Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu v spletni knjigarni podarimo roman 14 Jeana Echenoza.

Roman meseca: Črna voda Joyce Carol Oates

16. julij 1969. Bila je sreda, s Kennedyjevega vesoljskega centra na Floridi je bila na Luno izstreljena prva vesoljska odprava s človeško posadko. Naslednje dni so bile oči milijonov Američanov pa tudi drugih Zemljanov prilepljene na televizijske ekrane in v nedeljo, 20. julija, so gledali prvi sprehod človeka po Luninem površju. Kakih 1750 kilometrov severneje od centra, od koder je prvi človek poletel na Luno in se imenuje po leta 1963 ubitem predsedniku Johnu F. Kennedyju, pa se je tisti čas odvijala povsem drugačna drama. Imenuje se Chappaquiddick. Njen glavni igralec je bil Ted Kennedy, najmlajši in edini preživeli brat ubitega predsednika, senator in po umoru brata Roberta leta 1968 najverjetnejši demokratski kandidat na predsedniških volitvah leta 1972.

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates je poleti 1969 dopolnila 31 let, ravnokar je izšel njen četrti roman, Oni (them), za katerega je naslednje leto prejela svojo prvo veliko literarno priznanje – ameriško državno nagrado za najboljši roman. Bila je samo tri leta starejša od Mary Jo Kopechne, ki je 18. ali 19. julija 1969 v nikoli pojasnjenih okoliščinah umrla v črnem oldsmobilu ameriškega senatorja Teda Kennedyja. Usoda mlade ženske se je je globoko dotaknila, kot je povedala v nekem intervjuju leta 1992, po izidu Črne vode, je do žrtve čutila »grozljivo fascinacijo in sočutje« in že istega leta začela pisati zasnovo za roman. Pisanje je odložila za več kot dvajset let (v tem času je objavila skoraj 40 knjig) in znova jo je pritegnilo, potem ko je bil Tedov nečak William K. Smith obtožen posilstva mlade ženske iz bara v Palm Beachu na Floridi leta 1991. Kljub očitnim dokazom in čeprav so bile kar tri ženske pripravljene pričati, da jih je isti moški posilil v osemdesetih (vendar posilstva niso prijavile), jih je sodišče izključilo in mladega Kennedyja po hitrem postopku spoznalo za nedolžnega. Za sodišče dovolj prepričljiva je bila njegova izjava, da je bil spolni odnos sporazumen. In če je sodišče dvajset let prej verjelo Tedu, zakaj bi bilo zdaj drugače?

Toda Črna voda ni roman o njem, prav tako se ne ukvarja s posledicami incidenta (še enega v nizu »prekletstev družine Kennedy«), ki je Tedu pokvaril politično kariero (ne pa uničil). V središču je ona, mlada ženska, ki se utaplja, in pisateljica je z njo v smrdljivi črni vodi, v njeni glavi je do poslednjega trenutka, »ko ji je črna voda zalila pljuča in je umrla«. Črna voda je vrhunsko spisana literarna tragedija, ki je ni mogoče pozabiti še dolgo po tistem, ko jo odložimo. To ni zgodba o Chappaquiddicku kot takem, ampak je hotela pisateljica ustvariti »mitično, skoraj arhetipsko zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno«.

ČRNA VODA

Joyce Carol Oates

Joyce Carol Oates, ČRNA VODA

Prevedla Maja Kraigher

Nedelja, 20. julij 1969 – prvi človekovi koraki na Luni. Le kdo bi se ob tem »velikem skoku za človeštvo« ukvarjal z malo usodo mlade ženske, ki je dva dni pred tem prisedla v črno limuzino mogočnega moškega in kmalu zatem umrla v »črni vodi«. Kaj pa, če ta moški ne bi bil Ted Kennedy?

Z živimi opisi dogajanja je podoživljanje dogodka ob branju klavstrofobično neprijetno, tempo je neizprosen, sili te naprej, naprej, naprej, ob tem pa skupaj z dekletom loviš sapo, zadnje trenutke zavedanja, zadnje trenutke tukaj. In ti zadnji trenutki oklepanja nevidnih bilk so tako močni, tako osebni, da se na trenutke ustrašiš, da se zgodba dogaja tebi.

Damjan Zorc, Peripetije, 1. avgust 2016

Joyce Carol Oates je Črno vodo postavila v čas, ko jo je napisala, v začetek devetdesetih, ko je bil predsednik ZDA starejši Bush. Usodni večer je 4. julij, največji ameriški praznik, prizorišče pa fiktivni otok Grayling v državi Maine. Ona je šestindvajsetletna Kelly Kelleher, novinarka, ki je pred petimi leti z odliko diplomirala iz ameriških študij – tema njene diplomske naloge je bil on, v romanu samo »senator«. Bil je trideset let starejši od nje (Ted Kennedy je bil leta 1969 star 37 let), Kelly si je predstavljala, kako bi delala pri njegovi predsedniški kampanji. Osebno ga je spoznala šele zdaj, bil je očarljiv. »Izkazal se je kot resnično topel, resnično prijeten, nikakor ne vzvišen, je začela Kelly Kelleher sestavljati poročilo o tistem nepozabnem četrtem juliju na Grayling Islandu – z vsemi se je pogovarjal, kot da smo mu ne le enaki, ampak stari prijatelji

Črna limuzina, v kateri je umrla Kelly, ni oldsmobil, ampak toyota.

Mary Jo Kopechne se je rodila v Pensilvaniji, odraščala in študirala v New Jerseyju – med študijem je prostovoljno sodelovala v predsedniški kampanji Johna F. Kennedyja –, poučevala na katoliški misijonski šoli v Alabami in se nato zaposlila v pisarni senatorja Roberta Kennedyja v Washingtonu. Bila je ena izmed Boiler Room Girls, »deklet iz kotlovnice«. To so bile zelo izobražene ženske, ki so v pisarni brez oken delale kot tajnice, svetovalke, piarovke, načrtovalke senatorjevih nastopov itd. Po Robertovi smrti je bila »kotlovnica« razpuščena in ženske so se razkropile po drugih pisarnah ameriške visoke administracije.

Šest – vse so bile samske in v poznih dvajsetih – se jih je dobro leto pozneje udeležilo zabave na Chappaquiddicku, ki jo je priredil Robertov brat Ted, senator Massachusettsa, takrat sedemintridesetleten in z bleščečo politično kariero pred seboj. Tistega dne, 18. julija 1969, je bila v Edgartownu na Martha's Vineyardu tradicionalna regata tamkajšnjega jadralnega kluba in tekmoval je tudi Ted. Njegov bratranec Joseph Gargan je na sosednjem otočku Chappaquiddicku najel majhno kočo, Lawrence Cottage, in tam se je zvečer, okoli pol devete, začela zabava. Poleg Teda in Gargama so bili na zabavi še štirje tesni senatorjevi sodelavci in prijatelji – med njimi odvetnik Paul Markham in John B. Crimmins, ki je vozil Tedov oldsmobil. Vsi so bili poročeni, vendar soprog ni bilo z njimi. Večina naj bi po zabavi prenočila v hotelih v Edgartownu. Na zabavi so ženske in moški obujali spomine na Robertovo predsedniško kampanjo, spekli so zrezke in večerjali, plesali in prepevali. So pili? Če gre verjeti Tedu, komajda kaj, sam naj bi spil samo dve rumkoli in tudi Mary Jo Kopechne – čez dober teden bi dopolnila 29 let – naj bi bila ob njunem odhodu z zabave trezna. Alkoholnih pijač – od vodke, viskija in ruma do piva v pločevinkah – je bilo sicer na zabavi v izobilju. Večino naj bi po zabavi prepeljali nazaj.

Pod noč se je Mary Jo začela počutiti slabo – kolegicam tega ni zaupala – pa tudi Ted je bil utrujen, kajti še vedno je trpel za posledicami letalske nesreče, ki jo je težko poškodovan preživel leta 1964. Odločil se je, da se vrne v hotel v Edgartownu, in prevoz je ponudil tudi Mary Jo, ki je bila nastanjena v drugem hotelu. Šofer mu je izročil ključe oldsmobila, ne Ted ne Mary Jo se od deseterice, ki je ostala v koči – z enim avtomobilom, belim valiantom – nista poslovila, Mary Jo je tam celo pustila torbico s hotelskimi ključi. Krenila sta kmalu po 23:15, da ujameta še zadnji trajekt. Toda na mestu, kjer bi moral Ted zaviti levo na glavno, asfaltirano cesto, ki bi ju pripeljala do pristanišča na zahodu otoka, je zapeljal desno – po pomoti – na makadamsko stezo, ki vodi do mostu Dike in čezenj do Vzhodne plaže, kjer se je kopal v morju še isti dan. Ni vozil hitro, le 32 km/h, a vendar mnogo prehitro za tako cesto. Po dobrem kilometru, pred mostom, je močno zavrl in izgubil oblast nad vozilom, da ga je izstrelilo v plimujočo vodo ribnika Pocha in ga obrnilo na streho.

To se bere kot slabo napisana kriminalka, kaj šele tisto, kar sledi. Ted se pozneje ni spominjal, kako se je rešil iz vozila. Spominjal pa se je, da ga je tok odnesel navzdol, nato je priplaval do vozila, se večkrat potopil in poskušal rešiti sopotnico, vendar mu ni uspelo. Kakih dvajset minut je počival na bregu – v nesreči naj bi utrpel pretres možganov – nato pa stekel proti koči, mimo več naseljenih hiš, celo mimo gasilske postaje, a pri nobeni ni potrkal. Menda ni nobene opazil. Pred kočo je sedel v valianta in dal poklicati Markhama in Gargama, skupaj so se odpeljali do mostu, onadva sta se potopila, da bi izvlekla Mary Jo, vendar nista mogla odpreti ne vrat ne oken avtomobila. To je bilo kakih 20 minut po polnoči. Moški so se nato odpeljali v pristanišče, kjer je Kennedy skočil v morje, preplaval ožino, kakih 150 metrov, se premočen odpravil v hotel in tam preživel noč. Markham in Gargan sta se vrnila v kočo – nesreče nista prijavila niti komurkoli v koči črhnila o njej.

Skoraj dve tretjini naslovne strani nedeljske številke bostonskega časnika Boston Globe (20. julij 1969) sta bili namenjeni Kennedyjevi nasreči na Chappaquidicku. Spodnja tretjina je bila posvečena pričakovanemu pristanku na Luni. Naslovno stran ponedeljkovega Globa pa sta skoraj v celoti prekrila naslov MAN WALKS ON MOON ter velika fotografija astronavtov Armstronga in Aldrina, ki na Luni razvijata ameriško zastavo. Tudi naslednje dni je bil »majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo« osrednja tema ameriških medijev. Poznavalci chappaquidiškega incidenta trdijo, da je tudi to pomembno pripomoglo k temu, da sta smrt nesrečne Mary Jo Kopechne in senatorjeva odgovornost ostali za ameriško javnost drugorazredna tema.

Na naslovnici nedeljskega Globa je fotografija Kennedyjevega oldsmobila po tistem, ko so ga že povlekli na suho. Vidita se močno razpokano vetrobransko steklo in povsem izpadlo steklo na voznikovi strani. Na nekaterih drugih fotografijah poškodovanega vozila vidimo, da tudi na drugi strani ni bilo stekel, vrata pa so bila udrta. Na drugi fotografiji je Mary Jo Kopechne. Nekateri časniki so jo v prvih objavah imenovali kar Blonde, blondinka.

Otoček nenavadne oblike Chappaquiddick, ljubkovalno imenovan Chappy, meri okoli 16 kvadratnih kilometrov in leži ob otoku Martha's Vineyard ob vzhodni obali ZDA, v državi Massachusetts. Pripada mestu Edgartown na vzhodni obali Martha's Vineyarda in je približno 120 kilometrov oddaljen od Bostona. Kadar se na jugu stika z ozko in dolgo plažo Martha's Vineyarda, je polotok, sicer pa potnike med otokoma povezuje trajekt prek najožjega dela zaliva Katama. Lawrenceova koča, kjer je bila usodnega 18. julija 1969 zabava in od koder sta krenila Kennedy in Mary Jo Kopechne, da bi domnevno ujela trajekt za Edgartown, je na sredini otoka, most Dike, kjer sta zletela s ceste, pa premošča ozek preliv ribnika Pocha do Vzhodne plaže. To je v nasprotni smeri od kraja, od koder odpluje trajekt.

Most Dike dan po nesreči, posnet iz smeri Vzhodne plaže. Leseni most je bil zgrajen leta 1951, dolg je bil približno 24 metrov in ne dosti širši od treh metrov. (Leta 1995 so ga nadomestili z novim, prav tako lesenim mostom na pilotih; ta ima tudi ograjo.) V petek pred zabavo je Ted dvakrat prečkal ta most.

Avtomobil sta v soboto kmalu po osmi zjutraj opazila mlada ribiča, še pred deveto je na kraj nesreče prišel načelnik policije v Edgartownu, dal poklicati potapljača, da je Mary Jo izvlekel iz avtomobila, vlečno službo, da je na suho potegnila oldsmobil (ohranjenih je veliko fotografij), sodnega izvedenca. Ta je ugotovil, da je dekle umrlo zaradi utopitve, in odredil odvzem vzorca krvi.

Kennedy je nesrečo prijavil šele malo pred deseto. Najmanj deset ur po nesreči, potem, ko je »prišel k sebi«.

Vsebnost alkohola v krvi Mary Jo je bila 0,09 (po BAC), kar je seveda daleč od treznosti. Obdukcija ni bila odrejena, truplo je bilo takoj prepeljano k njenim staršem v Pensilvanijo, Ted Kennedy pa se je vrnil domov v Hyannis Port v Massachusettsu. Pogreb je bil 22. julija in med užaloščenimi sta bila tudi Ted – z vratno opornico – in noseča žena Joan (kmalu zatem je imela spontani splav, že tretjega zapovrstjo). Zdaj je bilo treba rešiti, kar se je rešiti dalo – senator je bil obkrožen s celo vojsko svetovalcev, javnost, še vedno pijana od »velikega skoka za človeštvo«, mu ni odrekla naklonjenosti. Le teden po nesreči je bil zaslišan na okrožnem sodišču v Edgartownu. Obtožnica: zapustitev kraja nesreče, katere posledica so telesne poškodbe. Bilo je veliko olajševalnih okoliščin: njegova mladost, čista preteklost (v resnici ni bilo tako čista), njegov značaj in ugled. Kennedy je priznal in se izmazal z dvema mesecema pogojne zaporne kazni. Sodnik Boyle je ocenil, da bo pravici zadoščeno, saj je kazen za Teda »že in bo še naprej veliko težja, kot je karkoli, kar mu lahko naloži to sodišče«.

Zvečer tistega dne, 25. julija 1969, je imel Kennedy patetičen govor, ki so ga prenašale tri televizijske mreže, v katerem se je pred svojimi rojaki posul s pepelom. Obžaloval je smrt »ene najbolj predanih članic osebja senatorja Roberta Kennedyja«, ki je bila »tako nežna, prijazna in idealistična oseba in smo ji vsi skušali pomagati, da bi začutila, da je v družini Kennedy doma«. Zanikal je, da bi bilo med njima »karkoli zasebnega«. Povedal je, kako bi se skoraj utopil in kako zelo si je prizadeval, da bi Mary Jo rešil iz vode. Toda »dejstvo, da nesreče nisem takoj prijavil policiji, se mi zdi neopravičljivo«. Proti koncu dvanajstminutnega govora je pozval rojake, naj se odločijo, ali naj odstopi kot senator Massachusettsa. »Pri sprejemanju te odločitve prosim za vaše molitve. To je namreč odločitev, ki jo bom moral navsezadnje sprejeti sam.«

Ali mu je »incident« uničil kariero? Ne povsem. Ted Kennedy ni odstopil. Senator je bil do smrti, neprekinjeno 47 let, kar je eden najdaljših stažev v zgodovini ZDA. Vsekakor pa je ta nesrečni dogodek preprečil, da bi kadarkoli postal ameriški predsednik. V letih 1972 in 1976 ni kandidiral, za naslednji mandat, leta 1980, je poskušal izzvati demokratskega kandidata in takratnega predsednika Jimmyja Carterja, vendar mu ni uspelo. (Carterja pa je porazil republikanec Ronald Reagan.)

Ted Kennedy je umrl 25. avgusta 2009 zaradi možganskega tumorja, samo dobra dva tedna pozneje je izšla njegova avtobiografija True Compass. Mnogi so upali, da bo v njej pojasnjeno, kaj natančno se je zgodilo tiste usodne noči z 18. na 19. julij 1969. Zaman. »Moje breme ni nič v primerjavi z izgubo in trpljenjem, ki ga je morala preživeti njena družina. Prav tako si ni zaslužila, da bi bila z mano povezana na romantičen način. Zaslužila si je kaj boljšega.«

Z obsodbo Teda Kennedyja in govorom 25. julija pa poglavje Chappaquiddick še zdaleč ni bilo zaključeno. Sledile so nove preiskave, bila je podana zahteva za ekshumacijo Mary Jo Kopechne, med drugim je prišlo na dan, da je bila njena bluza prepojena s krvjo. Bila je brez spodnjega perila. Toda njeni starši so ekshumaciji nasprotovali. Januarja 1970 je bilo novo zaslišanje: Kennedy je zatrjeval, da si je Mary Jo želela oditi v hotel; da je v križišču pomotoma zapeljal desno; da vso noč v hotelu ni izgubil upanja, da se bo Mary Jo po nekem čudežu rešila iz avtomobila ...

Toda potapljač Farrar je povedal, da se Mary Jo ni utopila, temveč zadušila. Položaj njenega telesa v trenutku najdbe naj bi nakazoval, da si je v zadnjih urah življenja prizadevala zajeti še zadnji odmerek zraka, kolikor ga je ostalo v potopljenem oldsmobilu. Da je umirala tri ali štiri ure in da bi najverjetneje preživela, če bi Ted takoj poklical pomoč.

Sklep je bil, da je izdihnila med 23:30 in 1:00; da je senator proti mostu Dike zavil namenoma in ne po pomoti in da nista bila namenjena v pristanišče; da je bila hitrost vožnje na tem delu cesta prevelika ... Toda aretacije ni bilo. Ted Kennedy je za nekaj mesecev izgubil vozniško dovoljenje. Starše Mary Jo Kopechne je pomiril z odškodnino in poslej so molčali.

O incidentu Chappaquiddick je bilo posnetih več dokumentarnih filmov. Tale (režija John Edington) je nastal ob 25. obletnici tragedije. Večine, ki poročajo v tem filmu, ni več. Jim Arena, načelnik policije v Edgartownu, ki je prvi prišel na kraj nesreče, je umrl leta 2019.

Mar bom umrla? – Takole?

julij/avgust 2022

Bil je večer četrtega julija. Drugod po Grayling Islandu, predvsem ob severni obali, so bile zabave, ob ozkih peščenih cestah, ki so vodile do plaž, so stale vrste parkiranih avtomobilov. Pozneje, ko bi se dovolj znočilo, naj bi bili ognjemeti, nekateri razkošni in eksplozivni kot televizijska vojna v Perzijskem zalivu v technicolorju.

Onadva sta bila v zapuščenem, nenaseljenem delu otoka, mogoče sta se izgubila. Šobila je ustnice in zbirala pogum, da bi izgovorila besedo izgubila.

Tako kot pri kondomu, ki ga je že kdove kako dolgo nosila v torbici. V torbi iz kozjega usnja in zdaj v ljubki poletni torbi Laure Ashley s cvetličnim vzorcem. Pravzaprav ga je nosila, enak primerek, že v neki prejšnji torbi – veliki, drzni, okrašeni z rdečim usnjem, ki je nazadnje razpadla, tako dolgo jo je imela.

naprej

Otoček je takoj po nesreči postal prava turistična atrakcija, kar je nekatere prebivalce ogorčilo. »Tukaj na Chappaquiddicku so nas nadlegovali novinarji in turisti,« je že 29. julija za tamkajšnji Gazette povedala neka otočanka. »Sprva je bilo to še nekako opravičljivo. Toda turisti ... Kakšna morbidna, sadistična radovednost spodbuja te mrhovinarje? Tu je kvintesenca družbe v njeni najslabši luči. Naj se Chappaquiddick vrne v svoj mir. Navsezadnje je to samo most.«

Resnica o Chappaquiddicku je še danes skrivnost. Kljub vsem knjigam, ki so bile napisane – ni jih malo; kljub vsem dokumentarcem, ki so bili posneti; kljub vsem pričevanjem očividcev, domačinov, novinarjev, udeležencev zabave, tistih, ki so jih poznali, tistih, ki so poznali Mary Jo ... Kljub filmu Chappaquiddick, ki ga je leta 2017 posnel ameriški režiser John Curran in ki naj bi razkril, kaj se je zares zgodilo v tisti noči. Toda vso resnico je poznal en sam človek – in ta jo je odnesel v grob.

Radijska igra Črna voda v režiji znane angleške radijske režiserke Gaynor Macfarlane, ki je nastala ob 50. obletnici afere Chappaquiddick in je bila prvič predvajana 20. julija 2019 na radiu BBC Radio 4 FM. Kelly interpretira gledališka igralka Lydia Wilson.

Joyce Carol Oates

Štiriinosemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates je še vedno ena najbolj delovnih literatk na svetu. Do upokojitve leta 2014 je 36 let predavala na Princetonu, leta 2016 pa je začela poučevati kreativno pisanje kratke proze na Berkeleyju. Je ateistka, liberalka, nasprotnica orožja, ostro je kritizirala Trumpa, dejavna je na Twitterju. Malo verjetno je, da bi lepega dne, tako kot Alice Munro ali pa Philip Roth, svojim bralcem sporočila, da je to to – da je nehala pisati. Njen impresivni opus krepko presega opusa obeh omenjenih skupaj, kajti od leta 1963, ko je izšel njen prvenec, zbirka kratkih zgodb By the North Gate, je napisala več kot 60 romanov ali novel, še približno toliko zbirk kratkih zgodb, več kot 20 esejističnih del in spominov, pa še več dram, knjig za otroke in mladino ter pesniških zbirk. Nekaj del je objavila pod psevdonimoma Rosamond Smith in Lauren Kelly. Prejela je številne literarne nagrade, tako za posamezno knjigo kot za življenjsko delo, leta 2020 tudi kar 200 tisoč evrov vredno mednarodno nagrado Cina Del Duce. Petkrat je bila finalistka za Pulitzerjevo nagrado, prvič leta 1970 za zbirko The Wheel of Love and Other Stories. Leta 1970 je prejela ameriško državno nagrado za roman Oni, njeno prvo delo, ki je prevedeno tudi v slovenščino. Večkrat je prejela nagrado Brama Stokerja, ki jo podeljujejo za srhljivo literaturo, že dolgo velja tudi za ameriško kandidatko za Nobelovo nagrado. Skorajda ne mine leto, ko ne bi izdala nove knjige, leta 2021 je objavila roman Breathe in dve zbirki kratkih zgodb, pred kratkim je izšla zbirka Extenuating Circumstances, pred izidom je roman Babysitter. Njena dela navdihujejo filmske in gledališke režiserje, jeseni bo premiera filma BlondeBlondinka – ki ga je Andrew Dominik, tudi avtor scenarija, posnel po njenem romanu o Marilyn Monroe; z njim si je Oates leta 2001 prislužila še četrti finale za Pulitzerjevo nagrado. Pri nas jo komajda poznamo – po romanu Oni, katerega prevod je izšel leta 1989, smo dobili samo še romane Za kar sem živel (2011), Pikov fant in Črna voda (2016), žal ni prevedena nobena njena zbirka kratkih zgodb. Drugi jo veliko prevajajo – obsežen del njenega opusa je, denimo, preveden v francoščino (za roman The Falls je leta 2005 prejela francosko nagrado Femina za najboljši tuji roman), nemščino, italijanščino in španščino.

Imam se za zelo izolirano in eksperimentalno osebnost, katere delo je vedno napačno interpretirano. Pišem o žrtvah nasilja ... a moji kritiki pravijo, da pišem o nasilju. S svojega vidika sem vedno pisala o njegovih posledicah.

Joyce Carol Oates, New York Times, 10. maj 1992

Kratki roman Črna voda (Black Water, 1992) velja za eno najboljših del Joyce Carol Oates. Leta 1992 je bil v finalu za nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov (NBCC) in leto pozneje še finalist za Pulitzerjevo nagrado (nagrajen je bil Robert Olen Butler za zbirko kratkih zgodb A Good Scent from a Strange Mountain).

Isto leto kot roman, torej davno preden so avdioknjige postale nekaj vsakdanjega, je bilo besedilo objavljeno na dveh kasetah v trajanju malo več kot treh ur, prebrala pa ga je ameriška igralka Amanda Plummer. Dwight Garner je še leta 2007 v New York Timesu zapisal, da je to »najboljša knjiga, kar jih je bilo kdaj posnetih na trak«. (Kratek odlomek poslušajte tukaj.)

O tem, kako – in zakaj – je umrla Mary Jo Kopechne, obstaja več razlag. Dejstvo je, da je Ted Kennedy lagal, in to debelo. Ceste na otočku – vsega skupaj jih je za pet kilometrov – je dobro poznal, čez most Dike se je isti dan peljal dvakrat. Dvanajst odraslih ljudi gre na zabavo, s sabo pripeljejo 30 litrov alkoholnih pijač – in potem abstinirajo? Mary Jo si je želela vrniti se v hotel – a s čim je nameravala odkleniti hotelsko sobo? Družbo sta zapustila brez slovesa – mar ne zato, ker sta se nameravala kmalu vrniti? Šerifov namestnik Look je prav takšno vozilo opazil okoli 45 minut po polnoči blizu križišča ceste iz smeri koče, zapomnil si je tudi del registrske oznake – kaj sta počela tam v času, ko naj bi bila Mary Jo že v vodi?

Kaj se je torej zgodilo? V petih desetletjih po dogodku je bilo objavljenih na stotine različnih bolj ali manj verjetnih »resnic«. Nekatere izhajajo iz precej majhne možnosti, da bi lahko človek Tedove teže in velikosti po takšnem padcu avtomobila v vodo izplaval tako rekoč nepoškodovan. Kaj pa, če je Mary Jo vozila sama? Ob srečanju z Lookovim vozilom se je Ted morda prestrašil, da bi ga dobili pijanega za volanom, in je izstopil, Mary Jo pa je vožnjo nadaljevala sama in se pri mostu ponesrečila. A čemu potem laž, da je vozil on? Nekateri verjamejo, da je nesrečo inscenirala Cia, da bi preprečila Tedovo kandidaturo za predsednika; drugi, da je bila Mary Jo noseča s Tedom in jo je ta preprosto umoril. Obstaja tudi zelo natančna in prepričljiva analiza nesreče, ki jo je v knjigi Chappaquidick Speaks (2017) predstavil Bill Pinney, otočan. Kennedy, ki je rad vozil hitro in je bil poleg tega gotovo pijan, je z oldsmobilom na poti proti mostu treščil v drevesa, kar lahko pojasni, zakaj je imelo vozilo na sovoznikovi strani značilne vdrtine na vratih in razbiti obe stekli. Mary Jo je bila nezavestna in poškodovana – zato s krvjo prepojena bluza –, Ted pa je mislil, da je mrtva. In tako je s svojima pomočnikoma insceniral nesrečo na mostu, v katero po prvotnih načrtih sam naj ne bi bil vpleten. A tudi če ima Pinney prav – materialnih dokazov ni več, bili so namerno uničeni, moža, ki sta poznala vsaj del resnice, pa niti po Tedovi smrti nista spregovorila – Gargan je umrl decembra 2017 pri 87 letih, Markham pa tik pred 50. obletnico Chappaquiddicka v starosti 89 let.

O incidentu Chappaquiddick je bilo napisanih veliko knjig. Ameriški novinar in romanopisec Jack Olsen je svojo, z naslovom The Bridge at Chappaquiddick, objavil že leta 1970. Chappaquiddick Speaks (2017) Billa Pinneyja je ena najnovejših.

Na Chappaquiddicku pa še vedno stoji Lawrenceova koča, trajekt še vedno poskuša voziti pravočasno, most Dike pa je /.../ še vedno samo most.
Čeprav je zdaj na njem zaščitna ograja.

Noah Asimow, Vineyard Gazette, 18. julij 2019

Napovednik za film Chappaquiddick v režiji Johna Currana. Film, katerega scenarij temelji na zgodovinskih podatkih, vključno s preiskavo nesreče, ki jo je leta 1970 objavilo vrhovno sodišče Massachusettsa, prikazuje zakulisne manevre Kennedyjeve politične mašinerije, ki si je prizadevala za vsako ceno prikriti dejstva o tragičnem dogodku in rešiti politično kariero Teda Kennedyja. Premiera je bila na torontskem filmskem festivalu (TIFF) decembra 2017. V filmu blesti zlasti avstralski igralec Jason Clarke v vlogi Teda. Zanimivo naključje: Clarke se je rodil 17. julija 1969, dan pred tragedijo.

Če življenje ene same mlade ženske primerjamo z dosežki človeka, ki ga je predsednik Obama označil za največjega demokratskega senatorja v zgodovini, kaj naj si mislimo?
Pesnik John Berryman se je nekoč spraševal: »Ali je zlobo mogoče reševati z umetnostjo?« To bi lahko parafrazirali s primernejšim besednjakom za našo spolitizirano dobo: »Je zlobo mogoče reševati z dobrimi dejanji?«
Ta paradoks je v središču velikega dela javnega življenja: posamezniki dvomljivega značaja in krutih dejanj se lahko odkupijo z nesebičnimi dejanji. Zdi se, da zvestoba osebnemu moralnemu kodeksu izgublja pomen, saj nas javna sfera kot ogromno sonce naredi slepe za vse drugo.

Joyce Carol Oates v Guardianu ob smrti Teda Kennedyja leta 2009

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.