Roman meseca: Samo drevesa imajo korenine Juana Octavia Prenza

Juan Octavio Prenz. Pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec in kulturni ambasador. V Argentini rojeni Istran, starši so izvirali iz okolice Pazina, mati je bila iz Cerovlja, oče pa iz Kringe. Od konca sedemdesetih let je živel in delal v Trstu. Kljub temu smo ga pri nas slabo poznali. Januarja 2019 je prejel mednarodno literarno nagrado Nonino, februarja pa je izšel slovenski prevod romana Samo drevesa imajo korenine, njegovega zadnjega.

Umrl je 14. novembra isto leto, ob tretji obletnici njegove smrti pa njegovo edino prozno delo v slovenščini razglašamo za »roman meseca«. Prenza, njegovo življenje in delo, predstavljamo s spremnim besedilom Marka Kravosa, Tržačana, Prenzovega prijatelja, poznavalca njegovega dela in prevajalca njegove poezije.

Ta radoživi in razčustvovani svet je na gosto posejan z osebami in zgodbami, ki so tako smešne kot tragične, vedno pa doživete kot pripoved o ključnih življenjskih prigodah. Preko teh strani se res nenehno pretaka smrt, a ta ni v ničemer močnejša od ljubezni, od spletk in nesporazumov, od veseljačenja ... Od morja obrazov in pojavov, ki zaživijo prvinsko, tako rekoč iz drobovja – kar zna pričarati in zajeti v pripoved samo vrhunska južnoameriška književnost.

To je zgodba, polna strasti in dogajanja. Čudovite strani, polne besed, v katere sta zajeta dih in toplina življenja.

Claudio Magris

»Samo drevesa imajo korenine, tako sem pogosto zavrnil tiste, ki so me želeli pripraviti do tega, da bi se nedvoumno izjasnil o identiteti: ali sem Argentinec, Jugoslovan ali Italijan, glede na to, da sem med temi jeziki in v teh deželah živel in ustvarjal ... Včasih mi je le uspelo odgovoriti: če se že gremo metafore, čemu korenine, in ne krila? Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati, in bi se tako požvižgali na preteklost, ki jo je treba le pasivno podoživljati?«

Tako je Juan Octavio Prenz zapisal ob mednarodni nagradi Nonino, ki jo je januarja 2019 prejel za svoj opus. S prvim stavkom je poimenoval roman, ki je izšel leta 2013 in v katerem se prepletajo zgodbe, osebne kronike in dogodivščine rojakov iz pisateljevega rojstnega kraja Ensenada de Barragán, pristaniškega mesteca v zaledju La Plate, nedaleč od Buenos Airesa. Večina je tja prišla v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja iz Srednje Evrope, iz nekdanjih habsburških dežel. Močno in izrazito jedro pa so sestavljali priseljenci iz notranjosti Istre, iz okolice Pazina, ki so bili »slovanskega« izvora. Med temi so bili tudi starši pripovedovalca.

V romanu se na osnovi resničnih dejstev o krajih in ljudeh pletejo zgodbe novega in starega sveta, preko katerih spotoma izvemo za ta ali drugi razlog, ki poganja ljudi v svet: ekonomski, politični, nacionalni, osebne stiske in iluzije, navadno tudi vsakega po malem. V novem argentinskem okolju pa – nič novega! S topoumnimi državnimi uradniki ali policisti vred.

Tej elementarni družbi v argentinskem osrčju, kjer si vsakdo sproti gradi in izmišlja svoj košček kruha in sreče ter v njej odigrava svojo zgodbo, se kot resonančni prostor naproti postavljajo rojstni kraji v Evropi in tamkajšnji ljudje. Podjetni in lahkotni let ptic selivk iz gnezd na stari celini: pristaniška lahkoživost in iznajdljivost, porojeni ob stiku z vrvežem vsega sveta nasproti spoštljivi zvestobi zakonom, morali, tradiciji, vezem v soseščini, ki jih gojijo ljudje, ki so ostali prikovani na zemljo onkraj »velike luže«.

Razdvojenost človeštva na korenine in krila?

V mozaično grajenem romanu, kjer se prepletajo stvarnost in domišljija, svetovna zgodovina in osebna naličja ter vloge, pisatelj Prenz izpostavi človeka kot posameznika, ki je okoren in nebogljen v svojem ravnanju, a obenem tudi neuničljiv v svoji radoživosti in zvest svoji enkratni osebnosti. Skratka, to je kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti.

V njem ne manjka ne avtoironije ne prostodušnega humorja, ki je enkrat podložen z ganjenostjo, drugič z grotesknim podtonom; marsikdaj pisatelj zajema iz podzavestnega, večkrat tudi iz nadrealnega, vselej pa v duhu tradicije južnoameriških pisateljev s predimenzionirano čustvenostjo in paradoksalno logiko. Kljub temu nam zvenijo glasovi v Prenzovi pripovedi domače, s čarobno elementarnostjo, kakršno so z naših tal in v istrskem ambientu razbirali Milan Lipovec, Pavle Zidar in Marjan Tomšič.

V Prenzovem romanu se kar vrstijo fantastične zgodbe: o človeku s tremi priimki, od hišnega Križ do Kreuz in Croce; o ženski, ki si je privoščila vzporednega moža; o istrskem dedku, ki je dvakrat umrl, v srcu nosil dvojno ljubezen in ki je skrivnost o tem, kaj je smrt in kaj zvestoba, odnesel v grob; o človeku, ki si je izmišljal in v pismih uprizarjal družinsko življenje, da bi bili starši v domovini ponosni nanj; o dreku, ki dedka poveže z ljubljenko, in dreku, ki ga privede v dosmrtno pravdo z dunajskim cesarskim dvorom; o prevratniški pobudi delavskih glav v Ensenadi ter o postopkih oblasti in birokracije do preveč samopašnega ljudstva: v zvezi s tem pa še o stilu v revolucionarnih razglasih in dopisih oblastem.

* * *

Samo drevesa imajo korenine (Soló los árboles tienen raices, 2013) je najnovejši roman Juana Octavia Prenza. Pozornost kritike in bralnega občinstva je pred tem vzbudil še z dvema romanoma: »Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku« (Fábula de Inocencio Honesto, el degollado, 1990) je prejela je nagrado Društva pisateljev v Buenos Airesu in nagrado Reggio Calabria. V njej se odvija groteskna pripoved o razosebljencu, ki bi rad s presaditvijo nove glave tudi zaživel na novo, kar naj ga počloveči in poosebi. Nadrealistična zgodba, ki v duhu južnoameriških velikih imen, a povsem po svoje – tudi s kafkovsko referenco – pripoveduje (in se s tem upre) o manipulacijah zoper posameznika v današnjem času.

Tudi drugi Prenzov roman Gospod Kreck (El señor Kreck, 2006) je umeščen v argentinsko polpreteklost. Pisatelj ga ima za svoje najuspešnejše delo, v njem pa popisuje zgodbo človeka, ki se je tik pred drugo vojno iz Istre priselil v Argentino. V vsem je prilagojen in prilagodljiv državi, redu in življenjskim okoliščinam Novega sveta: le da si ob tem zaželi ohranjati iskrico intime, svojo skrivnost, ki je ne bi rad delil z nikomer, niti z ženo. Zaradi tega svojega čudaškega popadka pride usodi v zobe: izpostavljen je svinčenemu strahu, terorju v argentinskem času desaparecidosov, priča je njihovim tragičnim izginotjem, zato se na koncu odloči za samoizbris iz sveta. To je srhljiva pripoved o sleherniku, v kateri ob eksistencialni tesnobi ne manjka ironije in miline; v njej je celo fantastična prikazen dolgovrate žirafe, ki zaštrli v absurdni spopad med posameznikom, njegovim nedoumljivim jazom in okolico, ki ji je osebek večni tujec, če že ne spotakljivo naključje.

Bolj kot angažirana pripoved je Gospod Kreck predvsem večplastni spev o samohodstvu, o krhkem, ogroženem, večno pritajenem zrnu v človeku. Morda je to prikaz pisateljeve vere v smisel človeške zgodovine in zavzetosti za pomen zasebnosti v njej?

V tem smislu pušča prebiranje Gospoda Krecka prav táko svetlo sled kot polifonični roman Samo drevesa imajo korenine.

Nagrado Nonino je leta 1975 ustanovila furlanska družina, lastnica stare žganjarne Nonino Distillatori iz kraja Percoto blizu Vidma. Z nagrado Risit d'Âur (»zlata korenina«) naj bi podpirala pridelovalce avtohtonih vrst trte, vendar je že kmalu nagrado razširila tudi na kulturno področje, leta 1984 pa prvič podelila mednarodno literarno nagrado Nonino. Odtlej jo je prejelo veliko svetovnih literarnih velikanov, kot so Jorge Amado, Claude Lévi-Strauss, V. S. Naipaul, Chinua Achebe, Amin Maalouf, Adonis, Hugo Claus, Ngugi wa Thiong'o, John Banville, Tomas Tranströmer, William Trevor, Chimamanda Ngozi Adichie, Siegfried Lenz, Javier Marías, António Lobo Antunes, Pierre Michon, Ismail Kadare ... Leta 2019 jo je prejel Juan Octavio Prenz – nagrado mu je izročil italijanski pisatelj Claudio Magris –, v utemeljitvi pa so zapisali, da Prenz v svojih delih združuje »epsko magijo in fantazijo velike latinskoameriške literature ter skrivnostne sence srednjeevropske književnosti«.

V letih 2020 in 2021 podelitev ni bilo, letos pa je nagrado prejel britanski mladinski pisatelj David Almond.