PODOBE IZ VMESJA: MED NEBOM IN ZEMLJO, MED DNEVOM IN NOČJO, MED BUDNOSTJO IN SNOM …

Prva impresija: Križev pot Katarine Poljančeve (od hotnice do svetnice)

Kakor se klošar Honza ni zna šel v noveli Avestina po golem naključju, kar od nikoder – saj nas je s svojo šegavo bistroumnostjo marginalca, ki mu nič človeškega ni tuje, povedel v skrivnostni labirint z nekimi davnimi (ali pač komaj včerajšnjimi) človeškimi kostmi napolnjenih podzemnih rovov že v Jančarjevi drami Halštat (1994) – je na drugi strani zgodba o eremitu iz Kamnitega pogorja in njegovem srečanju s slovenskimi romarji k svetim relikvijam v Kelmorajn sredi daljnega osemnajstega sto let ja že prej ponudila navdihnjen literarni motiv za neki drug pisateljev tekst, namreč za roman Katarina, pav in jezuit (2000), Jančarjevo doslej nemara najkompleksnejše in najcelovitejše romaneskno besedilo. Naslovna junakinja romana, preprosto, bogaboječe, a zvedavo in radoživo kmečko dekle, Katarina Poljanec iz dolenjske vasi Dobrava (zapomniti si velja to Dobravo!), je krhko, ranljivo, zmedeno, prestrašeno in zato nebogljeno človeško bitje, ki v zmedi vojskinih časov, sredi negotovosti vsestransko opešane vere in ob stalni prisotnosti vsakršnih demonov, hudih duhov pa krivih prerokov išče jasno spoznanje, išče posvečeno resnico, skratka, išče pot do vsega. Iz blodnih motnjav svojega prebujenega ženskega telesa (v tisti čudni zgodnji jutranji uri, med nočjo in dnevom, med sanjami in budnostjo, jo vsake toliko v kamrico pod zavetjem Sv. Roka prihaja omamno vabit temni glas skušnjavca in jo navkljub napisu hishni shegen na tramu nad domačimi durmi obiskujeta zapeljiva obiskovalca, ki ob zori na njenem telesu in duši puščata sledi, od katerih je njen pogled omotičen in pamet zmedena) in iz vrtinčastih viharjev zgodovine, kamor jo je potegnilo na romarski poti k Sveti skrinji Treh modrih v Kelmorajn (romanje poteka prav v času avstrijsko-pruske vojne), bi si Katarina rada prišla na čisto (da bi bila spet zvesta svojemu imenu: Čista). Na jasno bi si rada prišla z neznanim nemirom v svojih prsih, za svoje žensko, čutno, zemeljsko, tostransko, šibko in zato v očeh romajoče množice vernih in še bolj pravovernih kajpak »grešno« telo bi si rada z brezpogojnim darovanjem in ljubezensko izročenostjo svojemu moškemu (pa naj bo to pavje samopašni artilerijski stotnik Franc Henrik Windisch na iskrem konju ali z izvirnim grehom poželenja zaznamovani in zato odpadli ud jezuitske bratovščine, nespečni bogoiskatelj Simon Lovrenc) izprosila milost in zveličanje pri Najsvetejšem; svojo željo po vsem bi rada posvetíla in svoje toplo, volhko in ljubeče žensko naročje iz prispodobe Luxurie na stenski slikariji neznanega vaškega malarja v cerkvici sv. Nikolaja na Visokem poveličala v hishni shegen za otroka, ki ga nosi pod srcem.

Strašno ceno je morala plačati Katarina za svojo ljubezensko željo in žensko izročenost tostranskemu življenju: preizkušana v obredju ognja in vode, zasramovana in omadeževana v očeh pobožno hrumeče množice pa obsojena in kaznovana po božji in posvetni postavi je nazadnje pristala v beznici med vojaškimi kurbami, na milost in nemilost izročena pijanski sapi in pohotnim kosmatim rokam vampastega artilerijskega stotnika, ki se mu je z izgubljenimi bitkami obletelo tudi nekdanje mikavno pavje perje. Nič niso pomagale svete relikvije v napol podrti kölnski stolnici: po svetu veje

smrad po sežganih truplih na grmadah, po dolgem in počez razdejane krajine – od dolenjskih gozdnih obronkov in gorenjskih dobrav, prek solnograških gora in bavarskih ravnic, tja do porenskih močvirnih lok – drevijo sem ter tja ter hrumijo neke množice in v zameno za razdrto zavezo s svétim terjajo nadomestna obredja, iščejo (pa žal tudi vselej najdejo) grešne kozle za sprostitev in potešitev svoje nasilniške maščevalnosti in v zarotniški španoviji z angelom uničevanja na novo utrjujejo razpadlo družbeno vez: s pravičniško naslado tulijo k osveti, pri tem pa krivo prisegajo in se heretično zaklinjajo nad vsakokratnim gorečim telesom nesrečnega smrtnika na tej ali oni grmadi. Vsa réva ubogega človeškega bitja v svetu, ki so ga bogovi zapustili in pustili za seboj le votle nadomestke sprevrženih obredij, šemastih in burkaških pasijonov pa vsakršne lažne malike, samozvane preroke in mesijanske obsedence, se Katarini Poljančevi z Dobrave pri Sv. Roku na Dolenjskem v nedopovedljivi grozi razodene v podobi razpadajočih trupel hudodelcev, ki obešeni v kletkah visijo z zvonikov cerkve sv. Lamberta v Münstru: visijo med nebom in zemljo, v praznem prostoru, odrečena sta jim tako zveličanje v nebesih kot dostojen pokop v zemlji. Biti vmes – med nebom in zemljo, med peklom in nebesi, med budnostjo in snom, med nočjo in jutrom, med dušo in telesom, med poželenjem in hrepenenjem, med življenjem in smrtjo – je pač še eden od odlikovanih položajev Jančarjevih literarnih oseb, kakor mu jih v nemi jezik spomina priklicujejo in zapisujejo podobe, ki so otroštvo besed.

Podobe pravičniško hrumečih, strumno korakajočih (marširala, marširala je kralja Petra garda ...), bojne pesmi prepevajočih, k pogromu vzklikajočih ali zgolj od zle slutnje upijanjenih množic na eni in slike erotično odprtega, last ni čutnosti brezrezervno izročenega, nebogljenega ženskega bitja, ki ne terja ničesar, ki se čuti zavezano le drhtljajem svoje krvi, srca in telesa, ki si ne lasti ničesar, ampak si želi samo biti, živeti in ljubiti, ki z vso svojo darovanjsko izpostavljenostjo in posamično smrtniško minljivostjo hoče pričevati le za pustiti biti, na drugi strani, tovrstne demonsko-angelske podobe iz prepada jezika se kradejo v Jančarjevo novelistično in romaneskno pisanje že od vsega začetka. Kot napol res nične, napol fantazijske upodobitve Mrtvaškega plesa na srednjeveški freskantski cerkveni slikariji nas nagovarjajo iz sanjskih blodenj in pijanskih prividov večnega blodnika in v nenehne tragične nesporazume z lastno usodo in zunanjim svetom zapletajočega se ubogega smrtnika Johana Ota že v Galjotu (1978), kot svojevrsten pripovedni leitmotiv pa so se kot besedni micelij nemega jezika spomina še posebej razbohotile na straneh romana Severni sij (1984). Posvečene z obstretom Katarine Poljančeve, ki je – kot znamenje najvišjega pritrjevanja svétosti življenja (dopuščanja biti) – v najhujši stiski zmogla besedo in kretnjo odpuščanja (tudi svojemu rablju), pa te iz samih sebe (iz otroštva besed) porojene podobe nasilnega hrumenja množic in posameznikove ranljive izpostavljenosti viharjem zgodovine sipljejo svojo temno luč tudi v pisateljevo najnovejše romanopisje, s svojo čar(ob)no svetlobo so presvetlile tudi številne strani romanov Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010).

Druga impresija: Marjetica Samsa kot Harlekin na karnevalu Mrtvaškega plesa

Severni sij pripoveduje zgodbo o nekem srednjeevropskem mestu (Mariboru), v katerem se na lepem znajde (ali vanj zablodi in se v njem izgubi) neki srednjeevropski slehernik, Josef Erdman po imenu, ki prihaja od nekod iz Avstrije, namenjen je menda v Trst in pričakuje obisk poslovnega prijatelja iz Prage. Čas je zagaten (pišemo leto 1938), od zgoraj, iz Rajha je že slišati topot vojaških škornjev, med prebivalci dotlej spokojnega provincijskega mesta se vse razločneje rišejo vsakršne meje in delitve (nazorske, etnične, verske, socialne), ljudje so vznemirjeni, neka čudna tesnoba se jih polašča, po uradih, kavarnah, stanovanjih in ulicah se krešejo mnenja, padajo težke besede, kujejo znanstvene utopije in odrešenjske teorije, krožijo vsakršni apokaliptični preroki. Vrstijo se zborovanja, povorke, bobnijo godbe na pihala, množice, skratka, spet enkrat hrumijo ... In ko neke zgodnjepomladanske noči nad mestom zasije severni sij, se nemir množic zgosti v predsmrtno grozo pred neznanim zlom, ki ga nebesni pojav zagotovo napoveduje, med pustno maškarado, ko se vse mesto prepusti noremu karnevalskemu plesu, napetost in tesnoba dosežeta vrhunec, ki se more in mora sprostiti samo v nasilnem dejanju. Žrtev nerazumljivega zločina (ki je v svoji bestialni iracionalnosti zgolj sprevržen odmev tistega globokega, nejasnega pod zavestnega nemira, ki je ob severnem siju prevzel drhteče kolektivno srce hrumeče množice) na zasneženi poti skozi pohorski gozd pa je – kajpak po volji nekega peklenskega nesporazuma – neka nebogljena ženska, Margareta (Marjetica) Samsa, osamljena, po ljubezni hrepeneča pa zanjo vselej znova opeharjena soproga mestnega veljaka, ki si je za svojo nepotešeno ženskost poiskala tolažbe in zatočišča v še bolj samotnem, nemirnem in brezdomnem Erdmanovem naročju. In kakor je Katarina Poljančeva v romanu Katarina, pav in jezuit – sredi burkaške travestije obrednega plesa, ki ga je verovanjsko omotena pa hkrati bogokletno vnesena množica romarjev karnevalsko zaplesala ob kresnem ognju – zaman iskala človeško bližino in ljubezensko izpolnitev pri nespečnem

bogoiskalcu, večnem romarju in razočaranem jezuitskem zelotu Simonu Lovrencu, Marjetica v Severnem siju svoje krhko, premraženo, v kostum žalostnega klovna oblečeno telo – sredi norega plesa grotesknih pustnih šem v obnorelem mestu – v nekem zavrženem barakarskem primestju prepusti večnemu tujcu, razseljencu in blodniku Erdmanu, zapredenemu v pijansko omamo in sanjske privide o modri krogli sveta, ki je Stvarniku spolzela iz rok in se raztreščila v tisočero črepinj. Prispodoba žalostnega klovna, samotnega harlekina, nemočno ujetega v peklenski ris ponorelih pustnih mask, nebogljeno izpostavljenega sredi hrumeče množice (ki si v grotesknem karnevalskem reju orgiastično daje duška, da bi prevpila strah in grozo, ki sta jo prevzela, ko je ob krvavordečem znamenju na nebu zemlja padla iz tira, ko se je cerkvena ladja Svetega Alojzija nevarno nagnila in začela polzeti proti reki in se je svet v svetnikovih rokah nepreklicno raztreščil), ta pesniška metafora nebogljene, osamljene Marjetice, ki ljubi za nič in ljubi zaman, se v nadaljevanju romana razraste in dopolni v podobi strašnega, nesmiselnega hudodelstva, ko Marjetica pod udarci sekire obleži v mlaki krvi iz razklane lobanje, nekje ob poti skozi mlado bukovje pod zasneženimi pohorskimi pobočji. Nikomur ni skrivila niti lasu, nikomur ni zlega želela, v nobeni povorki ni korakala in nobenim prerokbam ni sledila, nobenim nazorom ni pritrjevala in nobenim prepričanjem ni zoprvala, ta zgolj po razumevajoči človeški bližini in po toplini ljubezenskega naročja hrepeneča Marjetica Samsa. Izključno in zgolj po volji slepe usode se je znašla na napačnem na kraju in ob napačnem trenutku, ko se je v tragični hamartiji zgostilo in strašno udarilo na plan neko nedojemljivo zlo, ko je do hudodelstva prekipela in se v udarec s sekiro prelila tista peklenska zmes norosti, bolečine in smrti, ki se je prestrašenim pustnim šemam v mestu pod Pohorjem napovedala s krvavo rdečo svetlobo Aurore borealis, ki je na pomlad zloveščega leta osemintridesetega šinila čez pomračeni nébes Srednje Evrope. Marjetica je pač podlegla kot naključna žrtev nekega izvornega človekovega nesporazuma z lastno usodo.

Tretja impresija: Ostriženi lasje učiteljice Zale D

Kakor je bila nesrečna žrtev tragičnega nesporazuma tudi otožna učiteljica Zala, doma z Dobrave pri Dolenjskih toplicah (mar ni bila od tam nekje doma tudi Poljančeva Katarina iz Katarine, pava in jezuita?), tiha, malone skrita junakinja Jančarjevega romana Drevo brez imena: v nepravem času, sredi vojne vihre, sredi bobnenja topov, regljanja mitraljezov in bombnih eksplozij, ki so med zadnjo državljansko voj no na Slovenskem odmevale med partizanskim obleganjem Turjaškega gradu, je svoje srce poklonila napačnemu človeku, domobranskemu stotniku Aleksiju. In zato je v intimno svetišče nje ne ljubezni prihrumela množica sovražnih glasov, besed in dejanj, njen ljubljeni je v svoji nori oficirski obsedenosti in morastih sanjah sredi noči z brzostrelko streljal v strop, da sta bili Zalina spalnica in postelja posuti z belimi luskinami in prahom ometa, njegovi nočni streli pa so privabili župnika, njegovo kuharico in njenega sina Franca, ki sta Zalino ljubezensko gnezdece proglasila za kupleraj, njo pa za kurbo. Z domobransko kurbo so učiteljico Zalo malo kasneje, potem ko so osvojili belogardistično turjaško utrdbo in osvobodili Dobravo, ozmerjali tudi partizani in ji za kazen in v poduk na silo ostrigli lase, da se je ubogemu dekletu omračila pamet, saj nikakor ni mogla razumeti, zoper koga ali kaj in s čim se je bila pregrešila, ker je bila svoje samotne noči podelila z Aleksijem, da bi je v hudem vojskinem času ne bilo tako grozno strah. Tragični nesporazum med Zalino boleče ranjeno in oskrunjeno človeško zasebnostjo (vojna ji je vzela tudi brata Zorana, ki so ga Nemci kot pripadnika osvobodilnega gibanja ustrelili v celjskem Starem piskru) na eni in pobesnelim hrumenjem zgodovine (ki nikoli ne odjenja) na drugi strani se v Drevesu brez imena zaostri in dopolni z učiteljičino nesmiselno smrtjo pod kolesi vojaškega tovornjaka, s katerim pripadniki teritorialne obrambe med slovensko osamosvojitveno vojno skušajo z vzvratno vožnjo zablokirati deželno cesto. Nesrečna učiteljica, ki se ji je po nasilnem partizanskem kaznovanju vsake toliko omračil um in si je na očeh nasladno uživajoče množice

Drago Jančar je za roman To noč sem jo videl prejel svojega tretjega kresnika. (Foto: Igor Modic)

brezumno strigla lase z glave, je bila do te mere oglušela od pomirjevalnih zdravil in od nenehnega vohljanja, osiranja, zmerjanja, zalezovanja in hrumenja vsakršnih množic (ki so, kot vedno, kar naprej pogromaško terjale svojega grešnega kozla), da v vročem poletnem dnevu ni slišala opozorilnih klicev teritorialcev in je s kolesom zapeljala naravnost pod kolesa vojaškega vozila tam nekje v mariborskem primestju, na obronku pohorskih gozdov. Spet je v zraku zadišalo po vojni, spet so zahrumele množice (ki si še niso niti pošteno oddahnile od pogromaškega rjovenja in ščuvanja: »Smrt kurbam izdajalskim, pobijte jih, tuli, rjove, vriska temna žival s stoterimi, tisočerimi grli, ople ta s krvoločnimi udi (...) tem na žival slovenskega ljudstva, ki je nabrekla od želje po nasilju, po krvi, po izpuljenih laseh ...«, ko so na mariborski Koroški kolodvor na pomlad leta petinštiridesetega v živinskih vagonih pripeljali ostanke poražene domobranske vojske), spet je modra krogla svetá v starčevih rokah zadrhtela in se je cerkvena ladja pri Sv. Alojziju nevarno nagnila … in spet je po nekem brezumnem naključju, po slepem nesporazumu ugasnilo nedolžno žensko življenje.

Četrta impresija: portret Veronike Zarnik na ozadju krajine z ribnikom, vzhajajočim soncem in luninim krajcem

Čisti nonsens, bi rekla Veronika Zarnik, lepa, mlada, samosvoja in radoživa junakinja Jančarjevega zadnjega romana To noč sem jo videl, ki se ji je zdelo nepojmljivo, da ljudje med vojno na fronto vlačijo konje in jih v nekakšnih ulanskih juriših lahke konjenice izpostavljajo topovskim bombam (oziroma granatam, kot bi jo popravil njen jahalni učitelj, kavalerijski kapetan jugoslovanske kraljeve vojske Stevan Radovanović). Tudi Veronika je učakala strašno, ne smiselno, hudodelsko smrt sredi nemir nega vrvenja in hrumenja zgodovine: pripadniki osvobodilne vojske so jo februarja štiriinštiridesetega leta sredi noči z možem Leom zvlekli iz njune podeželske graščine pod vznožjem gorenjskih planin, ju obtožili vohunjenja za gestapo in ju po daljšem mučenju in zasliševanju z udarci pobili nekje globoko v zasneženem smrekovem gozdu. Tudi Veroniko možje, ki so se scela predali glasu in klicu Zgodovine in zdaj zlepa ali zgrda uresničujejo njen v prihodnost odloženi višji smo ter ali namen, ozmerjajo z gestapovsko kur bo (kot so bile že pred njo za takšne ali drugačne kurbe razglašene Marjetica v Severnem siju, Katarina v Katarini, pavu in jezuitu, učiteljica Zala v Drevesu brez imena ali kakor je bila za svojo prevelikodušno ljubezensko darežljivost s psovkami, batinami in izpuljenimi lasmi kaznovana Leonca iz Zvenenja v glavi), tudi njeno žensko zaupnost so oskrunili in omadeževali strumni vojaki zgodovine in inženirski načrtovalci bodočnosti. Ker se je v svoji brezmejni ljubezenski predanosti življenju (celo mrtve oči povožene žabe so vanjo strmele kot žive) preveč izpostavila, ker je bila v svoji erotični odprtosti za svet, za drugega – pa naj so bili to živali (rada je imela celo aligatorja) ali ljudje (čeprav poročena, je vsem na očeh

odšla s svojim ljubljenim konjeniškim oficirjem da leč na jug, v zakotno srbsko Vranje) – vse preveč ranljiva, je postala s svojim tenkočutnim posluhom za vsakršno lepoto (narave, med človeške bližine ali umetnosti) in s svojo naravno človeško ljubeznivostjo preprosto skandalon, nezaslišana spotika v moških očeh, ki so jim na prvem mestu urejanje svetá, »oficirska čast«, »nravstvena spodobnost« in »blagor delovnega ljudstva«. Tudi Veronika se potemtakem znaj de v primežu nekega strašnega nesporazuma, usoda (v podobi preprostega kmetiča Jeraneka, ki občasno prihaja na Podgorsko graščino opravljat vsakršna ročna dela) jo zaloti v nekem ključnem, malce kočljivem, vsekakor pa vmesnem položaju – v tisti skrivnostni in čudni jutranji uri med nočjo in dnevom, »ko na vzhodu že vstaja sončna krogla, na zahodnem nebu pa še visi lunin krajec« – ko ji nemški vojaški zdravnik Horst Hubmayer s strašljivimi podobami svoje krvave vojne izkušnje v blatu ukrajinskih močvirij na vzhodni fronti razodene vso grozo in otipljivi nonsens vojskovanja in se šegava radovalka nad lepoto življenja za hip zazre v temno brezno smrti. Drhtljaj srha, ki ob podobah vesoljnega nesmisla, níčesa in smrti presune Veroniko, to neumorno radoživo žensko, ki je vse dotlej pela hvalnice bivanju in življenju (da se za hip nasloni na doktorjevo roko, kot bi jo premagala vrtoglavica nihajočega položaja med višino in breznom, med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo), prav ta drgetavi Veronikin obupni klic na pomoč, klic po topli in ljubeznivi človeški bližini, si prostodušni in malce ljubosumni Jeranek napačno raztolmači in s svojo kratko, zamerljivo pametjo sproži strašno koles je, ki bo na videz nedolžen nesporazum prignalo do tragičnega vrhunca. Do še enega hudodelstva nad življenjem, ki se za razliko od grozovite Marjetičine smrti v bukovem gaju zimskega pohorskega pobočja (v romanu Severni sij) tokrat zgodi v hladnem naročju zasneženega smrekovega gozda nekje na Gorenjskem.

Slikarjeva tehnika: Samonanašanje podob iz čistega opisnega poželenja

S svojo tragično, neopravičljivo in nesmiselno smrtjo, spočeto in udejanjeno iz nekega vnebovpijočega absurdnega nesporazuma – kot bi ga zaplodila in zasnula »bolna izmišljenina nekega zdolgočasenega hudiča« (Jančarjeva novela Augsburg iz zbirke Augsburg in druge resnične pripovedi, 1994) – se nesrečna Veronika Zarnik iz romana To noč sem jo videl skladno vpisuje v galerijo krhkih, v svet in k drugemu naravnanih, moškemu erotično darujočih se in v svoji ljubeznivi žrtvovanjski darežljivosti skrajnje ranljivih in zato tudi do bolečine in norosti izpostavljenih pa zlorabljenih ženskih likov, odlikovanih junakinj Jančarjeve romanopisne proze. Tajinstvenih in vselej nekolikanj zastrtih, neprosojnih bolj vase kot v gledalca zazrtih portretov, ki se rojevajo iz krvavih, blatnih, grozovitih, pa obenem na neki skrivnosten, samo pesniški besedi dostopen način tudi poetično lepih podob nekega z norostjo, bolečino in smrtjo zaznamovanega časa pod obnebjem novoveške Srednje Evrope. Te podobe rastejo in se medsebojno oplajajo iz govorice za nič, iz prepada jezika, iz odbleskov temne luči, ki se tu in tam kristalinično zaiskrijo na drobcih, okruških, črepinjah tiste modre krogle sveta, ki je v Severnem siju Stvarniku spolzela iz rok in se razletela na tisoče koščkov. Nastajajo iz čistega opisnega poželenja (kot bi rekel Drago sam), iz ljubega veselja do ustvarjanja za nič, rastejo druga iz druge in se hranijo iz teh črepinj in okruškov, rojevajo se iz drobcev nekih človeških tesnobnih položajev in presežnih stanj, stisk in zanosov, vročičnih drhtavic in butanja krvi v senceh pa zvenenja v glavi in omamne erotične ekstaze. Vznikajo iz Katarinine globoke pretresenosti in začudene prepalosti nad čudežem svetlobe v temi, ki jo preplavita, ko se prepozna v tistem ozkem traku sijoče sončne luči, ki pod večer za hip zasije vmes, med nevihtno nagrmadenimi svinčenimi oblaki in potemnelo verigo gorskih vrhov nad Starnberškim jezerom, in se hkrati zave, da je našla pot do vsega. Klijejo iz Veronikine hipne negotovosti, ko ji med pogovorom z nemškim doktorjem v tisti čudni vmesni uri med nočjo in jutrom zadrhti roka in se ji pogled za droben utrinek časa zastrmi v brezno nonsensa; pogled v zenico niča jo za trenutek zaslepi kot soj temne luči z narobne strani meseca, kot bi se na lepem spogledala z dotlej prikrito temno platjo življenja, ki ga je vse dotlej tako brezpogojno ljubila in mu bo, vsem moškim nasilnim spreminjevalcem sveta – vojščakom, poslovnežem, gestapovcem in komisarjem – v brk tudi vnaprej trmasto pritrjevala. (Nemara tudi zato še kar naprej hodi v Jeranekove sanje in ne pusti spati konjeniškemu oficirju Stevu?) Mrgolijo, te Jančarjeve podobe iz prepada jezika, tudi iz Lipnikovih travmatičnih otroških spominov na očetovo nezaceljivo stigmo, ki mu jo je pustila taboriščna izkušnja, in vznikajo iz pozabljenih dokumentov na porumenelih listih arhivskega gradiva, na katerih so se ohranili dnevniški zapiski nekega oficirskega razuzdanca, ki je ves strašni vojskin čas uživaško prefukal. Gomazijo, te slike norosti in bolečine, da »jih je vsako noč slišati kot zvenenje, kot neznosno hrepenenje, kot čisti in prazni, boleči in glasno zveneči nič«, iz skrivnostnih poetičnih stavkov, ki jih Leonca iz Zvenenja v glavi zapisuje v svojo nikoli dokončano knjigo modrosti,

Jančarjev »kotiček« na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2010. (Foto: Metod Bočko)

ljubezni in življenja (»Ne trgaj si življenja, so lepe rože in ptice. Čas se obrne. Čas se zavrti, se izboljša.«). Napajajo se, te podobe Jančarjevega nemega jezika spomina, iz odlomkov nekih pesmi in napevov (»Ko blišči se v soncu rosa, gladko reže naša kosa« v Drevesu brez imena ali: »Tutti mi chiamano bionda, ma bionda io non sono« iz romana To noč sem jo videl ali: »Marširala, marširala, kralja Petra garda« v Severnem siju in v To noč sem jo videl) in se sestavljajo v mogočno mozaično fresko romanesknih podob, ki »pripovedovalca na krilih domišljije nenehno nosijo visoko gor in ga trdo spuščajo daleč navzdol. To so krila domišljije, ki vsako noč plah utajo okrog vseh zaprtih prostorov tega sveta. To so svobodna in mogočna krila. Čez najvišjo in najstarejšo legendo nesejo z enako močjo kot čez najnižjo in najnovejšo resničnost« (Zvenenje v glavi). Iz takih okruškov, črepinj in drobcev se, denimo, pisatelju A. H. (v noveli Angel ga ni zapustil iz zbirke Šala, ironija in globlji pomen, 2004) na krilih ustvarjalne domišljije »iz sanj prelivajo v stavke in zgodbe neke lepe, počasne besedne igre. Jaz imam manj sreče, prehitro pripovedujem in poleg tega me zmeraj potegne nekam v podzemlje in podvodje.«

Esej Jaroslava Skrušnýja je bil objavljen v novembrski izdaji promocijskega časopisa Modrijan, dobra dva meseca po izidu romana To noč sem jo videl.

In za konec še: Umetnikov avtoportret

Nekam dol, daleč proč od hrumečih množic, ki na novo kujejo svet (»Kovači smo in naša sila skovala nam bo sreče ključ,« poje pesem, ki jo je moral mali Janez Lipnik kar naprej igrati očetu in njegovi zvezi borcev) in ustvarjajo zgodovino (»prižgala bo svobode luč«), daleč stran od zveste službe ad maiorem Dei gloriam se je na koncu svojega romanja za poslednjo resnico, ki naj bi se skrivala v relikvijah sv. Frančiška Ksaverija v Jakobovi cerkvi v Ljubljani, podal tudi nespečni odpadli ud Jezusove družbe Simon Lovrenc: »Potem se je spustil po strmem pobočju v temno in vlažno sotesko, nekam proti vasi, ki jo je že zdavnaj pozabil, proti Zapotoku in še dlje, še bolj navzdol, proti Robu« (Katarina pav in jezuit). Še globlje v podpodje in podvodje strašnega dvajsetega stoletja se je spustil arhivar Janez Lipnik v Drevesu brez imena. Tako daleč se je na krilih domišljije pogreznil v brezno spomina in v prepad jezika, da je na lepem sam postal junak neke nove izmišljijske zgodbe. Iz begotnih podob last nega spomina in iz razpršenih besed nekega arhivskega gradiva se mu je zasnula pretresljiva zgodba o strašnem breznu zgodovine, kamor so bile hujskaško hrumeče množice odvrgle na tisoče grešnih kozlov svoje kolektivne podzavesti, na tisoče žrtvenih jagnjet, na tisoče skurbanih prasic in kurb izdajalskih, na tisoče Marjetic, Leonc, Katarin, učiteljic Zal in Veronik. Iz temačnega brezna, ki ga je hotelo pogoltniti vase, tudi njega porabiti kot nujno potrebno, a zanemarljivo posamično človeško snov za gradnjo veličastne stavbe kolektivne Utopije, si je naš iznajdljivi arhivarski kukec pomagal z jezikom podob, pravljice, literature; po izmišljijskem (in zato brezimnem) drevesu je splezal na svetlo, v luč novega jutra besede in se v lesku te luči spremenil v avtorja in junaka lastne zgodbe, postal je slepec, ki išče pot jezika do vsega, in zimski gozd v novembru hkrati.

In tako Drago Jančar, zapisovalec ptičjega leta, eremit, zazidan v goro besed, puščavnik in modrec, ki živi od besed in za besede in kot klošar Honza z obronka zgodovine s prizanesljivo hudomušnim očesom opazuje nje no mrgolenje in slepi nemir, v svojih novelah, dramah in romanih marljivo izpisuje podobe, ki se rojevajo iz drugih podob in se na krilih sanj in domišljije vračajo same vase. Zato nas ne sme čuditi, če se eden od pripovedovalcev zgodbe o Veroniki Zarnikovi s podgorske graščine, konjeniški major Stevo (ki nazadnje prav tako pristane nekje spodaj, na dnu in na robu – kot vojni ujetnik in poraženec s svojo »oficirsko častjo« in strumnimi koračnicami v čast kralju in očetnjavi vred), v svoji pripovedi v romanu To noč sem jo videl spomni onega čudnega, vsakršnih zlih slutenj, morastih sanj in blodnih prikazni polnega leta osemintridesetega, ko je v neki mariborski kavarni naletel na Josefa Erdmana in njegovo čudaško

pivsko druščino. Literarne zgodbe pač rastejo iz jezika spomina, iz nekih davnih, pozabljenih in danes nikomur več razumljivih podob, rojevajo se v tisti tajinstveni, zmuzljivi in malce strašljivi uri okrog štirih zjutraj, ko se za hip srečata tema in svetloba, ko zanihamo nekje vmes, med dnevom in nočjo, med sanjami in budnostjo, ko se iz tiste vmesne svetlobe med temnimi oblaki in črnikastim gorskim grebenom pokaže pot do vsega, da potem lahko besedni tihotapec na gozdnem obronku v svoje podobe ujame vzhajajoče sonce na jutranjem nebu in zadnji krajec lune na njegovem še mračnem narobnem polu obenem.

In zato tudi ni nič presenetljivega, če je pisatelj Drago Jančar za naslovnico svojega romana To noč sem jo videl izbral sliko Wernerja Berga Lipa/Zimsko sonce, na slikarsko platno ujeti trenutek, ko se nad nočno zimsko krajino razlije prva medla sončeva luč. Sliko, ki v jeziku likovne podobe izgovarja besede: Jaz sem zimski gozd v novembru.

Werner Berg (1904–1981), Lipa/Zimsko sonce (1964), olje na platnu.
© Galerie Magnet, Wien, Klagenfurt, Völkermarkt