Kakor je Travniku, starodavnemu mestu v Bosni in Hercegovini, s svojo Travniško kroniko postavil nesmrtni spomenik pisatelj in nobelovec Ivo Andrić – rodil se je v bližnjem naselju Dolac – tako je Ivan Tavčar v večnost zapisal Visoko. Kajti stvarni spomeniki propadejo, se rušijo in uničujejo, literatura pa je večna in neizbrisljiva.
Visoška kronika je nastala slaba tri desetletja pred Travniško, lani je bila 100. obletnica njenega prvega izida. In čeprav je Visoko v primerjavi s Travnikom zelo majhno naselje, danes ima komajda okoli dvajset prebivalcev – le streljaj naprej leži Tavčarjeva rojstna vas Poljane – ni veljava Visoške kronike za nas nič manjša, kot je za Andrićeve rojake veljava Travniške. Visoška kronika je namreč eno najpomembnejših del slovenske literarne zgodovine in romanopisja, toliko izdaj in ponatisov je doživel le malokateri slovenski roman.
Posebej pomembna pa je Visoška kronika za Tavčarjeve poljanske rojake. Njegova pristava, najbolj znana kot Tavčarjev dvorec, dobiva iz leta v leto lepšo podobo, in pisatelj, ki se že več kot 60 let v bronu znamenitega kiparja Jakoba Savinška ozira proti svoji rodni vasi in Blegošu, bi bil danes nanj ponosen, pa tudi na svoje rojake, ki negujejo in oživljajo spomin na slavno visoško preteklost.
› naprej
