Še do brezplačne dostave.

Herman Gvardjančič – Prešernova nagrada za življenjsko delo 2023

V petek, 2. decembra, so v Narodni galeriji v Ljubljani razglasili Prešernove nagrajence za leto 2023. Eno od dveh velikih Prešernovih nagrad za življenjsko delo prejme akademski slikar Herman Gvardjančič.

Ob tej priložnosti vas vabimo k branju spremnega besedila Marka Košana, ki odlično predstavlja slikarjevo umetnost in je objavljeno v knjigi Risbe (Modrijan, 2018), ter k ogledu nekaj izbranih reprodukcij iz knjige.

Veliko Prešernovo nagrado prejme tudi multidisciplinarna umetnica Ema Kugler, nagrajenci Prešernovega sklada pa so pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter arhitekturni atelje Medprostor.

Marko Košan, VIDENJE IN VÉDENJE: RISBA KOT LOGOS V UMETNOSTI HERMANA GVARDJANČIČA

Herman Gvardjančič je najvidnejši predstavnik ekspresivne figuralike na Slovenskem. Pri svojem delu je ne glede na uporabljeni medij vselej neposreden, silovit, z le delno nadzorovano potezo svinčnika ali čopiča. V meditativnem odslikavanju eksistencialne izkušnje sveta izhaja iz krajine, v kateri se simbolno in metaforično zrcalijo stanja človeške psihe, za njegovo ustvarjanje pa sta enako pomembni dve spodbudi: tradicija gestualne abstrakcije visokega modernizma in tradicija ekspresionističnega izražanja čustev, ki sta našli sozvočje v delih razvpitih protagonistov ameriškega abstraktnega ekspresionizma v letih takoj po drugi svetovni vojni. A medtem ko je izvirni ekspresionizem umetnikov iz kroga skupin Die Brücke in Blaue Reiter upodabljal figuralne in krajinske motive, da bi lahko izrazil intenzivna, neposredna čustva, je abstraktno gestualno slikarstvo v teku 20. stoletja, ko se je v želji po avtonomnosti osvobodilo strukturnih izhodišč narave in posnemanja, postalo vsebinsko prazno in kaotično. V slikarstvu, ki se je skušalo otresti diktata konceptualističnih praks, vzniklih kot reakcija na radikalni minimalizem, je bil zato potreben obrat, ki so ga zakoličile neoekspresionistične smeri nove figuralike ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let preteklega stoletja.

Na samosvoj in znotraj dotedanjega opusa organski način jim je sledil tudi Herman Gvardjančič, ko je v monokromatsko teksturo krajinskih vedut na slikah iz druge polovice sedemdesetih let zarezal s široko, vzvalovano potezo čopiča. Za sabo je puščala neposredno, surovo sled, s katero so se vzpostavljali novi in drugačni komplementarni barvni odnosi. Poudarjena gestualnost je postala izpostavljeni fragment strukture in osredotočeni izraz neposrednega čustva, zato je za vselej spremenila tudi psihično učinkovanje podob, ki se odtlej vzpostavljajo kot razprti ekrani pogleda k globinam ustvarjalčeve izkušnje sveta v odnosu do objektivnega okolja, kolikor že je subjektivno predrugačeno. V Gvardjančičevem primeru je to Sorško polje, kjer je odrasel in kjer živi in ustvarja. Tu je njegov svet, ki umetniško realnost pridobiva v prepletu vsakdanjega odnosa do ambienta, po katerem se giblje, in apriornega nostalgičnega spomina, ki rase iz koprenaste metarealnosti izkušnje preteklosti ter se sprevrača v »arhaično« fantazijo. Vznemirljiv pogled k skrivnostim samomorilkine hiše se, denimo, kot eden izmed ponavljajočih se in obsesivnih motivov tako vzpne prek občutkov fizične prisotnosti prizorišča in se v močnem, psihološko poglobljenem občutju transformira v slikarski eksces. Na ta način Gvardjančič dodatno mitologizira ambient škofjeloškega polja, ki je kot tak že zapisan v slovensko umetnostno zgodovino. Z ekskluzivnim subjektivnim doživetjem pokrajino znova povzdigne v metafizične sfere, ko iz nje iztisne in izvleče bistvo. Prepoznavne oblike dreves in hiš preobraža v elemente arhetipskega »genius loci«, ki so enako tesnobni in siloviti, tudi ko so le zapisi na marginalnih koščkih odtrganega papirja, saj je vsak od njih kot kamenček v mozaično sestavljeni podobi avtorefleksivne krajinske alegorije, ki ji v novejši slovenski umetnosti ni para.

Čeprav lahko demiurški ustvarjalec, kakršen je Gvardjančič, hipoma vzpostavi distanco do naslikane, uresničene vsebine, ko na platno »odvrže« eksplozivno netivo risarskih zasnutkov, ji ne more uteči, ne zgolj zategadelj, ker tudi danes živi v svoji rojstni vasi, ampak zato, ker ne more ubežati globoki čustveni povezanosti, aficiranosti, s to pokrajino, ki nezaustavljivo generira vedno nove vizualne spodbude. Kompleksno čustvovanje se prevaja v ustvarjalno moč, ki se vzpostavlja s prvinsko potezo čopiča, vselej močno in nikoli zadržano; ki je obenem toga in kromatično intenzivna, zdi se kot zmes krvi in zemlje; in v enaki meri sporoča moč preživetja kot tenkočutno moč liričnega zapredanja v onirično uzrtje skrivnosti življenja. Moč Gvardjančičeve poteze s čopičem je surova, vendar otrpla, saj je v nasprotju z običajno maniro abstraktnega gestualnega slikarstva, ki stavi na ritmičnost, harmonijo in notranjo dinamiko posameznih partij podobe, skrknjena v nestabilni formi, ki v prostor slike neusmiljeno dolbe zarezo, rano. Barve so na platnu kot usedline, ki jih kot razjede, sence na duši zaduši še Mračenje (naslov ciklusa novejših slik po letu 2006) zamolkle črnine – kot bi bila barva preveč resnična in zato omejujoča, saj ne dopušča oniričnega spuščanja v intimna brezna spoznanja osebne resnice. Muzikalnost, ki vendarle daje podton Gvardjančičevim slikam, je zgolj sonorično pozvanjanje poganskih ditirambov, ki je idealni pendant našlo v mrakobnem vokalu »žametnega podzemlja« karizmatične pevke Nico (v seriji slik kot hommage iz let 1997–1999). Njen glas se tudi na Gvardjančičevih slikovnih ekranih zdi kot »hvalnica« tragičnosti življenja, kot poskus katarzične upodobitve nelagodja pred nedoumljivim končnim.

Čeprav je Gvardjančič neposredno in tesno povezan z ambienti, ki jih upodablja, se njegova umetnost paradoksalno zdi kot brez zunanjosti; je kot prikaz notranjosti, ob kateri se zunanjost kot taka razblinja. Na ta način se rahlja tudi razmerje do globalnega konteksta, ki je zapovedana paradigma današnjega časa. Gvardjančič brezkompromisno vztraja pri občutju sveta izven ideologije, politike in ekonomije. Skozi umetnost se bolj kot razumevanju splošnih resnic sveta približuje razumevanju samega sebe. Ko slika, se z neusahljivo vitalnostjo postopoma uresničuje, z vsemi strahovi in travmami, a tudi z radostjo vpijanja življenjskih sokov, ki so (temna) kri. Ko slika, se opazuje v ogledalu lastne eksistencialne občutljivosti in mazohistično išče vzročno sosledje v realnosti časa in kraja, ki najglasneje odmeva v podzavesti, od koder na platno vstajajo podobe preoblikovane realnosti. Skladišča podzavesti, kjer živijo najbolj skrite ideje in čustva vsakega posameznika, Gvardjančič polni še z nepregledno vrsto risb in skic velikih, srednjih, malih in najmanjših formatov ter bežnih krokijev na robu efemernega kosa papirja, ki nastopajo kot resnični logos, beseda njegove umetnosti. Njegova risba ni medij preprostega reproduciranja prepoznavne realnosti, saj odpira polje za učinkovanje vizualnih elementov neposredne notranje moči in izraznosti. Naracija teh risb je razbita na fragmente, na ostanke, v katerih se prepletata »videnje« in »vedenje«. Vizualni približati z intuicijo in čustvi, manj s teoretičnimi in strukturalnimi vidiki. Gvardjančičeve risbe v značilnem hlastajočem slogu, ko misel o vtisu prehiteva veščo roko, sugerirajo esencialni občutek o predmetu. Čeprav so hitre, so premišljene. Čeprav so avtomatične, so občutene. Vsaka zarisana črta je zgovorna in vsebuje moč ter energijo, ki ji vtisneta suverenost likovne prezence. Motiv ni pomemben s svojo objektivno prisotnostjo, temveč je tudi v tej najzgodnejši, cerebralni fazi beleženja občuten in preveden v zgneteno likovno senzacijo, pri kateri ostre poteze poudarjajo napetost, gosta tekstura črt pa stopnjuje vzdušje dramatičnosti. Motiv, ki ga uzre v pokrajini, za Gvardjančiča ni fenomenološka kategorija, saj se ravno z obsesivnim risanjem oddaljuje tudi od Merleau-Pontyjeve misli o perceptivni izkušnji in dojemanju sveta skozi telo. Gvardjančič si ne prizadeva ujeti resnice sveta, temveč le sebe v njem, zavedajoč se krhke človeške eksistence, ki je zaznamovana s travmo lastnega bivanja v odnosu do končnosti in večnosti. S tem ohranja dihotomijo telesa in duha, subjekta in sveta, ki ga obkroža, ter razlikuje med individualno in kolektivno zgodovino, med svobodo in usodo, med resničnim in neresničnim, med percepcijo in imaginacijo.

Gvardjančičevo slikarstvo izpodbija in zavrača tako predsodke moderne kot postmodernistični historicistični relativizem. Njegov ustvarjalni diskurz je eklektičen le toliko, kolikor v modernistični maniri izkorišča likovno izrazno moč slikarskih sredstev. Njegova podoba je heterogena in ekstatična, saj z navidezno ilustrativnostjo sprevrača (modernistični) oblikovni red, razdružuje postmodernistične oblike in jih skuša ujeti v samosvojo vizualno paradigmo, ki je brez preostanka pravzaprav nekakšen psihični avtoportret. Slike so organske in iracionalne, kot je tudi življenje samo.

Zdi se, da Gvardjančič verjame v magično in odrešilno moč slikarstva. Slikanje, predvsem pa nenehno beleženje drobnih okruškov mimobežnih vedutnih vtisov ali asociativno proženih misli, je privzel kot perpetualno stanje duha, ki se na platnu v trenutkih nakopičene kritične mase ustvarjalne energije sprevrže v avanturo spopadanja s temeljnimi silami narave. Alegorične in naključne simbolne konotacije se v sproščeni, surovi, divje vzvalovani akciji nato slej ko prej podredijo kozmičnim silam preobrazbe duhovne energije v vizualno, pri čemer se zdi, da impulz, ki narekuje zapis, je sicer trenuten, a v njem je obujena tudi preteklost, ko v sebi nosi zven, naplavino, ki vtiskuje v ambient tudi neko vedenje (nelagodja, skrivnosti ali celo latentne groze). Moč teh beležk je v zaslepitvi pogleda, saj so oči povsod, a pogleda se je treba zavedati in se s »široko odprtimi očmi« pogrezniti v srce, da se napolni s srečo – ali s solzami. Umetnik ni le voajer, ki gleda v svet, saj je njegov resnični svet znotraj, kjer je mnogo večji od tistega zunanjega, je nepresušni vodnjak, izvir neprekinjenega toka re)ektiranja sveta in življenja. »Jaz ne slikam narave, jaz sem narava!« je dejal Jackson Pollock, in tudi Gvardjančičevemu slikarstvu se je mogoče bolj avtentično razlikovanje med figuralnim ali abstraktnim značajem izraza ni več pomembno. Psihično podoživeta izkušnja sveta, ujeta v realnem ambientu bivalnega okolja, se brez diktata premočrtne upodobitve kot intuitivna interpretacija uresničuje v fizičnem, čutnem slikarjevem dotiku s telesom slike, kjer se v neposrednem dialogu demiurško »zarezuje« v njeno tkivo, razporeja barvne mase in se občutljivo odziva na njihove tektonske premike. Idiomatsko pojmovana figuralika se prepušča kromatičnemu naboju samoreferencialnih barvnih plasti, ki v večji ali manjši meri prekrijejo deskriptivni ali narativni potencial podobe.

Krajina, 1973, akril, platno, 180 × 180 cm

Hiša, 1985, pastel, papir, 60 × 50 cm

Hram, 1991, mešana tehnika, papir, 56,5 × 83 cm

Krajina, 2006, mešana tehnika, platno, 138 × 207 cm

Krajina, 2013–2015, akril platno, 40 × 60 cm

Requiem za Johnna Johannssona, 2018, mešana tehnika, papir, 30 × 35 cm

Gvardjančičevo slikarstvo morda v resnici stoji v opoziciji do neopredeljive in izmuzljive strukture estetskega kanona t. i. novih medijev in družbeno angažiranih neokonceptualističnih tendenc v umetnosti tega trenutka. Kljub temu bi njegovo delo težko označili za tradicionalistično regresijo v smislu vzorčenja modernistične paradigme, saj izhaja iz nekakšnega posthistoricističnega občutja, ko neizogibni usodi naše lastne, v vsakem trenutku in vsepovsod prisotne fizične minljivosti ne zoperstavlja le brezčasnosti večne zgodbe o arhetipskih stalnicah v preobrazbi sveta, temveč v prvi vrsti zelo oseben, intimen dialog razgaljene izkušnje o svetu, ki je kot »materia prima« položena na nosilec vslikovljene podobe. Ker je neposreden in iskren, lahko zastopa tudi zgodbo o različnih simbolnih plasteh kolektivnega spomina različnih obdobij kulturne zgodovine, a je slej ko prej ekskluzivno, v točno določenem prostoru in času, obrnjen le k sebi in vase. Z neposredno likovno govorico uteleša dosledno humanistično interpretacijo bivanjske situacije, v kateri je sleherni med nami v odnosu do sveta, do bližnjega in do samega sebe ujet v usodnost izkušenj in spoznanj. Zgovorno predivo psihološkega pogleda vase je vtisnil v domala nepregleden risarski korpus in le malo manj obsežen slikarski opus, ki predstavljata intimen dialog z lastnimi hotenji, občutji, a tudi z zagonetnimi, komaj rešljivimi trenutki nelagodja, s katerim se skuša približati ključu do poslednjih resnic človeške zemeljske nečimrnosti.

Na spletnem mestu hermangvardjancic.net si je mogoče ogledati bogat slikarjev opus od slik in akvarelov do risb in skic.

Na akademiji za likovno umetnost. Za njim sta Franc Novinc in Borut Vogelnik.

Iz utemeljitve akademskega slikarja Roberta Lozarja (vir: gov.si, 2. 12. 2022)

»Herman Gvardjančič je že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. Od zaključka študija konec šestdesetih je redno in uspešno razstavljal v najuglednejših razstaviščih doma in v tujini in za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. Je najizrazitejši predstavnik ekspresionističnega kreativnega habitusa, prežetega s severnjaškim nadihom, ki ga Gvardjančič dopolnjuje s specifično osebno in lokalno izkušnjo, z mojstrskim obvladovanjem metierja in slikarsko strastjo, vse to pa v svojih delih zaokroži v dovršeno celoto. Gvardjančič se vpisuje v linijo izjemnih slikarjev krajinarjev, ki so tako značilni za naš prostor, le da ne izhaja iz liričnega, domačijskega odnosa do prostora, ampak v svoje delo vnaša na eni strani skrajno subjektivnost, na drugi pa izrazito osveščenost o perečih problemih sodobnega sveta (...). Družbena kritičnost njegovih del je le redko v ospredju. (...) Prav zato je sporočilnost njegovih del še toliko globlja in bolj prepričljiva.

V svojih delih Gvardjančič ustvarja temačno, tesnobno atmosfero, ki zaznamuje večino njegovih del. A v tem nikoli ne zaide v nihilistično odpovedovanje, v zanikanje sveta, ampak ohranja držo intenzivnega pritrjevanja življenju. Ohranja tisti temeljni vitalizem, ki je, kot bi rekel Nietzsche, bistvena kvaliteta umetnosti. Kljub prevladujočim težkim tonom njegova dela delujejo katarzično, osvobajajoče, navdihujoče, kar nedvomno kaže, da je ustvarjalcu uspelo preseči lastno subjektivnost in vstopiti v polje univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor. (...)

Njegov opus je konsistenten in obenem raznolik, z izrazito rdečo nitjo na eni in edinstvenimi presežki na drugi strani. Kot umetnik ni nikoli izgubil kondicije in intenzivnosti in nikoli ni zapadel v površno, prazno perpetuiranje lastne preteklosti, (...) ampak je kontinuirano postajal vse boljši. V zadnjem obdobju, v svojih zrelih ustvarjalnih letih, je presenetil z novo serijo del, v kateri je na izjemen način zaokrožil svoj opus, se vrnil k lastnim izvirom in hkrati odprl popolnoma nove prostore. Svežina, ustvarjalna energija in brezkompromisna slikarska kvaliteta so v risbah na velikem formatu prikazale ustvarjalca, ki se kljub jasno izraženi 'lokalnosti' zlahka postavlja ob bok vrhunskim dosežkom svetovne umetnosti. To je nedvoumno dokazal z nekaterimi odmevnimi razstavami v zadnjih letih, še posebej s svojo pregledno razstavo maja 2022 v ljubljanski galeriji Bažato (Risba 1953–2022), v kateri smo gledalci občudovali izbrane vrhunce njegove ustvarjalnosti.

Herman Gvardjančič je slikar, vrhunski umetnik, ki si nedvomno zasluži najvišje državno priznanje za svoj bogati opus.«

Herman Gvardjančič na razstavi risbe v galeriji Equrna leta 2018

Herman Gvardjančič na predstavitvi knjige Risbe 7. novembra 2018 v Škofji Loki. Z njim se je pogovarjal umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič, višji kustos v Loškem muzeju.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.