Roman meseca: Moja sijajna kariera avstralske pisateljice Miles Franklin

Miles Franklin, MOJA SIJAJNA KARIERA

Prevedla in spremno besedo napisala Katarina Mahnič

Leta 2011 so v Avstraliji dvainpetdesetič podelili nagrado Miles Franklin za najboljši avstralski roman. Dobil jo je Kim Scott, že drugič, v finalu so bili samo pisatelji, tako kot dve leti pred tem, ko je slavil Tim Winton in postal drugi štirikratni prejemnik te nagrade. Od leta 1957, ko je bila prva podelitev, je ta najuglednejša avstralska književna nagrada tako še enainštiridesetič pristala v rokah pisatelja. Samo trinajstkrat dotlej je bila podeljena pisateljici, prejelo jo je samo devet pisateljic in kar 27 pisateljev.

To je bila kaplja čez rob. Enajst angažiranih Avstralk – pisateljic, urednic, založnic in knjigark – je takrat sklenilo ustanoviti književno nagrado, ki bi bila namenjena samo avtoricam. Imenovale so jo Stella – »zvezda« – in jo prvikrat podelile leta 2013: nagrajena je bila Carrie Tiffany za roman Mateship with Birds.

Avstralija je daleč, toda nič bližja se slovenskemu bralstvu ne zdi njena književnost, kljub temu da je napisana v angleščini. Prevodov knjig iz »dežele tam spodaj« je izjemno malo, in če Bookerjeva nagrada na založbe deluje kot eden izmed namigov, kaj od angleškega umetniškega leposlovja mora iziti v slovenščini, je vpliv nagrade Miles Franklin zanemarljiv. Z njenega seznama smo prevedli samo osem romanov, pa še to večinoma s strašansko zamudo. In, pričakovano – med prevedenimi romani je en sam, ki ga je napisala ženska. Tako bi povprečen slovenski bralec morda še znal našteti štiri ali pet avstralskih pisateljev, pri pisateljicah pa bi se gotovo zataknilo.

Stella 2013: Carrie Tiffany, Mateship with Birds. Leta 2013 je bil roman tudi v finalu za nagrado Miles Franklin. To je bilo prvič v zgodovini nagrade, da so bile v finalu samo pisateljice.

Moral pa bi poznati Miles Franklin. Miles se res ne sliši »žensko« in pisateljici svojih prvih bralcev ni uspelo preslepiti, da ni ženska, čeprav si je to želela (le pred nekaj leti pa je ime »preslepilo« slovenskega založnika, tako da je avstralski pisateljici v besedilu na ovitku romana gladko pripisal nagrado Milesa Franklina). Toda Miles ni psevdonim, temveč eno izmed njenih krstnih imen.

Stella Maria Sarah Miles Franklin (1879–1954), rojena v »bušu«, na babičinem posestvu Talbingo v hribovskem južnem predelu Novega Južnega Walesa, zaseda v avstralski književnosti mesto, ki drugod pripada pisateljem, in v nobeni drugi književnosti ne bomo našli pisateljice, ki bi jo bilo mogoče primerjati z njo. Morda se podobno, kot zastriže ob njenem imenu avstralsko uho, odzove angleško ob imenu Virginie Woolf, to pa je tudi vse.

Miles Franklin je bila feministka in uspelo ji je nekaj, kar ni uspelo nobeni sodobnici – svoj prvi roman, Mojo sijajno kariero, je objavila komaj enaindvajsetletna in – za nameček – zaslovela (ne pa obogatela). Ker ji avstralski založniki niso odprli vrat, se je obrnila na takrat zelo priljubljenega književnika Henryja Lawsona in mu poslala rokopis s pismom, ki ga je podpisala kot Miles, čeprav je sicer uporabljala ime Stella. Lawsonu je za objavo uspelo nagovoriti svojega škotskega založnika in roman je bil leta 1901 natisnjen, skupaj z Lawsonovim predgovorom, v katerem se je »zlagal«, kot piše Katarina Mahnič v spremni besedi, da je že po treh prebranih straneh zaslutil, da je knjigo napisalo dekle. V resnici mu je Miles Franklin svojo identiteto zaupala sama. To ji je v domačem okolju nakopalo težave, saj so roman razumeli kot avtobiografsko pisanje in se v njem prepoznali.

Toda po drugi strani jo je povezalo s podobno mislečimi ženskami, ki so se prav tako uprle normam zatohle družbe, ki je ženske utesnjevala v vlogo ponižne žene in požrtvovalne matere (njena mati je rodila sedem otrok). To je bil začetek zelo zanimivega in bogatega odraslega življenja Miles Franklin, ki pa ga še zdaleč ni zapolnjevalo zgolj pisateljsko delo, čeprav je njen opus obsežen. Leta 1904 se je Miles Franklin iz »buša« preselila v Sydney, za preživetje je trdo delala, zraven pa pisala. Napisala je svoj drugi roman, The End of My Career (Konec moje kariere), nadaljevanje Moje sijajne kariere, s katerim bi bralstvo prepričala, da njen prvenec ni avtobiografija, a tudi tega so avstralski založniki zavrnili – zaradi odkritega feminizma, drznosti pa tudi iz bojazni, da bi se nekatere pomembne osebnosti v njem prepoznale. (Roman je kot My Career goes bung [Moja kariera je šla po zlu] izšel šele leta 1946, ko je bila Miles Franklin že dolgo uveljavljena avtorica.) Razočarana je pripravila kovčke in odplula v ZDA, kjer se je pridružila Zvezi ženskih sindikatov v Chicagu in urejala njihovo revijo Life and Labor. Leta 1915 se je odzvala »klicu« velike vojne in se odpravila v London, kjer je opravljala različna priložnostna dela in zraven pisala. Marca 1917 se je prijavila za prostovoljno delo pri Škotskih ženskih bolnišnicah in v enoti pri jezeru Ostrovo (dan. Vegoritida) v grški pokrajini Makedoniji, ki je bila pod nadzorom srbske vojske, delala kot kuharica in pozneje bolničarka v šotorski bolnišnici. (Takrat je nastalo pričevanje Nemari ništa: šest mesecev s Srbi.) Nato je delala kot tajnica v Državnem stanovanjskem in urbanističnem svetu v Londonu, veliko je pisala, a skoraj nič objavila. Leta 1927 se je vrnila domov, da bi skrbela za ostarele starše. Pestilo jo je pomanjkanje denarja, a življenje se ji je obrnilo na boljše, ko je leta 1928 pod psevdonimom Brent z Bin Bina objavila roman Up the Country, prvega v seriji šestih romanov o življenju več generacij živinorejske družine v Avstralskih Alpah v letih 1830–1920. V ospredje avstralskega literarnega življenja pa jo je pripeljal šele roman All That Swagger, ki ga je objavila leta 1936 in podpisala kot Miles Franklin. Zanj je prejela spominsko nagrado S. H. Priorja.

Miles Franklin ni bila slavna pisateljica. Tudi premožna ni bila, nikoli se ni poročila in ni imela otrok. Vse življenje je predano »služila« literaturi in se zadnjih dvajset let življenja posvečala predvsem promociji avstralske književnosti, neutrudno je pisala in tudi predavala. Sodeč po zapisanem v njenih dnevnikih je bila dolgo bolna, a je kljub temu dočakala 74 let in umrla 19. septembra 1954. Njeno telo so upepelili in pepel stresli v potok Jounama v Talbingu, kjer se je rodila, »v tišini in brez cvetja, ob najmanjših mogočih stroških in brez osmrtnice«. To je bila njena volja, izražena v oporoki, v njej pa je še zapisala, da sme prvenec Moja sijajna kariera, ki ga po letu 1910 ni več dovolila natisniti, iziti šele deset let po njeni smrti. (Tako ga je leta 1966 izdala založba Angus & Robertson, prav tista, ki ga je leta 1899 zavrnila in ki nekaj let pozneje ni želela objaviti pisateljičinega drugega romana.)

Del oporoke Miles Franklin (vir)

Če res obstaja bog, bi mi, prosim, ljubeznivo razložili, kako naj ga najdem?

Naj vam v nekaj vrsticah povem, da ta zgodba govori samo o meni – ne pišem je z nobenim drugim namenom.
Ne opravičujem se za svoje samoljubje. Prav z njim skušam nadgraditi svojo avtobiografijo. Druge avtobiografije bralca utrujajo z izgovori za njihovo samoljubje. Kaj pa je vam mar, če sem samoljubna? Kaj pa je vam mar, četudi bi vam moralo biti mar, da sem samoljubna?
To ni romanca – prevečkrat je melodija mojega življenja odzvanjala od stisk in muk, da bi zapravljala čas s cmerjenjem in tarnanjem zaradi fantazij in sanj; niti ni roman, ampak preprosto zgodba, resnična zgodba. Oh! Resnična, tako zelo resnična je v svoji izmučenosti in bridki srčni bolečini – če je seveda življenje kaj več kot brezčuten, kratek privid – kot so v svoji veličastnosti in čvrstosti resnični visoki evkaliptusi, med katerimi sem prvič uzrla svetlobo.

› naprej

Avstralski književniki, založniki in bralci Miles Franklin ogromno dolgujejo in upravičeno je prva literarna osebnost, na katero pomislijo njeni rojaki, ko je govor o avstralski književnosti. Vse svoje prihranke kakor tudi prihodke iz prodaje svojih del je namreč pisateljica volila za ustanovitev sklada za literarno nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«.

To je nagrada Miles Franklin (NMF), najuglednejša nagrada za avstralski roman in ena najprestižnejših, saj je danes vredna kar 60.000 avstralskih dolarjev. Prvič je bila podeljena leta 1957 – prejel jo je Patrick White za roman Voss. Toda do leta 2011, ko je bila utemeljena Stella, je bilo nagrajenih samo devet pisateljic: Elizabeth O'Conner, Thea Astley, Ruth Park, Jessica Anderson, Elizabeth Jolley, Glenda Adams, Helen Demidenko, Shirley Hazzard in Alexis Wright. Anderson je bila nagrajena dvakrat, Astley pa celo štirikrat.

Stella torej ni »zvezda«. To je prvo izmed imen Miles Franklin; in ustanoviteljice nagrade ga niso izbrale po naključju. Tako je Miles Franklin postala ena redkih literarnih osebnosti, katerih ime nosita kar dve literarni nagradi, in verjetno edina pisateljica. Nikoli ne bomo izvedeli, ali bi podprla to nagrado, pa tudi tega ne, kako bi se odzvala na izrazito »moški« seznam prejemnikov nagrade, ki jo je zasnovala. Toda leta 2013, ko je bila podeljena inavguralna Stella, so bile prvič po letu 1987, ko so začeli za NMF objavljati tudi predizbor, v finalu samo pisateljice. Anni Funder, nagrajeni leta 2012, se je pridružila Michelle de Kretser, ki je nato slavila še leta 2018. V zadnjih desetih letih je bilo kar devetkrat nagrajeno žensko pero!

Spletno mesto nagrade Miles Franklin. Sklad upravlja velika avstralska finančna družba Perpetual.

Leta 2014 je bila nagrajena angleško-avstralska pisateljica Evie Wyld. Roman je tudi edini izmed romanov nagrajenk, ki je preveden v slovenščino (Vseh ptic petje), bržkone zahvaljujoč še drugim nagradam, zlasti nagradi Evropske unije za književnost.

Zanimivo: tisti edini roman pisatelja, ki je bil nagrajen v zadnjem desetletju, je dobil prevod že v dveh letih po izidu.

Biografija Miles Franklin, ki jo je leta 2008 objavila avstralska zgodovinarka in pisateljičina največja poznavalka Jill Roe (1940–2017). Zanjo je prejela nagrado premierja države Queensland. Knjiga velja za najpopolnejšo biografijo Miles Franklin in je eno številnih del, posvečenih tej pisateljici.

»Ne moreš je brati, če se bojiš trdega dela,« je avstralska pisateljica Toni Jordan napisala o Thei Astley (1925–2004), ki je svojo prvo nagrado Miles Franklin prejela leta 1962, štiri leta pred smrtjo pa še četrto. Takrat je postala prva med romanopisci, ki so kar štirikrat prepričali nagradno žirijo (Tim Winton je štirikratni nagrajenec postal leta 2009). V vsej zgodovini je bila nagrada samo dvakrat razdeljena dvema dobitnikoma, in prav obakrat je bila ena od njiju Thea Astley. Drugi je bil pisatelj.

Astley je objavila petnajst romanov in dve zbirki kratkih zgodb, v zgodovini avstralske književnosti pa velja za prvo pisateljico, ki je zgodaj uspela in nato objavljala nepretrgoma štirideset let, in to večinoma v obdobju, ko je na trgu izrazito prevladoval »moški roman«. Miles Franklin ni imela te sreče.

Na sliki so naslovnice prvih izdaj vseh štirih nagrajenih romanov.

Ob 30. obletnici smrti britanske književnice Angele Carter

V zbirki Nostalgija je dobila svoje mesto še ena pomembna, dolgo prezrta feministična književnica. To je Angela Carter. Rodila se je kot Angela Olive Pearce 7. maja 1940 in umrla 16. februarja 1992, stara komaj 51 let. Velja za eno najpomembnejših britanskih literatk 20. stoletja, pri Timesu so jo med največjimi osebnostmi britanske povojne književnosti postavili na visoko 10. mesto.

Obvladala je tako rekoč vse literarne žanre in kljub zgodnji smrti zapustila zelo obsežen opus. Bila je mentorica mladega Kazua Ishigura in je imela pomemben vpliv na njegovo literarno delo. V spodbudo preučevanja ter čaščenja življenja in dela Angele Carter je Univerza v Bristolu ustanovila Društvo Angele Carter (Angela Carter Society). Leta 2020 je prvič organiziralo mednarodno konferenco v Lozani, ki je bila posvečena prevajanju njenih del, letošnja pa bo junija na univerzi v Angersu v Franciji (Nomadic texts and subjectivities: Metamorphic itineraries in/of Angela Carters’ works). Odveč je pripisati, da so njena dela v domovini vseskozi na trgu.

Roman Noči v cirkusu je najpomembnejše literarno delo britanske pisateljice Angele Carter in edino, ki je prevedeno v slovenščino. V knjigi je objavljen tudi daljši predgovor britanske pisateljice Sarah Waters.

Roman je prevedla Maja Kraigher.

Ena od številnih izdaj romana Noči v cirkusu

Biografija je prvenec mladega britanskega literarnega kritika Edmunda Gordona, objavljena leta 2016. Gordon je zanjo prejel več nagrad, med njimi nagrado Somerseta Maughama, najuglednejši časniki, mdr. Guardian, Observerin Sunday Times, pa so jo razglasili za »knjigo leta«). Ameriški kritiki so jo uvrstili v finale za nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov.

Pri nas je izšel en sam prevod – roman Noči v cirkusu, ki velja za njeno najboljše literarno delo. Angela Carter ga je objavila leta 1984 in zanj prejela najstarejšo britansko književno priznanje – spominsko nagrado Jamesa Taita Blacka; leta 2012, ob 250-letnici študija angleške književnosti na Univerzi v Edinburgu, je bil roman izbran za najboljšega med vsemi do tedaj nagrajenimi (nagrado podeljujejo od leta 1919!). Pri Modrijanu smo ga objavili 30 let po izidu; v istem času je neka slovenska založba napovedala tudi izid zbirke kratkih zgodb Krvava izba (1979), ki je verjetno najbolj sloveče delo Angele Carter, vendar ni knjiga nikoli izšla. Po teh zgodbah je nastalo več odrskih različic, leta 1984 je irski režiser in pisatelj Neil Jordan posnel film po zgodbi Volčja družina.

Pri nas je Angela Carter na žalost ostala skoraj neznanka, na spletu lahko preberemo eno samo književno recenzijo romana Noči v cirkusu, na precej hladen sprejem pa je roman naletel tudi pri bralcih.

Literarni ugled Carterjeve se je gradil sorazmerno počasi; zanimanje javnosti za njeno delo je izrazito naraslo ravno v času, ko sem sama prvič slišala zanjo, kar je bilo posledica Jordanovega filma; po tem pa so ji njeni bralci ostali neomajno zvesti. In mislim, da je njeno pisanje še posebej odmevalo med žensko publiko. Njen teatralični, fabulativni slog ima veliko skupnega s slogi drugih magičnih realistov, Salmana Rushdieja in Gabriela Garcíe Márqueza; vendar je ona vedno pisala z izrazito feministično noto, odločena razgaliti kulturne fantazije v zvezi s spolnostjo, spoloma in razredi. Pomagala je zdramiti navdušenje za feministično pisanje in feministično založništvo (vneto je na primer podpirala ustanovitev ženske založbe Virago Press leta 1979) in mnoga njena literarna zavzemanja – izpodbijanje kanona, predelave pravljic in mitov, zamišljanje ženskih utopij in antiutopij – so podlaga velikega dela feminističnih spisov in razmišljanj vse od sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej. A le malo drugih pisateljev in pisateljic je premoglo toliko domišljije, literarnega poguma, zanesljivosti v jeziku in ideji kot ona. Malo jih je premoglo tolikšno moč vznemirjanja in po drugi strani navdihovanja in tolaženja. Noči v cirkusu so njeno najboljše delo; so tudi njena najočarljivejša in najdostopnejša knjiga.

Sarah Waters, 2006

Avstralija je daleč od nas, še dlje pa je avstralska književnost, ki jo ustvarjajo ženske. Pri Modrijanu smo skušali to krivico omiliti z izdajo prvega »pravega avstralskega romana«, in tega je napisala ženska, Miles Franklin. Pred tem smo objavili roman Skrita reka Kate Grenville, ki je bila finalistka za NMF leta 2006, in skrivnostni Piknik pri Hanging Rocku Joan Lindsay, sodobnice Miles Franklin, ki je tudi literarna predloga enega najlepših avstralskih filmov vseh časov. Vse tri romane je prevedla Katarina Mahnič.

Moja sijajna kariera je izšla pred štirimi leti v zbirki Nostalgija, vendar iz popolnoma nedoumljivih razlogov ni dosegla ne bralstva ne strokovne javnosti.

Dajmo jim torej še eno priložnost – bralkam in bralcem, Miles Franklin, njenim in našim avstralskim sodobnicam ter avstralski književnosti na sploh. Bliža se marec, mesec žensk, in to je še razlog več, da smo Mojo sijajno kariero izbrali za »roman meseca« (februar/marec 2022).

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan

Obvezni piškotki DA

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

DA NE

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

DA NE

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

DA NE

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Oglaševalski piškotki

Piškotki družbenih omrežij

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.