Modrijanov prvi »roman meseca« – Prebežnik nemškega pisatelja Siegfrieda Lenza

Siegfried Lenz, PREBEŽNIK

Prevedla Ana Jasmina Oseban
Spremno besedo napisala Kristina Jurkovič

Slovenski prevodi del nemških književnikov iz tega obdobja so namreč redki, tisti, ki so, so že pozabljeni in zaprašeni. Prevod kakega Böllovega romana je nazadnje izšel pred več kot 20 leti – pri Modrijanu smo leta 2014 objavili kratko avtobiografsko pripoved Kaj bo iz tega fanta? – pa tudi Grass ostaja pretežno nepreveden, njegovo zadnje delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je novela Po rakovo, ki jo je objavil leta 2002.

Največji poznavalec nemške književnosti, tako predvojne kakor tiste, ki so jo ustvarjali njegovi sodobniki, je bil literarni kritik Marcel Reich-Ranicki (1920–2013). Objavil je številne antologije in študije nemške književnosti, svoj odnos do posameznega avtorja pa je opisal tudi v avtobiografiji Moje življenje. To je njegovo edino osebnejše delo, kajti Reich-Ranicki, za razliko od mnogih literarnih izvedencev, nikoli ni objavil leposlovnega dela. V avtobiografiji poleg kalvarije, ki jo je doživel kot mlad Jud v nacistični Nemčiji, vendar so ga pred usodo milijonov drugih Judov rešile – »dobesedno«, pravi sam – knjige, opisuje tudi srečanja s književniki, pri čemer pa razgalja tudi njihovo osebno plat, kar daje knjigi posebno privlačnost. Reich-Ranicki je bil marsikomu nesimpatičen, še hujše, Peter Handke, denimo, ga je v nekem delu označil za bevskajočega in besnečega »psa vodnika«, katerega »morilska slast« je bila »zavoljo geta nemara še povečana«.

Toda v resnici Reich-Ranicki o večini pisateljev piše z naklonjenostjo in tudi hvaležnostjo, ne glede na to, kaj si misli o njihovem literarnem delu. Bölla je spoznal kot gosta literarnega večera na Poljskem – tu izvemo, kakšen je bil v prvih povojnih letih sprejem »pisatelja iz Zvezne republike Nemčije, ki je bila na Poljskem na slabem glasu kot revanšistična«. »Ali je sodil med emigrante ali dezerterje, ali je bil v zaporu ali v koncentracijskem taborišču oziroma vsaj v kazenskem bataljonu?« A prav ta »neslavni gost« je Reich-Ranickemu pomagal pri selitvi v Zvezno republiko Nemčijo, kritik pa je Bölla predlagal za Nobelovo nagrado, ki jo je ta leta 1972 tudi dobil, čeprav Reich-Ranicki zaslug za to ni pripisoval (le) sebi.

Kritik je Böllovo pisanje visoko cenil, a do njegovih romanov je bil – prijateljstvo gor ali dol – pogosto zelo kritičen. Občudoval je nekatere njegove satire in kratke zgodbe, večina romanov pa mu je ostala tuja; zapisal je, da mu je »še zmeraj veliko bližja« proza Wolfganga Koeppena ali Maxa Frischa (ta je bil Švicar). Precej podobno pa je bilo njegovo mnenje o pisanju še enega rojaka, ki ga je sicer nadvse občudoval.

Moje življenje (Mein Leben) je bilo objavljeno leta 1999 in je kar 33 tednov zapored vztrajalo na prvem mestu Spieglove lestvice knjižnih uspešnic. Leta 2000 je Reich-Ranicki v nekem intervjuju dejal, da svetuje založbam, naj knjige ne izdajajo v nakladi, večji kot 50.000 izvodov. »Polovica jih bo ostala.« Toda samo do leta 2005 je bilo prodanih več kot milijon izvodov v nemščini, leta 2021 pa je izšla že 22. izdaja.

Posmrtno odkritje neobjavljenega besedila tako pomembnega pisatelja, kot je bil Siegfried Lenz, je velika senzacija, tembolj če je bil najdeni rokopis več desetletij zakopan v kakem kotu ali predalu pokojnikovega doma. Prebežnika (Der Überläufer) je Lenz napisal leta 1951 in hamburška založba Hoffmann und Campe, ki je izdala tudi njegov prvenec Kragulji so bili v zraku, naj bi ga objavila leta 1952. Toda natis je preklicala in sled za tem besedilom očitno izgubila. O razlogih za to ne bi bilo treba ugibati, tudi če tega založba – ta ista, kajti Lenz ji je ostal zvest do smrti (ali pa ona njemu) – ne bi pojasnila 65 let pozneje, ko je roman izdala. Dezerterstvo v nemški vojski je bilo izjemno občutljiva tema v nemški povojni družbi, založba se je s tem, ko se je odpovedala natisu, gotovo obvarovala pred težavami in jih najbrž prihranila tudi svojemu mlademu avtorju (več o tem v spremni besedi Kristine Jurkovič). Lenz si je namreč s svojim junakom, 35-letnim vojakom Prosko, delil izkušnjo dezerterstva, le da je sam v nemško vojsko vstopil še ne 18-leten. Kakšna je bila kazen za dezerterje, vemo, a Lenz je preživel in prav občudovanja vredno je, da je bil le slabih šest let pozneje zmožen mestoma tako igrivo in hudomušno ubesediti Proskove »dogodivščine«.

Lenz ni menda pozneje nikoli omenil tega romana, vendar ga tudi uničil ni. (Literarna zgodovina bi bila najbž še bolj zanimiva veda, če bi poznala vse uničene rokopise kanoniziranih književnikov.) Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kaj bi si o romanu mislil Reich-Ranicki, zapisal pa tega skoraj zanesljivo ne bi.

Prebežnik ni literarna mojstrovina. Je pa »izjemno pomemben košček sestavljanke za poznavanje opusa Siegfrieda Lenza in zelo pomembna najdba ne le za literarne učenjake, ampak tudi za bralca,« piše Peter Mohr, ki ga je ocenil za literaturkritik.de. Slog omenja bolj mimogrede, češ da je roman spisan nanaglo, in se obregne samo ob dva zdrsa, ob katerih se utegne namuzniti tudi slovenski bralec: »žilavo, samotarsko grmičevje prepletenih veja divjih robidnic«, »bolečina, zašiljena kot lasna konica«. Najbrž se je treba strinjati, da gre za »mladostniški greh« – Lenzu je bilo vendarle komaj 25 let – poleg tega uredništvo, malo iz spoštovanja do pokojnega pisatelja, malo v prid avtentičnosti besedila, v prvotno besedilo zelo verjetno ni posegalo. »Sodobni uredniki bi morda ob branju nekoliko vihali nos,« piše tudi Kristina Jurkovič, »mestoma se zgodbi pod nekoliko predebelimi nanosi resda malce ugreza, a gre za roman mladega avtorja (ne smemo pa tudi pozabiti na okoliščine in čas nastanka, v katerem so verjetno veljali drugačni literarni standardi), čigar izraz pa je kljub skromnejšim pisateljskim, a ob že nabranih temeljnih življenjskih izkušnjah edinstven in izrazit. Avtorjeva notranja potreba po ubeseditvi zgodbe je tako močna, da se ne boji vključiti tudi nekaj melodramatičnosti. Take pripovedne silovitosti v njegovem opusu pozneje ne zasledimo več.«

Prebežnik je prvič izšel 27. februarja 2016 v začetni nakladi 50.000 izvodov, a že deset dni kasneje je Spiegel poročal, da je naklada dosegla že skoraj 100.000 izvodov. To je celo za ogromen bralski bazen, kakršnega ima nemško beroče območje, zelo visoka številka, saj vendar ne gre za ljubezenski roman ali kriminalko. Zdaj je v prodaji mehko vezana izdaja s filmsko naslovnico, sicer pa je na namškem trgu dostopna večina del Siegfrieda Lenza.

Odziv domače literarne kritike na roman Prebežnik je bil v nasprotju z našimi pričakovanji precej medel, zato smo bili toliko bolj veseli objav na blogih Razgledano in Konteksti. Objavljamo kratka odlomka.

Film Prebežnik v režiji Floriana Gallenbergerja je prvič predvajal nemški nacionalni televizijski kanal Das Erste v dveh delih, 8. in 10. aprila 2020. Ogledalo si ga je več kot 4,6 milijona gledalcev.

Lenz je bil vse od začetka svoje pisateljske kariere tesno povezan s sedmo umetnostjo. Prvi film, za katerega je napisal scenarij, je Inšpektor Tondi (1953), po zgodbi Svetilniška ladja (Das Feuerschiff, 1960) so bili posneti kar trije filmi, v zadnjem, nemškem (2008), pa je Lenz tudi zaigral. Drugo različico je leta 2019 dobila tudi Nemška ura, tokrat za veliko platno.

Slovenski prevod Prebežnika je izšel spomladi 2019, njegova avtorica je Ana Jasmina Oseban, tudi prevajalka zgoraj omenjene avtobiografije Marcela Reich-Ranickega, spremno besedilo je napisala Kristina Jurkovič. Izid je podprla ustanova Traduki.