VSE SE JE ZAČELO TAKO LEPO

Kdo je Julia Ebner? Pri nas vedo zanjo le poznavalci, morda redni bralci Guardiana in drugih časnikov, za katere piše, ali pa se je kdo spominja po intervjuju, ki ga je Kristina Božič avgusta 2017 objavila v Večeru, malo preden je izšla njena prva knjiga, Bes: začarani krog islamističnega in skrajno desnega ekstremizma. Pogovarjali sta se malo po tistem, ko je bil v Charlottesvillu v ZDA shod skrajnih desničarjev. Raziskovalka – takrat jih je štela komaj 26 let – se je, ko je opazila, da »je po belih supremacističnih kotičkih interneta ta dogodek postal vroča tema razprav«, pod krinko pridružila zaprti skupini organizatorja Jasona Kesslerja na Discordu. »Ko se približuje dan shoda, razmišljam, da bi odletela v ZDA in se ga udeležila. Toda po tistem, ko nas številni člani obvestijo, kakšne vrste pištol in pušk nameravajo vzeti s sabo, se premislim,« je Julia Ebner zapisala v knjigi V temi. To knjigo je objavila dve leti po shodu, Charlottesville in njegovo ozadje pa sta le ena izmed »zgodb« v njej, ena tistih, ki so »iz teme« izbruhnile v resnično nasilje.

Julia Ebner je znanstvena sodelavka pri Inštitutu za strateški dialog (ISD) v Londonu. Treba je reči, da ima zelo zanimivo službo. Pa tudi ekstremno nevarno. Začela je pri leta 2008 ustanovljeni protiekstremistični organizaciji Quilliam v Londonu. (Quilliam je aprila 2021 razglasil likvidacijo.) Ta možganski trust se je ukvarjal predvsem z razkrinkavanjem in preprečevanjem protiislamističnega nasilja. A po tistem, ko ni želela popustiti zahtevi šefa, naj prekliče svojo izjavo o skrajnežu Tommyju Robinsonu, ki jo je zapisala v Guardianu, je dobila odpoved. Tudi to je »zgodba« v njeni knjigi: Robinson, ustanovitelj Angleške obrambne lige in eden najbolj znanih protiislamistov, je maja 2017 s snemalcem vdrl v prostore Quilliama, da bi se osebno soočil z njo in zahteval, »naj utemelji svoje obtožbe«. Posnetek, ki ga je Robinson objavil v seriji Troll Watch na kanadskem skrajno desnem novičarskem portalu Rebel Media, nazorno kaže, kakšni nevarnosti so izpostavljeni novinarji, ko postanejo tarče desnih ekstremistov. To poglavje govori o infovojnah, diskreditiranju mainstreamovskih medijev in njihovih novinarjev ter širjenju dezinformacij. Napadalci uporabljajo vsa mogoča sredstva, s katerimi ustrahujejo, sramotijo, žalijo, najpogostejše žrtve napadov pa so novinarke. »Guardian je analiziral 70 milijonov komentarjev na svoji spletni strani med letoma 2010 in 2016 in ugotovil, da so članki novinark nenehno pritegovali višji delež komentarjev, ki so jih pozneje blokirali, kot pa članki moških kolegov. Med desetimi najbolj napadanimi avtorji je bilo osem žensk, preostala dva pa sta bila temnopolta moška. V deseterici najmanj napadanih piscev so sami moški.«

Julia Ebner opisuje v knjigi še druga soočenja z ekstremističnimi skupinami, njena opažanja pa so izjemno dragocena tudi zato, ker ne skriva, kako se je ob tem počutila sama. »Obseg nagnusnih vsebin, na katere sem naletela v okviru tega projekta, me je streznil, število vpletenih mladih ljudi pa užalostilo.«

V ekstremistična omrežja vodijo številne poti

Nekateri člani se pridružijo iz ideoloških razlogov, drugi so sprva povsem apolitični. Včasih je njihov prvotni motiv želja, da bi postali del ekskluzivne skupnosti, kul protikulture. Ponavljajoča se tema med rekruti pa je identiteta – slaba samopodoba, uničeno samospoštovanje.

Julia Ebner se tako »pusti« rekrutirati beli nacionalistični skupini MAtR, katere vodje želijo »vzpostaviti belo etnodržavo, arijski narod«, rasizem je zanje »najčistejša oblika domoljubja«, verjamejo, »da se bo vsak čas začela rasna vojna in da se bliža propad demokratičnega sistema«, in so, tako kot številni drugi desničarski skrajneži, tako rekoč obsedeni s svojo genetsko sliko. »Od ducatov zaprtih debatnih skupin, ki sem jih nadzirala v letih 2017 in 2018, jih je najmanj polovica od svojih članov zahtevala, naj podajo podroben opis svojega genetskega porekla.« – Sreča se z vodjo in člani Generacije identitete (GI), katere cilj je »ustvariti homogene družbe – družbe, v katerih se ne bodo mešale različne rase in kulture«. Zapreti bi bilo torej treba vse meje in »repatriirati« priseljence, »vključno s priseljenci druge in tretje generacije«. Da se je lahko dogovorila za sestanek z Edwinom na Dunaju – GI je vzniknila v njeni domovini Avstriji – je bilo »potrebnih več mesecev ponujanja verodostojnih zgodb po spletnih omrežjih Generacije identitete ter več tednov izmenjavanja esemesov s člani avstrijske in britanske GI«. Tu kaže opozoriti na zelo pomembno značilnost pripadnikov te skupine: mladi, uglajeni in izobraženi, trendovsko oblečeni, »skoraj preveč normalni, da bi bili beli nacionalisti«. »Vsi novi člani po vsej Evropi morajo skozi učni proces: od predavanj s področja književnosti in komunikacije do urjenja v borilnih veščinah in drugih oblikah telesne vadbe,« pojasni dekle, ki sedi ob Julii na »tajnem strateškem srečanju« GI v Londonu. – Pridruži se protifeministkam, »tradicionalnim ženam«, ki verjamejo, da so zdravje, starost in ženskost »edine resnično pomembne lastnosti, ki pritegnejo moške«. Tako imenovane Trad Wives in Red Pill Women sta skupnosti žensk, katerih »edini in najpomembnejši cilj je naučiti se, kako ugoditi moškim.« Srečanje z njimi jo je naučilo, »da proti ekstremističnim manipulacijskim taktikam ni zanesljiv ščit niti ideološko nasprotovanje«. »Ideološko namreč ne bi mogla biti bolj oddaljena od njihovih nazorov,« zapiše. »In vendar sem bila blizu temu, da bi me potegnilo v njihovo silovito skupinsko dinamiko.« – Pridruži se džihadističnim nevestam, privrženkam Isisa, mladim muslimanskim kiberbojevnicam, ki svoje digitalne veščine na Telegramu uporabljajo v kibervojni proti »zli judovsko-križarski osi pod vodstvom ZDA, Izraela in koalicije njunih prijateljskih vlad«. – Postane virtualna vojakinja Reconquiste Germanice, nemške domoljubne skupnosti na igričarskem strežniku Discord, ki ji je leta 2017 »uspelo doseči premik v korist skrajno desne populistične stranke Alternativa za Nemčijo«. – Ustvari si profil na WASP Lovu, aplikaciji za zmenkarije belih supremacistov. »Ljubite svojo raso in se plodite«, to je njen moto. Uporabnikom je skupno, da ne zaupajo »mainstreamovskim« zmenkarskim platformam, kakršen je Tinder, nekateri si želijo le ponižno (belo) ženo in veliko otrok, drugi ne skrivajo političnih ambicij. Z enim od njih, Jamesom, se dobi v Cambridgeu. »Ponosen je na to, da je Evropejec, in pove mi, da si želi, da bi Evropa ostala evropska.« – Vstopi v QAnon, skupino skrajno desnih aktivistov, ki častijo Trumpa, zanikujejo podnebne spremembe, verjamejo, da svet obvladujejo tri družine, svetovni informacijski prostor pa nadzira šest podjetij; anoni, tako si pravijo, »so poiskali način, kako povezati Cio in MI6 z Rothschildi, Vatikanom, Facebookom, Hollywoodom, nacisti, iluminati in vesoljci, da bi z vsem tem pojasnili ne samo svetovno vojno, podnebne spremembe in teroristične napade, temveč tudi cepiva, pedofilijo in kanibalizem«; širijo teorije zarote, obenem pa se zgražajo nad teorijami zarot, ki so drugačne od njihovih.

Infodemija je svetovni pojav

Internet ne le pospešuje hitro širjenje mitov in prevar, temveč tudi podžiga logiko in kulturo teorij zarote. Prvič, internet je demokratiziral znanje, torej je opolnomočil internetne državljane, da sami raziskujejo in preiskujejo dostopne vire informacij – četudi o tem, kako preverjati vire, nimajo nobenega znanja. Drugič, nepregledna množica spletnih informacij spodbuja procese kognitivnega filtriranja in prepoznavanja vzorcev, ki izkrivljajo resničnost. Človeški um je nagnjen k iskanju vzorcev v kaosu ter zapolnjevanju informacijskih vrzeli v nepopolnih zgodbah in podobah – četudi rezultat nima prav nobenega logičnega smisla.

Toda QAnon je le eno izmed globalnih omrežij, ki svojo moč mreženja uporabljajo za mobilizacijo v resničnem življenju. Digitalno gibanje ameriške alternativne desnice je povezalo med seboj zelo različne skrajne skupnosti in subkulture, da bi na shod »Združimo desnico« v Charlottesvillu privabilo čim več ljudi. »Skoraj tretjina ljudi, ki tvitajo v podporo shodu, se pritožuje v zvezi z rasnimi vprašanji, zlasti s ›protibelsko politiko‹ in z ›belim genocidom‹. Skoraj enak delež jih razkriva zamere do politične levice, v prvi vrsti do protifašistov. [...] Druge frustracije, ki so jih izražali spletni podporniki shoda v Charlottesvillu, so povezane s kršitvami svobode govora, izgubo južnjaške dediščine in nejevoljo, usmerjeno proti establišmentu.« Toda resnični problem po mnenju Julie Ebner tiči drugje: »Ko ljudje krivdo za občutek osamljenosti in negotovosti prevalijo na zunanje okoliščine, kot so politični, kulturni in družbeni trendi, nastopijo resnične težave. Osebne bitke se spremenijo v kolektivne, kolektivne pa postanejo osebne. Ko začnejo svoje nezadovoljstvo ali travmatične izkušnje deliti med seboj, se identiteta posameznikov pogosto začne zlivati z identiteto skupine. Občutek enosti s skupino lahko vodi v večjo pripravljenost za žrtvovanje v prid ideologiji, viziji in časti skupine. Tako se rodijo samomorilski teroristi – bodisi kot Isisovi mučeniki ali neonacistični strelci.«

Po Charlottesvillu se je Julia Ebner pridružila mednarodni ekstremistični skupini RWU (Združeno desno krilo), se pri Isisovih in neonacističnih črnih klobukih urila v hekanju, pokramljala z znamenitim hekerjem Weevom in se udeležila neonacističnega rokovskega festivala Schild & Schwert v mestecu Ostritz.

Njena knjiga je bila v zaključni fazi, ko je udarilo. 15. marec 2019, Christchurch na Novi Zelandiji, 28-letni belec, vernik v teorijo o »veliki zamenjavi«, v strelskem napadu na mošejo ubije 51 ljudi in jih 40 rani, svoj napad pa pretočno predvaja na Facebooku. »Pretočni video napada v Christchurchu je hitro postal viralen. Facebook je moral v prvih štiriindvajsetih urah po napadu odstraniti 1,5 milijona naloženih videov. Ekstremistične spletne odmevnice so se zapolnile s poveličevalnimi memi; nekateri so terorista poimenovali ›sveti Tarrant‹, drugi ›križar proti zavojevalcem‹. Odobravanje je prihajalo od skrajno desnih igričarjev, youtuberjev in posamičnih simpatizerjev, ki so napad označevali kot ›kraljevsko zmago‹. Neki igričarji so njegov pretočni video celo spremenili v spletno strelsko igro, v kateri je bil vsakič, ko je igralec ustrelil še enega človeka, prikazan rezultat, skupaj s porabo streliva.«

Julia Ebner (Foto: Phil Coomes, BBC)

Julia Ebner je za mednarodno uspešnico V temi (Going Dark: The Secret Social Lives of Extremists, 2019) leta 2020 prejela avstrijsko nagrado za najboljše delo na področju humanistike in družboslovja (Wissenschaftsbuch des Jahres). Bila je nominirana za nagrado Zlato bodalo za stvarno književnost (ALCS Gold Dagger for Non-Fiction), med najboljše knjige leta sta jo uvrstili knjigarniška mreža Waterstones in medijska družba Telegraph.

Prva knjiga Julie Ebner, The Rage: The Vicious Circle of Islamist and Far-Right Extremism (2017) – Bes: začarani krog islamističnega in skrajno desnega ekstremizma, je bila Spieglova uspešnica, avtorica je bila nominirana za književno nagrado medijske družbe Norddeutsche Rundfunk (NDR Kultur Sachbuchpreis), v Avstriji pa je prejela priznanje Bruna Kreiskyja.

Za večino sovražnega govora na spletu je odgovorna drobcena manjšina

Ni ti treba prav dolgo prebirati komentarjev pod časopisnimi članki, da podležeš iluziji o tem, da je sovražni govor vseprisoten pojav digitalne dobe. Toda sovraštvo, ki ga je videti vsepovsod po družbenih omrežjih, je skrajno zavajajoče. V številnih primerih namreč sovražnih vsebin ne širi povprečen uporabnik, ampak obrobne skrajno desne ekstremistične skupine, ki imajo nekakšen monopol nad sovražnimi komentarji, ki se vrstijo pod informativnimi članki.

V svetu teoretikov zarot je vse mogoče

Princesa Diana je uprizorila lastno smrt ali je bila umorjena; ko so ameriške posebne enote leta 2011 vdrle na ozemlje bin Ladna, je bil ta že mrtev, in vendar je še danes živ. Koronavirus je ponudil celo več tega, čemur znanstveniki pravijo »zarotniška mentaliteta«, kot pa druge krize: ker je njegova nevarnost našim očem nevidna, je kot Schrödingerjeva mačka. Obstaja in obenem ne obstaja.