»Sejem na zraku« v parku Zvezda v Ljubljani v soboto, 23. aprila 2022, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic

Bronislava Aubelj

11. maj 2022

Besedilo posvečam dobri slovenski knjigi. Posvečam ga najprej kolegicam in kolegom v založništvu in knjigotrštvu, ki so v zadnjih dveh, treh desetletjih verjeli vanjo in se trudili okoli nje, nazadnje pa obupali in odšli. Namenjeno je tudi vsem, ki še vztrajajo, zlasti malim založnikom in knjigotržcem z vizijo in idejami, kako naprej. Najbolj od vsega pa si želim, da bi ga prebralo čim več mladih, ki svojo prihodnost vidijo med knjigami, kot uredniki, knjigarji, lektorji, knjižni oblikovalci, piarovci, in kolikor je še lepih poklicev, povezanih s knjigo. Žal mi je, da besedilo ni bolj optimistično, kljub temu pa verjamem, da še ni vse izgubljeno.

V soboto, 23. aprila, je bil praznik – svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Pri nas ga poznamo vse od leta 1995, ko je Unesco za dan knjige razglasil datum treh smrti, Shakespearove, Cervantesove in de la Vegove. Slovenci smo praznik sprejeli odprtih rok, morda tudi zato, ker nam je praznovanje smrti v kulturi bliže kot praznovanje rojstva. Noben drug svetovni dan v kulturi ni pri nas postal tako zelo priljubljen, v boljših časih smo ga praznovali kar cel teden. Letos pa je bil še toliko pomembnejši, saj smo se v Ljubljani, po dolgem času v dobri stari Zvezdi, založniki srečali s svojimi bralci in kupci. Pod milim nebom, tako kot nekoč, so se zvezdasto nanizale stojnice s knjigami, vreme je vzdržalo, Ljubljančani in sobotni obiskovalci prestolnice pa so bili dobro razpoloženi, kar je za založbe vedno dober obet.

Praznik je zdaj za nami, prodani izvodi so prešteti. Prešteti so tudi volilni glasovi.

UVOD | Kako so živali dobile repe

Leta 2014 je na državnozborskih volitvah največ glasov prejela le dober mesec prej ustanovljena stranka, ki je želela »s svojimi vrednotami prevladati v slovenski politiki, nato pa v sodelovanju z vsemi poštenimi in sposobnimi političnimi akterji prebuditi državljane iz otopelosti«. Ker je najboljše zdravilo proti otopelosti kultura, smo najbrž vsi, ki delujemo na področjih kulture, težko pričakovali ime tistega, ki bo zasedel ministrsko pisarno na Maistrovi. Seveda pretiravam, kultura za našo strankokracijo že tradicionalno ni resor, za katerega bi se prerivali v vrsti, a ker je bilo že leta 2014 v kulturi tako slabo, da slabše že skoraj ne bi moglo biti, je vendarle tlelo upanje, da novi mandatar s tisto »sposobnostjo« misli resno. Ko je bilo ime obelodanjeno, me je kulturna novinarka Dnevnika prosila, naj komentiram izbor. To ni bilo lahko, saj sem za osebo, tako kot novinarka in najbrž večina v kulturnem sektorju, prvič slišala.

Takoj mi je na misel prišla tista zgodbica za otroke, kako so živali dobile repe. Lev, kralj živali, je lepega dne sklenil, da živali v njegovem kraljestvu ne bodo več hodile, tekle, se plazile in skakljale naokrog golorite, zato jih je pozval k sebi, da jim razdeli repe. Prvi sta pritekli lisica in veverica, potem še konj, pes in mačka. In tako naprej … Med zadnjimi so prišli slon, prašič in miš. Lev je začel iz svoje malhe vleči repe, najlepšega je pritrdil na svoj zadek, ostale pa je delil po vrsti, kakor so živali prihajale k njemu. Ko sta svoj repek dobila še pujs in miš in se je že zdelo, da v malhi ni ostalo nič več, je bil na vrsti zajec, ki je po svoj rep priskakljal zadnji (menda je moral prej pojesti svoj korenček). Lev pa je iz malhe izbrskal samo še drobcen, neugleden košček dlake.

Najbrž sem imela prav, ko sem takrat za Dnevnik izjavila, da je kultura najzahtevnejši resor, in podvomila, da mu bo imenovana ministrica kos, saj da se za to ne zdi kompetentna. Potrditev smo dobili že v tem istem prispevku – ministrica je hitela novinarki pojasnjevati, da ni glasbenica in da ni napisala leposlovne knjige ... No, nihče ne pričakuje od kulturnega ministra, da piše romane, igra saksofon, poje v pevskem zboru ali pa pleše v baletnem ansamblu. Vse, kar je sledilo do njenega odstopa ali skoraj-razrešitve, začenši z znamenito moralko, s katero je v svoji nemoči pred argumenti opomnila kulturno javnost, naj bo »kulturna«, in katere se ne bi sramoval niti trenutni odhajajoči minister, je bilo – embarrassing. Boljšega izraza za občutek, ki si ga osramočeni hočeš nočeš deli s tistimi, ki moramo to osramočenost opazovati, v svojem jeziku žal ne najdem.

Kultura si zasluži lisičji rep. (Foto: Alain Audet/Pixabay)

Ministrstvo za kulturo RS meni, da je vsakdo, ki nastopa v javnosti, odgovoren za to, da je komuniciranje, tudi če je konfliktno, resnicoljubno, argumentirano, dostojno in spoštljivo do oseb, ki jim je namenjeno. Dostojno, resnicoljubno in spoštljivo komuniciranje v slovenski politiki in širše v družbi je tudi predpogoj za pošteno in učinkovito politiko ter državo.

Ministrstvo za kulturo RS, 13. oktober 2014

III. prizor | Od 24.000 do 500

V »oceni stanja« avtor osnutka zakona ugotavlja, da se povprečna naklada slovenske knjige zmanjšuje, in za ponazoritev navede povprečne naklade od leta 2010 naprej: 1354, 1230, 1152 (uradni podatki nekoliko odstopajo, vendar ne bistveno). Povprečno naklado izračunajo pri Narodni in univerzitetni knjižnici na podlagi bibliografskih popisov gradiva, ki ga prejemajo po Zakonu o obveznem izvodu publikacij (ZOIPub, 2006). (Podatek o nakladi pred ZOIPub ni bil obvezna sestavina kolofona, zato sprememb v nakladah pred letom 2006 ni mogoče spremljati.) Iz poročil o slovenski založniški produkciji lahko razberemo, da je bila povprečna naklada v zadnjem nekoronskem letu (2019) samo še 925 in da je upadala konstantno, po sprejemu Zecka nič manj očitno kot prej. Tako število izdanih knjig kot povprečje naklad, cen idr. veljata tudi za izdaje, ki jih povprečen bralec/kupec morda nima pred očmi, kadar pomisli na knjigo, se pravi tudi za učbenike in delovne zvezke, nekatere priročnike in druge publikacije, ki praviloma dosegajo višje naklade kot romani. Upadanje povprečnih naklad pa je treba naprej pripisati temu, da so visokonakladni knjižni produkti, kot so slovarji, leksikoni, enciklopedije, atlasi, nekateri priročniki in velike monografije, s knjižnega trga tako rekoč izginili, mnogi že pred letom 2006, ko smo dobili prve uradne objave naklad.

Cankarjeva založba, delniška družba (CZ), je bila do leta 2004 ena večjih slovenskih založniških hiš s splošnim programom. Izdajala je skoraj vse vrste knjig: od literarne in žanrske fikcije, esejistike, stvarne proze in poezije do leksikonov (splošnih in specialnih), enciklopedij, slovarjev, priročnikov (strokovnih in za prosti čas) in velikih monografij. V manjšem obsegu je izdajala tudi knjige za otroke in mladino. Leta 1995, ob 50. obletnici ustanovitve, je izdala Bibliografijo Cankarjeve založbe (BCZ) v dveh ličnih, precej zajetnih zvezkih. V uvodniku dolgoletne glavne urednice Ksenje Dolinar beremo, da je založba v 50 letih (skupaj s Slovenskim knjižnim zavodom [SKZ] v letih 1945–56) izdala 4265 knjižnih naslovov v skupni nakladi 26.548.180 izvodov, kar je v povprečju 6225 izvodov na naslov. To pomeni v povprečju 85 naslovov letno v skupni nakladi več kot pol milijona.

BCZ je mali laboratorij za raziskovanje zgodovine slovenskega založništva, kajti zgoraj navedene številke in programska raznolikost dajejo vanjo povsem zadosten vpogled. A tisto, zaradi česar je BCZ posebej dragocena, so bibliografski podatki: pri čisto vsaki knjigi je namreč navedeno, v kolikšni nakladi je bila natisnjena, čeprav CZ (tako kot druge založbe) v kolofonih tega ni navajala. Tako samo zahvaljujoč BCZ vem, da je prva izdaja Mannove Čarobne gore, katere ponosna lastnica sem, eden izmed 4200 izvodov. Gre za prekrasen »primerek« s konca 50. let, izšla je v dveh zvezkih v zbirki Svetovni roman, ki jo lahko imenujemo za predhodnico legendarne zbirke Sto romanov. Trda vezava, kombinacija platna in usnja, označevalna vrvica in najbrž tudi ščitni ovitek (ki se je po dolgi poti do moje knjižnice uničil ali izgubil, usoda ščitnih ovitkov je pač taka). Poceni ni mogla biti. Zbirko je izdajal SKZ od leta 1954, zadnjih deset let, do leta 1967, pa je izhajala pod znamko CZ. Izšlo je 56 romanov, naklade so se gibale od 5500 do 2500, ne nujno navzdol: Zolajev Človek zver ter Zločin in kazen Dostojevskega v prvem letniku (1954) sta bila natisnjena v 3000 izvodih, Viharni vrh Emily Brontë (1962) v 5500, Jamesov Portret neke gospe (1967) pa v 2500.

CZ pa si je v 60. letih privoščila nekaj, kar bi bilo danes zanesljivo založniški samomor. Leta 1964, ko je Svetovni roman še »živel«, je začela svetovne romaneskne vrhunce izdajati v zbirki Sto romanov. Zbirka je bila namenjena kupcem v knjigarnah in naročnikom, in teh ni bilo malo: skupna naklada Stotih romanov je presegla milijon devetsto tisoč izvodov – to je v povprečju več kot 14.000 na zvezek oziroma 19.000 na naslov, kakršna je bila tudi naklada prvega romana v zbirki, Flaubertove Gospe Bovaryjeve. Naklada Hardyjeve Čiste ženske Tess iz rodovine d'Urbervillov (št. 4) je bila celo 24.000 izvodov, čeprav sploh ni šlo za prvotisk. Toda Veliki Gatsby (št. 46) je leta 1970 izšel »samo« še v nakladi 10.500, Robinson Crusoe (št. 77) štiri leta pozneje v 7700 izvodih, romani v predzadnjem letu zbirke so imeli naklado 7000–7200, v zadnjem (1977) pa 6300. Pri novi, trdo vezani izdaji, ki je izšla v letih 1986–89, je založba še skokoviteje nižala naklado – od največ 10.000 leta 1986 do 2630 leta 1989 – to nedvomno kaže na vse manjše zanimanje bralcev za nakup. A ker naklada še zdaleč ne odraža tudi prodaje, je bilo lahko število prodanih izvodov tudi precej manjše.

Začetna naklada zbirke XX. stoletje, ki je začela izhajati leta 1993, je bila samo še 2850 izvodov, vendar je že večina romanov drugega letnika izšla v skoraj 1000 izvodov nižji nakladi. Do leta 2000, ko se je zaključila – BCZ sega do vključno leta 1994 – se je naklada še najmanj razpolovila, Rugelj v prej omenjenem Uvodniku poroča o 800 izvodih. Naklada zbirke Moderni klasiki, ki je začela izhajati leta 2001, je bila samo še 500 izvodov. Trend nižanja naklad, kamor najbrž meri avtor osnutka Zecka, torej ni značilnost zadnjega desetletja ali dveh. Zadnjih dvajset let je običajna naklada umetniškega leposlovja od 300 do 500 izvodov in načeloma ne upada, saj manevrskega prostora za to ni več.

Cankarjeva založba, d. d. je leta 1995, ob 50. obletnici ustanovitve, izdala svojo bibliografijo v dveh zvezkih. V njej so naštete vse književne izdaje od leta 1945, izjemno dragoceni pa so bibliografski podatki, saj vključujejo tudi naklade. Naklade do leta 2006 niso bile obvezen element kolofona.

Z današnjega gledišča zelo visoke naklade umetniškega leposlovja so bile običajne tudi v osemdesetih letih in tudi pri drugih založbah: romana Ženska s peščin Koba Abeja (Prešernova družba, 1981) in Ballardov Imperij sonca (Založba Obzorja, 1987) – dva izmed romanov iz moje knjižnice s podatkom o nakladi – sta izšla v 4000 izvodih. Danes se primerljivo vroči naslovi redko tiskajo v več kot 500 izvodih.

Knjige v zbirki Sto romanov so bile precej majhnega formata, visoke komaj 17 cm, »prave« broširke, torej rezkane in lepljene, najbrž poceni. Dobra tretjina naslovov je izšla v dveh do petih zvezkih, vsi imajo zelo izčrpno spremno besedo, pravzaprav študijo. Študije so pisali tedaj najuglednejši literarni strokovnjaki, od Antona Ocvirka in Dušana Pirjevca do Rape Šuklje in Majde Stanovnik, redkeje jo je napisal prevajalec romana. Prvi roman v zbirki je bila Flaubertova Gospa Bovaryjeva (19.000 izvodov) in zadnji Travniška kronika Iva Andrića (6300 izvodov).

IV. prizor | Velike in »potrebne« knjige

Leta 1994, v zadnjem obravnavanem letu v BCZ, je pri Cankarjevi založbi izšlo le 53 naslovov v skupni nakladi 159.740 izvodov – to je več kot 300.000 manj od 50-letnega povprečja –, od tega je bilo manj kot 20.000 izvodov desetih romanov zbirke XX. stoletje. Danes bi ta deseterica izšla v skupni nakladi 5000 izvodov. In kaj bi bilo ostalo? Kaj je bilo ostalo leta 1994?

Če si predstavljamo srednje veliko slovensko knjigarno v petdesetem letu CZ ali pa tudi deset let pozneje, ne nujno v prestolnici, in jo obiščemo danes (če je sploh še tam in ni na njenem mestu picerije, trgovine s čevlji, cvetličarne ali česa drugega), se je v njej veliko spremenilo. Na zadnji strani drugega zvezka BCZ je objavljen seznam desetih najbolje prodajanih knjig založbe v 50 letih. Angleško-slovenski in slovensko-angleški slovar D. Komac in R. Škerlj je bil natisnjen 12-krat, prvič leta 1970 v nakladi 10.000 izvodov, skupna naklada pa je bila 191.120. Sledi Slovenska kuharica Felicite Kalinšek s 185.100 izvodi; legendarna »Sova« je od prvega natisa (1973) dosegla skupno naklado 144.400 izvodov (5. najbolje prodajana knjiga), Verbinčev Slovar tujk pa 112.150. »Velike knjige« so poleg CZ izdajale tudi druge založbe, zlasti Mladinska knjiga in DZS, nekaj jih je izšlo tudi pri Modrijanu. Nekdaj se je torej dobršen del knjigarniških polic šibil pod težo slovarjev, leksikonov, enciklopedij, atlasov in drugih velikih priročnikov. Zahvaljujoč njihovim uporabnikom oziroma kupcem, tako fizičnim kot pravnim osebam, pa je bilo na policah tudi umetniško leposlovje. To so založbe po zdesetkanju njegovih naklad (in prodaje) začele izdajati kvečjemu za prestiž, kajti nekdaj je založbi veliko pomenilo, če se je njena knjiga znašla, recimo, v Književnih listih, tja pa si laže kot z angleško-slovenskim slovarjem prišel z romanom Philipa Rotha. Danes »velike knjige« ne potrebujejo niti ploščice z napisom nad prodajnimi policami. V Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki, ki smo jo zaprli tik pred izbruhom epidemije, so ti knjižni fosili, kolikor jih je pač še bilo, čepeli v vitrini za knjigarkinim hrbtom, njihove lokacije v veliki ljubljanski sestri pa se niti spominjam ne več.

Knjige, ki so nekdaj tvorile glavnino naklad in prodaje večine večjih slovenskih založb pa tudi nekaterih manjših, so nepovratno izginile. Ne zato, ker si jih ne bi več želeli, temveč zato, ker jih nismo več potrebovali. Kajti nismo jih brali, temveč uporabljali; bile so na najnižjih knjižnih policah, vselej na dosegu roke, nekatere trajno odprte na pisalni mizi. Za pisce, prevajalce, urednike, lektorje, novinarje, skratka vse, ki smo pri svojem delu uporabljali tastaturo, so bile te knjige delovno orodje. In ni nepomembno, da so bile te knjige višjega cenovnega razreda, da so se tiskale v visokih nakladah in se tudi ponatiskovale, s tem pa založbam in knjigarnam zagotavljale razmeroma stabilne prihodke. A prav mi, med katerimi smo mnogi od njihove prodaje tudi živeli, smo jih prvi odložili. Vse to znanje, ki so ga generacije piscev, prevajalcev, urednikov in drugih sodelavcev marljivo popisovale, zbirale, preverjale, urejale in zlagale v zajetne knjige, se je namreč pretočilo na splet in postalo dostopno vsakomur vsak trenutek – tako rekoč brezplačno in neskončno uporabneje.

Izginotje »velikih knjig« se je zgodilo povsod in temu se je bilo treba prilagoditi. Nemški založniški gigant Brockhaus, katerega Der Volks-Brockhaus je bil podlaga Leksikona Cankarjeve založbe, je leta 2006, ob 200. obletnici ustanovitve, še zadnjič natisnil svojo Brockhaus Enzyklopädie v 30 zvezkih (21. izdaja), že štiri leta prej pa je objavil prvo digitalno enciklopedijo. Leta 2008 ga je kupil Bertelsmann, leta 2015 pa ga je prevzela švedska družba NE Nationalencyklopedin AB. Danes je ponudnik digitalnih učnih gradiv. Bertelsmann (Bertelsmann Lexikothek in Bertelsmann Universallexikon) je danes medijski konglomerat.

Slovenske založbe, ki so pomemben del prihodka ustvarjale s prodajo »velikih knjig« – nobena ni bila za leksiko specializirana –, so založniško dejavnost bodisi ustavile ali pa začele krepiti programe s knjigami, za katere so ocenile, da jih ljudje (še) »potrebujemo«. Tako so se po sredini prvega desetletja precej namnožile kuharice pa tudi najrazličnejši izletniški, popotniški, planinski, kolesarski in podobni vodniki, ki so Slovencem pisani na kožo. Vendar so sčasoma tudi te knjige povozile spletne vsebine, ki so z razvojem interneta, družbenih omrežij in mobilnih naprav postale vse privlačnejše. Danes kuharski nasvet poiščemo na spletu, postopek priprave jedi si ogledamo na videu, na izlet v naravo, gobarjenje ali na potep po mestu pa se odpravimo s pametnim telefonom. Nasvete in napotke, ki smo jih nekdaj iskali v knjigah, danes poiščemo na spletu, v kateremkoli jeziku, ki nam je blizu. Če hočemo prepoznati ptico, ki prileti v krmilnico, jo bomo veliko prej našli z googlom kakor pa z brskanjem po knjigi (drugo pa je, ali si bomo njeno ime do naslednjega obiska sploh zapomnili).

Patetično bi bilo danes ljudi prepričevati, da so knjižne vsebine kvalitetnejše od spletnih, ker to ne drži. V času mojega uredniškega debija sredi devetdesetih mi je bila uporaba spletnih virov izrecno odsvetovana, če ne celo prepovedana; danes pa so spletni viri referenčni. Prav tako smešno bi se bilo v času, ko bi naše politične stranke, če bi le bilo mogoče, najrajši digitalizirale tudi nas, državljane, zatekati k pojasnjevanju, da je branje s papirja učinkovitejše kot branje z zaslona. Čeravno to drži. Sodobni način življenja je za knjige pač postal prehiter; ali obratno, knjige so zanj postale prepočasne. In zdaj bom tvegala kako dvignjeno obrv in še zapisala, da danes v knjigarnah pravzaprav ni več knjig, ki bi jih dejansko potrebovali. Morda si jih želimo, potrebujemo pa jih ne. Ta potreba žal ni bila ustvarjena.

Danes v knjigarnah pravzaprav ni več knjig, ki bi jih dejansko potrebovali. Morda si jih želimo, potrebujemo pa jih ne. Ta potreba žal ni bila ustvarjena.

Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS (ZKZK) je junija 2018 na svojem spletnem mestu še zadnjič javno objavila »osebno izkaznico« založniško-knjigotrške panoge. Podatki so bili zajeti za leto 2017. Skoraj vsi kazalniki so obrnjeni navzdol, tako kot leta prej, panoga se je po letu 2008 tako rekoč razpolovila. Mar zato, ker smo slabi bralci? Ali zato, ker po tistem, ko smo nehali kupovati »velike knjige«, ker jih pač ni bilo več treba, nismo začeli obsedeno grabiti romanov, esejev, poezije, biografij, avtobiografij, priročnikov za samopomoč in vsega drugega, kar so začele založbe v obilju izdajati. To je izbruhnilo v drastičen porast števila na leto izdanih knjig do pred desetimi leti, z vrhuncem 6953 naslovov leta 2009 – kaj vse zajema to število, je v tem kontekstu nepomembno. »Izgubljene knjige« in z njimi prihodke je bilo treba nekako in vsaj delno nadomestiti, namesto ene knjige izdati tri ali štiri ali pet, na primer.

Osebna izkaznica slovenskega založništva v letu 2017. Skoraj vsi kazalniki so obrnjeni navzdol.

Velike knjige. Zakaj jih danes ne potrebujemo več?

Francoska založba Larousse (Le Petit Larousse, Larousse Gastronomique) danes izda več kot 400 naslovov letno, večinoma priročnike za otroke in odrasle pa tudi leposlovje, leksikoni in slovarji pa so na voljo tudi na spletu, Mali Larousse v knjižni obliki (2048 strani) pa še vedno izhaja.

Kako zelo potrebne so za založnike knjige, ki so »potrebne«, se najbolj izrazi ob vsakoletni objavi tematskega sklopa iz književnosti za izpit splošne mature iz slovenščine. Neredko se po objavi na spletni strani Državnega izpitnega centra, na katero številni založniki prežijo od zgodnjega jutra, sproži prava mala vojna za avtorske pravice, prevode in besedila izbranih knjig, kar honorarje požene v nebo, knjige pa so zato za bodoče maturante dražje, kot bi bilo treba. Še preden smo leta 2017 izvedeli, da je za maturo izbran »naš« roman, že se je na avtorske pravice za izvirnik »usedla« najmanj ena druga založba.

Odgovornosti za razmere, na katere je javnost sredi prvega koronskega vala ponovno, kot že ničkolikokrat prej, opozoril takratni direktor ZKZK Zdravko Kafol – »Iz stanja kronične krize smo prešli v stanje akutne, še globlje krize« – pa ni mogoče naprtiti založnikom in knjigotržcem in še manj ne/kupcem. Pozivati jih, naj kupujejo knjige zato, da bodo »podprli« založbe ali knjigarne, je skorajda ponižujoče – ne le zanje, ampak tudi za založbe. Kruha ne kupujemo zato, da bi podpirali peke. »Kupi knjige, podpri slovenske založbe« je bil slogan prvega koronskega Sejma s kavča aprila 2020 in na svojem Facebooku je vabilo delilo tudi kulturno ministrstvo.

V. prizor | Pet minut

Eno izmed vprašanj v anketi o Zecku je bilo, ali je bil v splošnem dosežen cilj, da se zidane knjigarne ne razvijajo le kot prodajni, temveč tudi kot kulturni prostori.

Do knjigarn imamo zelo romantičen odnos. Predstavljamo si jih kot prijetne, mirne kotičke, kjer lahko posedamo listajoč po novih, še vedno po tisku dišečih knjigah, medtem pa srkamo kavo in kramljamo s knjigarko/knjigarjem, ki ve o vsaki knjigi, na kateri se nam ustavi pogled ali jo vzamemo v roke, povedati svoje mnenje. Vendar je tako samo v filmih in romanih. V Modrijanovi knjigarni v Ljubljani smo nekoč naredili raziskavo, kako dolgo se kupec v povprečju zadrži v lokalu. Pet minut. Toliko, da mu knjigar/ka poišče knjigo, ki jo želi/potrebuje, in da poravna račun. Precej dlje se zadržijo obiskovalci dogodkov, vendar jih večina ne pristopi tudi k blagajni.

Knjigarna je najprej in predvsem prodajalna, njen poslovni cilj se ne razlikuje od ciljev drugih trgovin – najmanj pokritje investicij in tekočih stroškov. Z drugimi besedami, preživetje; s knjigarno ni mogoče obogateti. Šele ko ji uspe uresničevati ta cilj, se lahko, če knjigar/ka le utegne in ima za to tudi primerno znanje – ukvarja s kulturno dejavnostjo. Predvidevanje, da prirejanje literarnih in drugih kulturnih dogodkov v knjigarni vpliva na prodajo, je sicer všečno, a žal napačno; večina obiskovalcev povabila na dogodek ne dojema tudi kot povabilo k nakupu knjige – v nasprotju s knjigarno, ki pričakuje prav to. Modrijanova knjigarna v Ljubljani je v skoraj sedmih letih delovanja priredila oziroma gostila več kot 200 dogodkov, najmanj tri na mesec. Toda opaznejši prodajni učinek so imeli samo dogodki šestih Knjigokupov (2010–15), ki so pretežno naslavljali občo založniško-knjigotrško problematiko. Privabljali so večinoma »prizadeto« publiko, in ta je bila v času, ko so se v knjigarni grmadile starejše, cenovno zelo ugodne knjige, pripravljena tudi velikodušneje seči v denarnico. (V njihovih košaricah so se znašle tudi nove knjige različnih založnikov.) Ti dogodki so bili torej izrazito prodajno naravnani in so imeli podoben učinek kot dogodki na Slovenskem knjižnem sejmu – pomemben motiv obiska je bil za številne obiskovalce nakup knjig. Književni dogodki, kot so predstavitve knjig, branja in pogovori z avtorji, so bili precej slabše obiskani, nakupi knjig pa prejkone izjema. (Prodaja Modrijanovih knjig na »zunanjih« dogodkih, na priložnostnih lokacijah, je bila večinoma celo uspešnejša kot na dogodkih v knjigarni.)

Javna agencija za knjigo (JAK) že nekaj let objavlja razpise »za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v knjigarnah« (sredi marca se je iztekel rok za obdobje 2022/23). Za knjigarne, ki so sposobne s svojo ekipo prirejati kakovostne in vabljive književne dogodke, je to vsekakor dobrodošlo, a ker se je število knjigarn, ki izpolnjujejo pogoje za prijavo, od prvega razpisa in po Zecku precej zmanjšalo, se zdi, da danes na razpisu uspe že skoraj vsaka, ki se prijavi.

Do knjigarn imamo zelo romantičen odnos. Predstavljamo si jih kot prijetne, mirne kotičke, kjer lahko posedamo listajoč po novih, še vedno po tisku dišečih knjigah, medtem pa srkamo kavo in kramljamo s knjigarko ali knjigarjem.

Knjigokup je bil vsakoletni »outlet« prodajni dogodek v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani. Prvič je bil prirejen jeseni 2010, leto po odprtju knjigarne, in je trajal dva tedna, pozneje je trajal ves mesec. Vsakič je sodelovalo okoli 30 večinoma manjših založnikov, na voljo pa je bilo po 1000 ali več knjižnih naslovov po znatno nižjih cenah. To je bila ena redkih priložnosti za razbijanje »betona«, če si izposodim izraz Nenada Bartolčića, hrvaškega poznavalca knjižnega trga in lastnika portala Moderna vremena, ki je februarja 2021 k podobnim akcijam pozival hrvaške knjigotržce. Odpor ali strah pred tovrstno prodajo med slovenskimi knjigarnami bi bil komajda razumljiv, če ga ne bi povezovali z njihovim lastništvom. Je strah, da bi občasna ponudba starejših, v skladiščih zabetoniranih knjig »drugih« založnikov okrnila prodajo knjig matične založbe, res utemeljen?

Obisk hrvaškega pisatelja in gastronoma Veljka Barbierija ob izidu prevoda njegovega romana Epitaf cesarskega sladokusca je bil eden najbolje obiskanih pa tudi najprijetnejših dogodkov v »zgodovini« Modrijanove knjigarne. A večina gostov je iz knjigarne odšla praznih rok.

VII. prizor | Če ne bo šlo drugače, bom odprla knjigarno v gozdu

V BCZ piše, da je imela Cankarjeva založba štirinajst knjigarn. Spominjam se treh v ljubljanskem mestnem središču, ostala je ena sama, vendar že skoraj 20 let ni knjigarna CZ. V približno istem času, ko je bila CZ pripojena Mladinski knjigi, so se iz mestnega jedra začele umikati tudi knjigarne DZS. Knjigarniško življenje v Ljubljani danes ne bi moglo biti pustejše, večina knjigarn in knjigarnic, založniških ali neodvisnih, ki so zdaj tu, zdaj tam vznikale po mestu, se je pozaprla, nekatere v letu ali dveh, druge so vztrajale dlje, Modrijanova skoraj sedem let. Knjigarno sta imeli založba Tuma in Prešernova družba, ena prikupnejših je bila knjigarna Vale-Novak, Knjigarna & Špecerija Kulkul je inovativno združila knjigo s kulinariko, knjigarna Zdaj v Kosezah je imela bogato ponudbo knjig »za dušo« … Težko bi rekli, da te založbe, knjigarji in knjigarke niso uporabili vseh mogočih prijemov, da bi privabili vsaj minimum kupcev, ki bi jim omogočil poslovanje. Lastnica knjigarne Zdaj je pred leti izjavila, da bo »vztrajala z iskrenim in korektnim delom, za ljudi. Če ne bo šlo drugače, bom odprla knjigarno v gozdu.« V osnutku Zecka pa beremo: »Največje koristi prinaša knjigotržcem, saj prispeva k razvoju vseh knjigarn.«

Kaj je predlagatelju ušlo? Česa pomembnega ni prebral? Kaj je pozabil vprašati založnike/knjigotržce? Večina Modrijanovih knjig, ki kupca najde v knjigarnah, se proda v trgovinah Mladinske knjige (MKT). Knjigarn Felix naše knjige nikoli niso zanimale, DZS knjižnih novosti tako rekoč ne naroča, v središču Ljubljane pa že dolgo nima niti ene knjigarne več. Delež prodaje v drugih knjigarnah, bodisi neodvisnih ali pa v lasti založb, je zanemarljiv (ampak vsaka knjiga šteje). Za večino Modrijanovih knjig, celo antičnih in klasičnih avtorjev, ki bi morali imeti trajne kotičke v knjigarnah, obstaja eno samo prodajno mesto. To je Modrijanova spletna knjigarna.

Če bi bil Modrijan hrvaška založba, bi lahko danes svoje knjige ponujal v 10 knjigarnah verige Hoću knjigo (pred kratkim je podjetje odprlo svojo 10. knjigarno), v 12 knjigarnah verige V.B.Z., v 7 knjigarnah Znanja, v skoraj 30 knjigarnah Školske knjige in še v številnih drugih samostojnih knjigarnah. Knjigotrštvo naše sosede se po sesutju pred nekaj leti očitno pobira, lani, v nacionalnem »letu branja«, je ministrstvo za kulturo in medije celo objavilo razpis za najboljše hrvaške knjigarne. Brez te raznolikosti tudi ne bi bilo »Top liste knjiga«, ki jo objavlja neodvisni portal Moderna vremena (MV; tako portal kakor lestvico sofinancira hrvaško kulturno ministrstvo). Podatke o prodaji trenutno pridobiva iz treh knjigotrških verig (V.B.Z. in Znanje sta tudi založbi) in 10 samostojnih knjigarn (štiri so v lasti založnikov). To se odraža tudi na lestvicah: 50 mest na februarski lestvici najbolje prodajanih v kategoriji »književnost« si je razdelilo kar 19 založb, Znanje (ki ima knjigarne) in Egmont (ki jih nima) z največ knjigami (po 9). Seveda nočem reči, da je pri sosedih vse rožnato. Bartolčić založniško-knjigotrške teme brez dlake na jeziku redno obravnava na MV in v BestBooku, mesečni knjižni prilogi tednika Express, in do nikogar, ki ustvarja hrvaški književni svet ali nanj vpliva, ni brez potrebe prizanesljiv, ne do knjigotržcev, ne do založnikov, ne do avtorjev in ne do kulturne politike.

Zateglo in nekonkurenčno tržišče, v katero je leta 2014 posegel še Zeck in je danes še za nekaj knjigarn siromašnejše, ne koristi nikomur, na dolgi rok tudi Mladinski knjigi ne, ne trgovini in ne založbi. Konkurenca pomeni tekmovanje; pomeni, da se primerjaš z drugimi, da iščeš nove, inovativne poti do kupcev, boljše, kot jih imajo drugi; da hočeš druge preseči ali jih vsaj posnemati; da je prva tržnikova naloga zjutraj, ko v pisarni odpre računalnik, pregledati, kaj si je omislila konkurenca. Na slovenskem knjižnem trgu tekmovanja že dolgo ni več, tekmuješ lahko zgolj sam s sabo. Recimo tako, da odpreš svojo knjigarno. Vse založbe, ki so kdaj odprle knjigarno, so to naredile zato, da bi prodajale svoje knjige; to so naredile zato, ker neodvisne knjigotrške mreže, ki bi živela od knjig vseh založnikov, pri nas ni in je nikoli ni bilo; ker se MKT fokusira na knjige svoje, »nacionalne« založbe in ker isto počne Felix. Skoraj vsak slovenski založnik je tudi knjigotržec in za večino svojih knjig tudi edini ponudnik. Koga torej ščiti Zeck in pred kom? In zakaj bi moralo biti pomembno, po kakšni ceni Sanje, Goga, Litera, Modrijan idr. prodajajo svojo knjigo, ko pa so že v manj kot šestih mesecih po izidu njen edini prodajalec? Pogodbe s tujimi agencijami za prevod kake knjige, recimo romana, večinoma veljajo pet let, lahko tudi kako leto manj ali več. Pet let minus leto ali nekaj mesecev, kolikor mine, da založba dobi prevod, ga uredi in ji naklado pripeljejo iz tiskarne, je roman na trgu. A večinoma ne minejo niti štirje meseci, ko se začnejo izvodi – ker se pač ne prodajajo sami od sebe – vračati iz knjigarn MKT (če so jih te sploh naročile) v založnikovo skladišče. In tam tudi ostanejo, na nekonkurenčnem trgu se je njihova knjigarniška avantura končala. Poslej se z njihovo prodajo ukvarja samo založnik, jih ponuja v svoji spletni knjigarni, z njimi roma od sejma do sejma in upa, da mu jih po izteku pogodbe ne bo treba odpeljati v mlin. Komaj dobro leto je minilo od izida z bookerjem nagrajenega romana Georgea Saundersa Lincoln v bardu in romana Njihovi otroci za njimi Nicolasa Mathieuja, prejemnika Goncourtove nagrade leta 2018 (oba je izdala Litera v prevodu Sovretovih nagrajencev), pa ju je bilo v začetku aprila mogoče dobiti samo v šestih oziroma dveh knjigarnah MKT (vir: Preveri zalogo v knjigarnah, www.emka.si). Če to pomeni, da sta romana skoraj razprodana, naj založnik in MKT sprejmeta moje opravičilo.

Slovenska lestvica najbolje prodajanih knjig (ZKZK) – sicer zelo skromna – je bila zadnjič objavljena oktobra 2015, 20 mest (po 10 za odrasle in otroke) pa so zasedle knjige le šestih založb (to je bila ena redkih lestvic v petih letih, na kateri sta bili kar dve Modrijanovi knjigi), 13 jih je izdala Mladinska knjiga. Knjigarn poročevalk je namreč zmanjkalo.

Modrijanova knjigarna je bila druga največja knjigarna v Ljubljani. Njenemu odprtju leta 2009 je poleg nezadovoljstva založbe z aktualnimi knjigarniškimi storitvami botrovala tudi tradicionalna romantična predstava o knjigarnah. Maja 2016 je morala svoja vrata zapreti.

Nekateri prevodni vrhunci, ki bi se morali razprodati kot sveže žemljice, se še celo desetletje in več po izidu valjajo po skladiščih in spletnih trgovinah založnikov, potem ko so jim knjigarne že kmalu po izidu odrekle gostoljubnost. Na sliki sta izjemni literarni umetnini (v odličnih prevodih Katje Zakrajšek in Jane Unuk), ki ju še vedno, petnajst oziroma deset let po izidu, ne da bi bili ponatisnjeni, dobimo pri Sanjah. Nasedli literarni zakladi se najdejo tudi pri drugih založbah.

X. prizor | Vse več branja v angleščini?

Večina spletnih trgovin, kjer se oblači in obuva tistih 28 % Shopper's Mindovih anketirancev, je najbrž tujega porekla. Delež slovenskih trgovin z oblačili namreč ni ugotovljen, kakor tudi ne delež slovenskih spletnih knjigarn v izbiri tistih 40 % bralcev, kolikor jih je za KiB VI navedlo, da knjige kupujejo (tudi) na spletu. (Avtorji raziskave navajajo, da so med spletne knjigarne založb in druge spletne knjigarne vključene tudi tuje.) Toda iz podatkov, da le slaba polovica bralcev bere knjige samo v slovenščini in da se večina tistih, ki berejo tudi v drugih jezikih, najbolj doma počuti v angleščini, bi lahko sklepali, da so v spletnih knjigarnah najintenzivnejši kupci bralci angleških knjig. V nasprotju s tistimi, ki berejo samo ali pretežno v slovenščini, druge možnosti, še posebej če jih zanimajo sveži naslovi, pravzaprav nimajo, kajti izbira v splošnih knjižnicah je zelo skromna, ponudba v knjigarnah pa boljkone naključna.

Pa bi nas moralo dejstvo, da vse več ljudi, zlasti med najmlajšimi, bere v angleščini, res tako zelo skrbeti? Dvo- oziroma večjezičnost za majhna jezikovna območja, kot je slovensko, ni nič novega niti presenetljivega. Spomnimo se, da smo generacije druge polovice 20. stoletja, rojene najmanj tja do osemdesetih, ko se je umetniško leposlovje v slovenščini tiskalo celo v petmestnih nakladah, brale knjige še v nekem drugem »drugem« jeziku, in to po moji presoji celo v dosti večjem obsegu, kot se danes bere v angleščini. Ta jezik je bila srbohrvaščina (srbščina in hrvaščina), ki takrat morda ni veljala za tuji jezik, vendar nam je bila precej bolj pisana na kožo, kot je danes beročim angleščina, saj smo v njej brez posebnih težav brali tudi umetniško leposlovje in, vsaj v mojem primeru, študijsko literaturo. Pa takrat zaradi tega nihče ni vil rok.

Izsledki raziskave KiB VI namreč povedo naslednje: najbolj brano je leposlovje za odrasle, najprivlačnejši žanri pa so detektivke in kriminalke, ljubezenski romani in zgodovinski romani. Da tudi večina angleško beročih slovenskih bralcev radovoljno posega po popularni literaturi v angleščini, pri kakšnem Saundersu, Mantelovi in podobnih pa se to veselje že neha, ne nazadnje kaže tudi seznam stotih najbolje prodajanih knjig v spletni knjigarni Emka. Dne 15. aprila je bilo na seznamu kar 29 knjig v angleščini, v najbolj priljubljeni kategoriji »leposlovje za odrasle« pa so prednjačile romance ameriške avtorice Colleen Hoover. Njen roman It Ends with Us vztraja na prvem mestu že nekaj tednov.

Naj tukaj pojasnim, zakaj uporabljam termin umetniško leposlovje, ki v literarni teoriji ni udomačen. Po SSKJ je že leposlovje sámo (tudi beletristika) opredeljeno kot »literarna dela z umetniško, estetsko vrednostjo«, medtem ko je v KiB in tudi splošni rabi leposlovje, če izključimo iz njega poezijo, najbliže tistemu, čemur v angleškem okolju pravijo fiction (nasprotje od non-fiction). Tam se fiction pogosto razveji na popular f. in literary f., in to drugo je zame umetniško leposlovje, saj imajo njegovi ustvarjalci umetniške tendence. To pa še ne pomeni, da je tudi vrhunsko, kakovostno, zahtevno ali resno, kakor ga radi poimenujemo za razlikovanje od »lahkotnega« leposlovja. Slednje bi lahko bilo popularno leposlovje, rajši kot žanrsko, kajti »v osnovi je vsa literatura, pravzaprav kar vse pisanje, leposlovje in dokumentaristika, žanrsko«, pravi pisatelj Tomo Kočar v kolumni Kaj bi morali vedeti o žanrskem branju?. In to je lahko tudi umetniško. Da imamo pri nas z razvrščanjem »leposlovja« kar precej težav, kaže tudi uvajanje precej nenavadnih in po mojem mnenju neprimernih poimenovanj za kategorije romanov v knjigarnah, kot denimo »leposlovni roman« in celo »ženski roman«; problematičen je zlasti podton slednjega.

Iz KiB VI še izvemo, da so med bralci leposlovja daleč najbolj priljubljeni prevedeni romani (61 %). V luči podatkov o razširjenosti branja v angleščini bi lahko to založnike motiviralo, da ponudimo bralcem čim več romanov, prevedenih iz drugih jezikov: nemščine, francoščine, španščine, italijanščine, češčine, poljščine ... Kajti čemu toliko prevajati iz jezika, v katerem bere že polovica bralstva? Pred kratkim so bili objavljeni začasni podatki o slovenski založniški produkciji leta 2021. Izšlo je 4961 književnih naslovov, od tega je prevedenih 1488. Od 1807 leposlovnih del je prevedenih 773, od tega je 430 romanov, kar je več kot vseh drugih leposlovnih zvrsti skupaj (343). Po UDK je med »angleške književnosti« razvrščenih 386 del, in to je več, kot se jih uvršča med vse preostale književnosti skupaj (310). To pomeni, da je tudi število romanov, prevedenih iz angleščine, večje od skupnega števila vseh drugih prevedenih romanov. Ta razmerja so razvidna iz vseh doslej objavljenih poročil o slovenski založniški produkciji.

Ali bi Slovenci prebrali več knjig v slovenščini, če bi bilo iz angleščine prevedenih še več romanov?

Colleen Hoover je 42-letna ameriška avtorica knjig za mlade odrasle in ljubezenskih romanov. Objavlja od leta 2012, prvi dve knjigi je izdala kot samozaložnica in z obema dosegla lestvico uspešnic New York Timesa. Romana Confess (2015) in It Ends with Us (2016) sta zmagala v Goodreadsovem izboru najboljših romanc. Doslej je objavila 24 knjig, letos že dve, mednarodno pa je zaslovela lani zahvaljujoč TikToku, ki je njeno romanco It Ends with Us pognal celo na vrh New York Timesovih uspešnic. Ta se zdaj že več tednov drži vrha Emkine lestvice, na kateri je bilo konec aprila še pet romanc te avtorice, Ugly Love tik pod vrhom.

Colleen Hoover sicer pri nas ni bila neznanka. Že leta 2014 jo je opazila Mladinska knjiga in izdala prevod romana Hopeless – Brezupni fant, od leta 2018 pa je pri založbi Učila International izšlo še pet prevodov njenih knjig, letos tudi Konča se z nama. Toda kljub temu da je to peterico prevodov mogoče kupiti – na voljo so tudi v Felixovi spletni knjigarni – pa Emka svojim kupcem ne nudi niti enega. Nenavadno? Sploh ne – to zgolj spada v rubriko »male skrivnosti velikih slovenskih založnikov«.

XII. prizor | Šolske knjižnice bodo zagotovo kupile!

Kakovostna otroška in mladinska literatura je eno najzahtevnejših založniških področij, saj ima tudi najzahtevnejšo publiko – mlade bralce, njihove učitelje in šolske knjižničarje, za povrh pa je tudi edino podvrženo vrednotenju, ki je nadpanožno in nadcehovsko. Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig pripravlja uredniški odbor Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki je del Mestne knjižnice Ljubljana, že od leta 2004. Čeprav ta knjižni oddelek pri naši založbi ni bil nikoli posebej močan, je svojčas kljub temu na Modrijana prihajalo veliko rokopisov pa tudi predlogov za prevod knjig za otroke in mladino. Nekateri avtorji oziroma predlagatelji so pri tem uporabili argument »to bo zagotovo kupila vsaka šolska knjižnica«. Ta argument je trden, kajti če pri večini starejših, tradicionalnih založb ob izdajanju knjig za odrasle, tako leposlovja kot stvarne literature, prevladuje težnja po čim uspešnejši prodaji v knjigarnah, je pri njih za izdajo otroške in mladinske knjige glavni motiv čim boljši sprejem v šolskih knjižnicah. Kajti kdo drug, če ne šolski knjižničar in učitelj, in to vseh predmetov, ne le slovenščine, bo najbolje vedel, kaj je za učence dobro in koristno branje, še posebej ker ima na voljo tako uporabno sito, kot je Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig.

Šolske knjižnice naj bi poleg tega, da »izvajajo knjižnično dejavnost kot sestavino vzgojno-izobraževalnega procesa za različne vrste vzgojno-izobraževalnih zavodov, kot so osnovne, srednje in višje šole, glasbene šole, dijaški domovi in domovi za učence ter zavodi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami«, odpravljale ali pa vsaj blažile neenakost med tistimi učenci, ki imajo doma dobro založeno knjižnico – po KiB VI ima doma več kot 200 tiskanih knjig samo 15 % respondentov – in tistimi, ki doma, iz kakršnikoli razlogov že, knjig nimajo. Na pomen šolskih knjižnic za oblikovanje bralnih navad pri otrocih in mladostnikih vseskozi prizadevno opozarja Slavko Pregl, pri čemer pogosto izpostavi tudi njihovo osiromašenost. V članku, objavljenem v Delu aprila 2020, je spomnil na standard, po katerem naj bi šolska knjižnica svojo zbirko vsako leto dopolnila z najmanj eno knjigo na učenca in ki je zapisan v 18. členu Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe iz leta 2003. »Anketa, ki jo Bralna značka izvaja po šolah,« je zapisal, »je pokazala (šolski leti 2014/2015 ter 2016/2017), da se ta standard izpolnjuje v padajočem trendu (49 in 47 odstotkov). Če za lažji izračun upoštevamo 250.000 šolark in šolarjev na naših osnovnih in srednjih šolah, to pomeni, da na leto ni kupljenih približno 120.000 knjig ali v denarju /.../ za 1,8 milijona evrov knjig. In če zdaj to povzamemo za 16 let, se znajdemo pri skoraj dveh milijonih knjig in 30 milijonih evrov; gre za knjige, ki jih šolarji niso dobili v branje, in za promet, ki ga niso realizirali založniki.« Vendar imamo tu problem. Novembra 2015 sprejeta novela Zakona o knjižničarstvu je namreč šolske knjižnice črtala s seznama izvajalk »knjižnične javne službe« (1.a člen: Knjižnično dejavnost, potrebno za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja, izvajajo šolske knjižnice), zaradi česar zanje ne more več veljati Pravilnik, ki ga omenja Pregl (pa tudi ne izjema v Zecku), temveč »Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti v šolskih knjižnicah«, ki naj bi bil v pristojnosti šolskega resorja (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport), vendar ga ta očitno še ni utegnil napisati. Prav tako še ni na spregled novega »Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe«, ki je v pristojnosti »kulturnega resorja« in je bil novembra lani že v drugi obravnavi.

Založniki lahko krmarjenje šol in šolskih knjižničarjev skozi te zakonske skile in karibde samo nemočno opazujemo, odsotnost sistemske ureditve nabave in financiranja gradiva, naj bo ta v katerikoli že pristojnosti, pa se negativno odraža tudi v založniških programih, kjer postaja vse pomembnejši kriterij za izdajo otroških in mladinskih knjig njihova domnevna privlačnost za splošne knjižnice (KBK), premalo pa sta odločilni njihova kakovost in sprejemljivost za šolske knjižnice, kar vsako leto znova opozorijo tudi uredniki Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig. Zato ne preseneča, da pred marsikatero z »zlato hruško« ovenčano knjigo, knjigo iz kataloga Bele vrane, pa knjigo s pomembnimi mednarodnimi nagradami, še posebej če izidejo pri manjši založbi, številne šolske knjižnice zaprejo vrata; ne preseneča, da je naše e-sporočilo, ki smo ga poslali vsem osnovnošolskim knjižnicam, da bi jim ponudili svoje tri slikanice (še največ smo si obetali od knjige Vsi skupaj štejejo), odprlo samo 20 % knjižnic; ne preseneča pismo novozaposlene šolske knjižničarke, ki je ugotovila, da je »njena« knjižnica »precej revna«, in se zatekla k »nespodobni« rešitvi: pozivu založnikom, naj šoli – javnemu zavodu – knjige preprosto darujemo; ne preseneča, da je nekaj tako »vnebovpijoče aktualnega«, kot so Pregnanci Isse Watanabe (Sanje, 2019, »zlata hruška«), po Cobissu sodeč na voljo v samo devetih osnovnošolskih knjižnicah. Vnebovpijoče pa je tudi dejstvo, da šolske knjižnice večine knjig ne nabavijo v več kot enem izvodu, kar otežuje njihovo rabo v razredu, predvsem pa ne omogoča »skupnega branja«.

Šolske knjižnice na GOV.SI, spletni strani državne uprave. Manjka kratek uvod ...

Pregnanci (Migrantes) so slikanica (brez besedila) perujske ilustratorke Isse Watanabe. Avtorica je zanje prejela številne nagrade, leta 2020 so bili uvrščeni v mednarodni katalog Bele vrane (The White Ravens, Internationale Jugendbibliothek, München), za eno najboljših ilustriranih knjig jih je leta 2020 razglasila revija Kirkus Reviews, slikanica je tudi na seznamu 100 najboljših z vsega sveta platforme dPICTUS (Camberley, Anglija). Pri nas zaslužene pozornosti, zlati hruški navkljub, ni bila deležna ne v medijih ne v šolskih knjižnicah.

Pride čas, ko je treba celo knjigo zavreči.

XIII. prizor | Flights in »bežiknjiga«

»Problem je tudi, da informacije o knjigah vse težje pridejo do najširše javnosti,« je v intervjuju za Delo leta 2016 povedala Ida Mlakar Črnič, bibliopedagoginja, knjižničarka in avtorica knjig za otroke. »Opažamo, da je v medijih vse manj objav o knjižnih novostih, oddaje o pomenu branja na televiziji pa so premaknjene v termine, ko jih gledajo redki.« To o medijih, zlasti tiskanih, in o televiziji drži. Pisanje o knjigah in pred njim priprava – branje – že dolgo nista več rentabilno početje, bralce in kupce so tako kot knjige izgubili tudi časopisi in revije. Naša »javna« televizija je leta 2014, po nekaj letih predvajanja, ukinila oddajo Knjiga mene briga, edino, ki je bila v celoti namenjena knjigi; Odprta knjiga je bila umaknjena, preden smo jo sploh dobro opazili.

Splet. Tam najdeš vse. V tisočero kotih in kotičkih spleta je informacij o knjigah, kolikor nam poželi srce. Sleherna založba poroča o svojih knjižnih novostih na spletnih straneh ter družbenih omrežjih; imamo spletne knjigarne, literarne portale, Cobiss, Buklo, Dobre knjige; knjige nam predstavljajo knjižnice na svojih spletnih mestih; o knjigah, ki so jih prebrali in jih priporočajo sledilcem, piše na desetine blogerk in blogerjev; bralke in bralci kramljajo o knjigah na svojih profilih in v bralnih skupinah ... Kdor išče, ta najde. Če išče, denimo, informacijo o romanu Flights, za katerega je leta 2018 Olga Tokarczuk prejela mednarodno Bookerjevo nagrado, lahko izve, da je roman že leta 2010 izšel v prevodu Jane Unuk pri založbi Modrijan in da se imenuje Beguni. Francoskim bralcem, na primer, ni bilo treba iskati – vse informacije o knjižnih novostih, o literarnih nagradah, domačih in tujih, o najbolje prodajanih knjigah, o dogodkih, sejmih in festivalih, o založbah in knjigarnah (tudi kadar se katera zapre), o avtorjih (tudi kadar kdo umre) – izvedo na enem mestu. Livres Hebdo (LH), eden najboljših spletnih književnih portalov v Evropi pa tudi na svetu, poroča o vsem, kar utegne o knjigah zanimati strokovno javnost pa tudi bralce – po raziskavi leta 2021 bere knjige 86 % Francozov.

»Založnike spodbuja k temu, da definirajo nekatere skupne naloge, denimo portal knjige na trgu, saj smo ena redkih evropskih držav, ki tega ne posedujemo, kar je slabo tako za bralce in kupce knjig kot za založniško stroko,« beremo o Zecku v predlogu iz leta 2013. Predlagatelj očitno ni imel v mislih portala, kakršen je takrat pod okriljem Bukle deloval ravno pod imenom Knjige na trgu in ga je celo sofinancirala JAK, saj bi sicer predlagal njegovo ohranitev in nadgradnjo. Prav tako si najbrž ni želel česa takega, kar bi spominjalo na Livres Hebdo ali pa Moderna vremena in kar bi branži, knjigi in bralcem dejansko koristilo, saj bi sicer k »definiranju« takega portala povabil stroko, ne pa JAK. Pri JAK so portal, kot so pač vedeli in znali, v nekakšni tajnosti razvijali približno dve leti; medtem smo založniki prejeli prošnjo, naj posredujemo digitalizirane naslovnice kadarkoli nagrajenih slovenskih knjig – priložen je bil kaotičen seznam po neznanem ključu nanizanih nagrad in knjižnih naslovov od leta 1945 naprej – ter izbranim literarnim kritikom (DSLK) zagotovimo recenzijske izvode sofinanciranih naslovov. Sicer nismo bili povabljeni niti k razpravi o tem, kakšen naj bi ta portal bil, kaj šele k sodelovanju.

»Roman neznanega imena.« Ko je poljska pisateljica Olga Tokarczuk maja 2018 prejela mednarodno Bookerjevo nagrado za roman Flights (polj. Bieguni), se je pri nas zvrstilo več medijskih objav, katerih avtorji v romanu niso prepoznali Begunov, slovenskega prevoda, ki je izšel že leta 2010. Za Begune je Olga Tokarczuk leta 2008 prejela nagrado Nike v obeh kategorijah, angleški prevod (2017) je bil nominiran tudi za dve prevajalski nagradi. (LH je na dan podelitve mednarodne Bookerjeve nagrade izčrpno poročal o nagrajenki pa tudi o prevodu Les pérégrins.) Za nekatere pisce, ki poročajo o knjigah, so Beguni še danes misterij.