Še do brezplačne dostave. Ob nakupu »romana meseca« do 31. decembra prejmete brezplačno življenjepis Jane Austen.

Roman meseca: Lucijeva izpoved Mária de Sá-Carneira

LUCIJEVA IZPOVED

Mário de Sá-Carneiro

Mário de Sá-Carneiro, LUCIJEVA IZPOVED

Prevedla in spremno besedo napisala Barbara Juršič

»Pariz! Pariz! Zakaj ga tako ljubim? Ne vem ...« pravi Ricardo Luciu v romanu Lucijeva izpoved, enem najpomembnejših portugalskih klasičnih romanov. Maja in junija je Pariz najlepši, in če ga boste obiskali, vzemite s seboj tudi ta drobni roman mladega portugalskega književnika in se z njim sprehodite po Montmartru, po 9. pariškem okrožju, kjer lahko celo posedite v kateri od kavarn, kjer je Mário de Sá-Carneiro pisal pisma svojemu prijatelju Fernandu Pessoi. Prenočite lahko v hotelu, kjer je 26. aprila 1916 umrl.

»Zakaj bi brali klasike?« Odgovor smo poiskali tudi pri Meti Osredkar in Urošu Zupanu, za peti »roman meseca« pa izbrali Lucijevo izpoved Mária de Sá-Carneira. To je eno tistih del svetovne klasike, ki jih beremo z užitkom in brez napora. Avtorja in roman predstavljamo z odlomki iz spremne besede prevajalke Barbare Juršič.

Camille Pissarro (1830–1903), Bulvar Montmartre: popoldne, sonce, 1897

Mário de Sá-Carneiro (Lizbona, 19. 5. 1890–26. 4. 1916, Pariz)

Izgubil sem se v sebi, saj bil sem en sam blodnjak ...

Rodil se je leta 1890, pomembnem letu za Portugalsko, saj je ta takrat podpisala ultimat z Veliko Britanijo. Portugalska je s tem priznala svojo šibkost in umaknila svoje sile z območja med Mozambikom in Angolo v Afriki. Ultimat je tudi navdahnil besedilo portugalske himne. Dogodek je bridko zarezal v portugalska ponos in zanos, krik nasprotovanja pa se je odražal zlasti preko Guerre Junqueira, pisca, politika, poslanca in novinarja, ki je s svojo neomajno in glasno besedo zamajal temelje prestola, ter pisatelja in pesnika Antera de Quentala in Sampaia Bruna, pisatelja in filozofa, ki se nista borila le z besedami, temveč sta ustanovila Severno patriotsko ligo v Portu, ki je botrovala nastanku takšnega združenja še na južni polovici države, Južne patriotske lige, s sedežem v Lizboni. Cilj teh združenj je bil po besedah pobudnikov pospeševati zaščito materialnih dobrin, gospodarski razvoj, finančno reorganizacijo in zagotoviti napredek, ki bi v prihodnosti omogočal neodvisnost in blagostanje naroda. Poleg tega so skušali državljane opozoriti na propadanje monarhičnega sistema in na težave, ki so bile z njim pogojene. Monarhijo so krivili za ponižanje, ki je doletelo Portugalsko. V ligi se je včlanilo veliko pomembnih predstavnikov kulturno-političnega življenja.

Na literarnem prizorišču je Eugenio de Castro izdal pesniško zbirko Oaristos, ki je na Portugalsko uvedla umetnostno smer, imenovano simbolizem. Zbirka je povzročila splošen škandal, saj je bila prva, ki je postavljala svobodo ritma pred dogmo prejšnjih piscev. Predstavniki simbolizma, kot npr. Antonio Nobre in Camilo Pessanha, so vplivali na mnoge mlajše pisce, med drugim tudi na Mária de Sá-Carneira.

Simbolisti so na neki način tlakovali pot modernistom, saj sta se že pri njih nakazovala fragmentacija jaza in notranji dialog med različnimi deli lastnega jaza. Mário de Sá-Carneiro je po njih povzel glavne karakteristike in je tako v svojih pesmih dajal prednost besedni alkimiji pred pomenom, ni upošteval logičnih kategorij pesniškega diskurza, izpuščal nekatere sintaktične elemente, ustvarjal na podlagi simbolnih slik, fragmentiral notranji svet.

V tem času si monarhija nikakor ni mogla opomoči in tako je bil leta 1908 zadnji portugalski monarh, D. Carlos, umorjen, dve leti kasneje pa so razglasili republiko.

Medtem je Mário de Sá-Carneiro preživljal precej tesnobno in samotno otroštvo in mladostniško dobo. Že kot najstnik je pokazal talent za besedo in s petnajstimi prevajal Hugoja, s šestnajstimi pa še Goetheja in Schillerja. Leta 1912 se je zaradi nezadovoljstva v študentski Coimbri odpravil v Pariz, kjer naj bi študiral pravo. Hitro se je vključil v tamkajšnje boemske kroge in se bolj in bolj posvečal izključno pisanju. Predavanja je obiskoval vedno redkeje, njegove zlasti čustvene in tudi gmotne težave pa so se iz leta v leto le povečevale.

V Parizu je Mário de Sá-Carneiro dozorel v svoji pesniški dikciji in prevzel vpliv pariške umetniške avantgarde. Zaradi vedno večjih gmotnih težav ob začetku prve svetovne vojne je Mário de Sá-Carneiro prosil Pessoo, naj mu za njegove knjige pomaga dobiti nekaj denarja v lizbonskih knjigarnah, kjer so bile na prodaj. Mário de Sá-Carneiro se je namreč pogrezal v vedno večji obup, ne samo zaradi svoje vedno manj zavidljive finančne situacije, temveč tudi zaradi svojega vedno slabšega psihičnega stanja.

Klasiki so prepogosto v splošni zavesti čemerno označeni za tiste težke, zaprašene knjige, ki jih je naporno brati. A ljudje, ki so tako ali drugače povezani z literaturo, odgovor na vprašanje, zakaj brati klasike, velikokrat začnejo s tem, da so klasiki zabavni. Da je takšno branje užitek. In četudi se morda sprva sliši provokativno, imajo prav – le da ne gre za enega tistih užitkov, ki smo jih deležni brez napora.

Meta Osredkar, Zakaj bi brali klasike?, Mišji brlog, 3. oktober 2018

Lizbona približno v času Sá-Carneirovega rojstva

Eugénio de Castro e Almeida (1869–1944)

Knjige so zanimiva stvar. Klasike nam vsiljujejo v obdobju, ko z njimi zares nimamo kaj početi, in nam jih do konca priskutijo. Temu se pridruži še znamenita duhovna lenoba, v katero po navadi zdrsnejo ljudje, ko se prenehajo šolati. Pravzaprav jih večina zares nikoli ne odkrije, kaj se skriva v knjigah, ki veljajo za najboljše. In te najboljše knjige je treba brati večkrat, saj se ob vsakem ponovnem branju pokažejo v drugačni luči in nam tudi nas same, kot bralce in ljudi, prikažejo v drugačni luči.

Uroš Zupan: Najboljše knjige je treba brati večkrat, Delo, 16. oktober 2014

Café Montanha na stari ulici rua do Arco do Bandeira (zdaj rua dos Sapateiros) v Lizboni, kjer se je dobivala skupina Orfej.

Tisto, kar klasike dela klasike, je njihovo mesto v naši kulturi in kolektivni zavesti. So gojišče referenc, ki se jih včasih zavedamo, dostikrat pa celo ne. So zakladnica, iz katere črpamo neskončne priredbe in predelave. /.../ To so dela, ki so vtkana v srčiko naše kulture in zavesti. V sodobnem svetu imamo skupnih referenc več kot kdaj prej v zgodovini. Kultura, ki jo konzumiramo, je vse bolj poenotena, hkrati pa se napaja iz dediščine vsega človeštva. In ta dediščina je na razpolago, je pravica vsega sveta.

Meta Osredkar, Zakaj bi brali klasike?, Mišji brlog, 3. oktober 2018

Edini pravi Márijev prijatelj je bil Fernando Pessoa, ki ga je med enim njegovih obiskov v Lizboni uvedel v krog modernistov, ki so se zbrali okoli revije Orfej (Orpheu). To je bila nova in tako rekoč revolucionarna literarna revija. Izšli sta samo dve številki, tretja pa žal zaradi finančnih težav ni ugledala dneva. Kljub temu je revija za vse čase zaznamovala portugalsko literarno prizorišče. S svojim avantgardizmom je bila navdih več literarnim gibanjem, ki so prenovila portugalsko književnost. Njeni ugledni člani iz literarno-umetniških krogov, kot na primer Mário de Sá-Carneiro in Fernando Pessoa, so z revijo na Portugalsko uvedli modernizem.

Fernando Pessoa je imel z Máriem de Sá-Carneirom obsežno korespondenco, ki je izšla tudi v knjigi. Prijatelja je cenil in delil z njim enako preobčutljivost in tenkočutnost ter razumel njegovo notranjo razslojenost, ki je bila značilna tudi za njega samega. Mário de Sá-Carneiro je po Pessoovih besedah vse tisto, kar je napisal, tudi živel. Kljub nevrozam, izraziti preobčutljivosti in tesnobi je v kratkem življenju njegov sijajni genij vendarle prišel do izraza. Zlasti v času, v katerem je živel, je s svojimi notranjimi viharji odražal duha in razpoloženje portugalskega naroda, ki je doživljal frustracije zaradi razpetosti med preteklo slavo, razkošjem in tradicijo ter odpiranjem Portugalske Evropi, moderni dobi, korenitim političnim in družbenim spremembam. Mário de Sá-Carneiro v svojem delu zrcali hkrati osebno tesnobo in kolektivno stisko svojega naroda v času prevratov dežele na skrajnem zahodnem robu Evrope.

Literarnega ustvarjanja nikoli ni videl kot instrumenta ali poklica, temveč izključno kot ideal, ki si ga je želel doseči, za katerega si je prizadeval in ga postavljal nad vse drugo v življenju. Njegove pesmi so jasen odraz njegovega življenja, pete do smrti. Fernando Pessoa je zaslužen za to, da sta se v portugalski književnosti ohranili poezija in podoba Mária de Sá-Carneira, saj je uredil prvo izdajo pesniškega opusa svojega prijatelja, ki ga je ta v celoti ustvaril v obdobju, iz katerega je tudi njuna prej omenjena korespondenca (1912–1916). V pismih, ki so vključena vanjo in so jih našli med Pessoovimi papirji po njegovi smrti leta 1935, razpravljata in komentirata pesmi, ki jih je Mário de Sá-Carneiro pošiljal prijatelju; izmenjevala sta si vtise o literarnem življenju na Portugalskem, ustanovitvi revije Orfej in nastanku Pessoovih heteronimov Alvara de Camposa, Alberta Caeira in Ricarda Reisa.

Fernando Pessoa (1888–1935)

Prva številka literarne revije Orfej

Moj duh se je navadil na skrivnost – in ta skrivnost bo oklep, plamen in zlata sled mojega življenja ...

maj/junij 2022

Po odsluženih desetih letih zapora za zločin, ki ga nisem zagrešil in za katerega se tudi nisem nikoli zagovarjal; mrtev za življenje in sanje; brez možnosti na upe in brez želja – je končno tukaj moja izpoved: se pravi: dokaz moje nedolžnosti.
     Morda mi ne boste verjeli. Gotovo mi ne boste verjeli. A, saj ni važno. Nikakor ni v mojem interesu, da bi zdaj ugovarjal, da nisem umoril Ricarda de Loureira. Nimam družine; ni treba, da me rehabilitirajo. No, nekdo, ki je bil deset let zaprt, se ne more nikoli rehabilitirati. Takšna je kratko malo resnica.
     In tistim, ki bodo brali, kar sem napisal, in me bodo spraševali: »Zakaj pa niste podali svoje izpovedi, ko je bil še čas? Zakaj niste dokazali svoje nedolžnosti na sodišču?« bom odgovoril: Ne bi se mogel braniti.

naprej

V začetni fazi ustvarjanja so v delu Mária de Sá-Carneira vidni vplivi več literarnih smeri, kot so dekadentizem, simbolizem, saudozizem, ki je bil tedaj že v zatonu; kasneje se je pod vplivom Fernanda Pessoe pridružil avantgardizmu in njegovim tokovom, kot sta npr. paulizem (literarni slog, ki sta ga oblikovala Fernando Pessoa in Mário de Sá-Carneiro z Impresijami mraka (Impressoes de Crepusculo), ki se začne z besedo »pauis«; kar je sinonim za močvirja) in futurizem. Z njimi je lahko po mili volji izražal svojo osebnost, saj so zanje značilni zmešnjava čutov, delirij, mestoma halucinacija. Obenem je pri njem opaziti zmeren narcisizem, ko je hotel izraziti svojo podzavest in razpršenost, ki jo je čutil v odnosu do svojega »jaza« v svetu, ter nezmožnost, da se umesti v svet odraslih oz. stvarnost in se sprejme v njej.

Če si pobliže ogledamo njegovo osebnost, je bil dandi, ki je v tem posegel globlje – ni bil le nagnjen k prefinjenemu slogu oblačenja in življenja, s prefinjenostjo se je kazal navzven, njegova notranjost pa je bila zelo problematična, kompleksna. To je skušal sicer s pridom prikrivati, vendar je razvidno v njegovih delih. Dandijevski slog oziroma način življenja je povezan tudi s kavarnami, kjer ti pišejo, se sklanjajo nad svoj notranji svet, ki je zelo problematičen. Značilno je tudi izgrajevanje dvojnika, drugega, saj so notranje razcepljeni. To je v Lucijevi izpovedi simbolizirano na primer s prisotnostjo tujca, Rusa Warginskyja. Duša dandijev je razklana in nepovezana s telesom, zato je pri njih opaziti tudi težave s spolno identiteto. Avtorje pri literarni reviji Orfej je Fernando Pessoa celo spodbujal, da bi pisali kot ženske. Poleg tega se pojavlja vprašanje samopriznavanja, velikokrat se sprašujejo, »kdo sem«, blodijo, njihovih blodenj pa ni nikoli konec. Prav tako pogrešajo neko družico, »ki pa je nikoli niso imeli«, skratka pogrešajo stvari in osebe, ki so si jih ustvarili v domišljiji in jih v stvarnosti nekako preganjajo kot nekakšne prikazni. To je povezano tudi s portugalskim saudozizmom, gibanjem iz prve četrtine 20. stoletja s Teixeiro de Pascoaesom na čelu. Odnos do sveta predstavnikov tega gibanja je temeljil na hrepenenju, dušnem koprnenju, ki je povzdignjeno na mistično raven in ustreza politični in družbeni doktrini. Značilno je tudi obsesivno iskanje nečesa, česar ni mogoče definirati.

Začetek stoletja je zaznamovala tudi nekakšna naveličanost in mlačnost, celo žalobnost. Tudi liki v delih pisateljev iz tega obdobja so obrnjeni vase, potrti, nekaj iščejo, a ne vejo točno, kaj. V sebi čutijo poraz, a ne vedo, zakaj. Vse je videti brezsmiselno. Za simbolizem in dekadentizem je značilna tudi prisotnost nakita, zlatega, svetlečega, kovin, kar lahko opažamo tudi v Lucijevi izpovedi. Pojavljajo se razni nenavadni prizori, neobičajna oblačila, kostumi, izbrani materiali. Do vsega tega tudi naš avtor, Mário de Sá-Carneiro, čuti privlačnost in odpor hkrati. Po eni strani ga vse to fascinira, po drugi pa čuti, tudi strahoma, da prinaša s seboj poraz, smrt. Vse to je izraz človekove notranjosti, ki je velikokrat simbolno prikazana s kačo. Mário de Sá-Carneiro poskuša s svojim pisanjem odgovoriti na vprašanje Kdo sem?

Lucijeva izpoved, ki jo je pesnik izdal leta 1914, leto pred izdajo prve številke Orfeja, je novela, ki preko postopka fragmentacije postavlja vprašanja, ki ostanejo brez odgovora. Gre za prvoosebno pripoved in glavni junak, ki je hkrati pripovedovalec, skuša dokazati, da je zgodba ravno nasprotna temu, kakršna je videti v očeh bralca. Navaja, da niza zgolj dejstva, da bi bralca, ki deluje kot neke vrste porota, prepričal o svoji nedolžnosti. Podobno, kot je bilo značilno za simboliste, pripovedovalec zbira najintimnejša razmerja na področju zaznavanja in ta skupek občutij prenese iz stvarnosti fantastičnemu naproti.

Sá-Carneiro, ki v tem delu svoje junake peha k iskanju popačene transcendentalnosti, ustvari skrajno lirično vzdušje. Odlikuje ga sposobnost dati poseben čar pripovedi s pripovedovanjem tistega, kar se nam zdi tako rekoč neizrekljivo, in nas potegne v nekakšen notranji vrtinec, podoben ščemenju, ki ga začutimo v sebi ob skrajnih občutjih, povezanih s posebnimi dogodki v življenju, dogodki posebnega zanosa, zamaknjenosti in prevzetosti.

Ni bil le genij umetnosti, temveč tudi njenega posodabljanja.

Fernando Pessoa

Lucijeva izpoved (A Confissão de Lúcio) je izšla leta 1914.

Kača na naslovnici portugalske izdaje Lucijeve izpovedi iz leta 2009 (založba Leya)

Zadnje Sá-Carneirovo pismo Pessoi je bilo poslano 18. aprila 1916 iz restavracije Riche na rue des Italiens (ki so jo istega leta zaprli). Vir: Mário de Sá-Carneiro Online.

Mário de Sá-Carneiro nima groba. Njegov spomenik stoji v Parku pesnikov, Oeiras, Portugalska. (Foto: Vitor Oliveira)

Vse njegovo življenje je zaznamoval čustveni primanjkljaj iz zgodnjega otroštva, saj je že zelo zgodaj izgubil mater, zaradi česar so ga prevevali občutki zapuščenosti, frustracije, kar se odraža v njegovi poeziji, predvsem v zbirki Razpršenost (Dispersao, 1913), v kateri samega sebe slika kot brezkoristneža in nerodneža, ki mu nič ne gre od rok. Osebnostna kriza se v njegovi poeziji odraža kasneje z željo po čutnih izkušnjah, kršenjem slovnice, izumljanjem novih besed, preobračanjem logičnega reda stvari. Na žalost ni bil zmožen živeti svojih sanj in je zato vedno bolj sanjal o izničenju jaza, kar ga je končno pripeljalo do samomora. Čeprav se ni oddaljil od tradicionalne metrike (štirivrstičnice, deseterci, aleksandrinci), pa je v pisanje vnesel nekaj novosti, kot so mestoma neupoštevanje slovnice in besedne igre. V začetni fazi ustvarjanja je bil še bolj vezan na tradicijo, v drugi, bolj nihilistični, pa je njegova poezija prepredena z avtentično, žalobno in tragično človečnostjo.

Svet je doživljal s skrajno občutljivostjo, ki je na vsakem koraku, v vsaki kretnji in besedi odslikavala njegovo notranjost. Njegovo bivanje je bilo zlasti v zadnjih letih njegovega življenja ena sama bolečina, bolečina zaradi obstoja, bolečina brez konca. Vedno bolj je bil prepričan, kar dokazujejo tudi njegova dela, da kmalu ne bo več mogel zdržati Življenja, da ne bo zmogel več v korak z njim. Da sploh nima mesta v njem, da mu ne pripada. V pismih Fernandu Pessoi pripoveduje, da v sebi nima več ne moči ne potrpljenja, da ne verjame vase niti v svojo prihodnost. Zbral je le še toliko moči, da se je odločil, da mora s tega sveta, odločitev za samomor mu je pomenila neke vrste triumf nad notranjimi boji in, po njegovem mnenju, porazi, zaradi katerih se je vedno bolj pogrezal. V sebi je bil ves izmučen, saj ni trpel samo zaradi stvari, ki so se (mu) zgodile, temveč tudi zaradi tistih, »ki jih nikoli ni bilo«.

Hotel Grand Pigalle na Rue Victor Massé 29, v 9. pariškem okrožju. To je nekdanji hotel Nice, kjer je bival Mário de Sá-Carneiro in kjer je 26. aprila 1916 naredil samomor z zastrupitvijo. (Foto: Instagram Grand Pigalle Hotel)

Spominska plošča na zgradbi hotela Grand Pigalle, ki goste in mimoidoče opominja na usodo mladega portugalskega književnika Mária de Sá-Carneira.

Napovednik dokumentarnega filma Nenavadni primer Mária de Sá-Carneira Paula Seabre in Joséja Mendesa, ki je nastal ob 100. obletnici pesnikove smrti.

Ne opij ne morfij. Najredkejši me
požgal je bil pronicavi alkohol:
Od sebe le čutim zdaj bledeža bol
tak' silno jutro, da zgrne noč name.

»Alkohol«, v: Dispersão, 1913; prevedla Barbara Juršič.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.