Dojel sem, zakaj je zemlja blizu moje vasi vedno tako preklemano temna ...
»Te risbe pa sporočila si puščal atu na grobu, ko si bil majhen,« je zašepetala sestra, medtem ko je topo gledal. »Pobirala sem jih za tabo, ker sem se bala, kaj si bojo ljudje v vasi mislili o tebi. Nisem hotela, da bi se te bali, čeprav si se tako mami kot meni zdel zelo čuden po atovi smrti. Čuden otrok pa konec. Eh, klinc, nisi se mi zdel čuden, bala sem se te in bala sem se zate. Star si bil, kaj, šest let in z mamo si naju znal kar naenkrat vprašat, a bi te imeli radi, če bi vedeli, da si naredil nekaj res groznega. Al pa si me po tiho vprašal, da ne bi slišala mama, a bi šla s teboj odkopavat grobove. Otrok, star šest let. Pogosto si se pogovarjal sam s sabo. Enkrat sem prišla v sobo, stal si sred svoje sobe pa gledal v najtemnejši kot stropa in komajda razumljivo govoril, napol v nekem čudnem jeziku.«
› naprej