Roman meseca: Trpljenje kneza Sternenhocha Ladislava Klíme

Ladislav Klíma, TRPLJENJE KNEZA STERNENHOCHA

Prevedla Urša Cvahte
Spremno besedo napisala Polona Balantič

Polona Balantič: Plastični ljudje iz vesolja

»Nikoli ne bomo ničesar dosegli, če ne bomo tvegali svojih ›riti‹, tako kot jih tvegajo ti otroci.« Tako je leta 1976 zapisal literat in disident, potem pa prvi predsednik demokratične Češke republike Václav Havel o češki rockovski skupini, ki si je ime Plastic People of the Universe nadela po eni od pesmi Franka Zappe. Leto kasneje so člane skupine zaprli. Utrujeni zaradi nenehnih bojev z oblastmi so člani leta 1988, torej le leto pred žametno revolucijo, ki je odpravila okosteneli in represivni komunistični režim, skupino razpustili. Kasneje so jo sicer obnovili, a to drugo življenje »plastičnih ljudi iz vesolja« za našo zgodbo ni več pomembno.

V delu te skupine – še posebej to velja za album Jak bude po smrti (Kako bo po smrti) iz leta 1979 – je filozofija Ladislava Klíme ponovno zaživela.

O skupini Plastic People of the Universe

Zakaj sploh pisati o češki rock skupini v tekstu, ki naj bi bil razprava o nekem pozabljenem posebnežu, ki je na prelomu 19. in 20. stoletja zaslovel zaradi svojega ekscentričnega načina življenja, ravno toliko oziroma še bolj pa zaradi svoje radikalne filozofije, ki je zaznamovala tudi njegovo (filozofsko) literaturo? Preprosto zato, ker je prav v delu te skupine – še posebej to velja za album Jak bude po smrti (Kako bo po smrti) iz leta 1979 – filozofija Ladislava Klíme ponovno zaživela. Klímo je kot misleca, s čigar koncepti je mogoče razkrinkati avtoritarni sistem in se proti njemu boriti, sicer odkril Ivan Jirous. Jirous je bil umetnostni zgodovinar, hud alkoholik in boem, v odnosu do »plastičnih ljudi iz vesolja« pa je imel podobno vlogo kot denimo Andy Warhol za skupino Velvet Underground.

Leta 1975 so Plastic People of the Universe nastopili kot vodilna skupina na glasbenem festivalu v Čeških Budjejovicah. Festival uradno ni bil dovoljen in policija je pretepla mnogo obiskovalcev, predvsem pa oboževalce »plastičnih ljudi«. Ob teh dogodkih je Jirous napisal manifest Tretji češki glasbeni preporod, v katerem je med drugim zapisal: »Cilj češkega ›undergrounda‹ je vzpostavitev druge kulture, kulture, ki ne bo odvisna od uradnih komunikacijskih kanalov, družbenega ugleda in hierarhije vrednot, ki jo je določila oblast.« Akterje češke alternative je označil za podporno skupnost ljudi, ki želijo živeti drugače in ki željo po duhovni zadovoljitvi na lestvici vrednot postavljajo nad materialno varnost, kakršno ponuja oblast v zameno za prostovoljno odpoved vsemu tistemu, kar je temelj svobodnega in individualiziranega subjekta.

Skupina Plastic People of the Universe je leta 1968 sicer nastala kot del alternative, ki je izšel iz praške pomladi. Ko je sovjetska intervencija avgusta 1968 zatrla proces liberalizacije, ki ga je poosebljal reformam naklonjeni prvi sekretar češkoslovaške komunistične partije Aleksander Dubček, se je začel proces »normalizacije«. Tisti, ki so trmasto in svojeglavo vztrajali pri kreativnem razmišljanju in naprednih pogledih na politiko in družbo, so morali biti »normalizirani«. Vrnil se je diskurz o normalnosti, ki je bil značilen za meščansko in aristokratsko družbo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prav takšen, kakršnemu je vojno napovedal Ladislav Klíma, le da se je tokrat pojavil v kontekstu režima, ki je svoj obstoj mitološko utemeljeval s procesom, ki je pomenil rez z buržoaznim normiranjem zasebnega in javnega življenja. Ja, Plastic People of the Universe (tako kot drugi tedanji češki disidenti) niso hoteli biti normalni; hoteli so biti svobodni. Kot Ladislav Klíma, ki je drugi preporod doživel štirideset let po smrti in prav toliko tudi po izidu romana Trpljenje kneza Sternenhocha (Utrpení knížete Sternenhocha, Praga, 1928).

Njegov antimetafizični pogled na svet ni bil edinstven v tistem času. Evropa je bila polna dobrih pa tudi slabih častilcev Friedricha Nietzscheja. Ampak vendar je bila Klímova mešanica filozofskega eseja, fikcije, poezije in drame unikatna. Večkrat je prenagljeno razglasil, da je edina gotovost zavedanje lastne volje in absolutne osebne svobode. Na ta način je odpravil mejo med resnico in fikcijo, med budnostjo in sanjami pa tudi med življenjem in smrtjo. Če bi bil svet – kot to meni Klíma – nekakšna fantazma ali fantom, bi morali izumiti nov način njegove artikulacije; nov način, kako ga ustvariti. Obenem pa bi bil glavni smoter takšnega sveta inherenten svobodni in neomejeni volji in življenje bi bilo igra, ki jo igra svoboden individuum. Nekonformistično delo Ladislava Klíme je skoraj vedno šokiralo, pogosto je izzvalo škandal, le redko kdaj pa nas je pustilo brezbrižne. Ni potrebno sprejeti njegovega pogleda na svet, da bi ga lahko izkusili in uživali v njegovi celotni dvoumnosti in večpomenskosti; prav tako kot uživamo v gledališču.

Václav Havel

O Egonu Bondyju

Prva renesansa filozofije Ladislava Klíme se je zgodila v kontekstu komunistične revolucije, s katero je leta 1948 Češkoslovaška prišla pod okrilje sovjetskega komunističnega imperija, ki se je pozneje udejanjil v Varšavskem paktu. Mlajša generacija umetnikov, literatov in filozofov je v groteski in absurdu enfant terribla češke književnosti in filozofije iskala oporo za razumevanje in soočenje z novo politično in družbeno realnostjo. Ena od ključnih oseb med njimi je bil češki filozof Egon Bondy, ki se je že leta 1946, ko je imel komaj šestnajst let, pridružil nadrealistom. Dve leti kasneje je izkusil absurd novega realsocialističnega vsakdana, saj so njegovega očeta neutemeljeno razlastili in degradirali. Od tedaj se je boril proti režimu in pri tem črpal iz marksistične filozofije. Vseeno je Bondy še leta 1990 poudarjal, da je bil največji filozofski vpliv na njegovo delo ravno Klíma. Na podlagi njegovih idej si je poskušal zamisliti nekakšno skupnost (notranjega) upora.

Bondy je menil, da ideje, ki jih lahko imenujemo klímovske, v nekaterih ideoloških okoljih in situacijah dobijo močno politično poslanstvo. Zato so Bondy in pripadniki njegovega literarnega entourage poskušali konceptualizirati ofenzivno estetiko, s katero bi se lahko borili proti komunističnemu establišmentu. Razvili so pojem totalni realizem, katerega osnovna premisa je bila, da je obstoječa realnost sama po sebi tako groteskna, da se ji je možno postaviti po robu le, če ji nastavimo ogledalo, v katerem bo ugledala samo sebe. S tem se je rekapitulacija uradne retorike samodejno ponudila kot eden od ustreznih umetniških pristopov. [...] Ali, kot se je izrazil Bondy, šlo naj bi za ustvarjanje »psevdoestetike stalinistične mitologije«, ki bi jo, s tem ko bi jo pritirali do samega roba vrtoglavice in absurd«, ovrgli in postavili na laž.

Egon Bondy (Zbyněk Fišer, 1930–2007) je bil filozof, pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec. V slovenščino sta prevedena le romana Bratje Ramazovi in Invalidna sorojenca (KUD Police Dubove, 2014 in 2017). Vir fotografije: artrevue.cz/egon-bondy.

O knezu, ki sega do zvezd

Kot nakaže dogajanje v zgodbi o knezu Sternenhochu, ki se je sprožilo 19. avgusta 1912, stari svet propada, novi pa se ustvarja v stanju, v katerem se prepletejo življenje in smrt, sanje in resničnost, objektivnost in subjektivna fikcija.

Kaj se je torej zgodilo 19. avgusta 1912? V dnevniškem zapisku, datiranem dva dni kasneje, je knez Sternenhoch zapisal: »Devetnajstega avgusta je Helga zares izginila –. Ne vem, kam – – –« S tem zapisom se začne drugi del knjige in Sternenhochov padec v norost, na koncu katerega je njegova smrt. Na tej točki se začne njegov dvom v realnost, kakršno vidi in zaznava s čuti. Ne ve, ali je Helga mrtva, ali jo je ubil on, ali se res še vedno pojavlja, ali je to nakazen njegovih prenapetih živcev, ali se lahko dvoma reši z obiski najrazličnejših šarlatanov ali znalcev o svetu onkraj spoznavnega sveta, določenega s konvencionalno teorijo ... ali ... ali ... ali ...

Kdo je Helga? In kdo je pravzaprav tisti, ki, sodeč po imenu, sega do zvezd (Sternenhoch)?

Koliko je Sternenhoch segel do zvezd, presodite sami. Takole se opiše v predstavitvi, ki sledi njegovi nenavadni odločitvi za snubitev na videz naravnost grdega dekleta iz dokaj bednega, dasiravno nekoč slavnega rodu: »Ne dvomim, da bi dobil tudi princeso kraljevega rodu, ljubko, okrašeno z vsemi prednostmi; kajti ne glede na moj rod in bogastvo lahko zase drzno rečem, da sem lepotec, nekaterim svojim hibam navzlic, na primer da merim zgolj 150 cm in tehtam 45 kg, da sem domala brezzob, brez las in brade, malo tudi škilim ter precej šepam; a tudi sonce ima svoje madeže.« No, ampak knez Sternenhoch je ljubljenec in prvi svetovalec cesarja Viljema, ima 500 milijonov mark premoženja in bi nekoč prav gotovo lahko nasledil slavnega Bismarcka, če mu poti ne bi prekrižalo to grdo dekle, v katero se sicer ne zaljubi, ki pa ga z vso svojo neprivlačnostjo nekako demonsko vleče nase. Takole jo vidi: »Preklasta postava, sloka, da si se je bal; obraz ogabno bled, skoraj bel, prasuh; židovski nos, vse poteze, čeravno sicer ne najslabše, nekako uvele, zaspane, uspavajoče; videti je bila kot truplo, premikajoče se s pomočjo nekakšnega mehanizma – in tako kot obraz so bili tudi njeni gibi strašno leni in usahli.« Vendar, kot še pravi Sternenhoch: »Velika je moč hudiča ...«

Sternenhoch, pomemben mož, ki je lahko dobil vse, je »hudiča« hitro spoznal. Zgodilo se je tako, kot mu je prerokoval neki pesnik, ki ga je Viljem napodil z avdience na dvoru: »Ljudje precej pogosto zamenjujejo spanje in bedenje, božanski počitek in lenost, počasi plazečega se tigra in prašiča. Ona spi, spi, spi! A prebujenje bo, predvsem za vas, gospod knez, grozljivo!«

Leta 1990, po petnajstletnem izgnanstvu, je češki režiser Jan Němec (1936–2016) po knjigi Trpljenje kneza Sternenhocha posnel film V ognju kraljevske ljubezni. Film, komedija in grozljivka obenem, velja danes za klasiko češke filmografije. Němec, tudi scenarist, je zgodbo postavil v leto 1992. V vlogi »princa« (Sternenhocha) je nastopil Vilém Čok, ki je glasbenik in je skupaj z eno najpopularnejših čeških pevk Marto Kubišovo (ki je bila krajši čas poročena z Janom Němcem) izvedel skladbo V ognju kraljevske ljubezni za ta film. »Princeso«, torej Helgo, je upodobila Ivana Chýlková.