Poletje z Nostalgijo

Ste si že naredili kupček branja za vroče poletne dni? ☀️
Poletje je (skoraj) tukaj, prav vroče nam doslej ni bilo, a pred nami sta vsaj dva meseca, ko si bo mogoče malo več časa utrgati tudi za branje dobrih knjig.

Letos smo se pri Modrijanu odločili, da vas povabimo k branju Nostalgije. To je (bila) prav imenitna zbirka brezčasnih knjig, s katero smo želeli slovensko bralstvo spomniti, da so poleg velikih književnikov in (precej redkeje) književnic, ki so dobivali prostor v najuglednejših literarnih zbirkah »starih« književnih urednikov, v minulih dveh stoletjih ustvarjali še mnogi drugi pomembni avtorji, ki jih bodisi niste brali ali pa zanje celo nikoli niste slišali. Tako smo jih v zbirki predstavili bodisi v prvih in še vedno edinih slovenskih prevodih, na primer Angelo Carter, Jana Jacoba Slauerhoffa, Mária de Sá-Carneira, Joan Lindsay, Geralda Durrella, Miles Franklin ... Nekatere književnike, na primer Milutina Cihlarja - Nehajeva, Virginio Woolf, Laurencea Durrella in Nino Bereberovo, pa smo vključili s prevodi del, ki so bila spregledana. V zbirki je izšlo 19 knjig, med avtorji je kar šest pisateljic, dela pa so prevedena iz desetih jezikov. Knjige so opremljene tudi s spremnimi besedili. Trinajst naslovov je še vedno na voljo, devet jih boste našli v »branju«, peterico pa smo lani podrobneje predstavili v rubriki »roman meseca«.

Ob nakupu knjig iz zbirke Nostalgija v vrednosti najmanj 19 € do konca avgusta vam podarimo roman Prepovedano kraljestvo nizozemskega pisatelja Jana Jacoba Slauerhoffa. Morda pa bo prav ta vaše najboljše poletno branje.

Toda ko je Camões zagledal Diano, ki je nedostopna sedela na konju sredi lovske povorke, se je nemudoma ovedel, da ni divja zver, ki bi jo lahko preganjal; pač pa bo preganjan on sam, tudi če bo poskušal pobegniti na drug konec sveta. Previdno se je s svojim konjem približal njenemu, nato pa jo je poprosil, naj se oddalji od druščine ter pride k studencu vil in pošasti. Pokimala je. Dolgo je sam sedel na podrtem deblu, ki se je na pol pogrezalo v jezerce, s klobučkom zajemal vodo in čakal. Končno je zaprasketalo nalomljeno vejevje, iz hoste je švignil jelen, kmalu zatem pa je prišla Diana, ki je privedla svojega konja tja, kjer je sedel; položila je stopalo v njegove prepletene dlani in se spustila obenj na tla.
Zvečer se je sama vrnila k lovcem. Ni se izgovarjala, češ da si je izvinila gleženj ali zgrešila stezo, pa tudi nihče je ni spraševal o tem. Nikoli ni v pismu namignila na dogajanje tistega dne. V nobeni kroniki ni najti strani, ki bi ga popisovala, tako kot so popisani mnogi dnevi, v katerih se dogodi kaj manj pomembnega – ogenj uniči kako mesto ali pa je dobljena bitka. Noben spovednik ni pozneje dogodka razkril v svojih spominih. Zidovi samostana, kamor se je zateklo njeno telo, ki ga je Camões zapustil, infant pa izgubil, niso dovolj odmevali, da bi se tam še čez stoletja razlegale besede, ki jih je šepetala kamnom.
Camões poslej ni več pisal ljubezenskih pesmi: prisilil se je k strogo določenim meram robate pesnitve, ki je roparske pohode povzdigovala v junaška dejanja; in samo v skrajnem obupu je na razbeljeni pečini sredi Rdečega morja tožil, da je izgubil, da je objestno zavrgel svojo srečo. – Morda je tudi Luzijada nastala samo zato, da bi iz preobilja kitic tu pa tam izplavala beseda, kakor včasih širni valovi prinesejo mimo deščice, iz katerih si potem brodolomec izteše kočo na daljnem obrežju. Toda teh besed ni nihče nikoli našel povezanih: Luzijada se je ohranila tako kot samostan: kot ostalina nekdanje slave. Toda za zarezami, vrzelmi in razpokami ni mogoče uzreti ljubečega in trpečega življenja, zaprtega v notranjosti. [odlomek iz romana Prepovedano kraljestvo]

Leonidas Tachezy – pasivni pridanič? Nikakor! Da zablestiš na parketu družbenega življenja, je treba znati plesati, in Leonidas je to obvladal, ne da bi se plesa kdajkoli sploh učil; povsem naravno se je na družabnih večerih sukal po tričetrtinskem taktu, obvladal je celo obrat v levo, spretno je posnemal vse, kar je bilo manirlih. Da ga je za roko zaprosila bogata dedinja Amelie Paradini, si je Leonidas štel za življenjski uspeh.

Kristina Jurkovič

Pisatelj je odličen poznavalec literature, avtor številnih študij o največjih evropskih ustvarjalcih, modernist, ki spretno prepleta različne pripovedne načine, v temi, ki se nam dobrih sto let pozneje zdi že davno izrabljena in zavržna, pa mu uspe odkriti neki novi, čisto svoj svet, ki ga doživlja z zlahka zaznavnim zanosom. Ta pa kljub dejstvu, da se je med nami in njim razprostrlo skoraj celo dvajseto stoletje, še vedno deluje očarljivo in prepričljivo.

Goran Vojnović

Miles Franklin, ki je odraščala v bušu, je seveda imela malo možnosti za izobraževanje, vendar je to nadoknadila s požiranjem knjig, obiljem zdrave pameti in neverjetno besedno spretnostjo. V roman je natlačila vse, kar je v tistem obdobju vedela in znala; vse, kar jo je vznemirjalo in preganjalo; začinila ga je s slikovitimi opisi narave in mu vdihnila tisto najpomembnejše – življenje.

Katarina Mahnič

Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kakšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like. V romanu Resna igra je cela galerija oseb, ki nakazujejo na resnične osebe, vendar nepoznavanje resničnega ozadja ne ovira sodobnega bralca, saj so teme, ki jih obravnava, univerzalne: ljubezen, spone in pričakovanja družbe, vprašanje morale in osamljenost.

Mita Gustinčič Pahor

Povejmo naravnost. Proustova mladostna novelistična zbirka je smešno pretenciozna knjižica, ob kateri niti najbistrovidnejši sodobniki niso mogli zaslutiti njegove poznejše veličine. Pač pa jo, kot v nekakšnem negativu, za nazaj, zlahka zaslutimo mi, ki to neznatno delce jemljemo v roke zaradi mogočnega cikla, zaradi tistega, čemur danes pravimo Proust.

Katarina Marinčič

Kako da je krasen, so govorili ljudje. Kot da bi ta nova lepota sporočala, kako je še stari red spoznal, da je le v njegovi smrti prihodnost, da so novi rodovi toliko boljši, da ga lahko na kar najbolj absurdne načine pogubijo. In kot da je v tem spoznanju tudi olajšanje. Morda je to sporočilo Ladislava Klíme. A gotovo bo vsak bralec našel še kakšno ...

Polona Balantič

Pripovedovalec Lucio ima v zgodbi več vlog – je prvoosebni pripovedovalec, se pravi pripovedovalec in junak obenem – kar je značilno za modernistična dela. To zbuja dvom, kaže na dvojnost in onemogoča neko dokončno opredelitev oziroma odločitev glede povedanega. Dvojnost se kaže tudi drugje: ustvarjalnost v noveli gre z roko v roki z uničenjem, izničenjem.

Barbara Juršič

Flaubert je nekoč dejal: »Človek ne izbira, o čem bo pisal. To je tisto, česar publika in kritiki ne razumejo. Skrivnost mojstrovin je prav tu, v skladnosti vsebine in avtorjevega temperamenta.« V njegovem primeru je jasno: najsi sta strast in poželenje še tako brezmejna in neuklonljiva, po vzporednici porajata radovednost, čisto razumsko potezo, ob pomoči katere se ju da izpisati.

Ignac Fock

Zanimivi se zdita Verini (navidezni) ljubezenski stranpoti: neznanec, ki ji vzame nedolžnost, in dolgoletni oboževalec njene matere. Pisateljica neznanemu ljubimcu v usta položi svojevrsten romaneskni kredo, češ da »se s potovanja okrog sveta nikoli ne vrneš«, materin oboževalec pa idealizira preteklost, ki je ni več mogoče obuditi.

Sara Špelec

Noči v cirkusu so njeno najboljše delo; so tudi njena najočarljivejša in najdostopnejša knjiga. Njeni zgodnji romani se nagibajo k stiliziranosti; Noči pa so, nasprotno, migetava, gostobesedna knjiga, pikareskna zgodba rabelaisovskih razsežnosti s primerno pretirano junakinjo.

Sarah Waters

Glavni konflikt v Esterini zapuščini se odvija med zunanjostjo, navideznostjo, prikritostjo in zavednostjo. Zbegani liki blodijo na meji med vidnim in nevidnim. Estera je postavljena pred dokončno odločitev, zgodbo napiše trpinka. Obstoj meščanstva je zmaličen. Čuvaj vrednot ostane nezaščiten. Srednjeevropska zgodovina po letu 1939 je uresničila Máraijeve slutnje.

István Fried

Preprosto ne moremo prezreti posrečenega književnega prikaza značilnih Freudovih pojmov ono, jaz in nadjaz v duševnem ustroju Szerbovih junakov. Za ljubitelje psihoanalize je v tem romanu lahko prava poslastica preučevanje duševnih pojavov v odvisnosti od različnih življenjskih okoliščin ...

Judita Trajber

Ste si že naredili kupček branja za vroče poletne dni? ☀️Poletje je (skoraj) tukaj, prav vroče nam doslej ni bilo, a pred nami sta vsaj dva meseca, ko si bo mogoče malo več časa utrgati tudi za branje dobrih knjig.

Ob nakupu knjig iz zbirke Nostalgija v vrednosti najmanj 19 € do konca avgusta vam podarimo roman Prepovedano kraljestvo nizozemskega pisatelja Jana Jacoba Slauerhoffa. Morda pa bo prav ta vaše najboljše poletno branje.

Noči v cirkusu so njeno najboljše delo; so tudi njena najočarljivejša in najdostopnejša knjiga. Njeni zgodnji romani se nagibajo k stiliziranosti; Noči pa so, nasprotno, migetava, gostobesedna knjiga, pikareskna zgodba rabelaisovskih razsežnosti s primerno pretirano junakinjo.

Ste si že naredili kupček branja za vroče poletne dni? ☀️
Poletje je (skoraj) tukaj, prav vroče nam doslej ni bilo, a pred nami sta vsaj dva meseca, ko si bo mogoče malo več časa utrgati tudi za branje dobrih knjig.