Še do brezplačne dostave.

Roman meseca: Max in mačji rod Moacyrja Scliarja

26. julija bo objavljen širši izbor – longlist ali dozen – za Bookerjevo nagrado 2022. 6. septembra bo znana šesterica finalistov, 17. oktobra pa se bo enemu izmed njih (ali celo dvema) spremenilo življenje. Seveda če to ne bo ravno Nobelov nagrajenec – kar je nemogoče – ali pa kdo, ki je že dobil bookerja (ali dva) – kar je skoraj nemogoče.

Bookerjeva nagrada je najpomembnejša nagrada za roman, napisan v angleščini, ena najbolj zaželenih in finančno najprivlačnejših literarnih nagrad ter ena najvplivnejših na svetu. Nagrajeni roman bo postal prodajna uspešnica, preveden bo v številne druge jezike, morda tudi v slovenščino, mogoče bo pritegnil kakega filmskega producenta in zaživel na velikem platnu, v vseh avtorjevih biografijah pa bo poslej pisalo »Bookerjev nagrajenec za roman ***«.

MAX IN MAČJI ROD

Moacyr Scliar

Moacyr Scliar, MAX IN MAČJI ROD

Prevedla in spremno besedo napisala Katja Zakrajšek

Pred dvajsetimi leti je Bookerjeva nagrada spremenila življenje kanadskemu pisatelju Yannu Martelu. Danes mednarodno sloveči pisatelj je pred Pijevim življenjem objavil le dve zbirki kratkih zgodb in en roman. Za bookerja je bil tudi relativno mlad, saj še ni dopolnil 40 let; pred njim je bilo mlajših od 40 let samo osem nagrajencev. Roman Life of Pi je izšel 11. septembra 2001 pri kanadski založbi Knopf, 24. maja 2002 pa ga je objavila britanska založba Canongate. Na britanski naslovnici je morje s čolničem, v njem sta človek in divja mačka. Dvajset let pred tem je v Braziliji izšel roman Max e os felinos, na katerega naslovnici je morje s čolničem, v njem pa sta človek in divja mačka. Njegov avtor je eden najbolj znanih brazilskih pisateljev Moacyr Scliar (1937–2011).

Ali je Pijevo življenje plagiat? Ali pa je bil Max in mačji rod res zgolj Martelova »iskra življenja«?

Razglasitev Bookerjeve nagrade leta 2002. Tisto leto je bila nagrada prvič podeljena s sponzorstvom družbe Man in pod imenom Man Booker. Yann Martel je imel izjemno močno konkurenco: v finalu so bili še Tim Winton, Rohinton Mistry, Carol Shields, William Trevor in Sarah Waters. Tudi širši izbor je bil nadvse impresiven: William Boyd, Michael Frayn, Jon McGregor, Zadie Smith, John Banville ...

Roman Max in mačji rod smo izbrali za šesti »roman meseca«. V nadaljevanju preberite avtorjev predgovor k izdaji iz leta 2003, ki odpira eno zanimivejših tem v literarni teoriji – plagiatorstvo.

Moacyr Scliar: Predgovor (marec 2003)

Seveda nam Usoda še kdaj potrka na vrata, vendar danes, v dobi sredstev za takojšnjo komunikacijo, to raje stori po telefonu. Popoldne 30. oktobra 2002, ko sem se truden vračal s potovanja, sem prejel klic. Bila je novinarka časnika O Globo in klicala je z novico, ki je sprva nisem v celoti ujel: menda je v Evropi neki pisatelj dobil pomembno nagrado za knjigo, ki je temeljila na nekem mojem besedilu.

Prvo, kar me je ob tem obšlo, je bilo začudenje: da je neki pisatelj, in to iz tako imenovanega prvega sveta, prepisoval od brazilskega avtorja? Prepisoval od mene? Ponudila se je, da mi priskrbi več podrobnosti, zato sva se še nekajkrat slišala po telefonu: in tako sem počasi zabredel v nekaj, kar se je v naslednjih dneh izkazalo za pravcati vrtinec. Česa takega dotlej še nisem izkusil.

Da, kanadski pisatelj po imenu Yann Martel je v Angliji prejel prestižno nagrado Booker v vrednosti 55 tisoč funtov, ki jo letno podeljujejo avtorjem iz britanskega Commonwealtha ali iz Irske (med prejemniki so npr. Ian McEwan, Michael Ondaatje, Kingsley Amis, J. M. Coetzee, Salman Rushdie, Iris Murdoch). Da, povedal je, da se je oprl na neko mojo knjigo, Max in mačji rod, ki je v Braziliji izšla leta 1981 pri založbi L & PM v Porto Alegreju in je bila nekaj let pozneje v ZDA prevedena kot Max and the Cats (New York, Ballantine Books, 1990), v Franciji pa kot Max et les Chats (Pariz, Presses de la Renaissance, 1991). To kratko novelo sem napisal z velikim užitkom – spominjam se konca tedna v gavčevskem višavju, ko sem vsako minuto, ko se nisem ukvarjal s sinčkom, energično razbijal po pisalnem stroju.

Prvo, kar me je ob tem obšlo, ni bila nejevolja. Nasprotno, po svoje sem se počutil polaskanega, da je moja zamisel nekoga drugega navdušila v enaki meri, kot je tedaj navdušila mene. Vendar je imela ta novica tudi neprijetno in čudno plat, prav toliko čudno kot neprijetno. Yann Martel, vsaj kolikor je zatrjeval, moje novele sploh ni prebral. Zanjo je izvedel prek recenzije, ki jo je pisatelj John Updike napisal za New York Times in v njej, po Martelovih besedah, podal negativno oceno knjige.

Ta trditev me je mučila. Max and the Cats ni bila prodajna uspešnica, toda zapisi o knjigi, ki mi jih je pošiljala založba, so bili naklonjeni – tudi tisti v New York Timesu, ki ga je podpisal Herbert Mitgang. Je Updike napisal še eno recenzijo – za isti časnik? Če je bilo tako, zakaj je nisem prejel? Mar mi založbe pošiljajo samo naklonjene recenzije?

Trditvi je sledil Martelov komentar. Škoda, je dejal, da povprečen pisatelj uniči dobro zamisel. Potem pa je omenil še drugo možnost: kaj pa, če nisem povprečen pisatelj? Če se je Updike zmotil? V vsakem primeru mu je osnovna zamisel moje knjige služila kot izhodišče za roman Pijevo življenje. In kakšna je ta zamisel?

Max Schmidt v moji knjigi je nemški mladenič, ki mora bežati pred nacizmom in odplove v Brazilijo. Ladja, na katero se vkrca, stara tovornjača, prevaža tudi živali iz živalskega vrta. Po zločinskem naklepu se potopi, toda Max se reši s pomožnim čolnom. In nenadoma se na krovu znajde še ena nepričakovana in nevarna preživela žrtev brodoloma: jaguar. Tu se začne drugi del novele, ki nosi naslov »Jaguar v čolnu«.

To je torej zamisel, ki je spodbudila Martela. Njegov protagonist je Piscine Molitor Patel, Pi, hindujski deček, čigar oče je lastnik živalskega vrta. Družina emigrira v Kanado in na ladjo vkrca tudi živali. V drugem delu knjige se ladja potopi (pozneje se izkaže, da po zločinskem naklepu). Pi se reši. V čolnu z njim so bengalski tiger, orangutan, zebra in hijena. Tiger pokonča druge živali in Pi več kot dvesto dni prebije sam z zverjo sredi oceana.

Martelovo besedilo je drugačno od besedila Maxa in mačjega rodu. Vodilni motiv pa je res enak. In tako pridemo do kočljive besede »plagiat«.

Kočljiva ni zame, to moram takoj povedati. V resnici me, kakor sem že povedal, ni zmotilo dejstvo, da je Martel uporabil mojo zamisel. Motila me je domnevna recenzija, pa tudi to, kako sem izvedel za njegovo knjigo. Če ne bi bila nagrajena, dejansko nemara sploh ne bi nikdar slišal zanjo. Če bi bil sam na Martelovem mestu, bi poskusil avtorja obvestiti. Pravzaprav sem ravno to ob neki drugi priložnosti tudi storil. Moja knjiga Ženska, ki je napisala Biblijo, je izhajala iz hipoteze slavnega severnoameriškega učenjaka Harolda Blooma, po kateri je del Stare zaveze v času kralja Salomona morda napisala ženska. Šlo je sicer za teoretsko delo. A vseeno sem odlomek iz Blooma postavil za epigraf knjige – in mu jo tudi poslal (nikoli mi ni odgovoril – niti ne vem, ali jo je prejel – a svojo dolžnost sem izpolnil). Martel je ravnal drugače. V predgovoru,v katerem se je zahvalil celi vrsti ljudi, je »iskro življenja« (the spark of life), ki ga je spodbudila, pripisal meni. Vendar brez podrobnosti in brez omembe Maxa in mačjega rodu.

Pijevo življenje, ki ga je, preden ga je sprejel Knopf, zavrnilo najmanj pet londonskih založnikov, velja še danes za enega najbolje prodajanih romanov z Bookerjevo nagrado – po svetu naj bi se, zahvaljujoč tudi filmu, prodalo več kot 10 milijonov izvodov. Preveden je v okoli 55 jezikov, slovenski prevod je prvič izšel leta 2004. Martelu afera zaradi domnevnega plagiatorstva torej ni naredila škode. Na spletni strani Bookerjeve nagrade ni omenjena niti z besedo.

Roman Max in mačji rod je v Braziliji prvič izšel leta 1981. Preveden je bil samo v angleščino in francoščino (leta 1990 oz. 1991), vsi drugi prevodi so izšli v letih po tistem, ko je Martel prejel Bookerjevo nagrado za Pijevo življenje. Širšo mednarodno pozornost, kot je opozorila tudi Katja Zakrajšek, je torej pritegnil »po zaslugi – ali krivdi – kanadskega pisatelja Yanna Martela«. Carolini Nabuco, denimo, ni Rebeka odprla nobenih vrat.

V resnici me ni zmotilo dejstvo, da je Martel uporabil mojo zamisel. Motila me je domnevna recenzija, pa tudi to, kako sem izvedel za njegovo knjigo. Če ne bi bila nagrajena, dejansko nemara sploh ne bi nikdar slišal zanjo. Če bi bil sam na Martelovem mestu, bi poskusil avtorja obvestiti.

»Nič ni izvirnega, vse se kopira« je v akademskih krogih pogosta rečenica. V svojem zapisu o tem incidentu (sam mu raje rečem tako) je Luis Fernando Veríssimo opomnil, da se je Shakespeare v številnih svojih dramah opiral na dela manj znanih sodobnikov. V resnici ni pisatelja, na katerega ne bi vplivali drugi pisatelji – s tem v zvezi Bloom govori o »tesnobi vplivanja«. Ko sem začel čečkati svoje prve sestavke, sem prav nesramno prepisoval. V šolskih spisih sem si prisvajal povedi iz knjige Cazuza Viriata Correie, ob kateri so odraščale cele generacije brazilskih otrok. A to je bilo, ko sem začenjal. Znak zrelosti je, da si prizadevamo postaviti se na lastne noge. In znak zrelosti je tudi, da izrecno priznamo, kadar uporabimo snov koga drugega. V znanstvenih besedilih se to stori z navajanjem bibliografije. Citati tudi ne morejo biti predolgi.

Te reči jemljemo vse bolj resno, četudi je pojem intelektualne lastnine v zgodovini človeštva razmeroma nov. Vzemimo za primer spise Hipokrata, ki velja za očeta medicine in ki je živel v 5. stoletju pr. n. št. Ni lahko razvozlati, kateri spisi so resnično njegovi in kaj so napisali njegovi učenci. Ime Hipokrat je bilo blagovna znamka, zastonjska franšiza. Uporabljali so ga brez zadržkov, saj še ni bilo pojma avtorskih pravic. Na področju besedil se je ta porodil z založniško dejavnostjo, torej že krepko v moderni dobi. Shakespeare je živel še v prehodnem obdobju.

Ideja je intelektualna lastnina. To ne pomeni, da je ni mogoče deliti z drugimi. Seveda je to mogoče, in pogosto se to tudi zgodi. Urednik denimo več avtorjem predlaga isto temo in njihova besedila zbere v knjigo: s tem ni nič napak. En avtor ne škodi drugemu. Okoliščine so v tem primeru drugačne kot pri kopiranju nekega izdelka, pri katerem je avtor izvirnika oškodovan – to je piratstvo. Uporabiti isto literarno zamisel samo po sebi še ni piratstvo.

Po dolgih debatah o tem sem končno le dobil v roke Martelovo knjigo. Prebral sem jo brez zamere; nasprotno, zdela se mi je dobro napisana in izvirna. Pred seboj sem imel lastno zamisel, vseeno pa sem zgodbi sledil z zanimanjem; hotel sem videti, kam se bo zasukala pripoved – dobra pripoved, ki ji ne manjka humorja in domišljije. Bilo je jasno, da to zamisel vidiva povsem drugače. Moje asociacije ob njej so bile drugačne od Martelovih.

Brodolomec v pomožnem čolnu, iz oči v oči z jaguarjem – kaj naj bi to pomenilo zame? Od kod mi ta podoba? To je vprašanje, ki si ga lahko zastavimo ob vsakem leposlovnem delu (in ob vsakih sanjah, vsakem plodu domišljije). Nanj lahko odgovorimo na dva različna načina, na različnih ravneh. Globlji in zatorej skrivnostnejši odgovor se glasi, da takšne reči izvirajo iz nezavednega: so plodovi domišljije, povezani s travmami, in njihovo razpletanje lahko terja mnogo ur na terapevtskem kavču. Drugi tip razlage je tisti, ki pride na misel samemu avtorju. Zame je bil jaguar podoba absolutne, iracionalne oblasti. Taka je bila na primer nacistična oblast. Ali, v mnogo manjšem merilu, oblast vojaške diktature, ki se je vzpostavila leta 1964 v Braziliji. Martel je tej podobi pripisal drugačno – religiozno – konotacijo. In to je, domnevam, podkrepilo njegovo prepričanje, da ne prepisuje, temveč idejo le uporablja kot izhodišče.

Znak zrelosti je, da si prizadevamo postaviti se na lastne noge. In znak zrelosti je tudi, da izrecno priznamo, kadar uporabimo snov koga drugega. 

Carolina Nabuco (1890–1981) je bila brazilska pisateljica in prevajalka. Angleški prevod njenega romanesknega prvenca A Sucessora (1934), ki ga je pripravila sama, je prišel v roke angleški pisateljici Daphne du Maurier, in ta ga je »uporabila« za svojo Rebeko (1938). Prevod »Naslednice« ni bil nikoli objavljen, Carolina Nabuco pa se je v zvezi s tem istim romanom znašla v novi »zgodbi« v sedemdesetih letih, tokrat v vlogi plagiatorke. Njen roman naj bi bil plagiat romana Encarnação (»Inkarnacija«, 1893) brazilskega pisatelja Joséja de Alencarja.

Študija s primerjavo romanov Max in mačji rod in Pijevo življenje. Novas Edições Acadêmicas, 2018.

Naj bo tako ali drugače, razvoj dogodkov je bil presenetljiv. V naslednjih dneh so me začela zasipati pisma, elektronska pošta, telefonski klici – in še zlasti prošnje za intervjuje za različne tiskane medije. Nisem neznan avtor, prav gotovo pa nobena moja knjiga ni dosegla tolikšne odmevnosti kot prav ta. In okrog nobene ni bilo tolikšne zmede. Ta zmeda se je začela že z – neuradno – objavo nagrajenca na neki spletni strani 26. oktobra [2002], kar je londonski časnik The Guardian označil kot »fiasko«. Obenem se je pojavilo vprašanje zamisli za knjigo. 27. oktobra je sam Yann Martel v londonskem The Sunday Times objavil članek, v katerem je govoril o svoji knjigi – in o moji. V nedeljo, 3. novembra, je brazilski časnik O Globo celo stran posvetil tej temi in intervjuju z mano. Novinarka Daniela Name je bralce spomnila: »Max in mačji rod ni prvi brazilski roman, ki ga je domnevno plagiiral tuj avtor. Že ob romanu A Sucessora (»Naslednica«) Caroline Nabuco, ki je izšel leta 1934, se je sprožila literarna debata, ko je štiri leta zatem izšla Rebeka angleške pisateljice Daphne du Maurier.« (Po Rebeki je Alfred Hitchcock posnel tudi film.) Dva dni pozneje je izšel nov članek, ki so ga mednarodne agencije na široko prevzemale: za New York Times ga je napisal Larry Rohter, dopisnik iz Brazilije, ki me je intervjuval po telefonu. Naslov se je glasil: »Tiger in a Lifeboat, Panther in a Lifeboat: a Furor Over a Novel« (»Tiger v rešilnem čolnu, panter v rešilnem čolnu: razburjenje ob romanu«). Rohter je ameriškim bralcem najprej pojasnil, kako se izgovarja moje ime (Moasír Sklíar), potem pa popisal, kar se je zgodilo, in poudaril, da ni New York Times nikdar objavil nobene recenzije Johna Updika o Maxu in mačjem rodu. Omenil je tudi odzive brazilskega tiska.

Temu je sledil odziv kanadskega časnika National Post. Prispevek, objavljen 7. novembra, je nosil naslov »New Chapter in a Nation's Rage Toward Canada« (»Novo poglavje hude krvi [Brazilije] do Kanade«). Podnaslov z Anglosasom tako ljubo aliteracijo je bil nadvse zgovoren: »Beef, Bombardier, books.« Avtor je to literarno afero poskusil povezati z drugimi incidenti: s prepovedjo uvoza brazilske govedine v Kanado (to je »beef« iz naslova), domnevno iz zdravstvenih razlogov, ter s konkurenco med brazilskim izdelovalcem letal Embraerjem in kanadskim Bombardierjem. Z drugimi besedami, zadeva je presegala zgolj literaren spor. In kot sem ugotovil, ko sem po internetu pobrskal za novicami o njej, se je vse bolj razraščala. Odprl sem Google, vtipkal dve imeni, Yann Martel in Moacyr Scliar – in obnemel: besedil o aferi je bilo preko petsto. Prošnje za intervjuje pa so še kar deževale. 15. novembra sem pripotoval v ZDA, ker sem imel v Amherstu v Massachusettsu predavanje. Med (manj kot enodnevnim) postankom v New Yorku sem imel intervjuje za pet publikacij.

Najpogosteje – v ZDA prav zagrizeno – so me spraševali o pravnem sporu. Do tega mi ni bilo niti najmanj. Ne le, ker bi zahteval čas in energijo, temveč tudi zato, ker nisem in nikdar nisem bil nagnjen k pravdanju. Kakor sem že omenil, če bi bil Yann Martel, ko je začel pisati, stopil v stik z mano in mi povedal, da bi rad uporabil mojo zamisel, bi bil rade volje privolil. Da tega ni storil, imamo lahko za neprimerno – toda protizakonito? Te misli nisem mogel sprejeti. In tako sem se odločil, da je zame stvar končana – bilo pa je očitno, da sem s tem razočaral več ljudi, ki bi raje videli, da bi se prepir nadaljeval.

*

Iz tega incidenta, ob katerem mi je takoj na začetku padel na um pridevnik »bizaren«, lahko izluščimo nekaj sklepov. Gre za nekaj res čudnega. Po eni strani se ob njem poraja konkretna diskusija o nečem, kar je konec koncev plagiat. Konkretna zato, ker ima v dobi trgovskih znamk, patentov in avtorskih pravic očitne praktične posledice, ki pa jih ni lahko razvozlati. Čeprav so splošna načela jasno določena, je vsak primer primer zase in terja neodvisno presojo, naj bo ta sodne narave ali ne.

/.../

Literatura ni vir zadovoljstva. Ni nekaj, kar bi lahko ustvarjal član takega ali drugačnega bloka. V svoji srži je samotna razvada. Kar pa ne pomeni, da se ji je treba vdajati v slonokoščenem stolpu, odrezanem od sveta. Velika literatura neogibno odraža družbeni kontekst svoje dobe. Toda to počne kot seizmograf, katerega igla se odziva na premike globoko pod zemljo. Upam, da se je to zgodilo, vsaj deloma, vsaj nekoliko, tudi v zgodbi z naslovom Max in mačji rod. Po pravici povedano, vse drugo je obrobnega pomena.

Kako klavrn položaj. Kako klavrno življenje. Prav žalostno otroštvo; mučna deška leta; nenaden beg iz domovine; zdaj pa še to, še brodolom!

junij/julij 2022

Po morski gladini, gladki kot zrcalo, je plavalo vse polno ladijskih razbitin – na spregled pa ni bilo nobene ladje, na skorajšnjo rešitev torej ni mogel upati; nemara pozneje ali v naslednjih dneh. Maxov čolnič je bil trden in primerno opremljen za nujne primere: v veliki bisagi iz povoščenega platna je našel pločevinke s hrano, sodčke z vodo, pribor za ribolov, električno svetilko. Ob tem so se Maxovi sumi še okrepili – brodolom je bil načrtovan – oživelo pa mu je tudi upanje: ima možnost, da preživi, samo počakati mora, da priplove mimo ladja in ga reši.

Misel, da mu kot brodolomcu najbolj grozi stradež, je bila še ena zmota. Grozilo mu je tudi sonce.

naprej

Iz spremne besede Katje Zakrajšek

Scliar je z več desetinami knjig tako za odrasle kot za otroke (po nekaterih informacijah jih je celo preko sto) eden najbolj znanih in tudi najbolj nagrajevanih brazilskih pisateljev. Uveljavil se je s svojo drugo zbirko kratke proze »Živalski karneval« (O Carnaval dos animais, 1968), ki je s svojim prepletom alegorije, fantastike in folklornih prvin ter poudarkom na kratkih oblikah in minimalistični pripovedi že napovedala poglavitne značilnosti njegovega zrelega ustvarjanja. V poznem obdobju so se v fantastično v njegovih knjigah naselili tudi starozavezni liki. Scliarjeva besedila se pogosto – prek notranjega dozorevanja in samospoznavanja protagonistov – ukvarjajo z zapletenimi vprašanji identitete Judov v diaspori. Njegov najbolj znan roman je »Kentaver na vrtu« (Centauro no jardim, 1980), ki ga je National Yiddish Book Center v ZDA tudi uvrstil na svoj seznam stotih najboljših judovskih knjig zadnjih 200 let. V »kentavru« iz naslova, sinu judovskih imigrantov ruskega rodu v Braziliji, se med drugim uteleša razpetost priseljencev med evropsko dediščino in prilagajanjem zelo drugačnemu življenju v njihovi novi deželi.

Širšo mednarodno pozornost pa je Scliar pritegnil šele v zadnjem času, in to po zaslugi – ali krivdi – kanadskega pisatelja Yanna Martela. Scliar je celotno zgodbo o svojem Maxu in mačjem rodu ter Martelovem Pijevem življenju lepo popisal v predgovoru k novi brazilski izdaji svoje knjige. Onkraj vprašanja o tem, kje potegniti ločnico med navdihovanjem pri določenem delu in njegovim plagiatom, je tu zanimivo tudi vprašanje pogojev, v katerih neka zgodba postane svetovna uspešnica. Očitno ne gre le za vprašanje dostopnosti nekega besedila v prevodih, saj je bila Scliarjeva novela prevedena v angleščino. Tovrstna pozornost in vrednotenje sta tesno povezana z ukoreninjenimi predpostavkami o tem, v katerih literaturah in jezikih nastajajo najpomembnejša, najzanimivejša ali najrelevantnejša besedila v svetovnem merilu.

To kratko novelo sem napisal z velikim užitkom – spominjam se konca tedna v gavčevskem višavju, ko sem vsako minuto, ko se nisem ukvarjal s sinčkom, energično razbijal po pisalnem stroju.

Brazilski pisatelj in zdravnik Moacyr Scliar je umrl 27. februarja 2011. Skoraj natanko devet let pozneje je pri komaj 40 letih umrl njegov edini sin Roberto, ki je bil fotograf. Foto: moacyrscliar.com

28. septembra 2012, skoraj natanko 10 let po tistem, ko je Martel prejel Bookerjevo nagrado, je bila na filmskem festivalu v New Yorku premiera filma Pijevo življenje v režiji Anga Leeja. Film je bil nominiran za 11 oskarjev, prejel je štiri, med njimi za režijo, kar je bil za Leeja drugi oskar po Gori Brokeback (2005). Film je bil eden najuspešnejših tega leta, zaslužil je več kot 600 milijonov ameriških dolarjev in dal nov zagon prodaji Martelove literarne predloge.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.