V RESNICI BI BILO IDEALNO, ČE BI LAHKO AVTORJI SAMI PREVAJALI SVOJA DELA

BA: Nominirana si bila za prevod slikanice Divja simfonija Dana Browna. Poleg nje si prevedla dvanajst slikanic in objavila še osem izvirnih. Verjetno si jih – v odraslosti – prebrala še najmanj desetkrat, dvajsetkrat toliko. Vendar ostaniva pri temi. Kaj je tisto, kar loči dober prevod slikanice od slabega in kar lahko prepoznajo tudi starši, učitelji ali celo otroci sami?

AK: Če govorimo o povprečnem bralcu, torej ne nekom, ki je sam (kakovosten) avtor in ki sta mu literatura in jezik poklic, bi rekla, da tak bralec predvsem občuti, da je knjiga »fajn«: da se lepo bere, gladko teče, je razumljiva, zabavna, prijetna, da zveni, kot da jo je napisal dober slovenski avtor. In če je v verzih, je še toliko pomembnejše, da so ti ritmično dovršeni in da tudi »rima štima«. Bralec, ki se spotika skozi različno dolge verze, pri čemer je vsak verz v drugačni stopici (samo da se na koncu vrstice neka beseda bolj ali manj prisiljeno rima s tisto v prejšnji), pač ne more uživati v branju, tudi če ne zna povedati, kaj točno ga pri branju moti.

Slovenski dnevi knjige v Ljubljani, vrt Lili Novy, 16. junija 2022. Pogovor Prevajanje slikanic – sinekura ali izziv? z nagrajencem Milanom Deklevo ter Aleksandro Kocmut, Barbaro Pregelj in Igorjem Saksido je povezovala Nada Grošelj. (Foto: Anton Kocmut)

BA: Ali veš, koliko knjig za otroke in mladine izide letno pri slovenskih založbah?

AK: Ne, tega ne vem natančno, zdi pa se mi, da kar veliko.

BA: Leta 2019, v zadnjem predkoronskem letu, je izšlo 1847 knjig. To število navaja Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2020. Ocenjevalci izberejo za vrednotenje zgolj knjige iz kategorije »prostočasne izdaje«, ne vrednotijo pa učbenikov in »potrošnih izdaj« (kiča). Tako so v priročniku 2020 ovrednotili 835 knjig, od tega 691 novosti, kar 553, od tega 474 novosti, pa je prevedenih. Ampak – 288 jih je prevedenih iz angleščine. Zakaj, po tvojem mnenju, slovenske založbe tako neizmerno privlačijo prav knjige v angleščini?
(Številke iz Priročnika z izdajami leta 2019 navajam zato, ker je to zadnji v celoti javno dostopen priročnik na spletu. Število leta 2020 izdanih knjig je precej upadlo, izšlo je 1409 knjig za otroke in mladino, avtorji priročnika pa so jih ocenili 778.)

AK: Samo domnevam lahko, da sta za to vsaj dva razloga: eden je, da založniki znajo dovolj angleščine, da razumejo vsebino knjige, in se odločijo na tej podlagi; drugi pa, da zlahka dobijo nekoga, ki bo to za drobiž pretipkal v slovenščino (toda kakšno?), saj zna danes iz angleščine v naš jezik prevajati »vsak«.

BA: Med prevodi iz leta 2019 jih je bilo z oceno »pomanjkljivo« (2 in 1) ocenjenih 194, torej 41 %, med slovenskimi knjigami pa več kot polovica, 113 izmed 217. Iz tega bi sklepali, da je slovenska produkcija knjig za otroke in mladino, še posebej izvirnih, na splošno slaba; grobo rečeno, polovica jih ni vredna ne branja ne nakupa. Knjigometer je med lani izdanimi knjigami izbral 263 knjig (med njimi so tudi ponatisi), vendar jih je izvirnih samo 87. Iz aktualne produkcije (2022) so trenutno priporočene 104 knjige, toda samo 34 jih je domačih. Ali to pomeni, da je »varneje« objaviti prevod kot domače delo?

AK: Mislim, da je »varneje« objaviti prevod zato, ker je knjiga morda že dobila kakšno nagrado v tujini in je to vsaj nekakšen »kvalifikator kakovosti«. Verjetno je dobila tudi več (pozitivne) pozornosti, pohval, dobrih recenzij … Založniki pri tem najbrž računajo tudi na to, da se bo zaradi tuje priznanosti knjiga tudi pri nas bolje prodajala.

Bralec, ki se spotika skozi različno dolge verze, pri čemer je vsak verz v drugačni stopici (samo da se na koncu vrstice neka beseda bolj ali manj prisiljeno rima s tisto v prejšnji), pač ne more uživati v branju, tudi če ne zna povedati, kaj točno ga pri branju moti.

BA: Zdaj pa šalo na stran. Pri Modrijanu smo po letu 2015 izdajanje slikanic tako rekoč opustili, šele lani smo otroški program spet oživili. Zadnja objavljena slikanica pred tem pa je bil Herbert Lare Hawthorne. O enem tistih rdečih polžev, »špancev«, ki jih noben vrtičkar ni vesel, še hujše, mnogi jih uničujejo na prav grozen način: race tekačice se zdijo še najbolj »humana« metoda. Kljub temu se je slikanica dobro prodajala, Pionirska pa nam je dala oceno zelo dobro. Tvoja otroka sta bila takrat že velika in jima je najbrž nisi kupila. Zakaj so, po tvojem mnenju, živalske slikanice pri otrocih tako priljubljene? Še posebej o živalih, ki se jih bojimo ali se nam celo gnusijo. Ena najbolj priljubljenih in ponatiskovanih je, denimo, slikanica o gosenici.

AK: Otroci imajo radi živali po mojem mnenju zato, ker so še zelo v stiku s sabo, kar pomeni v stiku z naravo, kajti tudi človek je narava – le da že skozi osnovno šolo to zavedanje in to moč, mir, ljubezen običajno ubijejo v nas. Kot odrasli se že vse od razsvetljenstva, ki je postavilo človeka ne le nad naravo, ampak kar nekako izven nje, vedemo, kot da smo naravi nadrejeni, s čimer se odtujujemo ne le od nje, ampak tudi od sebe. Otroci pa s tem še niso okuženi. Ko je bila moja hči stara tri leta, mi je prinesla mrtvega ščurka in rekla: »Poglej, mama, uboga živalca je umrla.« Od otrok bi se lahko ogromno naučili! Za začetek pa bi lahko vsi začeli brati slikanice.

Ko je bila moja hči stara tri leta, mi je prinesla mrtvega ščurka in rekla: »Poglej, mama, uboga živalca je umrla.« Od otrok bi se lahko ogromno naučili!

BA: No, tudi živalska slikanica utegne biti za koga problematična. Ko smo leta 2010 izdali slikanico In s Tango smo trije, nisem niti pomislila, da bo na enem od »pro-life« spletišč napadena vzgojiteljica, ki si je slikanico drznila predstaviti svojim varovancem v vrtcu. Tango, slikanica o pingvinjem paru, dveh samcih v živalskem vrtu, ki sta dobila jajce in vzredila hčerkico Tango, je bila v ZDA po izidu leta 2005 kar devetkrat na seznamu »prepovedanih knjig« (Top 10 Most Challenged Books Lists), ki ga vsako leto objavi Ameriško knjižnično združenje (ALA), nazadnje leta 2019, kar štirikrat je bila celo prva med 10 najbolj »problematičnimi«. Za ameriške dušebrižnike in dušebrižnice so očitno otrokom najnevarnejše LGBTQIA+ vsebine (marsikateri izmed njih pozneje svojega osemnajstletnika »osreči« z AR-15!), pa četudi se zgolj slutijo, tako kot v slikanici o ljubki pingvinji družini, ki je bila, mimogrede, resnična, pa tudi ne edina poznana. Kako pa si ti predstavila zgodbo otrokoma? In kaj meniš o slikanicah, ki naslavljajo – za nekatere bralce – »občutljive« teme? Nekaterim staršem najbrž olajšajo pogovor z otrokom, druge spravljajo v zadrego? Tretjim niso mar ...

AK: Moja otroka, bila sta stara okoli pet in šest, sta zgodbo poslušala z zanimanjem in empatijo. Ko pingvina nista dobila jajca, sta otroka izražala sočutje, in ko sta začela pingvina valiti kamen, sta otroka izražala ganotje. In ko sta pingvina dobila pravo jajce, sta se otroka iz srca razveselila. Zgodba ju je tako navdušila, da bi najraje zdrvela v newyorški ZOO in si pingvinja starša ter malo Tango v živo ogledala.
     In to je bistvo, ki je nam, odraslim, čisto ušlo. Ljudje so se ubadali s »problemom« gejevskih pingvinov, namesto da bi dojeli, da je svet neskončno pester in raznolik, ter vključili svoje zakrnele gumbe empatije, čudenja, iskrenega veselja ob lepoti – ali pa si kdo upa trditi, da rojstvo mladička ni lepota?
     Menim, da ne gre toliko za to, koliko lahko mi s slikanico naučimo otroka, ampak koliko bi se lahko mi sami naučili od njih! Od njihovega čistega srca, še neobremenjenega s predsodki, travmami in drugo umazanijo, ki jo odrasli tako »radi« delimo na vse strani sveta.

BA: Divja simfonija je vedra slikanica, živali so dobrodušne, mnoge nasmejane, Maestro Miš je, kot se zdi, nekoliko zadržan samo med mačkami. Če temu dodamo še vesele rime, glasbo, skrite črke in druge skrivnosti ter modrosti, ki jih je Brown posejal po vseh straneh, lahko ob slikanici rečemo, da je ta svet res lep. Nekje še pravi: »Prav je, da ne dovoliš slabim rečem, da bi ti prišle do živega, dobrim pa le široko odpri vrata.« Ampak – svet je, žal, drugačen. Mar niso prav slikanice eden najboljših načinov, kako otrokom približati in pojasniti tudi vsebine, ki so žalostne, tesnobne, strašljive, celo grozljive?

AK: Verjetno je res tako. Sama na tak način gledam na klasične pravljice, ki so v resnici na simbolni ravni ubesedene kolektivne travme človeštva (izguba matere/staršev, revščina, spolna zloraba, umor …). Otroci jih seveda ne dojemajo na ta način, vsaj razumsko ne – nagovarjajo pa te pravljice njihovo nezavedno in jim s tem dajejo pomembna sporočila, da se smemo tudi o takih stvareh pogovarjati in da lahko kljub travmatičnim izkušnjah dosežemo »srečen konec«.
     Težke vsebine sem sama otrokoma predajala predvsem skozi poezijo, npr. Lepa Vida, Povodni mož, Roška balada … Na teh podlagah smo se lahko potem pogovarjali npr. o tem, kako lahko mati zapusti otroka, zakaj ošabnost ni vrlina, kakšno neskončno zlo je vojna … V zadnjih letih je pri nas, se mi zdi, izšlo precej slikanic z »zahtevnimi« temami. Eno mi je pred kratkim pohvalila prijateljica: Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? Njej je prišla prav, ko je morala svojemu malčku razložiti, zakaj tudi ona in otrokov očka ne živita več skupaj.

BA: Pred kratkim sem si tako kupila sama. In to slikanico brez besedila – Pregnance Isse Watanabe. Tudi v tej slikanici so živali, vendar v popolnoma drugačnem razpoloženju kot Brownove. Podobe so izjemno močne, ozadje – morje, gozd, planjava – je temno, skoraj črno. Besede so res nepotrebne. Kaj misliš, ali takšne podobe otrokom vendarle »pridejo do živega«? Saj to je bil navsezadnje avtoričin cilj. Malo me namreč tudi skrbi, kakšen bo odziv na slikanico Vojna slavnega portugalskega tandema Letria (2018), ki gre kmalu v tisk. Besedilo sicer ima, vendar je tisto, kar v njej resnično presune, ilustracija. So dandanes starši in učitelji sploh pripravljeni na takšne knjige?

AK: Nekateri zagotovo so. Tisti, ki že od nekdaj veliko berejo. To je namreč tudi eden glavnih načinov za razvoj empatije. O otrocih pa sploh ne dvomim – prepričana sem celo, da bodo na ilustracijah opazili stvari, ki se nam, odraslim, izmuznejo.

BA: Srčno upam, da bo tako. Navsezadnje pa je Vojna primerna tudi za odrasle, tako kot mnoge slikanice.
     Torej, imamo slikanice brez besedila ... Ampak – poznam tudi slikanico brez ilustracij – The Book with No Pictures B. J. Novaka (2014). Bila je velika uspešnica in pozneje je avtor izdal še »slikanico« My Book with No Pictures. Kako pa ti tehtaš med sliko in besedo? Mar ni res, da še tako dobro besedilo ne »reši« slikanice, če je ilustracija zanič, po drugi strani pa lahko odlična ilustracija in celo odlično besedilo zaživita kar sama? Odvisno, seveda, kaj pripovedujeta in kako.

AK: Saj poznaš pregovor, da slika pove več kot tisoč besed. In temu lahko samo prikimam. Dobro se še spominjam svojih občutkov, ko sem kot otrok brala in gledala slikanice. Imela sem že skoraj raztrgano slikanico o veverički Skokici pa Tri gozdne zgodbice in posamezne Grimmove pravljice v mehko vezanih slikanicah – in česa se daleč najbolj spominjam, kar so te knjige imele skupnega? Čudovitih ilustracij. Takih, da sem se kar potopila vanje. Da sem jih gledala vsaj toliko časa, kolikor časa sem brala besedilo ob njih. Prva knjiga, ki sem jo pri treh letih prebrala, je bila Pisano okno Svetlane Makarovič, ilustriral jo je Marjan Manček. Na dveh sličicah, kjer je bil narisan prepad in deček ni mogel čez, besedilo pa je v nadaljevanju govorilo o mavrici, ki da se razpne vmes, in deček nato prepad prečka po njej – sem tisto mavrico dorisala kar sama s svojo nerodno triletno ročico, ker je pač na prvih dveh ilustracijah ni bilo. Tako me je to motilo! K sreči so mi bile vse druge ilustracije v tej knjigi zelo všeč. Če pa so me pri kaki knjigi ilustracije odbijale, je sploh nisem vzela v roko.

BA: Jaz tudi ne. Toda vrniva se k prevajanju, tvojemu področju. Prevedla si več slikanic popularne Sally Rippin. Hairy Sam Loves Bread and Jam – kako si prišla do »svojega« naslova? »Kosmati Samo ima rad kruh in marmelado« – mar ne bi bil to točen naslov? Kako bi, denimo, prevedla Miss Bindergarten Has a Wild Day in Kindergarten?

AK: »Kosmati Samo ima rad kruh in marmelado« je res točen (dobeseden) naslov, a kje je tu poetika, kje je tu hudomušnost, kje sočnost in zvočnost? Tudi to je lep primer razlike med »strojnim« prevajanjem (kakršnega se dandanes žal gre vse preveč »prevajalcev«) in med ustvarjalnim prevodom – meni se je izpisalo: »Tim Kosmatuh, marmelada in kruh«. Ime Sam ni moglo ostati, ker se zapiše enako kot naš pridevnik ›sam‹ – otroke bi to motilo. Ritmu na ljubo je moralo biti ime enozložno. Izbrala sem tako, ki je lahko slovensko in angleško – no, to je moj približek izvirniku. Da ne bo Joc ali Urh ali Črt. Naj bo malce univerzalnejše ime, prav. Popolnoma jasno je tudi to, da je avtorica ime Sam izbrala zato, ker se rima z jam (marmelada). Torej to potezo izpeljem v prevodu – le da s priimkom, ki je v izvirniku bodisi prva sestavina lastnega imena (Hairy Sam) bodisi zgolj lastnostni pridevnik (kosmati Sam). Tako sem prišla do Kosmatuha. Ker na marmelada se šmentano malo kaj rima. Da ne govorim o ritmu. Ne moremo spregledati, da v angleškem naslovu ne gre le za rimo Sam-jam, ampak tudi za ritem. Torej naj bo ritmiziran tudi prevedeni naslov – in temu na ljubo je treba obrniti kruh in marmelado v marmelado in kruh. Pa še na Kosmatuh se tako lepo rima. Ko potegneš za prave ustvarjalne vrvice, stvari nazadnje kar same sedejo na pravo mesto. Ne zmeraj, pogosto pa.
     Pri nazivih vzgojiteljic in učiteljic je zoprno to, da jih v anglosaškem (in morda še katerem) okolju otroci nazivajo z »gospa/gospodična« in priimkom, kar je pri nas nepredstavljivo. Zato bi že tu morali pošteno zaviti stran od dobesednega prevoda. Sama sem pri prevajanju slikanic Julie Fulton to reševala s kombinacijo »učiteljica« + (izmišljeno slovensko) ime. Takole na prvo žogo (slikanice ne poznam) bi pri prevodu »Miss Bindergarten Has a Wild Day in Kindergarten« šla v tole smer: Vzgojiteljica Ava in vrtčevska zmešnjava.

BA: Obstajajo tudi slikanice, ki so neprevedljive? Takšni romani zagotovo so.

AK: Verjetno obstajajo neprevedljive slikanice, a sama k sreči še nisem naletela na tako. 😊

BA: Res, začarani krog. Divjo simfonijo je kupilo zelo malo osnovnošolskih knjižnic, pa še te so se večidel zadovoljile z enim samim izvodom. Zdaj pa izdajaj (dobre) knjige ...
   Imaš shranjeno kako slikanico iz otroštva?

AK: Skoraj vse. Oddala sem le tiste, ki mi niso bile všeč. To pomeni, da imam doma vsaj sto slikanic iz svojega otroštva, zraven pa še kakih 50 iz otroštva svojih otrok. In veš kaj? Ravno pred nekaj dnevi mi je sedemnajstletna hči, ki je morala za šolo (obiskuje vzgojiteljsko) pripraviti interpretacijo slikanice po izbiri – izbrala je seveda Divjo simfonijo – in je malce brskala po dnu knjižne omare, rekla: »Mama, tu je milijon krasnih knjig. Čez počitnice bom vse še enkrat prebrala.«
     »Jaz tudi,« sem odgovorila.

BA: Hvala za pogovor. Še veliko dobrih prevodov in tudi kakšno nagrado, če ne prej, pa čez štiri leta, ko bo za nagrado Vasje Cerarja spet na vrsti slikanica!