč, ker je spet lilo,
      daleč imel sem domov,   vendar – dežnika nikjer.
Spomnim se, kje sem ga bil   v naglici davi pozabil,
      skočil čez cesto bom ponj,   punca je menda doma.
»Tu je dežnik pa adijo,   sestro imam na obisku,«
      Šjora zastavi mi pot.   Vzel sem marelo in šel ...

Tretji večer nisem bil   v bifeju, šel rajši sem v kino.
      Sreča me Sitarjev Franc,   prav neprijetno renčeč:
»Ko je pri Šjori moj dan,   ne hodi mi k njej po marelo,
      drži se svojih dveh dni,   dva dni zadosti imaš.«
Ker ne razumem, jecljam:   »Sinoči ... ta sestra ... si ti bil?
      Torej ... spi ... tudi s teboj?«   »Kaj pa,« prikima mi Franc,
»tvoj dan pri njej je ponedeljek   pa tudi četrtki so tvoji,
      torek in petek je moj,   Jakušev Božo pa ima
zase sobote in srede.   Šjorin edini prost dan je
      torej nedelja, spoštuj   urnik natlačeni, fant!«
Vsi smo storili tako,   še dolgo smo k punci hodili,
      dokler drugam ni odšla,   pravi ustvarit si dom.

•••

Zgodbo sem to ti razkril,   o Anka, ker nisi več zvesta,
      ker mi tvoj mož je dejal,   da nama s tretjim frliš.
Ljuba, mladost je dolg čas   in trije se zlahka zvrstijo;
      kjer se ne neti prepir,   greha je dosti za vse.
Zrelost pa skopa je bolj,   saj čas nam je krajši odmerjen,
      torej – daj tretjega stran,   naj bova dva ti dovolj!

Bistveno je, da zna Fritz tudi najbolj žalostne zgodbe (in tista o njegovi rodbini nikakor ne sodi med šegave) začiniti z učinkovito samoironijo ali črnim humorjem, kar je nekaj, česar dandanes v literaturi (in družbi) manjka. Smisel za dojemanje satire iz družbe izginja, pesnjenje in pisateljevanje je vedno bolj usodno, pa tudi dojemanje sveta postaja bodisi resignirano bodisi cinično; s tem zadnjim gre satira sicer prav lepo z roko v roki, samoironija tudi, vendar gre pri nas za cinizem per se, ne za njegovo žlahtno, pač pa za omalovažujočo obliko. Sploh pa bi za te ali one dušebrižnike bilo grešno pesniško muzati se ob zgodbah ljudi, ki jim je življenje pokazalo vraga ...

Matej Krajnc, Pogledi, 18. 9. 2012