Roman meseca: Glad Knuta Hamsuna

Letos je 70. obletnica smrti norveškega pisatelja Knuta Hamsuna, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1920 in »največje enigme moderne evropske literature«. Slovenci smo ga začeli spoznavati nekaj let po tistem, ko je prejel Nobelovo nagrado. Prvi je bil preveden njegov prvenec Glad (1925, prev. Fran Albreht), sledili so Blagoslov zemlje (1929), Pan (1931), Potepuhi (1932) in Viktorija (1933), desetletja pozneje pa še Skrivnosti (1966) in Ženske pri vodnjaku (1974). Zadnjič pred Modrijanovim Gladom je bil Hamsun v knjigarnah leta 1986, ko je v drugi izdaji zbirke Sto romanov izšel Župančičev prevod Potepuhov s spremno besedo Vladimirja Kralja.

V prevajanju Hamsunovih del se je preizkusilo več prevajalcev, a najbrž nobeno delo do nove izdaje romana Glad leta 2016 ni bilo prevedeno iz izvirnika – norveščine. Glad je po Blagoslovu zemlje šele drugi Hamsunov roman, ki je dočakal nov prevod, na prvi prevod pa čaka še lepo število del iz bogatega Hamsunovega opusa.

Hamsun je umrl 19. februarja 1952, od 1. januarja 2023 bo njegovo literarno delo v javni domeni.

Knut Hamsun, GLAD

Prevedla Marija Zlatnar Moe
Spremno besedilo napisala Janez Pipan in Marija Zlatnar Moe

Za umetnost je treba včasih tudi stradati, do smrti. Tako bistvena je.
To pa nima nobene zveze s socialnim položajem umetnika in z znanim slovenskim stereotipom, ki pravi, da je dober umetnik lahko le lačen umetnik, ali kako že gre. Čeprav smo danes znova dosegli točko, ko je umetnik spet lačen, ko umetnost znova nastaja v okoliščinah socialne bede, vsakršnih izključenosti, notranjih izgnanstev, pobegov, migracij, nemoči in človekove elementarne deprivilegiranosti. Na tej točki se Hamsunov prvi roman dotika današnjega časa in postaja znova aktualno čtivo.

Janez Pipan, intervju, Sobotna priloga, 12. junij 2015

To in ono o Knutu Hamsunu in njegovem Gladu

Iz spremnih besedil Marije Zlatnar Moe (M. Z. M.) in Janeza Pipana (J. P.)

Na Slovenskem Hamsun danes velja za enega tistih zaprašenih avtorjev, za katerimi je treba brskati po antikvariatih.

Alfredo Andersen (1860–1935), Knut Hamsun, 1891. Portret je nastal leto po tistem, ko je pisatelj objavil svoj romaneskni prvenec. (Nacionalni muzej umetnosti, arhitekture in oblikovanja, Oslo)

Zunaj na fjordu sem se enkrat vzravnal, prepoten od vročine in izčrpanosti, pogledal sem proti kopnemu in se za tokrat poslovil od mesta, od Kristianie, v kateri so se okna na vseh domovih tako močno svetila.

O fantu in o mestu

O fantu ne vemo skoraj ničesar, ne vemo, od kod je prišel, izvemo samo, da ni iz Kristianie: »Je pa [slepi starec v parku] takoj slišal, da nisem od tod, nekaj v melodiji moje govorice mu je to povedalo.« In to je tudi vse, kar izvemo o njegovi preteklosti, domu, družini, otroštvu. Nenadoma se pojavi na kristianskih ulicah, na začetku še poln optimizma in pričakovanja: »Takoj ko sem se zbudil, sem iz navade začel razmišljati, ali me tistega dne čaka kaj, česar bi se veselil.« Kmalu se izkaže, da ga ne čaka nič takega, da že mesece ni več ničesar, česar bi se lahko veselil, in stvari gredo skozi roman le še na slabše, »enakomerno navzdol«, kot pravi pripovedovalec. In tudi na koncu, ko začasno obupa nad pisateljsko kariero v Kristianii in sprejme službo na ladji, ne izvemo ničesar, nekje v fjordu se še vzravna in nas pogleda, potem pa izgine iz romana. Med tem optimističnim začetkom in resigniranim koncem pa hodi po Kristianii in strada. Roman se ne ukvarja z družbenimi razlogi za to, da mlad novinar, ki bi mu danes rekli prekarni delavec, s svojim delom dobesedno ne zasluži dovolj za preživetje, niti z očitno neustreznostjo stanja družbe, ki dopušča, da do tega sploh pride, prav tako ne ponuja dolgotrajnih rešitev. Zgodba se štirikrat ponovi, vsakič v nekoliko hujši obliki: pisec je lačen, poskuša napisati nekaj, kar bi mu objavili, a ga pri tem onemogočata skrajna revščina in izčrpanost zaradi pomanjkanja: poleg tega, da je lačen, enkrat nima za svečo, drugič nima za svinčnik, nikoli nima za kurjavo in primerna oblačila, vedno globlje drsi v brezno lakote, trpi različne telesne nadloge, ki pa ga skrbijo mnogo manj, kot ga skrbi, da izgublja pamet, in tik preden bi se vse skupaj tragično končalo, ga kot po čudežu nekaj reši. Prvič se reši še sam, ko mu objavijo članek, v naslednjih dveh delih ga rešuje dobrota redkih ljudi, ki jim pusti do sebe, nazadnje pa ga reši to, da opusti delo, ki ga najbolje zna, ki ga opravlja dobro, a družbeno in finančno ni cenjeno, namreč pisanje, ter se loti tistega, čemur ljudski glas pogosto pravi »pravo delo«, in postane malo več kot mornarski vajenec.

Medtem pa hodi. Hodi po mestu. /.../ Mesto ga s svojim mrazom, vlago in nedostopnostjo uničuje, a hkrati rešuje, ponuja mu zatočišče pred samim sabo, pred blodnjami, strahov; norostjo; ko hodi po njegovih ulicah, je manj odrezan od sveta, manj izgubljen, manj sam. V mestu ima stike z drugimi ljudmi, stike, ki so v najboljšem primeru absurdni, lahko pa postanejo prav mučni in boleči, stike z drugimi vandrovci, z ljudmi, ki bi lahko pomagali, pa ne, z ljudmi, ki pomagajo, kolikor morejo, z ljudmi, ki jih skrbi zanj, a jih ne pusti do sebe, in z ljudmi, ki se ga prestrašijo in bežijo pred njim ali pa ga napadejo. In v tem istem mestu vendarle vsakokrat tudi najde odrešitev – urednika, ki sprejme njegov članek, znanca, ki z njim deli denar od zastavljene ure, drugega urednika, ki mu da predujem, trske in oblance, ki jih pobira po gradbiščih in žveči, ko je najhuje, in na koncu ladjo, ki mu reši življenje, ko propade vse drugo. (M. Z. M.)

O Hamsunovi mladosti in branju

Ko je Hamsun objavil Glad, svoj »mladostni umetnikov avtoportret«, je bil star 31 let. Pri devetih letih je šel od doma, da bi nastopil svojo prvo službo. Življenje se mu je spremenilo v garanje za vsakdanji kruh in boj za preživetje. Presegal ga je s trdno voljo in sanjami o pisateljskem poklicu, ki se mu je v srcu in umu zapisal v najzgodnejših letih samozavedanja. Rodil se je kot Knud Pedersen 4. avgusta 1859 v kraju Lom v dolini Gundbrandsdalen na jugu Norveške. Ko je bil star tri leta, se je družina (oče Peder in mati Thora sta jo preživljala s krojaštvom) zaradi boljših obetov preselila na daljni sever, v Hamarøy, ki leži nad polarnim krogom, na majhno kmetijo Hamsund v lasti sorodnika Hansa Olsena. Hamarøy se je zapisal v spominsko zavedanje kasnejšega pisatelja kot mitično prizorišče svobodnega življenja pod svobodnim nebom in kot izgubljeni raj, ki ga je vedno znova iskal in vanj naseljeval junake svojih pripovedi. Mnogo let pozneje se je s svojo drugo ženo Marie in z njunimi otroki tam celo znova naselil, a tudi hitro spoznal, da so v raju še najlepši pobegi v pekel – stran od doma, v hotele in hitra razmerja s sobaricami, v pivnice in igralnice. Za Hamsuna bi lahko rekli, da se je rodil v znamenju črke, jezika in pisave. Ni povsem jasno, kako se je naučil brati in pisati, saj je obiskoval le potujočo osnovno šolo, ki je prihajala v kraj enkrat na leto in prinašala učenosti komaj za zasilno osvoboditev iz nepismenosti. Toda nekajletno »službo« pri stricu Hansu Olsenu je v tistih otroških časih dobil prav zaradi odličnega branja in lepega rokopisa. S svojo lepo pisavo je pisal pisma in v vasi skrbel za pošto, vodil poslovne knjige v trgovini, ob večerih pa vaščanom bral dogmatsko prirejeno Biblijo in konservativni lokalni verski list. V vasi pa so bile vendarle tudi druge knjige. Začel je brati samo zase, bral pa je vse, kar mu je prišlo pod roke, tudi popularnega pisatelja Bjornstjerneja Bjornsona (1832–1910), svojega prvega vzornika in kasnejšega nobelovca (1903). (J. P.)

Prva izdaja romana Glad (P. G. Philipsens Forlag, København, 1890). Slovenski prevod je izšel šele leta 1925, pet let po tistem, ko je Hamsun prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Per Oscarsson (1927–2010) kot gladovalec v filmu Glad (1966).

O laži v Gladu

Duša je centrifuga, v kateri se realnost premeša in presnovi v sanje in simbole, ki so pravo gradivo umetnosti; tudi laž realnosti, ki jo individualna zavest potisne skozi filtre moderne duše, se lahko spremeni v resnico. Ali to pomeni, da je tudi pisateljevo gladovanje v Hamsunovem romanu neke vrste laž, ki pa jo literarni junak prepoznava kot pot do resnice?

Laž ima v tem romanu pomembno vlogo, saj označuje samo jedro družbene izključenosti lačnega človeka. Človek ničesar ne prizna težje kot to, da je reven in brez sredstev za življenje. Ni je hujše preizkušnje za človeka od priznanja, da je lačen in mora prositi za kruh. Da bi se izognil tej hudi izkušnji sramu in ponižanja, si izmisli številne laži, ki naj bi prikrile njegov resnični socialni položaj in ga vseeno pripeljale do hrane. Lačni človek je človek za masko, spretni igralec, ki si za preživetje zgradi pravi sistem strategij in mimikrij, lažnih vlog in identitet. Ljudje smo pripravljeni storiti vse, da bi prikrili svojo bedo. (J. P.)

O Nobelovi nagradi in Blagoslovu zemlje

Kot lahko beremo v izčrpni raziskavi Walterja Baumgartnerja, je bil Hamsun kandidat za Nobelovo nagrado vse od leta 1918, vendar pa izbira, kljub temu da so bili člani švedske akademije skoraj izključno konservativci in Hamsunovi ideološki somišljeniki (v kasnejših letih tudi oni apologeti nacionalsocializma), ni bila samoumevna in gladka. Akademija je imela tudi v tem primeru velike »težave« z interpretacijo Nobelove oporoke, v kateri piše, da naj bi nagrado dobili avtorji izjemnih del »idealistične« usmeritve. Konservativna interpretacija tega določila je pripeljala do tega, da so nagrado vse do tridesetih let prejemali avtorji, ki so s svojimi poetikami sodili bolj v devetnajsto kot v dvajseto stoletje. Zaradi ideoloških predsodkov je niso dobili Strindberg (nihilist), Gorki in Tolstoj (socialni kritik in utopist), Brandes (Jud) in nekateri drugi. Pri Hamsunu pa so ustvarjali zadržke ravno njegovi zgodnji romani, z Gladom in Skrivnostmi na prvih mestih. Akademiki so pisali dolge ekspertize, mu načeloma priznavali visoke literarne kvalitete, toda Hamsunov nihilizem, amoralni protagonisti in neposredni opisi seksualnih fantazij so vedno znova pretehtali nad estetskimi merili. Na koncu je bila tudi zaradi pritiskov javnosti sprejeta salomonska in precej redka odločitev, da jo dobi samo za eno delo, za Blagoslov zemlje, ob tem pa so ostala zamolčana njegova modernistična dela. Hamsuna je bilo treba razdeliti na dva.

In res: Blagoslov zemlje je povsem drugačna literatura od Glada, kot da knjig ne bi pisal isti avtor. Tako po slogu kot po gostih moralističnih meditacijah je Markens grøde radikalno antimoderen roman, nekateri ga celo uvrščajo med literaturo »krvi in grude«, skozi katerega Hamsun ne govori le kot umetnik, temveč poudarjeno tudi kot socialni, politični in kulturni reakcionar, socialni darvinist, rasist, antisemit in protofašist. Roman je velika apologija narave in pridiga o nujnosti človekove vrnitve na biblijski začetek; epska prispodoba nekakšne druge naselitve raja. Toda zaradi svojih številnih estetskih kvalitet in biblijskih prispodob je že takoj po izidu postal Hamsunovo najbolj brano delo in njegov kanonični tekst. Vsesplošne fascinacije nad njim sprva ni zmotil niti pisateljev nacionalsocialistični angažma, čeprav sta ga po letu 1934 slavila le še Goebbels in Hitlerjev »hermenevtik« Alfred Rosenberg, ki je v knjigi Mythus des 20. Jahrhunderts (1935) zapisal: »Blagoslov zemlje je sodobni veliki ep nordijske volje v njeni večni praobliki, junaške tudi za lesenim ralom, plodovite z vsakim gibom mišice, premočrtne do neznanega konca.« (J. P.)

Roman Blagoslov zemlje (Markens grøde), ki je izšel leta 2009, ob 150. obletnici Hamsunovega rojstva.
Roman je v slovenščino prvi prevedel Rudolf Kresal (1929), tej izdaji je sledila še druga pet let pozneje, leta 1969 pa je roman za Cankarjevo založbo prevedel Janko Moder. Ta prevod naj bi bil iz norveščine.

Ko bi človek na tak svetel dan vsaj prišel do kakšne hrane!

marec/april 2022

Kako enakomerno in urejeno je šlo z mano navzdol! Na koncu sem ostal tako čudno brez vsega mogočega, da nisem imel več niti glavnika niti knjige, ki bi jo lahko bral, kadar je postalo vse preveč turobno. Vse poletje sem se potikal po pokopališčih ali po Kraljevem parku, posedal sem in pisal članke za časopise, stolpec za stolpcem o različnih stvareh, o čudnih domislicah, blodnjah, utrinkih svojih nemirnih možganov; iz obupa sem izbiral najbolj nenavadne teme, ki so mi nalagale dolgotrajne napore in ki jih ni hotel nihče objaviti. Ko je bil članek končan, sem začel naslednjega in urednikov ne me je le malokrat potrl, ves čas sem si govoril, da se mi bo nekega dne že posrečilo. In res, kdaj pa kdaj je bila sreča na moji strani in mi je uspelo, da sem dobil pet kron za delo enega popoldneva.

› naprej

O obisku pri Goebbelsu

Hamsun je obiskal Goebbelsa maja 1943 in bil navdušen nad njegovo družino, še posebej nad »številnimi plavolasimi hčerami«, ki so ga pozdravile v postroju po velikosti kot »orgelske piščali«. Obisk je organizirala Goebbelsova žena Magda, zavzeta bralka Hamsunovih knjig. Tudi gostitelj je bil ganjen, svoja čustva pa je v sredo, 19. maja 1943, zaupal svojemu dnevniku. Tam lahko preberemo, da je bilo srečanje polno »solza v očeh« in drugih izrazov globoke medsebojne pripadnosti in spoštovanja. Hamsun je po vrnitvi domov poslal Goebbelsu zahvalno pismo, ki mu je priložil svojo Nobelovo medaljo. Med drugim je zapisal: »Alfred Nobel je ustanovil to nagrado kot priznanje za najbolj ›idealistično‹ pisanje v nedavni preteklosti. Nikogar razen vas ne poznam, gospod minister, ki bi leto za letom tako idealistično in neutrudno pisal in pridigal o evropski stvari in o stvari vsega človeštva. Oprostite mi, ker vam pošiljam svojo medaljo. Za vas je to precej nekoristen predmet, a ničesar drugega nimam, kar bi vam lahko poslal.« (J. P.)

O procesu

Hamsun je ostal zvest svojim nazorom in političnim privrženostim tudi po koncu vojne, tudi med razvpitim procesom, ki se je začel z njegovo aretacijo 14. junija 1945 (od 26. maja je bil v hišnem priporu na svojem posestvu Norholm) in se vlekel vse do leta 1948, ko ga je norveško vrhovno sodišče kot »izdajalca domovine« obsodilo na visoko denarno kazen. V govoru na glavni obravnavi 16. decembra 1947 je priznal svojo nacionalsocialistično vero in privrženost politiki, ki je Norveški obljubljala privilegirano mesto med germanskimi državami v prihodnji Evropi, svojo publicistično aktivnost v letih okupacije pa utemeljeval z domoljubjem in željo, da bi norveško mladino odvrnil od nesmiselnega in brezupnega upora proti nemškim zasedbenim silam, ki je lahko vodil le v zanesljivo smrt. Odločno je zanikal, da bi storil kakršen koli zločin, še več: svojo pisateljsko slavo in dobre odnose z okupacijskimi oblastmi na Norveškem, pa tudi s samim nacističnim vrhom (Goebbels, Hitler), naj bi skušal kar najbolje izkoristiti za to, da bi zajete pripadnike odporniškega gibanja in druge »sumljive« Norvežane, ki so jih Nemci med zasedbo množično zapirali in mnoge ustrelili kot talce, rešil pred smrtjo. Vso vojno so obupane družine zajetih borcev prihajale k njemu in ga prosile za pomoč, je govoril. Ni mogel storiti drugega, kot da je pošiljal telegrame, noč in dan jih je pisal in pošiljal na razne naslove, tudi samemu Hitlerju, zaradi česar naj bi nacisti posumili v njegovo lojalnost. Nekje mora biti arhiv, kjer so shranjeni ti telegrami, je patetično vzkliknil na koncu in dodal: če ta tribunal meni, da sem zaradi tega izdajalec domovine, naj bo tako, toda »moja vest je popolnoma čista«. (J. P.)

O zadregah in nelagodjih ob recepciji Hamsunove literature

Prav vse študije in analize Hamsunovega književnega opusa, ki so se do danes razrasle in namnožile do nepreglednosti, si vedno znova zastavljajo isto vprašanje, kot ga je že pred desetletji formuliral na primer Vladimir Kralj: »Kako se je moglo zgoditi, da je človek tolike umetniške sile in izpovedovalec tolikega sočutja s človekom, zlasti z malim, ljudskim človekom, v času nacistične okupacije Evrope, vštevši Hamsunovo Norveško, očitno simpatiziral z eno najbolj nečloveških političnih ideologij, ki jih pozna svetovna zgodovina?« /.../ Stavki, vprašanja in klicaji se pri avtorjih raziskav in interpretacij skoraj dobesedno ponavljajo in kažejo na to, da je današnja recepcija Hamsunove literature povezana z zadregami in nelagodji. Kot da se njegovih knjig drži nekakšna lepljiva umazanija ali kar dvoumna numinoznost, zaradi česar potrebujejo literarni strokovnjaki alibi za svoje raziskovalne projekte, bralci pa zaščito pred okužbo, ki bi jo utegnilo povzročiti »inhaliranje« Hamsuna »brez filtra« in brez vednosti o njegovih političnih zablodah. Če pa je tako, se velja vprašati, zakaj naj bi se danes sploh še ukvarjali z avtorjem, ki se je v najtežjih časih moderne zgodovine zavestno in prostovoljno odločil za njeno napačno stran. Zakaj njegovih knjig ne bi raje dokončno odložili na zakotne police nacionalnih bibliotek, avtorja pa korektno evidentirali v enciklopedijah in drugih odložiščih nekdanje slave, ga prepustili prahu in nanj počasi in zanesljivo pozabili? Na ta način navsezadnje ne bi prišel v najslabšo družbo.

S takšno naklepno zgodovinsko pozabo pa so stalne težave, saj nas kot kako pravljično lepotico pred vrati v prepovedane prostore zakletega gradu ob njej muči nezadržna radovednost. Hočemo vedeti, razrešiti uganko in na koncu tudi presoditi. Čeprav se zdi, da sta literarna hermenevtika in še posebej liberalna kritika kulture doslej že učinkovito razčistili sporna vprašanja v zvezi z bolj ali manj očitno in intenzivno kolaboracijo posameznih avtorjev z nacizmom in drugimi zločinskimi režimi v dvajsetem stoletju, pa nas ta neprijetna zgodba ob vsakem novem branju »okuženih« avtorjev znova dohiteva, aktualizira stare zadržke in ustvarja nove. Kot da bi zašli v labirint večnega vračanja potlačenega, v katerem se svetle sobane literarnega Parnasa izmenjujejo s temačnimi kletmi nezavednega. Zlahka bi na primer lahko »pozabili« Marinettija, Célina skrčili na en sam roman, Gottfriedu Bennu pa »odpustili« tistih nekaj radijskih oddaj iz leta 1933 (v Poundovem primeru bi bilo težje, saj je bilo oddaj že kar preveč); celo brez d'Annunzia bi se dalo živeti. Hamsuna pa ni mogoče kar tako vreči s krova ali izbrisati iz zgodovinskega spomina; za kaj takega je že kar prevelik, in to v mnogih ozirih. Toda razdalja, ki loči njegova umetniška dela od problematičnih miselnih razgledov, slabih političnih presoj in škandaloznih etičnih ravnanj, je včasih tako razsežna, da je oba konca tega paradoksa komaj še mogoče misliti skupaj, znotraj iste zgodbe in usode. Kot da bi bil Hamsun, publicist in javna osebnost, nekdo drug kot pa avtor romanov in novel. Kot da bi imeli pred sabo dve osebi, dva človeka; na eni strani pisca obskurnih pamfletov, ki hoče »banalnosti zla« nadeti vzvišeno avro metafizične eshatologije, na drugi pa samotnega literarnega genija, ki ga skoraj po božje časti ves kulturni svet. Na eni strani ustvarjalca kulture zla, na drugi svečenika narave in pristnega življenja, odmaknjenega od skušnjav in zablod moderne civilizacije. Na eni strani umetniškega avantgardista, na drugi reakcionarnega pridigarja in populističnega manipulatorja. A tudi nizanje takšnih zanimivih, čeprav shematičnih dvojic nas ne pripelje do končne in prave resnice o Hamsunu, saj bomo med branjem njegovih literarnih besedil, publicistike in obsežne korespondence hitro ugotovili, da je pisateljevih različnih obrazov še več in da se pogosto prekrivajo med seboj; se ostrijo in zopet meglijo, prehajajo drug v drugega in znova razpadajo, kot da ne bi imeli opravka z resničnim človekom, temveč z romanesknim ali dramskim likom, ki v službi zeitgeista demonstrira razpad subjekta na različne identitete ali nemara le na fragmente in zasnutke nikoli uresničene celote. (J. P.)

Če so sploh slišali zanj, ljudje običajno vedo o Knutu Hamsunu dvoje: da je napisal Glad in da se je srečal s Hitlerjem.

Robert Ferguson, Enigma, 1987

Ena od novejših študij o Knutu Hamsunu. Norveški literarni zgodovinar in profesor Tore Rem je za knjigo Potovanje k Hitlerju (2014) prejel nagrado Norveškega združenja kritikov (Norsk kritikerlag) za najboljše stvarno književno delo.

Zahvaljujoč Hamsunovi genialnosti se bomo do konca sveta spominjali tudi njegove sramote. Če ne bi bil genij, bi bil kot kvizling že pozabljen. Tako pa ni. To je njegova kazen.

Miljenko Jergović, 2015

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan

Obvezni piškotki DA

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

DA NE

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

DA NE

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

DA NE

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Oglaševalski piškotki

Piškotki družbenih omrežij

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.