Še do brezplačne dostave. Ob nakupu »romana meseca« do 31. decembra prejmete brezplačno življenjepis Jane Austen.

Bookerjeva nagrada

‹ Nazaj

15. maj 2022

Pri romanih, ki so prevedeni v slovenščino, sta navedena slovenski naslov in leto izida.

2021
Damon Galgut
THE PROMISE

2020
Douglas Stuart
SHUGGIE BAIN (2022)

2019
Bernardine Evaristo
GIRL, WOMAN, OTHER (Dekle, ženska, druga_i, 2022)

Margaret Atwood
THE TESTAMENTS (Testamenti, 2019)

2018
Anna Burns
MILKMAN (Mlekar, 2019)

2017
George Saunders
LINCOLN IN THE BARDO (Lincoln v bardu, 2020)

2016
Paul Beatty
THE SELLOUT

2015
Marlon James
A BRIEF HISTORY OF SEVEN KILLINGS

2014
Richard Flanagan
THE NARROW ROAD TO THE DEEP NORTH (Ozka pot globoko do severa, 2017)

2013
Eleanor Catton
THE LUMINARIES

2012
Hilary Mantel
BRING UP THE BODIES

2011
Julian Barnes
THE SENSE OF AN ENDING (Smisel konca, 2012)

2010
Howard Jacobson
THE FINKLER QUESTION (Finklersko vprašanje, 2012)

2009
Hilary Mantel
WOLF HALL (2021)

2008
Aravind Adiga
THE WHITE TIGER (Beli tiger, 2010)

2007
Anne Enright
THE GATHERING (Shajanje, 2013)

2006
Kiran Desai
THE INHERITANCE OF LOSS (Dediščina izgube, 2007)

2005
John Banville
THE SEA (Morje, 2006)

2004
Alan Hollinghurst
THE LINE OF BEAUTY (Linija lepote, 2006)

2003
DBC Pierre
VERNON GOD LITTLE (Vernon Gospod Little, 2004)

2002
Yann Martel
LIFE OF PI (Pijevo življenje, 2004)

2001
Peter Carey
TRUE HISTORY OF THE KELLY GANG

2000
Margaret Atwood
THE BLIND ASSASSIN (Slepi morilec, 2010)

1999
J. M. Coetzee
DISGRACE (Sramota, 2004)

1998
Ian McEwan
AMSTERDAM (Amsterdam, 2004)

1997
Arundhati Roy
THE GOD OF SMALL THINGS (Bog majhnih stvari, 2000)

1996
Graham Swift
LAST ORDERS (Zadnja želja, 2007)

1995
Pat Barker
THE GHOST ROAD

1994
James Kelman
HOW LATE IT WAS, HOW LATE (Kako pozno, pozno je bilo, 2006)

1993
Roddy Doyle
PADDY CLARKE HA HA HA (1995)

1992
Michael Ondaatje
THE ENGLISH PATIENT (Angleški pacient, 1998)

Barry Unsworth
SACRED HUNGER

1991
Ben Okri
THE FAMISHED ROAD (Cesta sestradanih, 2016)

1990
A. S. Byatt
POSSESSION

1989
Kazuo Ishiguro
THE REMAINS OF THE DAY (Ostanki dneva, 1995)

1988
Peter Carey
OSCAR AND LUCINDA (Oscar in Lucinda, 2011)

1987
Penelope Lively
MOON TIGER (Mesečev tiger, 1996)

1986
Kingsley Amis
THE OLD DEVILS

1985
Keri Hulme
THE BONE PEOPLE

1984
Anita Brookner
HOTEL DU LAC

1983
J. M. Coetzee
LIFE & TIMES OF MICHAEL K (Življenje in časi Michaela K., 2004)

1982
Thomas Keneally
SCHINDLER’S ARK (Schindlerjev seznam, 2016)

1981
Salman Rushdie
MIDNIGHT’S CHILDREN (Otroci polnoči, 1997)

1980
William Golding
RITES OF PASSAGE (Obredi ob prehodu, 1985)

1979
Penelope Fitzgerald
OFFSHORE

1978
Iris Murdoch
THE SEA, THE SEA

1977
Paul Scott
STAYING ON

1976
David Storey
SAVILLE

1975
Ruth Prawer Jhabvala
HEAT AND DUST (Vročina in prah, 1991)

1974
Nadine Gordimer
THE CONSERVATIONIST (Posestnik, 1979)

Stanley Middleton
HOLIDAY

1973
J. G. Farrell
THE SIEGE OF KRISHNAPUR

1972
John Berger
G (G., 1973)

1971
V. S. Naipaul
IN A FREE STATE

1970
Bernice Rubens
THE ELECTED MEMBER

(J. G. Farrell
TROUBLES [»izgubljena Bookerjeva nagrada«, podeljena leta 2010])

1969
P. H. Newby
SOMETHING TO ANSWER FOR

Ali je Pijevo življenje plagiat? Ali pa je bil Max in mačji rod res zgolj Martelova »iskra življenja«?

naprej

Prva podelitev Bookerjeve nagrade je bila 22. aprila 1969 v Stationers' Hall v Londonu. Dobil jo je angleški romanopisec Percy Howard Newby (1918–1997) za roman Something to Answer For. Newby, sicer radijec, direktor BBC-ja, in avtor več kot dvajsetih romanov, je dobil 5000 funtov nagrade, v literarnih analih pa bo večno ostal zapisan kot prejemnik »inavguralnega« bookerja.

Že prvo leto sta bili v finalu dve pisateljici, Iris Murdoch in Muriel Spark, veliki dami angleškega romanopisja, obe pri petdesetih, prva z romanom The Nice and the Good, svojim enajstim, in druga z romanom The Public Image, svojim devetim. Iris Murdoch je bila pozneje še petkrat finalistka (1970, '73, '78, '85, '87), leta 1978 pa nagrajena. Spark bookerja ni dočakala, nominirana je bila še leta 1981, njen roman The Driver's Seat iz leta 1970 pa se je uvrstil v finale za »izgubljenega bookerja« leta 2010, že po njeni smrti. Prva ženska, ki je dobila Bookerjevo nagrado, pa je bila Bernice Rubens leta 1970. Ženska je bila torej izbrana oziroma »izberljiva«, v nasprotju s številnimi drugimi nagradami, že drugo leto, le dvakrat v zgodovini Bookerjeve nagrade pa se je primerilo, da med finalisti ni bilo niti ene, leta 1976 in leta 1991. V vseh finalih zadnjih desetih let sta bili najmanj dve pisateljici.

Bookerjevo nagrado so samo prvi dve leti podeljevali aprila za najboljši roman preteklega leta, leta 1971 pa se je podelitev pomaknila v jesen in v izbor so prišli romani, izdani v tekočem letu. Romanopisna produkcija leta 1970 je torej »padla skozi« in krivica je bila popravljena leta 2010, ko so člani žirije, vsi rojeni okoli leta 1970, nominirali šest romanov, z bookerjem pa ovenčali J. G. Farrella za roman Troubles. Farrell, tedaj že skoraj tri desetletja pokojni, je tako dobil še svojega drugega bookerja – leta 1973 je bil nagrajen za roman The Siege of Krishnapur.

Leta 1973 so bile ob Farrellu v finalu kar tri pisateljice in ena izmed njih je bila Beryl Bainbridge z romanom The Dressmaker. Leta 1932 rojena Liverpoolčanka je bila zelo priljubljena pisateljica, ki je objavila dvajset romanov in tri zbirke kratke proze. Za romana Injury Time (1977) in Every Man for Himself (1996) je prejela nagrado Whitbread, v finalu za Bookerjevo nagrado pa je bila kar petkrat, nazadnje leta 1998 z romanom Master Georgie, za katerega je pozneje prejela nagrado Jamesa Taita Blacka. Umrla je leta 2010. Pisateljico so poimenovali »Booker Bridesmaid«, družico Bookerjeve nagrade, in Sklad jo je v letu po smrti počastil tako, da je javnost povabil k izboru najboljšega v peterici nominiranih Berylinih romanov – The Man Booker Best of Beryl. Bralci so izbrali roman Master Georgie. (Še ena »družica« pa je Ali Smith: od leta 2001 je že štirikrat ostala v finalu. Letos ima novo priložnost.)

Leta 1974 je nekaj prahu dvignil finale, v katerem se je znašel roman Ending Up Kingsleyja Amisa. V žiriji je namreč sedela njegova soproga, angleška pisateljica Elizabeth Jane Howard. A družinske vezi Amisu niso pomagale do zmage, za nameček pa sta bila nagrajena kar dva avtorja – Stanley Middleton in Nadine Gordimer. Z Nadine Gordimer in njenim Posestnikom je tako nagrada prvič romala na afriško celino, v Južnoafriško republiko, pisateljica pa je postala po V. S. Naipaulu (1971) druga z Bookerjevo nagrado, ki je pozneje prejela tudi Nobelovo. Amis je bil v finalu še leta 1978, leta 1986 pa je nagrado naposled dobil.

Leta 1975 sta se žiriji zdela vredna finala le dva romana in za boljšega je razglasila Vročino in prah Ruth Prawer Jhabvala. V naslednjih dveh letih sta bila nagrajena Angleža David Storey in Paul Scott. Storey, finalist že leta 1972, je pisal romane, drame in scenarije, bil pa je tudi športnik, profesionalni igralec ragbija. Scotta poznamo po romanu Dragulj v kroni. Philip Larkin, eden največjih britanskih književnikov 20. stoletja, ki je bil takrat predsednik žirije, je menda zagrozil, da bo skočil skozi okno, če Scott za svoj roman Staying On ne dobi nagrade. K sreči jo je.

Leta 1978 se je vrednost nagrade podvojila. Končno jo je za roman The Sea, The Sea dobila irska pisateljica Iris Murdoch, ki je dotlej napisala že osemnajst romanov. To leto je bila prvič v finalu Penelope Fitzgerald, s Knjigarno, leto pozneje pa je bila nagrajena za Offshore. Ta roman, eden najkrajših med nagrajenimi, saj obsega samo 132 strani, je sprožil polemike, kaj sploh velja za roman, vendar pozneje obseg pri nominacijah ni igral posebne vloge. (Tóibínov Marijin testament, finalist leta 2013, je še krajši.) Leta 1980 je bil booker spet v rokah bodočega nobelovca – Williama Goldinga – za roman Obredi ob prehodu. Med finalisti je bila takrat tudi Indijka Anita Desai z romanom Clear Light of Day, pozneje pa še dvakrat ('84, '99), vendar se ji je booker izmaknil. (Je pa zato že v prvo uspelo njeni hčeri Kiran Desai leta 2006 z romanom Dediščina izgube.) V prvo je leta 1981 uspelo Salmanu Rushdieju z romanom Otroci polnoči. Rushdie je bil pozneje še štirikrat finalist in se je prvi približal možnosti, da bi prejel še drugega bookerja. To mu – za zdaj – ni uspelo, je pa zato za roman Otroci polnoči prejel še dve lovoriki – za »bookerja vseh bookerjev« so ga razglasili tako ob petindvajsetletnici (1993) kakor ob štiridesetletnici (2008), ni pa ga med najboljše uvrstila žirija, ki je leta 2018, ob 50. podelitvi, izbirala »zlatega bookerja«.

Leta 1982 je bookerja dobil prvi Avstralec. Danes 86-letni Thomas Keneally je bil pred tem trikrat finalist, prvič v »minifinalu« z Ruth Prawer Jhabvala leta 1975, tega leta pa je prepričal žirijo s Schindlerjevim seznamom. Izbor je takrat vznemiril zaradi vprašanja, ali ta roman sploh lahko velja za fikcijo. Pozneje je nagrada na najmanjšo celino potovala še štirikrat, dvakrat s Petrom Careyjem (1988 in 2001), leta 2003 z DBC Pierrom, leta 2014 pa z Richardom Flanaganom.

J. M. Coetzee, ki je slavil leta 1983, je drugi Južnoafričan med dobitniki nagrade in četrti bodoči nobelovec. Nagrado je dobil za Življenje in čase Michaela K., leta 1999 pa je postal prvi, ki je bookerja dobil še drugič – za roman Sramota. Z dvema bookerjema – če ne štejemo J. G. Farrella – so mu sledili že omenjeni Avstralec Peter Carey (Oscar in Lucinda, True History of the Kelly Gang), Britanka Hilary Mantel in Kanadčanka Margaret Atwood, ki si je drugega bookerja delila s sonagrajenko Bernardine Evaristo (2019). Coetzee je bil tudi prvi nagrajenec, ki se je približal tretjemu bookerju – leta 2009 je bil v finalu z romanom Poletje. Leta 2010 pa mu je bil blizu Peter Carey z romanom Parrot and Olivier in America.

Leta 1985 je bil prvič nagrajen prvenec – The Bone People Keri Hulme z Nove Zelandije. Roman, ki ga je neka recenzija označila za katastrofo in s katerim je tedaj 38-letna pisateljica »premagala« avtorje, kot so Peter Carey, J. L. Carr, Doris Lessing, Jan Morris in Iris Murdoch, je ostal tudi njen »edinec«. Keri Hulme je umrla 27. decembra 2021, njen dolgo napovedovani roman BAIT je ostal nedokončan in neobjavljen.

Leta 1986 je – pred tem že dvakrat finalist – slavil Kingley Amis z romanom The Old Devils. Popisovalci zgodovine te nagrade so odločitev žirije – štirih žensk in samo enega moškega – označili za presenečenje, kajti Amis je veljal za mizogina. (Njegov sin Martin je do finala prišel le enkrat, leta 1991 s Časovno puščico.) Tega leta je bil finalist tudi Kazuo Ishiguro z romanom An Artist of the Floating World. Ishiguro, nobelovec 2017, je bookerja dobil dve leti pozneje za Ostanke dneva, družbo v finalu pa mu je spet delala Margaret Atwood. Leta 2021 bi lahko Ishiguro postal drugi pisatelj – po J. M. Coetzeeju –, ki bi bookerja prejel po Nobelovi nagradi. Vendar se je s svojim romanom Klara and the Sun poslovil že pred finalom.

Leta 1991 je nagrado prejel Ben Okri, prvi temnopolti Afričan in prvi Nigerijec, ki je za povrh z 32 leti postal najmlajši nagrajenec dotlej. Cesta sestradanih je njegov tretji roman. Leta 1992 sta drugič slavila dva avtorja – Michael Ondaatje z Angleškim pacientom in Barry Unsworth z romanom Sacred Hunger. Angleški pacient je bil leta 2018 razglašen za »zlatega bookerja«. Pravilnik so po tej podelitvi spremenili, tako da pozneje dvojna zmaga naj ne bi bila več mogoča. Toda leta 2019 so naredili izjemo in bookerja spet razpolovili. Odločitev med romanoma Testamenti Margaret Atwood in Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo je bila za žirijo pretežka. Leta 1993, v petindvajsetem letu nagrade, je bookerja dobil Irec Roddy Doyle za roman Paddy Clarke ha ha ha (to je najbolj nenavaden naslov na seznamu), leto pozneje pa je šel booker prvikrat na Škotsko – Jamesu Kelmanu za roman Kako pozno, pozno je bilo.

Do nove spremembe pravilnika leta 2001, ko so žiranti prvič javno objavili širši izbor (longlist) – leta 2007 so ga omejili na trinajst oziroma dvanajst naslovov (Booker Dozen) –, so nagrado prejeli sami veliki romanopisci, izjemno je bilo le leto 1997 z Arundhati Roy, s prvo indijsko zmago, poleg tega je Bog majhnih stvari pisateljičin prvenec. Svoj drugi roman, Ministrstvo za najvišjo srečo, je Roy objavila dvajset let pozneje in mnogi so ji pripisovali precej možnosti za drugega bookerja. Bila je nominiranka, ne pa tudi finalistka.

Leto 2002 je bookerja – prvič z imenom Man Booker – prineslo Kanadčanu Yannu Martelu za Pijevo življenje. Sledil je incident – roman bi lahko bil plagiat novele Max in mačji rod brazilskega pisatelja Moacyrja Scliarja. Leta 2003 je zmagal Avstralec DBC Pierre s prvencem Vernon Gospod Little, ki je eden redkih komičnih romanov na seznamu nagrajencev. Linijo lepote Britanca Alana Hollinghursta (2004) so v medijih označevali kot »prvi gejevski roman« z Bookerjevo nagrado. Indijec Aravind Adiga je leta 2008 z Belim tigrom nepričakovano premagal Irca Sebastiana Barryja (Skrito sporočilo) in sprožil eno odmevnejših polemik o tem, »kdo si je bolj zaslužil nagrado«. Britanka Hilary Mantel je z romanoma Wolf Hall (2009) in Bring Up the Bodies (2012) obrnila nov list v zgodovini nagrade – postala je prva ženska, ki je bookerja dobila dvakrat, prva Britanka z dvema nagradama, prva, ki je bila nagrajena za romana iste trilogije, in prva, ki ji je to uspelo v pičlih štirih letih. Nikoli prej ni bila nominirana. Da bi bookerja dobila še za tretji del, The Mirror & the Light, bi bilo pa že preveč – roman je leta 2020 obtičal v trinajsterici. Leta 2013 je nagrado dobila druga Novozelandčanka – v Kanadi rojena Eleanor Catton za The Luminaries. Njo si bomo zapomnili kot najmlajšo prejemnico nagrade – bilo ji je 28 let – in avtorico najobsežnejšega romana, kajti The Luminaries obsega krepko čez 800 strani.

Odločitev, da se bodo od leta 2014 v boj za eno najuglednejših literarnih nagrad na svetu podali tudi drugi, in ne več le romanopisci iz VB in Commonwealtha ter Irske in Zimbabveja, njegovih nekdanjih članic, je britansko literarno sceno precej vzburkala, vendar se zdi, da je »prizadete« zaskrbelo predvsem dejstvo, da se morajo poslej meriti z Američani, ne pa verjetnost, da sta lahko med nominiranci, denimo, tudi Turkinja in Mehičanka, kar se je zgodilo leta 2019 (Elif Shafak in Valeria Luiselli). A v osmih letih novega pravilnika sta do nagrade prišla le dva ameriška romana – The Sellout Paula Beattyja leta 2016 in Lincoln v bardu Georgea Saundersa leta 2017 – čeprav je bilo v finalih velikih ameriških mojstrov romana kar precej (npr. Anne Tyler, Paul Auster in dvakrat Richard Powers). Beatty je postal po Jamajčanu Marlonu Jamesu (2016) in Okriju tretji temnopolti nagrajenec, leta 2019 pa je šla nagrada končno še v roke temnopolti pisateljici – Britanki Bernardine Evaristo. Zadnji nagrajenec, Južnoafričan Damon Galgut, je bil pred tem dvakrat finalist.

Zgodovino Bookerjeve nagrade zaljšajo še mnogi drugi detajli, kot so bili, zlasti preden so začeli javno objavljati »longlist«, odstopi žirantov ali pa grožnje z odstopom zaradi nestrinjanja z uvrstitvijo kakega romana v finale. Leta 2010 sta se Philip Pullman in Philip Hensher jezila, češ da so v finalu romani, napisani v sedanjiku, present tensu, »kar je dolgočasno«. Zanimive so tudi izjave nagrajencev, recimo o tem, kako bodo porabili denar – Amis za nove zavese, A. S. Byatt za plavalni bazen, Ian McEwan za »nekaj popolnoma nekoristnega«, Howard Jacobson za ročno torbico svoji ženi, Anna Burns za poplačilo dolgov.

Bookerjeva nagrada sicer po finančni plati – »zmagovalec« dobi 50.000 funtov – niti ni posebej izstopajoča in je primerljiva s podobnimi nagradami za angleško knjigo: Avstralec dobi z nagrado Miles Franklin 60.000 avstralskih dolarjev, Kanadčan z nagrado Doris Giller 40.000 kanadskih dolarjev, nagrada PEN/Jean Stein je vredna celo 75.000 ameriških dolarjev ...

Povsem neprimerljiv pa je njen vpliv na prodajo: tako izvodov v knjigarnah – Schindlerjev seznam je bil menda samo v britanski izdaji prodan v več kot dveh milijonih izvodov – kakor pravic do izdaje in prevodov pri tujih založnikih. Za založbe, zlasti manjše, je booker pravi blagoslov, prodaja nagrajenega romana se v tednu po razglasitvi podeseteri ali celo postoteri. Romana Shuggie Bain se je leta 2020 v tednu po nagradi prodalo več kot 25.000 samo v Združenem kraljestvu, kar pomeni skok za 1900 % v primerjavi s tednom pred razglasitvijo.

Izjemna je tudi njena odmevnost. Najbrž danes na svetu ni resnejšega medija, ki ne bi zjutraj po podelitvi poročal o nagrajenem romanu, če že ni predstavil finalistov ali trinajsterice. »Booker Prize« pa tudi »short/longlisted for« – v ožjem/širšem izboru zanj – je v bibliografiji nagrajencev obvezna sestavina, odpira jim vrata najuglednejših založniških hiš doma in na tujem. Booker romanu znatno podaljša »rok trajanja«, Sklad za Bookerjevo nagrado bralstvo mobilizira tudi z vmesnimi, jubilejnimi nagradami, kot je bil »zlati booker«. Bookerjevi zmagovalci in finalisti so pogosto tudi v izborih za druga pomembna literarna priznanja in mnogokrat jih tudi dobijo. Anna Burns, denimo, je po bookerju (in več drugih nagradah) dobila še 100.000 evrov vredno dublinsko nagrado. Booker privlači tudi filmske producente in ti spet povabijo k branju – najbolj znani filmi so Schindlerjev seznam, Angleški pacient in Pijevo življenje. Odločitev družbe Man Group o prenehanju sponzorstva zato za Sklad ni bila nobena katastrofa. Novi sponzor je potrkal na njegova vrata že mesec dni po Manovem umiku.

Doslej je bilo nagrajenih, če ne štejemo »izgubljenega«, 56 romanov, v slovenščino pa jih je prevedenih 34, kar je največ med nagradami podobne starosti. Kako močan je bil vpliv te nagrade na slovenske založbe in prevajalce v prvih dveh desetletjih, ni težko oceniti, pravzaprav ga ni bilo, kajti do konca osemdesetih so bili v slovenščini objavljeni samo trije – G. Johna Bergerja je izšel že leta 1973, v prvem letu po nagradi, Posestnik Nadine Gordimer leta 1979, izid Obredov ob prehodu Williama Goldinga leta 1985 pa je verjetneje spodbudila Nobelova nagrada. V devetdesetih je izšlo šest prevodov, toda en sam v dveh letih po nagradi, Doylov Paddy Clarke ha ha ha. Za odločitev o prevodu Rushdiejevih Otrok polnoči šestnajst let po nagradi je bila morda ključna petindvajsetletnica z »bookerjem vseh bookerjev« (1993). To je bil sploh prvi slovenski prevod Rushdiejevega dela; na razvpite Satanske stihe je bilo treba počakati vse do leta 2005. Tudi Kazuo Ishiguro je bil slovenskemu bralstvu prvič predstavljen z Bookerjevim romanom – z Ostanki dneva šest let po nagradi. Zelo intenzivno so se Bookerjevi nagrajenci prevajali v prvem desetletju tega stoletja: v dveh letih po nagradi ali celo prej jih je slovenski prevod dobilo kar osem iz let 2002–2011, še osem pa je bilo v tem času prevodov starejših bookerjev. Pozneje so prevodi usahnili, malo zaradi krize, verjetno pa tudi zaradi obsega: Wolf Hall Hilary Mantel (2009) je izšel šele pred kratkim, še obsežnejši roman The Luminaries (2013) pa prevoda najbrž ne bo dočakal. Med nagrajenci po letu 2011 jih je bilo doslej prevedenih še pet, nazadnje Bernardine Evaristo (Testamenti Margaret Atwood bi bili skoraj gotovo prevedeni tudi brez bookerja), napovedan je že prevod romana Shuggie Bain. Privlačni za prevajanje pa so tudi finalisti; izmed tistih v zadnjih dvajsetih letih jih je prevedenih več kot 20 in večina jih je prejela kako drugo vidnejšo nagrado. (Žal med njimi ni romana Exit West Mohsina Hamida.) Edini Bookerjev nagrajenec, ki je v Sloveniji gostoval po prejemu nagrade, je Irec Roddy Doyle (vendar je bil obisk povezan s prevodom njegove knjige za otroke).

Nagrajena romana in finalisti pri Modrijanu: Oscar in Lucinda Petra Careyja (1988) ter Beli tiger Aravinda Adige (2008); Med ženami Johna McGaherna (1990), Hotelski svet in Naključnost Ali Smith (2001 in 2005), Skrita reka Kate Grenville in V deželi mož Hishama Matarja (2006), Skrito sporočilo Sebastiana Barryja (2008), Poletje J. M. Coetzeeja (2009) in Marijin testament Colma Tóibína (2013).

V galeriji je izbor romanov, ki lahko pridejo v trinajsterico za Bookerjevo nagrado 2022. Izdani so bili (ali bodo) od 1. oktobra 2021 do 30. septembra 2022 v Združenem kraljestvu ali na Irskem. Izbor ni naključen – gre za romane Bookerjevih nagrajencev (Julian Barnes, Ian McEwan in Douglas Stewart) in finalistov pa tudi prejemnikov drugih pomembnejših nagrad. (Usode prvencev ni mogoče napovedati.) Obiščite to stran 26. julija in preverite, koliko naslovov smo »zadeli«.

Najmanj 12 romanov z Bookerjevo nagrado je dobilo tudi filmsko podobo. Schindlerjev seznam (Steven Spielberg, 1993) in Angleški pacient (Anthony Minghella, 1996) sta bila nominirana za 12 oskarjev, prvi jih je dobil 7, drugi pa 9, oba tako za najboljši film kakor za najboljšo režijo. Film Pijevo življenje (Ang Lee, 2012) je imel 11 nominacij, dobil je 4 oskarje, enega za najboljšo režijo. Ostanki dneva (James Ivory, 1993) so kljub 8 nominacijam ostali brez oskarja. Po eno nominacijo za oskarja sta dobila filma Beli tiger (2021) in Oscar in Lucinda (1997). Filmi so nastali tudi po nekaj romanih, ki so bili v finalu za Bookerjevo nagrado, npr. Knjigarna Penelope Fitzgerald (2017), Imperij sonca J. G. Ballarda (1987), Deklina zgodba Margaret Atwood (1990), Mesarček in Zajtrk na Plutonu Patricka McCaba (1997 in 2005), Pokora in Na obali Chesil Iana McEwana (2007 in 2017), Skrito sporočilo Sebastiana Barryja (2016), Soba Emme Donoghue (2015).

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.