Še do brezplačne dostave. Ob vsakem naročilu prejmete zgodbo Anne Seghers Izlet mrtvih deklet.

»Sejem na zraku« v parku Zvezda v Ljubljani v soboto, 23. aprila 2022, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic

SLOVENSKA KNJIGA V TRINAJSTIH PRIZORIH

Bronislava Aubelj

11. maj 2022

Besedilo posvečam dobri slovenski knjigi. Posvečam ga najprej kolegicam in kolegom v založništvu in knjigotrštvu, ki so v zadnjih dveh, treh desetletjih verjeli vanjo in se trudili okoli nje, nazadnje pa obupali in odšli. Namenjeno je tudi vsem, ki še vztrajajo, zlasti malim založnikom in knjigotržcem z vizijo in idejami, kako naprej. Najbolj od vsega pa si želim, da bi ga prebralo čim več mladih, ki svojo prihodnost vidijo med knjigami, kot uredniki, knjigarji, lektorji, knjižni oblikovalci, piarovci, in kolikor je še lepih poklicev, povezanih s knjigo. Žal mi je, da besedilo ni bolj optimistično, kljub temu pa verjamem, da še ni vse izgubljeno.

V soboto, 23. aprila, je bil praznik – svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Pri nas ga poznamo vse od leta 1995, ko je Unesco za dan knjige razglasil datum treh smrti, Shakespearove, Cervantesove in de la Vegove. Slovenci smo praznik sprejeli odprtih rok, morda tudi zato, ker nam je praznovanje smrti v kulturi bliže kot praznovanje rojstva. Noben drug svetovni dan v kulturi ni pri nas postal tako zelo priljubljen, v boljših časih smo ga praznovali kar cel teden. Letos pa je bil še toliko pomembnejši, saj smo se v Ljubljani, po dolgem času v dobri stari Zvezdi, založniki srečali s svojimi bralci in kupci. Pod milim nebom, tako kot nekoč, so se zvezdasto nanizale stojnice s knjigami, vreme je vzdržalo, Ljubljančani in sobotni obiskovalci prestolnice pa so bili dobro razpoloženi, kar je za založbe vedno dober obet.

Praznik je zdaj za nami, prodani izvodi so prešteti. Prešteti so tudi volilni glasovi.

UVOD | Kako so živali dobile repe

Leta 2014 je na državnozborskih volitvah največ glasov prejela le dober mesec prej ustanovljena stranka, ki je želela »s svojimi vrednotami prevladati v slovenski politiki, nato pa v sodelovanju z vsemi poštenimi in sposobnimi političnimi akterji prebuditi državljane iz otopelosti«. Ker je najboljše zdravilo proti otopelosti kultura, smo najbrž vsi, ki delujemo na področjih kulture, težko pričakovali ime tistega, ki bo zasedel ministrsko pisarno na Maistrovi. Seveda pretiravam, kultura za našo strankokracijo že tradicionalno ni resor, za katerega bi se prerivali v vrsti, a ker je bilo že leta 2014 v kulturi tako slabo, da slabše že skoraj ne bi moglo biti, je vendarle tlelo upanje, da novi mandatar s tisto »sposobnostjo« misli resno. Ko je bilo ime obelodanjeno, me je kulturna novinarka Dnevnika prosila, naj komentiram izbor. To ni bilo lahko, saj sem za osebo, tako kot novinarka in najbrž večina v kulturnem sektorju, prvič slišala.

Takoj mi je na misel prišla tista zgodbica za otroke, kako so živali dobile repe. Lev, kralj živali, je lepega dne sklenil, da živali v njegovem kraljestvu ne bodo več hodile, tekle, se plazile in skakljale naokrog golorite, zato jih je pozval k sebi, da jim razdeli repe. Prvi sta pritekli lisica in veverica, potem še konj, pes in mačka. In tako naprej … Med zadnjimi so prišli slon, prašič in miš. Lev je začel iz svoje malhe vleči repe, najlepšega je pritrdil na svoj zadek, ostale pa je delil po vrsti, kakor so živali prihajale k njemu. Ko sta svoj repek dobila še pujs in miš in se je že zdelo, da v malhi ni ostalo nič več, je bil na vrsti zajec, ki je po svoj rep priskakljal zadnji (menda je moral prej pojesti svoj korenček). Lev pa je iz malhe izbrskal samo še drobcen, neugleden košček dlake.

Najbrž sem imela prav, ko sem takrat za Dnevnik izjavila, da je kultura najzahtevnejši resor, in podvomila, da mu bo imenovana ministrica kos, saj da se za to ne zdi kompetentna. Potrditev smo dobili že v tem istem prispevku – ministrica je hitela novinarki pojasnjevati, da ni glasbenica in da ni napisala leposlovne knjige ... No, nihče ne pričakuje od kulturnega ministra, da piše romane, igra saksofon, poje v pevskem zboru ali pa pleše v baletnem ansamblu. Vse, kar je sledilo do njenega odstopa ali skoraj-razrešitve, začenši z znamenito moralko, s katero je v svoji nemoči pred argumenti opomnila kulturno javnost, naj bo »kulturna«, in katere se ne bi sramoval niti trenutni odhajajoči minister, je bilo – embarrassing. Boljšega izraza za občutek, ki si ga osramočeni hočeš nočeš deli s tistimi, ki moramo to osramočenost opazovati, v svojem jeziku žal ne najdem.

Kultura si zasluži lisičji rep. (Foto: Alain Audet/Pixabay)

Ministrstvo za kulturo RS meni, da je vsakdo, ki nastopa v javnosti, odgovoren za to, da je komuniciranje, tudi če je konfliktno, resnicoljubno, argumentirano, dostojno in spoštljivo do oseb, ki jim je namenjeno. Dostojno, resnicoljubno in spoštljivo komuniciranje v slovenski politiki in širše v družbi je tudi predpogoj za pošteno in učinkovito politiko ter državo.

Ministrstvo za kulturo RS, 13. oktober 2014

O nekdanjem ministru za kulturo Dejanu Prešičku se je pred časom začel spin, da v resnici ni bil slab minister, da so mu afere podtikali Janševi kadri. Nič nimam proti ljubečim čustvom znotraj strank, a to ne more biti dovolj, da ga SD, ki že ima zgodovino slabih kulturnih ministrov, brez vsakega programa ponuja kot primernega; to enostavno ni bil niti prvič in je še manj danes, ko bo prva krucialna naloga medijska zakonodaja. Kulturno polje je eno najhitreje spreminjajočih se, spreminjajo se tako umetniške prakse kot načini produkcije, tako prehajanje meja med umetniškim in socialnim, med umetnostjo in trgom kot recepcija sama. Kultura je ena najhujših covidnih žrtev, ki potrebuje strokovno visoko(in)formiranega človeka, ki bo z znanjem in avtoriteto znal biti podporen kulturi.

Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 26. april 2022

Raziskava Knjiga in bralci VI. Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2019, ki je v knjižni obliki izšla novembra 2019 pri založbi UMco, je prosto dostopna na spletu. To je druga raziskava bralne kulture Slovencev v zadnjih desetih letih in šele tretja v samostojni državi. Poleg podrobne analize rezultatov so v knjigi objavljena tudi razmišljanja treh najvidnejših poznavalcev slovenske knjižne krajine, dr. Andreja Blatnika, dr. Mihe Kovača in dr. Sama Ruglja. Raziskava, katere rezultati so sicer zelo zaskrbljujoči, a pričakovani, je v javnosti precej odmevala, vendar ni videti, da bi posebej ganila odločevalce v kulturni politiki. Sledilo je sicer znižanje davka na knjigo, toda vse njegove pričakovane pozitivne učinke je kmalu izničila epidemija.

O nobenem drugem področju kulture ni bilo napisanih toliko zaskrbljenih uvodnikov, člankov, kolumn, novinarskih prispevkov in celo knjig. Javno je bilo predstavljenih na desetine predlogov, pobud, pozivov, rešitev, tudi povsem konkretnih, uresničljivih in jasno argumentiranih. A vse zaman.

Književno razvitejše države najdejo sredstva za raziskave branja in nakupovanja vsako leto, še posebej skrbni so pri tem Francozi, ki so pred kratkim objavili tudi raziskavo branja pri mladih od 7. do 25. leta. Rezultati so zelo spodbudni.

V založništvu in knjigotrštvu delam dobrega četrt stoletja. Zato me je zanimalo, kako so v svoje predvolilne programe umestile knjigo stranke, ki so kandidirale na državnozborskih volitvah in niso bile del koalicije v zadnjem sklicu. (S strankami koalicije zadnjih dveh let in z njihovimi izpeljankami se zdi nesmiselno ubadati: volk dlako menja, nravi nikoli.) Vse se vidijo v bodoči vladi, sem razmišljala, torej so gotovo napele vse sile, da bi nagovorile zlasti tiste, ki so bili s svojimi političnimi predstavniki v minulih mandatih med najmanj zadovoljnimi. Na primer kulturnike. Tudi založnike.

Iz programov sem skušala razbrati, ali je za katero izmed strank kultura ena izmed prioritet. Ali obstaja upanje, da bi kultura tokrat, za razliko od večine prejšnjih sklicev, dobila vsaj konjski rep, če že ne lisičjega ali veveričjega. V katerem programu je mogoče prepoznati zavedanje, da je kultura zelo zahteven resor, da so lahko kulturniki neizprosni pogajalci in da znajo svoje zahteve, v nasprotju z večino drugih skupin, tudi verbalizirati. Ali utegne biti med temi strankami kakšna, ki bi kulturnikom zaprla usta z ustoličenjem povsem nekompetentne osebe (to smo doživeli že večkrat) ali pa bi ministrstvo na Maistrovi kratko malo ukinila (tudi to smo doživeli).

V programu Socialnih demokratov (SD, »Drugače«), ki obsega kar 240 strani, je kultura dobila svoj prostor šele na strani 184, odmerjeno ji je natanko pet strani, a niti enkrat ni omenjena knjiga. SD pozna knjigo kot »belo« ali »zeleno« – ali kot Mladinsko knjigo, »osrednjo nacionalno založbo«, s katero se očitno namerava posebej ukvarjati in iz nje narediti zadrugo. Obljublja še, da bo zagotovila učencem vseh triad brezplačna učna gradiva in šolske potrebščine (!). Stranka Alenke Bratušek (SAB, »Naredimo, kar je treba«) je kulturo v svojem volilnem programu obdelala že pod tretjo točko. Knjigo je omenila dvakrat, bolj mimogrede, konkretnejših zavez razen »bistvenega povečanja proračunskih sredstev za kulturo v državnem proračunu« pa ni dala. Ali pač: do leta 2026 naj bi zgradila novo Narodno in univerzitetno knjižnico. Lista Marjana Šarca (LMŠ, »Normalizacija. Rešitve. Razvoj.«) je v svojem 95-stranskem programu predstavila 78 izzivov, kultura se je znašla na dnu (izzivi LXX–LXXV). Stranki bi lahko šteli v dobro, da je bil pod njenim vodjo naposled znižan DDV na knjigo, lahko bi celo rekli, da je s tem ta vlada za knjigo naredila več kot vse druge po osamosvojitvi skupaj, čeravno je kulturi nataknila samo prašičji repek. LMŠ je sicer napovedala »izboljšanje okolja na področju knjige in knjigotrštva«, in to je tudi vse, težav tega »okolja« ni navedla. Za te tri stranke pa je nadvse fascinantna digitalizacija. SD jo v programu omeni več kot 50-krat, to naj bi bil celo »eden od ključnih dejavnikov na področju kulture in umetnosti«. SAB je obljubila, da bo vsem mladim zagotovila IT-opremo, za LMŠ pa naj bi bila »vzpostavitev finančnih mehanizmov za nadaljnji digitalni razvoj na področju knjige in knjigotrštva« ena od »rešitev« za knjigo. Trojica bi digitalizirala vse od A do Ž, kljub temu pa eni izmed njih skromnih 66 strani programa za svojo spletno stran ni uspelo »digitalizirati« v manj kot 12-megabajtni PDF. Vesna, ki se je v svojem 38-stranskem programu pričakovano fokusirala na trajnostni razvoj, se je celo zavzela za Zakon o enotni ceni knjige, češ da »dolgoročno dviguje kakovost knjižne ponudbe«.

Levica (»Prihodnost za vse, ne le za peščico«) je spisala 165-stranski program, kulturi je (skupaj z mediji) odmerila 12 strani. Njene zaveze so v nasprotju z zavezami zgornje trojice precej otipljivejše, zavzema se, denimo, za odpravo davka na knjigo, in je tako rekoč edina stranka, ki je v programu omenila »branje knjig«. Njen cilj je tudi zagotoviti brezplačne učbenike in delovne zvezke za vse osnovno- in srednješolce in je sploh edina stranka, ki ji je v program uspelo zapisati besedo »učbenik«. Za druge malodane čarobni izraz »digitalizacija« je pri Levici redek, v njej pa je zmožna prepoznati tudi nevarnosti. To ne preseneča, Levica je imela na volitvah največji delež mladih kandidatov, pa tudi med člani in somišljeniki je veliko »digitalnih domorodcev«, ki v digitalizaciji ne vidijo »izziva«, ampak realnost.

Novoustanovljeni in zmagoviti stranki Gibanje Svoboda (GS, »Zaslužimo si«) je očitno zmanjkalo časa za oblikovanje programa. Ta obsega komaj dva ducata strani, kakšne posebne afinitete do kulture pa iz njih ni mogoče razbrati. Tudi GS navdušuje digitalizacija in le tu je stranka našla priložnost, da omeni knjigo: »posodobila bo trenutne servise za digitalno izposojo (Cobiss) ter jih nadgradila z novimi funkcionalnostmi (npr. izposoja ali nakup e-knjige)«. Ostaja torej upanje, da »kultura spoštljivega dialoga« in »kultura odgovornega sodelovanja« pomenita tudi to, da se bo stranka s področjem založništva in knjigotrštva pripravljena seznaniti nekoliko podrobneje in da tega znanja ne bo iskala v neimenovanih »založniških krogih« ali pri prišepetovalcih.

Programi strank, kar zadeva področje knjige, torej niso posebej obetavni. Najbrž je to tudi posledica tega, da je v zadnjih dveh letih knjiga izginila iz javnega diskurza. Zaradi epidemije covida je bil dvakrat odpovedan Slovenski knjižni sejem, več mesecev so bile zaprte knjigarne in celo knjižnice. Založniki smo se še bolj zavlekli vsak v svoj mehurček, ti naši mehurčki pa tako dobro tesnijo, da bi bilo epidemije, če bi se drugi zgledovali po nas, v dveh mesecih konec. Nazadnje je nekoliko glasneje završalo okoli knjig novembra 2019, ko so bili objavljeni izsledki raziskave branja in nakupovanja knjig v Sloveniji (Knjiga in bralci VI; KiB VI), šele druge v zadnjih 20 letih. »Nebralec« je pristal celo v finalu za »besedo leta«. Toda raziskava je le eno izmed mnogih besedil, ki so v zadnjih desetih, petnajstih letih obravnavala knjigo in širše založniško-knjigotrško problematiko; bržkone o nobenem drugem področju kulture ni bilo napisanih toliko zaskrbljenih uvodnikov, člankov, kolumn, novinarskih prispevkov in celo knjig. Javno je bilo predstavljenih na desetine predlogov, pobud, pozivov, rešitev, tudi povsem konkretnih, uresničljivih in jasno argumentiranih. A vse zaman.

Ministrstvo za kulturo je v odgovor na predloge, kako s knjigo naprej, zapisalo, da se projekcije delajo na podlagi resnih strukturnih analiz. Res je. Kar nekaj jih že imamo, tudi pobude za reševanje niso nekaj novega. Ni jih prinesel virus, že leta se objavljajo poročila, manifesti, ugotovitve, predlogi. Pa vendar se nič ne zgodi. Stroka je na voljo, samo volje ni.

dr. Andrej Blatnik, Dnevnik, 12. maj 2020

I. prizor | Hip hip hip, strašni trik

Najbrž je Vesna tisto o Zecku slišala v razpravi ob zamrznitvi Zakona o enotni ceni knjige (Zeck) oktobra 2020, ki jo je koronska vlada podtaknila v enega od paketov protikoronskih ukrepov, po besedah državne sekretarke MK zato, ker je maja tistega leta prejela »pobudo več malih založnikov, naj v teh kritičnih razmerah zakon ukine«. Argument naj bi še bil, kot je povzel Radio Študent 15. oktobra 2020, da »na podlagi edinih podatkov, ki jih imamo na voljo in so bili pridobljeni leta 2015, zakon ni imel pozitivnega vpliva na prodajo«. In da zakon »povečuje regulacijo, birokracijo in okostenelost trga« (SDS). Naj spomnim, da so leta 2014 sprejetju zakona nasprotovali ravno poslanci SDS (takrat v opoziciji), češ da zakon »posega v svobodno gospodarsko pobudo« ter da »omejuje prosto določanje cen na trgu«; da bo »ščitil predvsem velike založnike in knjigotržce, ki bodo vsem določali ceno« (ta formulacija je tako zagonetna, da ji nikakor ne pridem do dna).

Čeprav se zdi, da se je tudi zunaj skrivnostnega kroga malih založnikov, ki so usodnega 17. maja poslali pismo na MK ali pa morebiti tja odpravili svojo delegacijo, malokomu stožilo po Zecku, bi bili založniki/knjigotržci gotovo zadovoljnejši, če bi zamrznitev in potem odtalitev zakona sledili poglobljeni in široki razpravi, temelječi na natančni analizi morebitnih dobrih ali slabih učinkov zakona na knjižni trg. Zeck se je namreč v praksi začel izvajati avgusta 2014 in v vsem tem času založba Modrijan, ki je imela nekaj let v tem obdobju celo dve knjigarni, ni bila niti enkrat pozvana k oceni njegovih učinkov. Tembolj je zato presenetila anketa o učinkih Zakona o enotni ceni knjige na založništvo in knjigotrštvo v Sloveniji, ki je bila z naslova MK v obrazcu 1KA poslana 21. januarja letos. Kljub morda dobrim namenom, da MK po skoraj osmih letih od sprejema zakona in več kot leto dni po njegovi zamrznitvi pridobi relevantnejše podatke o vplivu Zecka na slovenski knjižni trg, je bila anketa spisana amatersko; MK bi kot prvo od vseh in najbolj med vsemi moralo vedeti, kaj je od zakona, ki ga je napisalo, sploh pričakovalo. Nenavadno je še, da se je pri vprašanjih tu in tam sklicevalo na »trditve, ki jih je mogoče zaslediti v založniških krogih«, ne da bi jih opremilo z viri. Anketiranci smo torej pritrjevali ali odkimavali ob nekih trditvah »iz založniških krogov« in odgovarjali na vprašanja, ali smo zaradi Zecka spremenili knjižni program; ali smo zaradi Zecka zaposlovali oz. odpuščali; ali smo zaradi Zecka v promocijo vlagali več/manj časa. Morali smo denimo oceniti, ali se je po zamrznitvi zakona spremenil povprečni čas od nabave do prodaje naših knjig v knjigarnah (?). Strinjati oz. ne strinjati smo se morali celo s trditvijo, da so nekatere založbe propadle prav zaradi Zecka.

O Zecku sicer ni bilo prelitega dosti črnila: tu in tam kak novinarski prispevek, večidel ob sprejemu in uveljavitvi. Pozneje so se vsake toliko časa pri kakem mediju spomnili, da zdaj bi pa že bil čas za »evalvacijo« zakona, ki je bila sicer obljubljena že v enem letu po sprejemu zakona, in ostali z dolgim nosom. V krajšem poglavju o vplivih zakona na prodajo knjig piše tudi dr. Samo Rugelj v raziskavi KiB VI in precej podobno v knjigi Krčenje (2019); gre za avtorjevo osebno mnenje in izkušnje založnika, ne pa za izsledke raziskave ali ankete med založniki, in zakonu ni naklonjeno. Poleti 2016 sem daljše besedilo o zakonu napisala za Modrijanovo spletno stran (besedilo na spletu ni več na voljo), in tako kot večina drugih, ki so se ga kdaj dotaknili v avtorskih prispevkih ali novinarskih člankih, sem izhajala iz izkušenj založbe. Mojim trditvam sicer nihče ni nasprotoval, pa tudi (morda z eno izjemo) ne pritrdil (mogoče je, da besedila nihče ni prebral, a precej verjetneje je bilo namenoma ignorirano, kar je »v založniških krogih« sicer običajna praksa).

Zeck je zelo kratek zakon, jedro vsebuje le malo več kot 3000 znakov s presledki vred (do tod ste do tega trenutka prebrali več kot 15.000 znakov), najmanj 1500 pa jih je namenjenih inšpekcijskim ukrepom in globam: založnik/knjigotržec naj bi bil za kršitev oglobljen celo do 2000 evrov. Po besedah takratnega kulturnega ministra naj bi bila ureditev zelo mila, »saj je določitev enotne cene omejena le na šest mesecev, dovoljene pa so tudi izjeme, denimo pri nakupu knjig v prednaročilu in pri serijah ter na knjižnih sejmih in predstavitvah«. A ta milost se je pozneje bolj kot pri samem izvajanju odrazila pri nadzoru, saj kljub številnim kršitvam očitno noben založnik/knjigotržec ni bil oglobljen. Takšno globljenje pravzaprav ne bi imelo dosti drugačnega učinka, kot ga ima brcanje v mrtvega konja.

Predlog zakona je bil objavljen nekaj mesecev pred sprejemom in je še vedno dostopen na spletu.

Zeck bi bil torej sam po sebi videti precej nedolžno, če ne bi temeljil na osnutku predloga, ki je bil javno, na spletni strani MK, objavljen oktobra 2013. Njegovo izhodišče je ocena stanja v letu 2012 (5685 knjig in brošur v povprečni nakladi 1152 izvodov, povprečna cena 19,29 € [»ki se glede na prejšnja leta prav tako znižuje«]), v nadaljevanju pa predlagatelj navaja: da »se v slovenskih knjigarnah proda le tretjina vseh prodanih knjig«; da »se je skupni obseg prometa panoge v zadnjih 4 letih znižal za približno četrtino«; da »zaradi slabe prodaje založbe vztrajno nižajo naklade knjig«; da »večji del subvencioniranih del odkupijo knjižnice, knjigarne končnim kupcem prodajo manjši prodajni delež«; da so »kvalitetne knjige slabše dostopne, zaradi nizkih naklad in slabe prodaje v knjigarnah je njihova cena relativno visoka, cenovna politika pa neurejena«. Začarani krog, skratka.

Nato pa – hip hip hip, strašni trik!

»Ne samo razmišljanja in posvetovanja, tudi konkretne in jasne ter dolgoročno usmerjene aktivnosti na področju prodajanja knjig so nujne, če želimo sedanje stanje kupovanja knjig kdaj preobrniti v pozitivno smer. Iz krize bomo nekoč gotovo prišli, lahko pa se nam zgodi, da bomo v njej, če ne bomo zdaj začeli razmišljati in delati drugače, izgubili še zadnjo resno bazo kupcev zahtevnejših leposlovnih in neleposlovnih knjig. To bo morda še zadnji razcep poti na slovenskem knjižnem trgu v našem veku.«

dr. Samo Rugelj, Sodobnost št. 3, marec 2013

Se bo knjigarna A zato, ker ve, da prodaja Modrijanovo novo knjigo šest mesecev po enaki ceni kot knjigarna B, bolj potrudila s prodajo in jo celo promovirala?

II. prizor | Anakolut

Zakon po besedah predlagatelja »dopušča in spodbuja poslovne iniciative in konkurenčne prijeme na področju produkcije, prodajne storitve in kakovostne skrbi za kupca«; »za bralce pomeni enakopravnost dostopa do knjižne produkcije na celotnem območju Republike Slovenije, saj bodo bralci na vseh prodajnih mestih lahko do posameznega naslova najmanj šest mesecev od izida dostopali po enaki ceni«; »postopno bo prihajalo do nižanja cen knjig in boljše dostopnosti ter usmerjenosti k temu, da se proda večje število knjig«; enotna cena knjige je »instrument, ki omogoča pestrost, kakovost in vitalnost knjižnega trga, s tem pa tudi dolgoročno stabilnost in ekonomsko učinkovitost«; »daje jasno sporočilo kupcu, da so mu knjige ob izidu na voljo po enotni ceni na vseh prodajnih mestih /.../ in bo »kupcu olajšal odločitev za nakup knjige«; »obenem se krepita kvalitetna literarna, humanistična, izobraževalna, znanstvena in strokovna knjižna produkcija in bralna kultura«. Itd. Pod naslovom Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona izvemo, da je osnovni cilj zakona »zaščita javnega interesa slovenske kulture, ki ni v komercializaciji področja knjige, pač pa knjiga na ta način ostaja vsaj v določenem delu sredstvo razvoja in krepitve kvalitetne in raznovrstne nacionalne kulturne produkcije in višje bralne kulture«; da »zakon zagotavlja pestrost, kakovost in vitalnost knjižnega trga, s tem pa tudi dolgoročno stabilnost in ekonomsko učinkovitost«; da se »prodajalci z velikim številom prodajnih mest v smislu svobodne gospodarske pobude dogovarjajo z založniki o odkupnih cenah, le cena za končnega kupca mora biti v skladu z načelom enakopravne dostopnosti enaka kot na drugih prodajnih mestih«; da »avtorjem olajša ustvarjanje bolj založniško tveganih projektov zaradi manjšega vpliva bestselerske kulture in mcdonaldizacije družbe«; da »založnikom omogoča dolgoročnejši produkcijski ciklus, več raznovrstnih novih naslovov, ki jih omogoča ›mešana kalkulacija‹, kar vse povečuje konkurenčnost«; da »največje koristi prinaša knjigotržcem, saj prispeva k razvoju vseh knjigarn, ne le kot prodajnih, temveč tudi kot kulturnih prostorov«; da »vzpostavlja podlage za razvoj mreže dobro založenih knjigarn z izboljšano prodajno storitvijo, kar je dolgoletni in kronični šibki člen slovenske knjižne produkcije …«

Besedilo osnutka predloga spominja na anakolut. V literarni teoriji je to »nepovezanost, neskladnost v stavčni zvezi, včasih namerna«. V osnutku med točko 1 in točko 2 nekaj bistvenega manjka, namreč tisto, kar bi pojasnilo, zakaj naj bi pol leta enaka cena knjige na vseh prodajnih mestih vplivala na bralno kulturo, na pestrost ponudbe, na spodbudo avtorjem k ustvarjanju bolj tveganih projektov ... Bo založba naklado nekega romana s 500 povečala na 600 (ali tudi višjo) zato, ker se domneva, da se bo kupec v zavedanju, da bo roman šest mesecev na vseh prodajnih mestih na voljo po enaki ceni, laže odločil za nakup? Se bo avtor, vedoč, da bo njegova knjiga šest mesecev na vseh prodajnih mestih na voljo po enaki ceni in bo zato bralcem »olajšan« nakup, odločil za bolj tvegan projekt? Se bo knjigarna A zato, ker ve, da prodaja Modrijanovo novo knjigo šest mesecev po enaki ceni kot knjigarna B, bolj potrudila s prodajo in jo celo promovirala? Manjka torej analiza, na podlagi katere je predlagatelj prišel do teh zaključkov, pri čemer kaže še spomniti, da je bila raziskava branja in kupovanja knjig v Sloveniji (KiB V), prva po letu 1998, objavljena šele mesec dni po uveljavitvi zakona. Manjka raziskava, kako škodljiva je bila za slovenski knjižni trg odsotnost takega zakona.

Manjka uvid v ustroj slovenskega založništva ter delovanje knjižnega trga pri nas in v (primerljivi) tujini, tako v sedanjosti kakor preteklosti, tudi pred letom 2009, ko je število izdanih naslovov po nekaj letih naraščanja doseglo najvišjo vrednost (6953, skupaj s ponatisi). Kajti vse najslabše se je v panogi zgodilo že prej, v vseh nadaljnjih letih in vsaj pet let pred tem panoga tako rekoč ne deluje.

Vsaj delček te vrzeli bi predlagatelj lahko zapolnil, če bi prebral zgolj eno besedilo, uvodnik dr. Sama Ruglja v Sodobnosti št. 3, ki je izšla marca 2013, le nekaj mesecev pred objavo osnutka. Že ta kratki, poljudni članek vsebuje večino najpomembnejših izhodišč za razumevanje slovenske založniško-knjigotrške dejavnosti in razlogov za njen razkroj.

»Knjiga je najzgovornejša priča, da se narod zaveda sebe, da živi, da hoče živeti.« Tako je Župančiča citirala poslanka Državljanske liste v nadaljevanju 21. redne seje DZ 30. januarja 2014, ko je parlament drugič obravnaval predlog Zakona o enotni ceni knjige. Po tem uvodu in mnenju, da » moramo poskrbeti, da bo le-ta dostopna najširšemu krogu ljudi«, je skorajda do pike natančno povzela nekaj stališč iz predloga in zaključila – bila je najkrajša med razpravljavci – da bo poslanska skupina njene stranke, čeprav je zagovornica »liberalne logike«, zakon podprla.

Skorajda vsi so bili v podpori zakonu enotni – bil je tu in tam kak »čeprav« –, a iz zapisa je razvidno, da se v vsebino zakona ter razloge za kaotičnost knjižnega trga, ki naj bi jo zakon omilil, če že ne odpravil, niso posebej poglabljali. Kratko malo so jih naprtili založnikom in pritegnili splošnemu javnemu mnenju, da so knjige drage, in predvidevanju predlagatelja, da bodo zaradi zakona cenejše. »Za zakon govori tudi dejstvo, da omogoča stabilnost trga in enakopravnost kupcev, saj založniki bolje premislijo, koliko bo stala knjiga, preden jo dajo na trg. /.../ Tako je vizija oblikovanja cen dolgoročna in v skladu s knjižnim poslom, ki je tudi dolgoročen. Ni za špekulante. Pri nas obstajajo založniki, ki nastavijo zelo visoko ceno novim knjigam, da jih najprej po tej prodajo knjižnicam – torej je javni proračun na slabšem –, nato pa, ko knjiga pride v druge prodajne kanale, po kakih 2 mesecih, naslove znižajo tudi za polovico. Tako prvi kupci, v tem primeru najpogosteje država, plačajo najvišjo ceno. Popusti knjižnicam razlik ne ublažijo, trpijo pa vsi. Teh knjižnih špekulantov ni malo in škodijo ugledu knjige kot viru znanja in bralnega užitka, seveda,« se je denimo razkurila poslanka SD in napovedala podporo. Poslanec SLS je po ugotovitvi, »da živimo v novodobnem kapitalizmu, ki je prinesel pohlep po zaslužku v vse pore našega življenja«, in citiranju nekaj stavkov iz predloga sklenil, da je zakon neškodljiv, »nismo pa prepričani, da bo prinesel pričakovane rezultate predlagateljev«. Kljub temu pa je, ker »je treba na tem področju narediti red in zaščititi slovenske knjige in posledično slovenski jezik«, zakonu napovedal podporo. Poslanka NSi je smisel zakona razložila kot »obrambo pred cenovnim dampingom založniških velikanov, predvsem internetnih, ki ob vstopu na trg tako znižajo cene, da klasični založniki ne preživijo«; dodala je še, ob dvomu, da je šest mesecev »dovolj za zaščito cene oziroma vrednosti knjig«, da bi bilo »morebiti dobro v nekem obdobju po uveljavitvi zakona preveriti učinke zakona in razmišljati morda tudi o podaljšanju tega obdobja«. En sam razpravljavec, poslanec SDS, pa je zakon zavrnil, predvsem zaradi poseganja v svobodno gospodarsko pobudo, in tudi odkrito podvomil, da bodo knjige cenejše: »Zgodilo se bo ravno nasprotno.« Imel je prav.

5., 6. in 7. člen Zakona o enotni ceni knjige. Marsikatero alinejo si je lahko vsak založnik/knjigotržec razlagal po svoje. Neki spletni prodajalec naj bi po mnenju inšpektorja zagrešil »večjo nepravilnost«, ker je ponujal desetodstotni popust na vse knjige v naboru. Kaj pa, če je zgolj izračunal, da ima pri pakiranju in dostavi knjige stroškov v povprečju 10 % na njeno vrednost? Najbolj konfuzno pa je bilo razumevanje alineje o »naročilu in plačilu pred izidom v prednaročilu«. Sama sem se za natančnejšo razlago te alineje v začetku leta 2017 obrnila na domnevno pristojno uradnico MK. Odgovora ni bilo.

Zakonu, ki si je v utemeljevanju razlogov za obstoj zadal nalogo, da bo ustavil te trende, v svoji nalogi ni uspelo. Doživeli smo propad najmanj treh neodvisnih knjigarn, te, ki so ostale, se komaj preživljajo. Nekaj založnikov je zaprlo vrata. Cilj zakona je utopičen. Boljša dostopnost knjige zaradi enotne cene ne bo spremenila bralne kulture in povečala kupovanja knjig, kar bi razmere v založništvu in pri avtorjih izboljšalo.

Jože Piano, Delo, 25. november 2017

III. prizor | Od 24.000 do 500

V »oceni stanja« avtor osnutka zakona ugotavlja, da se povprečna naklada slovenske knjige zmanjšuje, in za ponazoritev navede povprečne naklade od leta 2010 naprej: 1354, 1230, 1152 (uradni podatki nekoliko odstopajo, vendar ne bistveno). Povprečno naklado izračunajo pri Narodni in univerzitetni knjižnici na podlagi bibliografskih popisov gradiva, ki ga prejemajo po Zakonu o obveznem izvodu publikacij (ZOIPub, 2006). (Podatek o nakladi pred ZOIPub ni bil obvezna sestavina kolofona, zato sprememb v nakladah pred letom 2006 ni mogoče spremljati.) Iz poročil o slovenski založniški produkciji lahko razberemo, da je bila povprečna naklada v zadnjem nekoronskem letu (2019) samo še 925 in da je upadala konstantno, po sprejemu Zecka nič manj očitno kot prej. Tako število izdanih knjig kot povprečje naklad, cen idr. veljata tudi za izdaje, ki jih povprečen bralec/kupec morda nima pred očmi, kadar pomisli na knjigo, se pravi tudi za učbenike in delovne zvezke, nekatere priročnike in druge publikacije, ki praviloma dosegajo višje naklade kot romani. Upadanje povprečnih naklad pa je treba naprej pripisati temu, da so visokonakladni knjižni produkti, kot so slovarji, leksikoni, enciklopedije, atlasi, nekateri priročniki in velike monografije, s knjižnega trga tako rekoč izginili, mnogi že pred letom 2006, ko smo dobili prve uradne objave naklad.

Cankarjeva založba, delniška družba (CZ), je bila do leta 2004 ena večjih slovenskih založniških hiš s splošnim programom. Izdajala je skoraj vse vrste knjig: od literarne in žanrske fikcije, esejistike, stvarne proze in poezije do leksikonov (splošnih in specialnih), enciklopedij, slovarjev, priročnikov (strokovnih in za prosti čas) in velikih monografij. V manjšem obsegu je izdajala tudi knjige za otroke in mladino. Leta 1995, ob 50. obletnici ustanovitve, je izdala Bibliografijo Cankarjeve založbe (BCZ) v dveh ličnih, precej zajetnih zvezkih. V uvodniku dolgoletne glavne urednice Ksenje Dolinar beremo, da je založba v 50 letih (skupaj s Slovenskim knjižnim zavodom [SKZ] v letih 1945–56) izdala 4265 knjižnih naslovov v skupni nakladi 26.548.180 izvodov, kar je v povprečju 6225 izvodov na naslov. To pomeni v povprečju 85 naslovov letno v skupni nakladi več kot pol milijona.

BCZ je mali laboratorij za raziskovanje zgodovine slovenskega založništva, kajti zgoraj navedene številke in programska raznolikost dajejo vanjo povsem zadosten vpogled. A tisto, zaradi česar je BCZ posebej dragocena, so bibliografski podatki: pri čisto vsaki knjigi je namreč navedeno, v kolikšni nakladi je bila natisnjena, čeprav CZ (tako kot druge založbe) v kolofonih tega ni navajala. Tako samo zahvaljujoč BCZ vem, da je prva izdaja Mannove Čarobne gore, katere ponosna lastnica sem, eden izmed 4200 izvodov. Gre za prekrasen »primerek« s konca 50. let, izšla je v dveh zvezkih v zbirki Svetovni roman, ki jo lahko imenujemo za predhodnico legendarne zbirke Sto romanov. Trda vezava, kombinacija platna in usnja, označevalna vrvica in najbrž tudi ščitni ovitek (ki se je po dolgi poti do moje knjižnice uničil ali izgubil, usoda ščitnih ovitkov je pač taka). Poceni ni mogla biti. Zbirko je izdajal SKZ od leta 1954, zadnjih deset let, do leta 1967, pa je izhajala pod znamko CZ. Izšlo je 56 romanov, naklade so se gibale od 5500 do 2500, ne nujno navzdol: Zolajev Človek zver ter Zločin in kazen Dostojevskega v prvem letniku (1954) sta bila natisnjena v 3000 izvodih, Viharni vrh Emily Brontë (1962) v 5500, Jamesov Portret neke gospe (1967) pa v 2500.

CZ pa si je v 60. letih privoščila nekaj, kar bi bilo danes zanesljivo založniški samomor. Leta 1964, ko je Svetovni roman še »živel«, je začela svetovne romaneskne vrhunce izdajati v zbirki Sto romanov. Zbirka je bila namenjena kupcem v knjigarnah in naročnikom, in teh ni bilo malo: skupna naklada Stotih romanov je presegla milijon devetsto tisoč izvodov – to je v povprečju več kot 14.000 na zvezek oziroma 19.000 na naslov, kakršna je bila tudi naklada prvega romana v zbirki, Flaubertove Gospe Bovaryjeve. Naklada Hardyjeve Čiste ženske Tess iz rodovine d'Urbervillov (št. 4) je bila celo 24.000 izvodov, čeprav sploh ni šlo za prvotisk. Toda Veliki Gatsby (št. 46) je leta 1970 izšel »samo« še v nakladi 10.500, Robinson Crusoe (št. 77) štiri leta pozneje v 7700 izvodih, romani v predzadnjem letu zbirke so imeli naklado 7000–7200, v zadnjem (1977) pa 6300. Pri novi, trdo vezani izdaji, ki je izšla v letih 1986–89, je založba še skokoviteje nižala naklado – od največ 10.000 leta 1986 do 2630 leta 1989 – to nedvomno kaže na vse manjše zanimanje bralcev za nakup. A ker naklada še zdaleč ne odraža tudi prodaje, je bilo lahko število prodanih izvodov tudi precej manjše.

Začetna naklada zbirke XX. stoletje, ki je začela izhajati leta 1993, je bila samo še 2850 izvodov, vendar je že večina romanov drugega letnika izšla v skoraj 1000 izvodov nižji nakladi. Do leta 2000, ko se je zaključila – BCZ sega do vključno leta 1994 – se je naklada še najmanj razpolovila, Rugelj v prej omenjenem Uvodniku poroča o 800 izvodih. Naklada zbirke Moderni klasiki, ki je začela izhajati leta 2001, je bila samo še 500 izvodov. Trend nižanja naklad, kamor najbrž meri avtor osnutka Zecka, torej ni značilnost zadnjega desetletja ali dveh. Zadnjih dvajset let je običajna naklada umetniškega leposlovja od 300 do 500 izvodov in načeloma ne upada, saj manevrskega prostora za to ni več.

Cankarjeva založba, d. d. je leta 1995, ob 50. obletnici ustanovitve, izdala svojo bibliografijo v dveh zvezkih. V njej so naštete vse književne izdaje od leta 1945, izjemno dragoceni pa so bibliografski podatki, saj vključujejo tudi naklade. Naklade do leta 2006 niso bile obvezen element kolofona.

Z današnjega gledišča zelo visoke naklade umetniškega leposlovja so bile običajne tudi v osemdesetih letih in tudi pri drugih založbah: romana Ženska s peščin Koba Abeja (Prešernova družba, 1981) in Ballardov Imperij sonca (Založba Obzorja, 1987) – dva izmed romanov iz moje knjižnice s podatkom o nakladi – sta izšla v 4000 izvodih. Danes se primerljivo vroči naslovi redko tiskajo v več kot 500 izvodih.

Knjige v zbirki Sto romanov so bile precej majhnega formata, visoke komaj 17 cm, »prave« broširke, torej rezkane in lepljene, najbrž poceni. Dobra tretjina naslovov je izšla v dveh do petih zvezkih, vsi imajo zelo izčrpno spremno besedo, pravzaprav študijo. Študije so pisali tedaj najuglednejši literarni strokovnjaki, od Antona Ocvirka in Dušana Pirjevca do Rape Šuklje in Majde Stanovnik, redkeje jo je napisal prevajalec romana. Prvi roman v zbirki je bila Flaubertova Gospa Bovaryjeva (19.000 izvodov) in zadnji Travniška kronika Iva Andrića (6300 izvodov).

Že na pogled je bila zbirka Sto romanov drugačna od knjig, ki so se kupovale, da bi se zapolnila prazna mesta na policah dnevnih sob. Knjige niso imele trdih platnic, bile so broširane; njihova uporabna vrednost je bila postavljena pred estetsko. Bile so namenjene branju, ne počivanju na policah. Bile so belobarvni pejperbeki z logom "Sto romanov", ki je bil izpisan v levem zgornjem kotu naslovnice s štirimi črkami - s, t, o in r; prve tri so se držale skupaj, zadnja je bila od njih ločena z rdečo pokončno črto. /.../
Romani iz te zbirke so me vedno asociirali na počasnost, na veliko količino nepremičnega časa, ki naj bi bil na razpolago in je namenjen zgolj in samo branju in sanjarjenju. Naslovi, tako prebranih knjig kot tudi tistih, ki se jih sploh nisem dotaknil, ali pa pri katerih sem nekajkrat poskusil in si na koncu, osramočen in obupan, priznal poraz, so zveneli kot nekakšna čarobna formula, povabilo v prostor in pokrajino, kjer naj bi se nahajal zaklad.

Uroš Zupan, Zaljubljen v Sto romanov, Dnevnik, 14. april 2012 (Besedilo je pozneje izšlo v knjigi Sto romanov in nekaj komadov, Cankarjeva založba, 2014)

IV. prizor | Velike in »potrebne« knjige

Leta 1994, v zadnjem obravnavanem letu v BCZ, je pri Cankarjevi založbi izšlo le 53 naslovov v skupni nakladi 159.740 izvodov – to je več kot 300.000 manj od 50-letnega povprečja –, od tega je bilo manj kot 20.000 izvodov desetih romanov zbirke XX. stoletje. Danes bi ta deseterica izšla v skupni nakladi 5000 izvodov. In kaj bi bilo ostalo? Kaj je bilo ostalo leta 1994?

Če si predstavljamo srednje veliko slovensko knjigarno v petdesetem letu CZ ali pa tudi deset let pozneje, ne nujno v prestolnici, in jo obiščemo danes (če je sploh še tam in ni na njenem mestu picerije, trgovine s čevlji, cvetličarne ali česa drugega), se je v njej veliko spremenilo. Na zadnji strani drugega zvezka BCZ je objavljen seznam desetih najbolje prodajanih knjig založbe v 50 letih. Angleško-slovenski in slovensko-angleški slovar D. Komac in R. Škerlj je bil natisnjen 12-krat, prvič leta 1970 v nakladi 10.000 izvodov, skupna naklada pa je bila 191.120. Sledi Slovenska kuharica Felicite Kalinšek s 185.100 izvodi; legendarna »Sova« je od prvega natisa (1973) dosegla skupno naklado 144.400 izvodov (5. najbolje prodajana knjiga), Verbinčev Slovar tujk pa 112.150. »Velike knjige« so poleg CZ izdajale tudi druge založbe, zlasti Mladinska knjiga in DZS, nekaj jih je izšlo tudi pri Modrijanu. Nekdaj se je torej dobršen del knjigarniških polic šibil pod težo slovarjev, leksikonov, enciklopedij, atlasov in drugih velikih priročnikov. Zahvaljujoč njihovim uporabnikom oziroma kupcem, tako fizičnim kot pravnim osebam, pa je bilo na policah tudi umetniško leposlovje. To so založbe po zdesetkanju njegovih naklad (in prodaje) začele izdajati kvečjemu za prestiž, kajti nekdaj je založbi veliko pomenilo, če se je njena knjiga znašla, recimo, v Književnih listih, tja pa si laže kot z angleško-slovenskim slovarjem prišel z romanom Philipa Rotha. Danes »velike knjige« ne potrebujejo niti ploščice z napisom nad prodajnimi policami. V Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki, ki smo jo zaprli tik pred izbruhom epidemije, so ti knjižni fosili, kolikor jih je pač še bilo, čepeli v vitrini za knjigarkinim hrbtom, njihove lokacije v veliki ljubljanski sestri pa se niti spominjam ne več.

Knjige, ki so nekdaj tvorile glavnino naklad in prodaje večine večjih slovenskih založb pa tudi nekaterih manjših, so nepovratno izginile. Ne zato, ker si jih ne bi več želeli, temveč zato, ker jih nismo več potrebovali. Kajti nismo jih brali, temveč uporabljali; bile so na najnižjih knjižnih policah, vselej na dosegu roke, nekatere trajno odprte na pisalni mizi. Za pisce, prevajalce, urednike, lektorje, novinarje, skratka vse, ki smo pri svojem delu uporabljali tastaturo, so bile te knjige delovno orodje. In ni nepomembno, da so bile te knjige višjega cenovnega razreda, da so se tiskale v visokih nakladah in se tudi ponatiskovale, s tem pa založbam in knjigarnam zagotavljale razmeroma stabilne prihodke. A prav mi, med katerimi smo mnogi od njihove prodaje tudi živeli, smo jih prvi odložili. Vse to znanje, ki so ga generacije piscev, prevajalcev, urednikov in drugih sodelavcev marljivo popisovale, zbirale, preverjale, urejale in zlagale v zajetne knjige, se je namreč pretočilo na splet in postalo dostopno vsakomur vsak trenutek – tako rekoč brezplačno in neskončno uporabneje.

Izginotje »velikih knjig« se je zgodilo povsod in temu se je bilo treba prilagoditi. Nemški založniški gigant Brockhaus, katerega Der Volks-Brockhaus je bil podlaga Leksikona Cankarjeve založbe, je leta 2006, ob 200. obletnici ustanovitve, še zadnjič natisnil svojo Brockhaus Enzyklopädie v 30 zvezkih (21. izdaja), že štiri leta prej pa je objavil prvo digitalno enciklopedijo. Leta 2008 ga je kupil Bertelsmann, leta 2015 pa ga je prevzela švedska družba NE Nationalencyklopedin AB. Danes je ponudnik digitalnih učnih gradiv. Bertelsmann (Bertelsmann Lexikothek in Bertelsmann Universallexikon) je danes medijski konglomerat.

Slovenske založbe, ki so pomemben del prihodka ustvarjale s prodajo »velikih knjig« – nobena ni bila za leksiko specializirana –, so založniško dejavnost bodisi ustavile ali pa začele krepiti programe s knjigami, za katere so ocenile, da jih ljudje (še) »potrebujemo«. Tako so se po sredini prvega desetletja precej namnožile kuharice pa tudi najrazličnejši izletniški, popotniški, planinski, kolesarski in podobni vodniki, ki so Slovencem pisani na kožo. Vendar so sčasoma tudi te knjige povozile spletne vsebine, ki so z razvojem interneta, družbenih omrežij in mobilnih naprav postale vse privlačnejše. Danes kuharski nasvet poiščemo na spletu, postopek priprave jedi si ogledamo na videu, na izlet v naravo, gobarjenje ali na potep po mestu pa se odpravimo s pametnim telefonom. Nasvete in napotke, ki smo jih nekdaj iskali v knjigah, danes poiščemo na spletu, v kateremkoli jeziku, ki nam je blizu. Če hočemo prepoznati ptico, ki prileti v krmilnico, jo bomo veliko prej našli z googlom kakor pa z brskanjem po knjigi (drugo pa je, ali si bomo njeno ime do naslednjega obiska sploh zapomnili).

Patetično bi bilo danes ljudi prepričevati, da so knjižne vsebine kvalitetnejše od spletnih, ker to ne drži. V času mojega uredniškega debija sredi devetdesetih mi je bila uporaba spletnih virov izrecno odsvetovana, če ne celo prepovedana; danes pa so spletni viri referenčni. Prav tako smešno bi se bilo v času, ko bi naše politične stranke, če bi le bilo mogoče, najrajši digitalizirale tudi nas, državljane, zatekati k pojasnjevanju, da je branje s papirja učinkovitejše kot branje z zaslona. Čeravno to drži. Sodobni način življenja je za knjige pač postal prehiter; ali obratno, knjige so zanj postale prepočasne. In zdaj bom tvegala kako dvignjeno obrv in še zapisala, da danes v knjigarnah pravzaprav ni več knjig, ki bi jih dejansko potrebovali. Morda si jih želimo, potrebujemo pa jih ne. Ta potreba žal ni bila ustvarjena.

Danes v knjigarnah pravzaprav ni več knjig, ki bi jih dejansko potrebovali. Morda si jih želimo, potrebujemo pa jih ne. Ta potreba žal ni bila ustvarjena.

Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS (ZKZK) je junija 2018 na svojem spletnem mestu še zadnjič javno objavila »osebno izkaznico« založniško-knjigotrške panoge. Podatki so bili zajeti za leto 2017. Skoraj vsi kazalniki so obrnjeni navzdol, tako kot leta prej, panoga se je po letu 2008 tako rekoč razpolovila. Mar zato, ker smo slabi bralci? Ali zato, ker po tistem, ko smo nehali kupovati »velike knjige«, ker jih pač ni bilo več treba, nismo začeli obsedeno grabiti romanov, esejev, poezije, biografij, avtobiografij, priročnikov za samopomoč in vsega drugega, kar so začele založbe v obilju izdajati. To je izbruhnilo v drastičen porast števila na leto izdanih knjig do pred desetimi leti, z vrhuncem 6953 naslovov leta 2009 – kaj vse zajema to število, je v tem kontekstu nepomembno. »Izgubljene knjige« in z njimi prihodke je bilo treba nekako in vsaj delno nadomestiti, namesto ene knjige izdati tri ali štiri ali pet, na primer.

Osebna izkaznica slovenskega založništva v letu 2017. Skoraj vsi kazalniki so obrnjeni navzdol.

Velike knjige. Zakaj jih danes ne potrebujemo več?

Francoska založba Larousse (Le Petit Larousse, Larousse Gastronomique) danes izda več kot 400 naslovov letno, večinoma priročnike za otroke in odrasle pa tudi leposlovje, leksikoni in slovarji pa so na voljo tudi na spletu, Mali Larousse v knjižni obliki (2048 strani) pa še vedno izhaja.

Kako zelo potrebne so za založnike knjige, ki so »potrebne«, se najbolj izrazi ob vsakoletni objavi tematskega sklopa iz književnosti za izpit splošne mature iz slovenščine. Neredko se po objavi na spletni strani Državnega izpitnega centra, na katero številni založniki prežijo od zgodnjega jutra, sproži prava mala vojna za avtorske pravice, prevode in besedila izbranih knjig, kar honorarje požene v nebo, knjige pa so zato za bodoče maturante dražje, kot bi bilo treba. Še preden smo leta 2017 izvedeli, da je za maturo izbran »naš« roman, že se je na avtorske pravice za izvirnik »usedla« najmanj ena druga založba.

Odgovornosti za razmere, na katere je javnost sredi prvega koronskega vala ponovno, kot že ničkolikokrat prej, opozoril takratni direktor ZKZK Zdravko Kafol – »Iz stanja kronične krize smo prešli v stanje akutne, še globlje krize« – pa ni mogoče naprtiti založnikom in knjigotržcem in še manj ne/kupcem. Pozivati jih, naj kupujejo knjige zato, da bodo »podprli« založbe ali knjigarne, je skorajda ponižujoče – ne le zanje, ampak tudi za založbe. Kruha ne kupujemo zato, da bi podpirali peke. »Kupi knjige, podpri slovenske založbe« je bil slogan prvega koronskega Sejma s kavča aprila 2020 in na svojem Facebooku je vabilo delilo tudi kulturno ministrstvo.

V. prizor | Pet minut

Eno izmed vprašanj v anketi o Zecku je bilo, ali je bil v splošnem dosežen cilj, da se zidane knjigarne ne razvijajo le kot prodajni, temveč tudi kot kulturni prostori.

Do knjigarn imamo zelo romantičen odnos. Predstavljamo si jih kot prijetne, mirne kotičke, kjer lahko posedamo listajoč po novih, še vedno po tisku dišečih knjigah, medtem pa srkamo kavo in kramljamo s knjigarko/knjigarjem, ki ve o vsaki knjigi, na kateri se nam ustavi pogled ali jo vzamemo v roke, povedati svoje mnenje. Vendar je tako samo v filmih in romanih. V Modrijanovi knjigarni v Ljubljani smo nekoč naredili raziskavo, kako dolgo se kupec v povprečju zadrži v lokalu. Pet minut. Toliko, da mu knjigar/ka poišče knjigo, ki jo želi/potrebuje, in da poravna račun. Precej dlje se zadržijo obiskovalci dogodkov, vendar jih večina ne pristopi tudi k blagajni.

Knjigarna je najprej in predvsem prodajalna, njen poslovni cilj se ne razlikuje od ciljev drugih trgovin – najmanj pokritje investicij in tekočih stroškov. Z drugimi besedami, preživetje; s knjigarno ni mogoče obogateti. Šele ko ji uspe uresničevati ta cilj, se lahko, če knjigar/ka le utegne in ima za to tudi primerno znanje – ukvarja s kulturno dejavnostjo. Predvidevanje, da prirejanje literarnih in drugih kulturnih dogodkov v knjigarni vpliva na prodajo, je sicer všečno, a žal napačno; večina obiskovalcev povabila na dogodek ne dojema tudi kot povabilo k nakupu knjige – v nasprotju s knjigarno, ki pričakuje prav to. Modrijanova knjigarna v Ljubljani je v skoraj sedmih letih delovanja priredila oziroma gostila več kot 200 dogodkov, najmanj tri na mesec. Toda opaznejši prodajni učinek so imeli samo dogodki šestih Knjigokupov (2010–15), ki so pretežno naslavljali občo založniško-knjigotrško problematiko. Privabljali so večinoma »prizadeto« publiko, in ta je bila v času, ko so se v knjigarni grmadile starejše, cenovno zelo ugodne knjige, pripravljena tudi velikodušneje seči v denarnico. (V njihovih košaricah so se znašle tudi nove knjige različnih založnikov.) Ti dogodki so bili torej izrazito prodajno naravnani in so imeli podoben učinek kot dogodki na Slovenskem knjižnem sejmu – pomemben motiv obiska je bil za številne obiskovalce nakup knjig. Književni dogodki, kot so predstavitve knjig, branja in pogovori z avtorji, so bili precej slabše obiskani, nakupi knjig pa prejkone izjema. (Prodaja Modrijanovih knjig na »zunanjih« dogodkih, na priložnostnih lokacijah, je bila večinoma celo uspešnejša kot na dogodkih v knjigarni.)

Javna agencija za knjigo (JAK) že nekaj let objavlja razpise »za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v knjigarnah« (sredi marca se je iztekel rok za obdobje 2022/23). Za knjigarne, ki so sposobne s svojo ekipo prirejati kakovostne in vabljive književne dogodke, je to vsekakor dobrodošlo, a ker se je število knjigarn, ki izpolnjujejo pogoje za prijavo, od prvega razpisa in po Zecku precej zmanjšalo, se zdi, da danes na razpisu uspe že skoraj vsaka, ki se prijavi.

Do knjigarn imamo zelo romantičen odnos. Predstavljamo si jih kot prijetne, mirne kotičke, kjer lahko posedamo listajoč po novih, še vedno po tisku dišečih knjigah, medtem pa srkamo kavo in kramljamo s knjigarko ali knjigarjem.

Knjigokup je bil vsakoletni »outlet« prodajni dogodek v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani. Prvič je bil prirejen jeseni 2010, leto po odprtju knjigarne, in je trajal dva tedna, pozneje je trajal ves mesec. Vsakič je sodelovalo okoli 30 večinoma manjših založnikov, na voljo pa je bilo po 1000 ali več knjižnih naslovov po znatno nižjih cenah. To je bila ena redkih priložnosti za razbijanje »betona«, če si izposodim izraz Nenada Bartolčića, hrvaškega poznavalca knjižnega trga in lastnika portala Moderna vremena, ki je februarja 2021 k podobnim akcijam pozival hrvaške knjigotržce. Odpor ali strah pred tovrstno prodajo med slovenskimi knjigarnami bi bil komajda razumljiv, če ga ne bi povezovali z njihovim lastništvom. Je strah, da bi občasna ponudba starejših, v skladiščih zabetoniranih knjig »drugih« založnikov okrnila prodajo knjig matične založbe, res utemeljen?

Obisk hrvaškega pisatelja in gastronoma Veljka Barbierija ob izidu prevoda njegovega romana Epitaf cesarskega sladokusca je bil eden najbolje obiskanih pa tudi najprijetnejših dogodkov v »zgodovini« Modrijanove knjigarne. A večina gostov je iz knjigarne odšla praznih rok.

VI. prizor | Mesto knjige?

Ljubljana ni bila nikoli mesto, ki bi mu lahko rekli mesto knjige ali pa literature. Leto 2010, ko je bila Svetovna prestolnica knjige, je bilo leto izgubljenih priložnosti. Unescov naziv je zgolj obliž, čeprav veljajo vse čestitke in zahvala ekipi Ljubljana – Unescovo mesto literature za ves njen trud, ki ga namenja promociji knjige in branja. Toda mesto knjige je lahko le mesto z bogato in raznoliko ponudbo knjigarn in knjigarnic, prostorov, kjer se knjige kupujejo. Ljubljana tudi sredi osemdesetih, ko sem prišla študirat, ni bila ravno knjigarniška meka, vendar je bilo mogoče zgolj na poti od filofaksa do kozolca ali pa kolodvora, z nekaj premiki peš levo ali desno, vstopiti v najmanj deset, tudi precej različnih knjigarn – meni najljubša je bila Partizanska knjiga nasproti Univerze. Desetletje pozneje, ko sem se v Ljubljano vrnila delat, ni bilo bistveno drugače; toda danes so na tem območju tri, mogoče štiri knjigarne. Da me ne bi zaneslo v knjigarniško nostalgijo, bi tu samo vprašala, zakaj so vse te knjigarne izginile in zakaj se je pozaprla tudi večina pozneje nastalih knjigarn manjših založb ter samostojnih knjigarnic. Kaj je bil torej razlog, da smo v »samoupravnem socializmu« in še kakšno desetletje pozneje tudi v mnogih manjših slovenskih krajih lahko vstopili v knjigarno?

Ker smo lahko v njih kupili učbenike.

Pravzaprav morali. Pripadam generaciji, ki je celotno obdobje osnovno- in srednješolskega izobraževanja kracala po učbenikih, jim delala oslovska ušesa in po potrebi iz njih celo izrezala kak košček, če ni bilo časa narediti plonklistka. Povedano drugače: imeli smo lastne učbenike, pri učenju smo jih lahko uporabljali tako, da smo podčrtovali povedi in besede, si delali zaznamke, počeli z njimi, kar se z učbeniki pač počne, konec šolskega leta pa smo jih shranili, podarili ali prodali mlajšim ali pa jih, navsezadnje, odložili v star papir. Že nekaj sto osnovnošolcev, učiteljska zbornica, šolska in lokalna knjižnica so bili dovolj, da je lahko v kraju preživela tudi knjigarnica in tako prebivalcem zagotavljala trajni stik s knjigami. Šolska sezona, čas, ko so učenci v šoli dobili sezname knjig, ki jih bodo uporabljali v novem šolskem letu, je bila za knjigarno pomembna približno toliko, kot so poleti za ljubljanske gostince in slaščičarje pomembni tuji turisti.

Šolajoča se populacija je z nakupi in uporabo učbenikov, predpisanih, kakor se predpisujejo zdravila na recept, omogočala užitje knjigarniške »romantike« svojim staršem in starim staršem, vsem lokalnim prebivalcem pa tudi morebitnim turistom in s tem prispevala tudi k »bralni kulturi«. Z vpeljavo učbeniških skladov konec devetdesetih so knjigarne izgubile dobršen del prihodkov in se začele sčasoma umikati iz mestnih jeder, druge pa so lahko preživele kvečjemu zato, ker so okrepile neknjižni program in založnikom navile rabate. In mogoče se vse premalo poudarja, da se je s tem začela osipati tudi bralna kultura – izposojena knjiga ni enaka kot knjiga, ki jo kupiš ali jo dobiš v dar, in precej verjetno se ljudje, ki so odraščali ob izposojenih strokovnih knjigah – to so pač učbeniki – in s skromno domačo knjižnico ali celo brez nje, teže odločajo, da bi vstopili v knjigarno in kupili knjigo. Je pa tudi res, da so kupce učbenikov pomagali pregnati iz knjigarn tudi založniki sami – z nekakšnimi »modrimi« paketi, dostavljenimi na dom (»Kaj svetuje Modri Janez? Vse za šolo kupi danes.«)

O zgodah in nezgodah – tudi precej anekdot bi se našlo – popolnoma zgrešene učbeniške politike vseh poosamosvojitvenih šolskih oblastnikov bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, vendar je to danes bolj ali manj brezpredmetno. Zato priporočam branje Poročila o razvoju slovenskega izobraževalnega založništva 2014–2017, ki sta ga pripravila dr. Miha Kovač in dr. Mojca K. Šebart s Filozofske fakultete UL. Večji del tega sicer kratkega pregleda se bere kot opis otroške igre »mačka in miš«. Odlično je ponazorjeno, kako je politika »omejevanja dobičkov/zaslužkov založnikov in korektiva apetitov založnikov po dobičku« vplivala na kakovost učnih gradiv. Ne govori o vplivu tovrstnega omejevanja na založništvo/knjigotrštvo v celoti, pa tudi ne o vplivu izposojanja in neposedovanja lastnih učnih gradiv (niti čitank) na odnos slovenske družbe do knjig na splošno, vendar je o tem dr. Miha Kovač podrobneje pisal drugje. Vprašanje urejanja učbeniškega trga je bilo pač vedno bolj politično (volitve so vedno blizu) kot pa strokovno (opozorila strokovnjakov so bila preslišana), za medije pa vselej priročna kost, da so lahko vsaj dvakrat na leto zagrmeli zoper »založniške lobije«, »zaslužkarje«, in kolikor je še podobnega registra za čim bolj negativen in senzacionalističen prikaz tega področja, nemoč založnikov pa je namesto k sodelovanju vodila h kanibalizmu.

Modra in v prihodnost zazrta politika bi se bila morda zmožna osredotočiti na kakovost gradiv in v sodelovanju z založniki oblikovati stabilen in dolgoročno vzdržen model oskrbe, ki bi bil v prid tako šolam in staršem kakor avtorjem in založnikom. Zdaj je prepozno: avtorji učbenikov – specialisti so se medtem umaknili, veščih urednikov, ki po mojih izkušnjah opravljajo daleč najzahtevnejše uredniško delo, je vse manj in učna gradiva so posledično vse manj kakovostna.

Modrijan je šolsko založništvo opustil leta 2017, po več letih upadanja prodaje, ki je bilo najprej posledica učbeniških skladov, ki so tako rekoč zablokirali razvoj kakovostnih učnih gradiv, zatem pa političnih (tudi predvolilnih) kampanj ter medijskih gonj zoper šolske založnike, ki so vrhunec dosegle v obdobju krize in zloglasnega Zujfa in dodatno oklestile še prodajo pomožnih gradiv (delovnih zvezkov), in nazadnje še nekorektnih prodajnih prijemov založniških kolegov, ki jih Modrijan ni želel posnemati.

Cilj večine ukrepov šolske politike doslej je bil, da nižajo stroške – tako za državo kot za starše – pri oskrbi z učbeniki in drugimi učnimi gradivi, pri tem pa je umanjkal razmislek o razmerju med kakovostjo in ceno učbenikov in učnih gradiv, razmislek o strokovni avtonomiji učiteljev pri njihovi izbiri, predvsem pa je umanjkal razmislek o dolgoročni sistemski ureditvi tega področja.

dr. Miha Kovač in dr. Mojca K. Šebart, Poročilo o razvoju slovenskega izobraževalnega založništva 2014–2017, 2018

VII. prizor | Če ne bo šlo drugače, bom odprla knjigarno v gozdu

V BCZ piše, da je imela Cankarjeva založba štirinajst knjigarn. Spominjam se treh v ljubljanskem mestnem središču, ostala je ena sama, vendar že skoraj 20 let ni knjigarna CZ. V približno istem času, ko je bila CZ pripojena Mladinski knjigi, so se iz mestnega jedra začele umikati tudi knjigarne DZS. Knjigarniško življenje v Ljubljani danes ne bi moglo biti pustejše, večina knjigarn in knjigarnic, založniških ali neodvisnih, ki so zdaj tu, zdaj tam vznikale po mestu, se je pozaprla, nekatere v letu ali dveh, druge so vztrajale dlje, Modrijanova skoraj sedem let. Knjigarno sta imeli založba Tuma in Prešernova družba, ena prikupnejših je bila knjigarna Vale-Novak, Knjigarna & Špecerija Kulkul je inovativno združila knjigo s kulinariko, knjigarna Zdaj v Kosezah je imela bogato ponudbo knjig »za dušo« … Težko bi rekli, da te založbe, knjigarji in knjigarke niso uporabili vseh mogočih prijemov, da bi privabili vsaj minimum kupcev, ki bi jim omogočil poslovanje. Lastnica knjigarne Zdaj je pred leti izjavila, da bo »vztrajala z iskrenim in korektnim delom, za ljudi. Če ne bo šlo drugače, bom odprla knjigarno v gozdu.« V osnutku Zecka pa beremo: »Največje koristi prinaša knjigotržcem, saj prispeva k razvoju vseh knjigarn.«

Kaj je predlagatelju ušlo? Česa pomembnega ni prebral? Kaj je pozabil vprašati založnike/knjigotržce? Večina Modrijanovih knjig, ki kupca najde v knjigarnah, se proda v trgovinah Mladinske knjige (MKT). Knjigarn Felix naše knjige nikoli niso zanimale, DZS knjižnih novosti tako rekoč ne naroča, v središču Ljubljane pa že dolgo nima niti ene knjigarne več. Delež prodaje v drugih knjigarnah, bodisi neodvisnih ali pa v lasti založb, je zanemarljiv (ampak vsaka knjiga šteje). Za večino Modrijanovih knjig, celo antičnih in klasičnih avtorjev, ki bi morali imeti trajne kotičke v knjigarnah, obstaja eno samo prodajno mesto. To je Modrijanova spletna knjigarna.

Če bi bil Modrijan hrvaška založba, bi lahko danes svoje knjige ponujal v 10 knjigarnah verige Hoću knjigo (pred kratkim je podjetje odprlo svojo 10. knjigarno), v 12 knjigarnah verige V.B.Z., v 7 knjigarnah Znanja, v skoraj 30 knjigarnah Školske knjige in še v številnih drugih samostojnih knjigarnah. Knjigotrštvo naše sosede se po sesutju pred nekaj leti očitno pobira, lani, v nacionalnem »letu branja«, je ministrstvo za kulturo in medije celo objavilo razpis za najboljše hrvaške knjigarne. Brez te raznolikosti tudi ne bi bilo »Top liste knjiga«, ki jo objavlja neodvisni portal Moderna vremena (MV; tako portal kakor lestvico sofinancira hrvaško kulturno ministrstvo). Podatke o prodaji trenutno pridobiva iz treh knjigotrških verig (V.B.Z. in Znanje sta tudi založbi) in 10 samostojnih knjigarn (štiri so v lasti založnikov). To se odraža tudi na lestvicah: 50 mest na februarski lestvici najbolje prodajanih v kategoriji »književnost« si je razdelilo kar 19 založb, Znanje (ki ima knjigarne) in Egmont (ki jih nima) z največ knjigami (po 9). Seveda nočem reči, da je pri sosedih vse rožnato. Bartolčić založniško-knjigotrške teme brez dlake na jeziku redno obravnava na MV in v BestBooku, mesečni knjižni prilogi tednika Express, in do nikogar, ki ustvarja hrvaški književni svet ali nanj vpliva, ni brez potrebe prizanesljiv, ne do knjigotržcev, ne do založnikov, ne do avtorjev in ne do kulturne politike.

Zateglo in nekonkurenčno tržišče, v katero je leta 2014 posegel še Zeck in je danes še za nekaj knjigarn siromašnejše, ne koristi nikomur, na dolgi rok tudi Mladinski knjigi ne, ne trgovini in ne založbi. Konkurenca pomeni tekmovanje; pomeni, da se primerjaš z drugimi, da iščeš nove, inovativne poti do kupcev, boljše, kot jih imajo drugi; da hočeš druge preseči ali jih vsaj posnemati; da je prva tržnikova naloga zjutraj, ko v pisarni odpre računalnik, pregledati, kaj si je omislila konkurenca. Na slovenskem knjižnem trgu tekmovanja že dolgo ni več, tekmuješ lahko zgolj sam s sabo. Recimo tako, da odpreš svojo knjigarno. Vse založbe, ki so kdaj odprle knjigarno, so to naredile zato, da bi prodajale svoje knjige; to so naredile zato, ker neodvisne knjigotrške mreže, ki bi živela od knjig vseh založnikov, pri nas ni in je nikoli ni bilo; ker se MKT fokusira na knjige svoje, »nacionalne« založbe in ker isto počne Felix. Skoraj vsak slovenski založnik je tudi knjigotržec in za večino svojih knjig tudi edini ponudnik. Koga torej ščiti Zeck in pred kom? In zakaj bi moralo biti pomembno, po kakšni ceni Sanje, Goga, Litera, Modrijan idr. prodajajo svojo knjigo, ko pa so že v manj kot šestih mesecih po izidu njen edini prodajalec? Pogodbe s tujimi agencijami za prevod kake knjige, recimo romana, večinoma veljajo pet let, lahko tudi kako leto manj ali več. Pet let minus leto ali nekaj mesecev, kolikor mine, da založba dobi prevod, ga uredi in ji naklado pripeljejo iz tiskarne, je roman na trgu. A večinoma ne minejo niti štirje meseci, ko se začnejo izvodi – ker se pač ne prodajajo sami od sebe – vračati iz knjigarn MKT (če so jih te sploh naročile) v založnikovo skladišče. In tam tudi ostanejo, na nekonkurenčnem trgu se je njihova knjigarniška avantura končala. Poslej se z njihovo prodajo ukvarja samo založnik, jih ponuja v svoji spletni knjigarni, z njimi roma od sejma do sejma in upa, da mu jih po izteku pogodbe ne bo treba odpeljati v mlin. Komaj dobro leto je minilo od izida z bookerjem nagrajenega romana Georgea Saundersa Lincoln v bardu in romana Njihovi otroci za njimi Nicolasa Mathieuja, prejemnika Goncourtove nagrade leta 2018 (oba je izdala Litera v prevodu Sovretovih nagrajencev), pa ju je bilo v začetku aprila mogoče dobiti samo v šestih oziroma dveh knjigarnah MKT (vir: Preveri zalogo v knjigarnah, www.emka.si). Če to pomeni, da sta romana skoraj razprodana, naj založnik in MKT sprejmeta moje opravičilo.

Slovenska lestvica najbolje prodajanih knjig (ZKZK) – sicer zelo skromna – je bila zadnjič objavljena oktobra 2015, 20 mest (po 10 za odrasle in otroke) pa so zasedle knjige le šestih založb (to je bila ena redkih lestvic v petih letih, na kateri sta bili kar dve Modrijanovi knjigi), 13 jih je izdala Mladinska knjiga. Knjigarn poročevalk je namreč zmanjkalo.

Modrijanova knjigarna je bila druga največja knjigarna v Ljubljani. Njenemu odprtju leta 2009 je poleg nezadovoljstva založbe z aktualnimi knjigarniškimi storitvami botrovala tudi tradicionalna romantična predstava o knjigarnah. Maja 2016 je morala svoja vrata zapreti.

Nekateri prevodni vrhunci, ki bi se morali razprodati kot sveže žemljice, se še celo desetletje in več po izidu valjajo po skladiščih in spletnih trgovinah založnikov, potem ko so jim knjigarne že kmalu po izidu odrekle gostoljubnost. Na sliki sta izjemni literarni umetnini (v odličnih prevodih Katje Zakrajšek in Jane Unuk), ki ju še vedno, petnajst oziroma deset let po izidu, ne da bi bili ponatisnjeni, dobimo pri Sanjah. Nasedli literarni zakladi se najdejo tudi pri drugih založbah.

V svetu točno vedo, kdo kaj dela. Avtor piše. Založnik bo s svojo ekipo uredil rokopis in izdal knjigo. Knjigar jo bo predstavljal in prodajal. Distributer bo posredoval in knjigo distribuiral še po nekih drugih kanalih. Specializirani mediji bodo delali na promociji vsega tega ...

Nenad Bartolčić, www.portalnovosti.com, 2. junij 2021

VIII. prizor | Jih sploh potrebujete?

Eno od vprašanj v anketi o Zecku je bilo: »Kako v splošnem ocenjujete promocijo naslovov vaših knjig v knjigarnah, ki so v lasti drugih založb?« Izbirali smo lahko samo med »slaba«, »nekaj srednjega« in »dobra«. Še dobro, da je bilo spodaj še okence za »drugo«, kamor je bilo mogoče vpisati še kaj drugega, recimo da promocije ni. Če je knjiga na polici, četudi z licem obrnjena proti kupcu, ali pa v izložbi, to seveda ni promocija. Vprašanje: Čemu neki bi se knjigar/ka v knjigarni MKT posebej trudil/a s promocijo Modrijanove knjige, ko pa je preprosteje, če jo po tistem, ko je tri mesece ni oplazilo nobeno oko, vrne založbi? Značilnost slovenskega knjižnega trga je namreč komisijska prodaja. Po Obligacijskem zakonu se »s komisijsko pogodbo komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent«. »Komisijska pogodba marsikateremu podjetniku omogoča prodor na trg, saj s komisijsko prodajo lahko občutno zmanjša stroške financiranja zalog, hkrati pa se izogne (pre)velikim tveganjem neprodaje blaga.« (www.data.si) »Komisijska prodaja je vrsta posredniške prodaje, ki se ne uporablja zgolj za prodajo rabljenega blaga, kot je splošno razširjeno mnenje.« (ibid.) Ne, uporablja se tudi za knjige, knjigarne jim začasno odstopijo prostor, lastništvo knjige se na kupca prenese z založbe, knjigarna pa si za »storitev« posredovanja od izkupička iz prodaje odmeri provizijo (rabat). »Prodajalci z velikim številom prodajnih mest [se] v smislu svobodne gospodarske pobude dogovarjajo z založniki o odkupnih cenah, le cena za končnega kupca mora biti /.../ enaka kot na drugih prodajnih mestih,« pa je zapisal predlagatelj v osnutku zakona in nato v prvi alineji 5. člena zapovedal, da »založnik oziroma založnica določi knjigi enotno ceno in jo označi v skladu z zakonom, ki ureja obvezni izvod publikacij«. Knjigi je ceno na podlagi stroškov in prodajnih predvidevanj že od vekomaj določal edino in samo založnik, ne glede na to, ali je bila ta cena natisnjena na knjigi ali ne. (Ne pomnim, da bi katerakoli knjigarna kadarkoli spremenila oziroma znižala ceno Modrijanove knjige v komisijski prodaji.)

Za komisijsko prodajo pa je pri nas poleg tega, da knjigarn, ki so v lasti založb in so motivirane predvsem za prodajo svojih knjig, ne spodbuja k promociji in prodaji knjig drugih založnikov (manjše, neodvisne knjigarne se morajo vendarle vsaj do neke mere potruditi, saj drugače ne bi imele od česa živeti), značilno še to, da ne velja za vse.

Mladinska knjiga (MKZ) je največja slovenska založba, za leto 2022 je napovedala okoli 250 knjižnih izdaj (brez učbeniških gradiv) in k njim je treba prišteti še okoli 30 knjig Cankarjeve založbe, njenega »imprinta«. S svojim programom pokriva tako rekoč celotno književno paleto (razen znanstvenih knjig in strokovnih priročnikov) in zanjo ima na voljo okoli 50 lastnih prodajnih mest, torej knjigarn MKT. Iz tega sledi, da sta tako založba kot trgovina MK »samozadostni« – po eni strani drugi založniki brez knjigarn (pa tudi z eno ali dvema) za svoje knjige krvavo potrebujemo prodajna mesta verige MKT, po drugi pa MKT za svoje delovanje ne potrebuje naših knjig, saj lahko s produkcijo nadrejene založbe (MKZ s CZ) zadostno oskrbuje svoje police; po eni strani druge knjigarne potrebujejo tudi knjige MKZ/CZ, a po drugi ta založba njihovih prodajnih storitev ne potrebuje, saj ima svojih knjigarn čisto dovolj. To je bilo v poslovnem razmerju Modrijan–veriga MKT in Modrijanovi knjigarni–založba MKZ videti približno takole: Modrijanove knjige so se lahko v MKT prodajale samo v komisiji, brez jamstva, da bodo kdaj prodane in bo lahko Modrijan zanje izstavil račun; Modrijanovi knjigarni sta lahko knjige MKZ/CZ nudili svojim kupcem samo, če sta jih odkupili, in to je bilo jamstvo, da je MKZ/CZ na svoj račun prejela plačilo, tudi če knjige niso bile prodane. Ker si majhne knjigarne na tako neuravnoteženem trgu večinoma ne morejo privoščiti večjega odkupa njenih knjig, ostane tudi MKZ/CZ eno samo prodajno mesto. (Med malimi založniki s knjigarno je bila načeloma vzpostavljena vzajemnost – Hodie mihi, cras tibi.) In čeprav podrobnosti hrvaškega knjižnega tržišča ne poznam, bom samo sklepala, da si vsaj veriga V.B.Z., katere založba ima razmeroma majhno produkcijo, takšne »kombinatorike« ne more privoščiti, saj drugače na svoje police ne bi imela česa položiti.

»Kako pomembne so zidane knjigarne za vašo založniško dejavnost?« smo bili založniki še vprašani v anketi o Zecku. Lahko smo izbirali med odgovori »malo«, »srednje« in »precej«, in spet – še sreča – je bilo spodaj okence za dodatno pojasnilo. Kam konkretno je meril pristavek »Jih sploh potrebujete?«, pa si ne znam in nočem razložiti.

Čemu neki bi se knjigar/ka v knjigarni MKT posebej trudil/a s promocijo Modrijanove knjige, ko pa je preprosteje, če jo po tistem, ko je tri mesece ni oplazilo nobeno oko, vrne založbi?

Dvomim, da je komurkoli jasno, kaj bi knjigotržci s tem zakonom sploh radi. Bi radi tržili knjige? Vljudno jih vabim na sedež naše založbe, kjer bodo dobili petdesetodstotni popust za fiksen odkup dvesto izvodov posameznega naslova, naj plačajo račun, pa naj gredo tržit.

Orlando Uršič, Delo, 25. november 2014

IX. prizor | Pisarna, šola in knjige: 4 %

Kulturni minister je na tiskovni konferenci Vlade RS 28. aprila 2020, po tistem, ko so bile zaradi covida že več tednov zaprte knjigarne, izjavil, da v času dosedanje krize »področje knjige niti ni bilo hudo prizadeto«, in dodal, da so mu nekateri založniki povedali, »da so v tem času prodali celo več knjig kot na knjižnem sejmu pred leti« (baba čula, baba rekla). Pozneje se je skušal izvleči s pojasnjevanjem, da je s tem mislil na škodo, ki je nastala zaradi izpada delovnega procesa. ZKZK je ogorčeno reagirala z javnim pismom, v katerem je ministru predočila konkretne številke o izgubah v času tedaj šele prvega zaprtja knjigarn. Za javnost in panogo se je »zgodba« končala tako, da je Zdravko Kafol, tedanji direktor ZKZK, za Delo pomirjeno povedal sledeče: »Na ministrstvu za kulturo smo se z državno sekretarko že sestali, pogovor je bil konstruktiven in obetajoč, na termine na drugih dveh ministrstvih še čakamo.«

Kulturni minister je s tistimi »nekaterimi založniki« (spet smo v nekakšnih »krogih«) najbrž meril na spletno prodajo. ZKZK v javnem pismu pojasnjuje, da »celotna spletna prodaja predstavlja v strukturi prihodkov slovenskih založb skromen 1–2 odstotka, tako da tudi razveseljivi podatki nekaterih založb o povečani spletni prodaji v zadnjih dneh splošne prizadetosti panoge žal ne morejo spremeniti«. Tem podatkom pritrjuje tudi prodaja v Modrijanovi spletni trgovini: v letih 2010–17 se je gibala okoli 1 %, v knjižnem oddelku pa je kakšno leto celo presegala 3 %. V istem obdobju je bil delež prodaje naših knjig v knjigarnah od približno četrtine do tretjine. Tudi iz obeh raziskav branja in kupovanja knjig (KiB V in KiB VI) je razvidno, da se večina bralcev, ki kupujejo knjige, ponje odpravi v knjigarno (75 % leta 2014 in 47 % leta 2019 [ta upad je sicer nenavaden]). Spletni nakup je kot eno od poti do knjige leta 2014 navedlo 30 % kupcev, pet let pozneje, v zadnjem nekoronskem letu, pa že 40 %. To bi bilo sicer razveseljivo, če bi med temi kupci prevladovali tisti, ki kupujejo slovenske knjige v slovenskih spletnih knjigarnah. Ali pa tisti, ki v bližini svojega doma ali na poti do šole oziroma delovnega mesta nimajo nobene knjigarne.

Čeprav raziskava Shopper’s Mind (decembra 2021) poroča, da »se trend rasti spletnega nakupovanja nadaljuje« – leta 2019 je redno (najmanj štirikrat letno) kupovalo 65 % uporabnikov spleta, leta 2021 pa je bilo takih že 73 % – je delež kupcev knjig zanemarljivo nizek in v tej analizi celo nezaznaven, saj spadajo knjige v kategorijo »pisarna, šola in knjige«. Ta je že tradicionalno na dnu lestvice in rasti sploh ni imela: leta 2017 je v tej kategoriji kupovalo 5 % kupcev, leta 2021 pa samo še 4 %; vrednost nakupov je v obeh letih enaka – 2 %. Za primerjavo: delež nakupov v kategoriji »moda« je bil leta 2021 že 28 % (prehitel je celo »elektroniko«) in se je od leta 2017 povečal za 11 %. Tudi raziskava Statističnega urada (SURS), objavljena novembra 2021, ugotavlja, da je epidemija pospešila spletno nakupovanje, vsaj en spletni nakup je v 12 mesecih pred anketiranjem opravilo 71 % oseb, starih od 16 do 74 let, v letu 2020 pa samo 63 %. V prvem trimesečju leta 2021 je največ spletnih kupcev kupovalo oblačila, čevlje in dodatke (39 %), najmanj pa tiskane knjige, revije in časopise (10 %). (»Čevlje potrebuje vsak, knjige pa ne!«, dr. Andrej Blatnik)

Kako torej priti do dna prišepetovanju »nekaterih založnikov« kulturnemu ministru ali si predstavljati, kaj utegne pomeniti izjava, da so založbe prek spleta »v času sejma prodale od 50 do 500 odstotkov več kot sicer ob običajnih, nesejemskih dneh«? Najbrž ne bi bila odveč posebna raziskava, ki bi zajela vse spletne prodajalce slovenskih knjig. Njihovo število iz leta v leto narašča, svojo »knjigarno« ima skoraj vsaka založba, poleg njih je na voljo še precej takih, ki ponujajo knjige več založnikov (npr. Buča, Bukla, Primus) ali pa večine (npr. Emka). Morda bi tako dobili odgovor na vprašanje, ali ta spletno-knjižna mikrolandija res lahko ogroža »zidane« knjigarne, kar naj bi preprečil Zeck. Sicer je avtor ankete o Zecku spletno prodajo knjig strpal v en koš z vso prodajo, ki jo lahko založba zunaj knjigarn, svojih ali drugih, izvaja sama, torej s prodajo »v prostorih založbe, na sejmih, predstavitvah knjig in drugih knjižnih dogodkih«.

Spletni nakup je za kupca že v izhodišču slabša možnost in šele druga izbira. Prikrajša nas za neposredno in takojšnjo nakupovalno izkušnjo: čevljev ne moremo pomeriti in potipati materiala, iz katerega so narejeni, in jih naslednji trenutek obuti; knjige ne moremo otipati, potežkati, prelistati ali celo povonjati ter jo naslednji trenutek začeti brati. Tak nakup prinaša tudi določeno tveganje: blago morda ne bo dostavljeno v času, ko ga potrebujemo, čevlji nas bodo tiščali ali ne bodo takšni, kot so videti na sliki, pa tudi knjiga utegne biti nekaj čisto drugega, kot smo pričakovali. Spletni nakup je povezan tudi z dodatnimi stroški, poštno storitev oziroma dostavo mora nekdo plačati, in ponavadi je to, vsaj do določene vrednosti, kupec.

Večina spletnih trgovin se nam za to prikrajšanost in tveganje oddolži z ugodnejšimi cenami, in podobno velja za spletne trgovine založb. Te so za manjšega založnika – svoje spletne trgovine imamo tako rekoč vsi – najcenejša prodajna pot in možnost, da svoje knjige prodaja pod za kupce najugodnejšimi pogoji, kadar želi in kolikor zmore. Najbolj ključno pa je, da založnik prejme svoj denar v trenutku, ko spletni kupec stisne zadnji gumb, oziroma kmalu po tistem, ko se »povzetje« uspešno konča.

Nekaj založnikov je sicer že kmalu po uveljavitvi zakona poročalo o upadu prodaje – spletni kupci novih knjig so bili namreč dodatno obremenjeni še s stroški dostave (razen če jih založnik ni prevzel na svoja ramena). Posledično so bile nove knjige za kupce v knjigarnah celo cenejše kot na spletu založnika, ta pa jim ni smel znižati cen niti po tistem, ko so že začele izgubljati knjigarniške police (kot že zapisano, se začnejo knjige iz knjigarn vračati že po treh mesecih od nabave). A ker Zeck ni imel vpliva na cene knjig, starejših od šestih mesecev, vendarle ocenjujem, da kakega posebnega negativnega učinka na spletno prodajo ni mogel imeti. In seveda ne pozitivnega, ne pred zamrznitvijo in še manj po njej: na rast spletne prodaje vplivajo domišljena spletna promocija, dejstvo, da je spletna knjigarna založbe za marsikatero njeno knjigo edino prodajno mesto, lahko pa tudi izid zgolj ene same, za kupce nadpovprečno privlačne knjige.

Na domnevni razmah spletne prodaje v letu 2020 pa je vplivala epidemija. Ta je številne založnike/knjigotržce prisilila, da smo prenovili ali na novo vzpostavili spletne strani in trgovine. Sodobna spletna trgovina z možnostjo mobilnega pogleda in več sodobnimi načini plačila namreč bistveno poveča verjetnost, da se bo ogled zaključil z nakupom. Shopper’s Mind poroča, da je bilo kar 55 odstotkov raziskovanj v letu 2021 opravljenih prek pametnega telefona in da se je na njih zaključila dobra tretjina spletnih nakupov, med najpogosteje uporabljenimi oblikami plačila pa se je v zadnjih treh letih uveljavilo kartično: leta 2021 je bilo tako poravnanih kar 55 % računov.

Na sliki je nova spletna knjigarna Buče, knjigotrškega pa tudi založniškega podjetja, ki deluje od leta 1998. Buča ima v ponudbi več kot 5000 knjižnih naslovov več kot 500 založb in samozaložnikov in je ena redkih spletnih trgovin z izborom Modrijanovih knjig. (Zajem zaslona: 10. 4. 2022)

X. prizor | Vse več branja v angleščini?

Večina spletnih trgovin, kjer se oblači in obuva tistih 28 % Shopper's Mindovih anketirancev, je najbrž tujega porekla. Delež slovenskih trgovin z oblačili namreč ni ugotovljen, kakor tudi ne delež slovenskih spletnih knjigarn v izbiri tistih 40 % bralcev, kolikor jih je za KiB VI navedlo, da knjige kupujejo (tudi) na spletu. (Avtorji raziskave navajajo, da so med spletne knjigarne založb in druge spletne knjigarne vključene tudi tuje.) Toda iz podatkov, da le slaba polovica bralcev bere knjige samo v slovenščini in da se večina tistih, ki berejo tudi v drugih jezikih, najbolj doma počuti v angleščini, bi lahko sklepali, da so v spletnih knjigarnah najintenzivnejši kupci bralci angleških knjig. V nasprotju s tistimi, ki berejo samo ali pretežno v slovenščini, druge možnosti, še posebej če jih zanimajo sveži naslovi, pravzaprav nimajo, kajti izbira v splošnih knjižnicah je zelo skromna, ponudba v knjigarnah pa boljkone naključna.

Pa bi nas moralo dejstvo, da vse več ljudi, zlasti med najmlajšimi, bere v angleščini, res tako zelo skrbeti? Dvo- oziroma večjezičnost za majhna jezikovna območja, kot je slovensko, ni nič novega niti presenetljivega. Spomnimo se, da smo generacije druge polovice 20. stoletja, rojene najmanj tja do osemdesetih, ko se je umetniško leposlovje v slovenščini tiskalo celo v petmestnih nakladah, brale knjige še v nekem drugem »drugem« jeziku, in to po moji presoji celo v dosti večjem obsegu, kot se danes bere v angleščini. Ta jezik je bila srbohrvaščina (srbščina in hrvaščina), ki takrat morda ni veljala za tuji jezik, vendar nam je bila precej bolj pisana na kožo, kot je danes beročim angleščina, saj smo v njej brez posebnih težav brali tudi umetniško leposlovje in, vsaj v mojem primeru, študijsko literaturo. Pa takrat zaradi tega nihče ni vil rok.

Izsledki raziskave KiB VI namreč povedo naslednje: najbolj brano je leposlovje za odrasle, najprivlačnejši žanri pa so detektivke in kriminalke, ljubezenski romani in zgodovinski romani. Da tudi večina angleško beročih slovenskih bralcev radovoljno posega po popularni literaturi v angleščini, pri kakšnem Saundersu, Mantelovi in podobnih pa se to veselje že neha, ne nazadnje kaže tudi seznam stotih najbolje prodajanih knjig v spletni knjigarni Emka. Dne 15. aprila je bilo na seznamu kar 29 knjig v angleščini, v najbolj priljubljeni kategoriji »leposlovje za odrasle« pa so prednjačile romance ameriške avtorice Colleen Hoover. Njen roman It Ends with Us vztraja na prvem mestu že nekaj tednov.

Naj tukaj pojasnim, zakaj uporabljam termin umetniško leposlovje, ki v literarni teoriji ni udomačen. Po SSKJ je že leposlovje sámo (tudi beletristika) opredeljeno kot »literarna dela z umetniško, estetsko vrednostjo«, medtem ko je v KiB in tudi splošni rabi leposlovje, če izključimo iz njega poezijo, najbliže tistemu, čemur v angleškem okolju pravijo fiction (nasprotje od non-fiction). Tam se fiction pogosto razveji na popular f. in literary f., in to drugo je zame umetniško leposlovje, saj imajo njegovi ustvarjalci umetniške tendence. To pa še ne pomeni, da je tudi vrhunsko, kakovostno, zahtevno ali resno, kakor ga radi poimenujemo za razlikovanje od »lahkotnega« leposlovja. Slednje bi lahko bilo popularno leposlovje, rajši kot žanrsko, kajti »v osnovi je vsa literatura, pravzaprav kar vse pisanje, leposlovje in dokumentaristika, žanrsko«, pravi pisatelj Tomo Kočar v kolumni Kaj bi morali vedeti o žanrskem branju?. In to je lahko tudi umetniško. Da imamo pri nas z razvrščanjem »leposlovja« kar precej težav, kaže tudi uvajanje precej nenavadnih in po mojem mnenju neprimernih poimenovanj za kategorije romanov v knjigarnah, kot denimo »leposlovni roman« in celo »ženski roman«; problematičen je zlasti podton slednjega.

Iz KiB VI še izvemo, da so med bralci leposlovja daleč najbolj priljubljeni prevedeni romani (61 %). V luči podatkov o razširjenosti branja v angleščini bi lahko to založnike motiviralo, da ponudimo bralcem čim več romanov, prevedenih iz drugih jezikov: nemščine, francoščine, španščine, italijanščine, češčine, poljščine ... Kajti čemu toliko prevajati iz jezika, v katerem bere že polovica bralstva? Pred kratkim so bili objavljeni začasni podatki o slovenski založniški produkciji leta 2021. Izšlo je 4961 književnih naslovov, od tega je prevedenih 1488. Od 1807 leposlovnih del je prevedenih 773, od tega je 430 romanov, kar je več kot vseh drugih leposlovnih zvrsti skupaj (343). Po UDK je med »angleške književnosti« razvrščenih 386 del, in to je več, kot se jih uvršča med vse preostale književnosti skupaj (310). To pomeni, da je tudi število romanov, prevedenih iz angleščine, večje od skupnega števila vseh drugih prevedenih romanov. Ta razmerja so razvidna iz vseh doslej objavljenih poročil o slovenski založniški produkciji.

Ali bi Slovenci prebrali več knjig v slovenščini, če bi bilo iz angleščine prevedenih še več romanov?

Colleen Hoover je 42-letna ameriška avtorica knjig za mlade odrasle in ljubezenskih romanov. Objavlja od leta 2012, prvi dve knjigi je izdala kot samozaložnica in z obema dosegla lestvico uspešnic New York Timesa. Romana Confess (2015) in It Ends with Us (2016) sta zmagala v Goodreadsovem izboru najboljših romanc. Doslej je objavila 24 knjig, letos že dve, mednarodno pa je zaslovela lani zahvaljujoč TikToku, ki je njeno romanco It Ends with Us pognal celo na vrh New York Timesovih uspešnic. Ta se zdaj že več tednov drži vrha Emkine lestvice, na kateri je bilo konec aprila še pet romanc te avtorice, Ugly Love tik pod vrhom.

Colleen Hoover sicer pri nas ni bila neznanka. Že leta 2014 jo je opazila Mladinska knjiga in izdala prevod romana Hopeless Brezupni fant, od leta 2018 pa je pri založbi Učila International izšlo še pet prevodov njenih knjig, letos tudi Konča se z nama. Toda kljub temu da je to peterico prevodov mogoče kupiti – na voljo so tudi v Felixovi spletni knjigarni – pa Emka svojim kupcem ne nudi niti enega. Nenavadno? Sploh ne – to zgolj spada v rubriko »male skrivnosti velikih slovenskih založnikov«.

 

XI. prizor | Knjižnice bodo kupile

V Emkini stoterici najbolje prodajanih knjig ni bilo konec aprila niti enega romana v slovenščini, ki bi ga lahko uvrstili v kategorijo »popularno leposlovje«. Emka knjig založbe Učila International, ki je pri nas največja ponudnica tovrstne literature, resda nima v ponudbi, vendar nudi romance in kriminalke več drugih založb, na primer Hiše knjig, ne nazadnje pa jih izdaja tudi Mladinska knjiga, njena matična založba. Popularno leposlovje se namreč pri nas v nasprotju s tujino, kjer so te knjige večinoma mass market paperbacks, ne prodaja v opazneje višjih številkah in ne izhaja v pomembno večjih nakladah kakor umetniško. Se pa več bere: po KiB VI so daleč najbolj priljubljeni prevedeni romani, večinoma iz angleščine, in to detektivke, kriminalke, romance in zgodovinske romance, večina bralcev pa se ponje odpravi v knjižnico.

Razlog je poslovni model, ki ga je dr. Andrej Blatnik že pred mnogimi leti imenoval »knjižnice bodo kupile« (KBK) in bi ga danes že lahko vključili v terminološki slovar slovenskega založništva. Splošne knjižnice so kot prve in najzanesljivejše odjemalke slovenskih knjig pomembne regulatorke knjižnega trga; založniki jim ne prilagajajo le vsebin, temveč tudi vezavo knjig in njihovo ceno. In zato lahko založbe celo romane z zasanjanimi spogledljivkami in razgaljenimi mišičastimi mladci na naslovnicah – tuje založbe jih tiskajo v pejperbekih – zapakirajo v velike, trdo vezane knjige za okoli 30 evrov in dostikrat celo več. Del naklade, lahko tudi pomanjšanega formata, takoj ali nekaj mesecev pozneje ovijejo v mehke platnice, in ta naj bi bil namenjen knjigarnam. S trdo vezanimi izvodi, katerih cena je lahko trikratnik cene mehko vezanih, lahko že s prodajo splošnim knjižnicam pokrijejo večji del nastalih stroškov. In ker dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje, še posebej v dobi družbenih omrežij, zdaj že dolgo vemo, da si mnogi založniki knjig, ki bi bile drugod kot poceni broširke za množični trg na voljo v knjigarnah, supermarketih in morda v kioskih, ne dajo dosti opraviti z »založniškimi standardi«. Pravzaprav jim ni treba, kajti »javni interes« jih k temu ne zavezuje, bralstvo tudi ne. Podarjenemu konju se ne gleda na zobe. Cilj je objaviti čim več in izdati čim prej, kajti posel mora teči.

Romance, ki jih tuji založniki izdajajo kot broširke za množični trg (mass market paperbacks), naše založbe zapakirajo v trdo vezavo in jih po poslovnem modelu KBK prodajajo knjižnicam. O tem, koliko bralcev je za prevoda teh dveh romanov v knjigarni pripravljenih odšteti 27,99 € in 32,99 €, lahko samo ugibamo. Kajti v izvirniku – angleščini, seveda – se ju dobi za 15 in 7 dolarjev.

O smislu takih nakupov je danes že zoprno razpravljati, povsem mogoče je, da si nekateri »poslanstvo splošne knjižnice, ki uveljavlja vrednote razvoja, obveščenosti, izobraženosti in kulture ter družbene povezanosti (odpravljanje razlik, medkulturno povezovanje itn.)«, ki naj bi bilo tudi izhodišče strokovnih priporočil, objavljenih marca 2018 kot Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018–2028), narobe razlagamo. Kakor tudi kriterije za izbor knjižničnega gradiva, ki so našteti v tem istem priporočilu in »so lahko ugled avtorja, urednika ali založnika, pozitivne ocene, interes prebivalcev, ocenjene potrebe v lokalni skupnosti, raven zahtevnosti vsebine, novost vsebine, zastopanost posameznega vsebinskega področja v zbirki, ciljna javnost, ki jo publikacija nagovarja, logičnost predstavitve posamezne teme, estetska vrednost, fizične značilnosti (format, vezava) gradiva, ujemanje z obstoječo knjižnično zbirko ter cena«. Poudarek je lahko. Treba pa ni: splošne knjižnice so se oskrbele z okoli 230 izvodi sedemdolarske ameriške pogrošnice Zakrinkana ljubezen (ki je pri nas vredna petkrat toliko!); Bizarnih zgodb slovite poljske pisateljice in Nobelove nagrajenke Olge Tokarczuk, denimo, so kupile 60 izvodov manj.

Zakaj izide v Sloveniji toliko knjižnih naslovov na prebivalca in zakaj je ta številka v zadnjih dvajsetih letih tako hitro rasla? Standardni odgovor današnjega časa, da so take pač potrebe trga, ne vzdrži. Nasprotno: knjig se pri nas proda manj kot v večini primerljivih držav, ustrezno manjše so tudi natisnjene naklade, poleg tega se je po večini ocen leta 1991 v Sloveniji prodalo približno enako število knjig kot leta 2011. Od takrat pa prodaja pada.

Neustrezen je še en odgovor, ki ga ponuja duh časa, namreč da je število naslovov tako naraslo zaradi naraščanja zasebne iniciative in odpiranja možnosti za objavo, saj sta rast in število novih naslovov v Sloveniji precej večja kot v državah, kjer je zasebna iniciativa že dolgo udomačena, kot tudi tistih, kjer, enako kot pri nas, od leta 1991 štejejo na novo. Verjetneje je, da je k tej rasti precej pripomogel tudi specifični način prelivanja javnih sredstev v zasebne dobičke, ki ga izkazuje poslovni model marsikaterega novega slovenskega založnika: knjižnice bodo kupile. Zaradi padanja cen tiskarskih storitev, novih tehnologij, ki omogočajo natis točno toliko izvodov, kolikor jih je prodanih v prednaročilu, in izločanja avtorskega dela iz stroškovnika (kar žal ni pojav, omejen na Slovenijo) je knjigo mogoče narediti vse ceneje – in kar nekaj jih je mogoče, ne glede na kvaliteto izdelka, tudi prodati.

Zaradi odsotnosti mehanizmov izbire tako pri založnikih (ki pa v svoje vse številnejše izdaje vsaj vlagajo večinoma lastna sredstva) kot pri knjižničnih odkupih (kjer so ta sredstva povsem javna) prihaja do razkroja vrednostnega sistema. Vse manj jasno je, kaj je dobro in kaj ne in kdo naj bi o tem razsojal. V tradicionalnem literarnem sistemu so presojo najprej izrekli uredniki, v pomoč so jim bili celo interni recenzenti – zdaj se objavi vse.

Nesmiselno je ponavljati, kar je bilo že sto- in večkrat ponovljeno, pred tem pa sto- in večkrat izrečeno, zapisano in ponazorjeno. Slovenska kulturna politika, kakor se odraža v delovanju splošnih knjižnic kot javnih zavodov že skorajda vsa leta po osamosvojitvi, je za založništvo in knjigotrštvo pogubna, na daljši rok – do tega smo že prišli – pa tudi za avtorje, prevajalce in, kar je najhujše, za bralce.

Zgoraj je odlomek preroškega besedila dr. Andreja Blatnika, ki je bilo objavljeno kot uvodnik revije Literatura marca 2014, nekaj mesecev preden je začel veljati Zeck.

Jasno je, da hranijo ogromno število knjig, ki jih ni nikjer drugje, a v zgornjem segmentu izposoje ravnajo kot najbolj pogrošna založba ali kot kiosk, ki prodaja najbolj lahkotno branje. Vprašanja, o katerih je treba vsaj začeti razpravljati, so, kaj to pomeni, kaj s tem dosežemo, v čem je smisel takšnega ravnanja in ali je mogoče to kako spremeniti. In če ne, zakaj je smiselno pri takšnem ravnanju vztrajati.

dr. Miha Kovač, Dnevnik, 12. januar 2010

Knjižničarji so pomembni posredniki med založbami in bralci. Dokler se tisti, ki izbirajo knjige za odkup, ne bodo zavedeli svoje vloge in dojeli, da je treba knjige izbirati strokovno in odgovorno (dobra praksa je npr. podeljevanje zlatih hrušk za kakovostne knjige na področju otroške in mladinske književnosti) in da se z nobenim odkupom ne mudi tako zelo, da bi to vmesno fazo smeli izpustiti, se položaj ne bo izboljšal, samozvani založniki pa bodo še naprej lastnoročno tovorili prevodne zmazke v knjižnice in jih tam prodajali brez slabe vesti in s kakšnim posebno privlačnim popustom.

Maja Kraigher, Dušanka Zabukovec, Bukla 152, 5. februar 2020

»Le koga ni že velikokrat pogrelo, ko mu je v roke prišel izdelek prevajalca, ki se ne zaveda svojega neznanja in nedoraslosti nalogi!« sta tik pred epidemijo v Bukli ogorčeno »poblisnili v prevode« izkušeni prevajalki iz angleščine Maja Kraigher in Dušanka Zabukovec. Zgodilo se je namreč nekaj, česar desetletje prej, ko je še odmevala zgodba o K. E. Woodiwiss, nihče ni niti slutil. V poplavi prevodov iz angleščine, s katerimi splošne knjižnice zalagajo založniki modela KBK, se je leta 2019 znašel roman Mlekar bookerjeve nagrajenke Anne Burns. Pred tem se je zdelo, da ti založniki naslove črpajo le iz ponudbe večinoma ameriškega popularnega leposlovja, pred naslovi mednarodno slovečih avtorjev, bookerjevih, pulitzerjevih idr. nagrajencev pa dvignejo roke. V splošnih knjižnicah je tako na voljo okoli 190 izvodov Mlekarja (35 €), več, kot je izvodov dve leti prej pri Beletrini izdanega bookerjevega romana Ozka pot globoko do severa Richarda Flanagana (29 €), pri nas že dolgo znanega in tudi večkrat gostujočega tasmanskega pisatelja. Ta mala razlika – gre za približno 20 izvodov – ne bi bila pomembna, če ne bi splošne knjižnice leta 2019 nabavile okoli 290 izvodov romana Testamenti (MKZ, 29,99 €), za katerega je Margaret Atwood dobila bookerja leto po Anni Burns. Toda k več nakupom najbrž nista botrovala ne Bookerjeva nagrada ne prevajalčevo ime – roman je prevedel odlični Uroš Kalčič, Sovretov nagrajenec 2018 – temveč dejstvo, da so knjižnične nabavne službe za Atwoodovo »že slišale«, in seveda popularnost njene Dekline zgodbe in istoimenske televizijske nadaljevanke. Število nabavljenih izvodov Testamentov ne bi bilo nič manjše, če bi prevod izviral iz iste »delavnice« kot Mlekar. Zato pa bode v oči nizko število razpoložljivih izvodov romana ameriškega bookerjevega nagrajenca Georgea Saundersa Lincoln v bardu (Litera, 24 €) – roman, ki ga je prevedel Andrej E. Skubic, eden naših najboljših prevajalcev iz angleščine, prav tako sovretovec, je v splošnih knjižnicah na voljo v okoli 120 izvodih.

Prevajalka, ki je smelo zagrizla v besedilo severnoirske pisateljice Anne Burns, prejemnice še več drugih nagrad, celo 100.000 evrov vredne mednarodne dublinske nagrade, je samo v letu 2021 v lastni režiji objavila 11 prevodnih del v skupnem obsegu več kot 4000 tiskanih strani (čez palec ocenjeno gre morda za okoli 200 avtorskih pol prevoda). Še večje je skupno število tiskanih strani 11 prevodov, ki jih je, poleg dveh slikanic, leta 2021 podpisala druga prevajalka. Večina jih je izšla pri eni, prav tako KBK založbi, in za vse te prevode – pretežno gre za popularno leposlovje – je značilno, da se cena trdo vezanih knjig suče okoli 35 € (!). Vprašanje, kakšni so prevodi prevajalca, ki v enem letu prevede 200 ali več avtorskih pol, čeravno ne gre za kake literarne presežke, pa naj raje ostane retorično.

Potem pride trenutek, ko začneš brati prevod odmevne (oz. nagrajene) knjige in kar naenkrat vsebina ni več pomembna. Branje se zatika, štrlijo čudne besedne zveze, ki očitno živijo samo v nenaravnem okolju prestavljanja stavkov iz enega jezika v drugega – ker temu ne vem, če bi lahko rekel prevajanje.

Damjan Zorc, FB, 4. januar 2020

George Saunders je postal leta 2017 drugi ameriški pisatelj, ki je prejel Bookerjevo nagrado. Lincoln v bardu je njegov romaneskni prvenec in po zbirki Deseti december drugo delo, ki je prevedeno v slovenščino.

Če je leta 2021 izšlo 430 prevedenih romanov in je več kot polovica prevedena iz angleščine, lahko izračunamo, da sta ti dve prevajalki »poskrbeli« za približno 10 % prevodov, samo z njimi pa sta leta 2021 dosegli skupno več kot 16.000 izposoj (upoštevam le tiskane izdaje). To pomeni, da je vsaka zase samo z enoletno produkcijo prevodov angleškega »leposlovja za odrasle« krepko presegla spodnjo mejo 4000 izposoj za obračun knjižničnega nadomestila (KN). Skupno število izposoj vseh njunih prevodov je bilo leta 2021 skoraj 138.000. »Pestrost slabega res ni naš problem,« je leta 2011 v intervjuju za Poglede povedal takratni direktor Javne agencije za knjigo (JAK) Slavko Pregl. »Agencije ne skrbi pestrost knjižnega trga na sploh, zanimajo nas tiste knjige, ki so v javnem interesu.« Drži – JAK je bila ustanovljena »na načelih zagotavljanja pogojev za vrhunsko ustvarjalnost na področjih leposlovja in humanistike ter pogojev za večjo dostopnost slovenske knjige, za dvig zavesti o pomenu knjige in branja za razvoj posameznika in družbe ter za večjo mednarodno prepoznavnost slovenskih ustvarjalcev, ki delujejo na področjih leposlovja in humanistike«. Drži pa tudi, da je eno od »področij knjige v skladu z Zakonom o Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije« knjižnično nadomestilo. KN, katerega namen je »spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo in ki so v javnem interesu«, je bilo uvedeno leta 2004 kot – če uporabim kar Preglovo definicijo – »simbolično poplačilo (nadomestilo izgubljenega dohodka) avtorjem (ponekod po Evropi tudi založnikom) knjižničnega gradiva, ki se v javnih knjižnicah brezplačno izposoja«.

Za večino najodličnejših prevajalcev, tudi iz angleščine, pa je KN res »simbolično«. Neka sicer odlična prevajalka angleškega umetniškega leposlovja mi je pred leti zaupala, da mora, zato da lahko doseže prag za obračun KN, vsake toliko prevesti tudi kakšno »plažo« (»čeprav pri tem neznosno trpi«). Nekateri prevajalci pa si čez ta prag pomagajo s prevajanjem slikanic, tudi takih, ki bi jih slovenski knjižni trg zlahka pogrešal. Zrno do zrna ...

Dvajset najbolj branih oziroma največkrat izposojenih romanov za odrasle v splošnih knjižnicah leta 2021 (Dostojevskega so najbrž brali šolarji). Razveseljivo je, da so kar polovico romanov napisali slovenski pisatelji in pisateljice, čeprav je to bralsko migracijo povzročil predvsem Tadej Golob s serijo o detektivu Tarasu Birsi. Še bolj razveseljivo pa je, da so to hkrati romani, ob katerih tudi kupci v knjigarnah niso ostali ravnodušni. Lestvica, tudi niže proti stotemu mestu, kaže, da slovenski bralci zmorejo brati še kaj drugega kot angleške romance, toda osebno pogrešam v petdeseterici ali pa vsaj stoterici nagrajene in izvrstno prevedene romane iz drugih jezikov, vsaj iz francoščine, nemščine, španščine in – denimo – poljščine. Roman Beguni (ne Flights!) nobelovke Olge Tokarczuk si je leta 2021 izposodilo 186 bralcev, njene Jakobove bukve pa samo 149.

Splošne knjižnice so najpomembnejše javne kulturne ustanove, zaradi široke razvejanosti svojih enot in dostopnosti vsem po vsej državi pa tudi najvplivnejše. Že dolgo ne gre več samo za hrambo in izposojo knjig, temveč prek številnih dogodkov, bralnih projektov in skupin tudi za posredovanje, utrjevanje in nadgradnjo književnega znanja, ki smo ga pridobili v formalnem izobraževanju in šolski knjižnici. A sodeč po vsebini teh projektov, ki je večidel zelo kakovostna ali celo vrhunska (Mesto bere, Zlate hruške, Primorci beremo, Okusimo besedo, Beremo prešerno, Poletavci, bralne značke za odrasle ...), se zdi, da spodbujanje KBK založnikov in prevajalskega KN prekariata k hiperprodukciji slabega in nepotrebnega sproti ruši, kar strokovno in književno omikano knjižničarsko osebje z dušo in srcem gradi. Trg je eno, javni interes pa nekaj drugega; in če starši razumejo, da njihovi otroci za brezplačno šolsko malico ne morejo dobiti hamburgerja, krompirčka in kokakole, utegnejo sčasoma tudi sprejeti, da si je treba fast-read čtivo priskrbeti v knjigarni. Večje kot bo zanimanje za nakup, cenejše bo, in več kot ga bodo kupili, občutljivejši bodo na njegovo kakovost. Pa tudi knjigarne bodo hvaležne.

Zgolj dosledno sledenje poslanstvu in upoštevanje kriterijev za izbor knjižničnega gradiva, kakor so opredeljeni v Strokovnih priporočilih, s poudarkom na ugledu avtorja, urednika ali založnika (ki ne pade z neba), estetski vrednosti pa tudi ceni (35 evrov?), bi najbrž hitro odplaknila ne ravno posrečene ideje nekaterih založnikov o zamiku prodaje knjižnih novosti knjižnicam ali pa bizarno, na eni od književnih »zadušnic« izraženo stališče, da naj bi se za knjižnice oblikovale celo višje cene knjig.

Knjige so se po sprejemu Zecka podražile. To ni nujno njegova posledica, pomembnejše je, da se niso pocenile, kakor je napovedal predlagatelj zakona, ki je zatem v zakonu iz prodaje knjig po enotni ceni izvzel »izvajalce knjižnične dejavnosti kot javne službe, kakor so opredeljeni z zakonom, ki ureja področje knjižničarstva«, in to naj bi bila po mnenju takratnega ministra »še ena pomembna izjema«. Knjižnice naj bi tako »v celoti izvajale svoje poslanstvo z raznolikostjo in pestrostjo knjižnih izdaj« (kot da pred zakonom te možnosti niso imele). Izjema pomeni, da je bilo mogoče knjižnicam tudi poslej prodajati knjige s popustom, pri čemer pa zakonsko besedilo ni določilo najvišji dovoljen popust, kakor ga je omejilo na 20 % pri prodaji knjig na sejmih in predstavitvah. V predlogu namreč piše, da »lahko dobijo znanstvene (strokovne) knjižnice, namenjene uporabi znanstvenih delavcev določene stroke, do 5 odstotkov popusta, široki javnosti dostopne javne knjižnice, deželne/državne knjižnice in šolske knjižnice ter knjižnice verskih ustanov in vojaške knjižnice zvezne vojske in mejnih enot pa do 10 odstotkov popusta«. Ali so založniki, zlasti tisti po modelu KBK, ki svoje »pogrošnice« cenijo na 35 in več evrov, pri prodaji splošnim knjižnicam presegali popust največ 10 % (določen v predlogu, ne pa tudi v zakonu), mi ni znano, nedvomno pa noben slovenski založnik, ki dobršen del naklade takoj po izidu proda knjižnicam, ni bil tako nepremišljen, da bi si prizadeval za nižje »enotne« cene svojih knjig. (Vir podatkov: Založniki knjig in brošur)

Najbolj povedni so protiargumenti, ki jih uporabljajo knjižnice. Kot prvo se bojijo, da bi negativne ocene knjig zmanjšale obseg javnega denarja, ki je knjižnicam na voljo za nabavo. Umno sklepajo, da jim dodeljevalci javnih sredstev verjetno ne bi dovolili porabiti denarja za knjige, ki bi jih javna služba sama označila za slabe. Predstavniki knjižnic nam dajejo s tovrstnimi argumenti vedeti dvoje: da se še kako dobro zavedajo, da nabavljajo slabo literaturo, in da jim tako stanje povsem ustreza. Več ko je knjig, več je sredstev. Vztrajanje pri stališču, da vrednotenje pred nabavo ni mogoče (pa v isti sapi, da je po nabavi močno zaželeno), sodi po mojem v kategorijo mehkega kriminala belih ovratnikov. Vseeno je, ali z javnimi sredstvi financiramo dobro ali slabo. Kot je vseeno, ali državne banke posojilo odobrijo zdravemu ali bolnemu podjetju. Kot je vseeno tudi, ali bolnišnica operacijsko mizo kupi pri specializiranem podjetju ali ljubiteljskem tesarju.

Mojca Pišek, Literatura, 19. avgust 2014

XII. prizor | Šolske knjižnice bodo zagotovo kupile!

Kakovostna otroška in mladinska literatura je eno najzahtevnejših založniških področij, saj ima tudi najzahtevnejšo publiko – mlade bralce, njihove učitelje in šolske knjižničarje, za povrh pa je tudi edino podvrženo vrednotenju, ki je nadpanožno in nadcehovsko. Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig pripravlja uredniški odbor Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki je del Mestne knjižnice Ljubljana, že od leta 2004. Čeprav ta knjižni oddelek pri naši založbi ni bil nikoli posebej močan, je svojčas kljub temu na Modrijana prihajalo veliko rokopisov pa tudi predlogov za prevod knjig za otroke in mladino. Nekateri avtorji oziroma predlagatelji so pri tem uporabili argument »to bo zagotovo kupila vsaka šolska knjižnica«. Ta argument je trden, kajti če pri večini starejših, tradicionalnih založb ob izdajanju knjig za odrasle, tako leposlovja kot stvarne literature, prevladuje težnja po čim uspešnejši prodaji v knjigarnah, je pri njih za izdajo otroške in mladinske knjige glavni motiv čim boljši sprejem v šolskih knjižnicah. Kajti kdo drug, če ne šolski knjižničar in učitelj, in to vseh predmetov, ne le slovenščine, bo najbolje vedel, kaj je za učence dobro in koristno branje, še posebej ker ima na voljo tako uporabno sito, kot je Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig.

Šolske knjižnice naj bi poleg tega, da »izvajajo knjižnično dejavnost kot sestavino vzgojno-izobraževalnega procesa za različne vrste vzgojno-izobraževalnih zavodov, kot so osnovne, srednje in višje šole, glasbene šole, dijaški domovi in domovi za učence ter zavodi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami«, odpravljale ali pa vsaj blažile neenakost med tistimi učenci, ki imajo doma dobro založeno knjižnico – po KiB VI ima doma več kot 200 tiskanih knjig samo 15 % respondentov – in tistimi, ki doma, iz kakršnikoli razlogov že, knjig nimajo. Na pomen šolskih knjižnic za oblikovanje bralnih navad pri otrocih in mladostnikih vseskozi prizadevno opozarja Slavko Pregl, pri čemer pogosto izpostavi tudi njihovo osiromašenost. V članku, objavljenem v Delu aprila 2020, je spomnil na standard, po katerem naj bi šolska knjižnica svojo zbirko vsako leto dopolnila z najmanj eno knjigo na učenca in ki je zapisan v 18. členu Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe iz leta 2003. »Anketa, ki jo Bralna značka izvaja po šolah,« je zapisal, »je pokazala (šolski leti 2014/2015 ter 2016/2017), da se ta standard izpolnjuje v padajočem trendu (49 in 47 odstotkov). Če za lažji izračun upoštevamo 250.000 šolark in šolarjev na naših osnovnih in srednjih šolah, to pomeni, da na leto ni kupljenih približno 120.000 knjig ali v denarju /.../ za 1,8 milijona evrov knjig. In če zdaj to povzamemo za 16 let, se znajdemo pri skoraj dveh milijonih knjig in 30 milijonih evrov; gre za knjige, ki jih šolarji niso dobili v branje, in za promet, ki ga niso realizirali založniki.« Vendar imamo tu problem. Novembra 2015 sprejeta novela Zakona o knjižničarstvu je namreč šolske knjižnice črtala s seznama izvajalk »knjižnične javne službe« (1.a člen: Knjižnično dejavnost, potrebno za izvajanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja, izvajajo šolske knjižnice), zaradi česar zanje ne more več veljati Pravilnik, ki ga omenja Pregl (pa tudi ne izjema v Zecku), temveč »Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti v šolskih knjižnicah«, ki naj bi bil v pristojnosti šolskega resorja (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport), vendar ga ta očitno še ni utegnil napisati. Prav tako še ni na spregled novega »Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe«, ki je v pristojnosti »kulturnega resorja« in je bil novembra lani že v drugi obravnavi.

Založniki lahko krmarjenje šol in šolskih knjižničarjev skozi te zakonske skile in karibde samo nemočno opazujemo, odsotnost sistemske ureditve nabave in financiranja gradiva, naj bo ta v katerikoli že pristojnosti, pa se negativno odraža tudi v založniških programih, kjer postaja vse pomembnejši kriterij za izdajo otroških in mladinskih knjig njihova domnevna privlačnost za splošne knjižnice (KBK), premalo pa sta odločilni njihova kakovost in sprejemljivost za šolske knjižnice, kar vsako leto znova opozorijo tudi uredniki Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig. Zato ne preseneča, da pred marsikatero z »zlato hruško« ovenčano knjigo, knjigo iz kataloga Bele vrane, pa knjigo s pomembnimi mednarodnimi nagradami, še posebej če izidejo pri manjši založbi, številne šolske knjižnice zaprejo vrata; ne preseneča, da je naše e-sporočilo, ki smo ga poslali vsem osnovnošolskim knjižnicam, da bi jim ponudili svoje tri slikanice (še največ smo si obetali od knjige Vsi skupaj štejejo), odprlo samo 20 % knjižnic; ne preseneča pismo novozaposlene šolske knjižničarke, ki je ugotovila, da je »njena« knjižnica »precej revna«, in se zatekla k »nespodobni« rešitvi: pozivu založnikom, naj šoli – javnemu zavodu – knjige preprosto darujemo; ne preseneča, da je nekaj tako »vnebovpijoče aktualnega«, kot so Pregnanci Isse Watanabe (Sanje, 2019, »zlata hruška«), po Cobissu sodeč na voljo v samo devetih osnovnošolskih knjižnicah. Vnebovpijoče pa je tudi dejstvo, da šolske knjižnice večine knjig ne nabavijo v več kot enem izvodu, kar otežuje njihovo rabo v razredu, predvsem pa ne omogoča »skupnega branja«.

Šolske knjižnice na GOV.SI, spletni strani državne uprave. Manjka kratek uvod ...

Pregnanci (Migrantes) so slikanica (brez besedila) perujske ilustratorke Isse Watanabe. Avtorica je zanje prejela številne nagrade, leta 2020 so bili uvrščeni v mednarodni katalog Bele vrane (The White Ravens, Internationale Jugendbibliothek, München), za eno najboljših ilustriranih knjig jih je leta 2020 razglasila revija Kirkus Reviews, slikanica je tudi na seznamu 100 najboljših z vsega sveta platforme dPICTUS (Camberley, Anglija). Pri nas zaslužene pozornosti, zlati hruški navkljub, ni bila deležna ne v medijih ne v šolskih knjižnicah.

Pride čas, ko je treba celo knjigo zavreči.

Situacija vzbuja skrb, ker šolske knjižnice nimajo urejenega financiranja za nakup gradiva. Imajo zgolj neka materialna sredstva, potem pa je od šol odvisno, kako jih bodo porabile. In tu se kažejo velike razlike med šolami in razvitostjo šolskih knjižnic. Splošne knjižnice še kupujemo knjige, čeprav je tudi naš proračun iz leta v leto manjši, zato se moramo odločati za kakovost, medtem ko v šolah ni zagotovljenih sistemskih sredstev. To je krivično v primerjavi z razvitimi državami, kjer imajo šolske knjižnice sistemsko določen vir financiranja in so dejansko podpora pri pouku in razvijanju otrokovih raznolikih interesov. Pri nas so šolske knjižnice, ki že leta niso kupile novih knjig, in to je velika krivica do otrok, ki jim niti ta osnova ni zagotovljena.

Darja Lavrenčič Vrabec, Delo, 17. november 2016

XIII. prizor | Flights in »bežiknjiga«

»Problem je tudi, da informacije o knjigah vse težje pridejo do najširše javnosti,« je v intervjuju za Delo leta 2016 povedala Ida Mlakar Črnič, bibliopedagoginja, knjižničarka in avtorica knjig za otroke. »Opažamo, da je v medijih vse manj objav o knjižnih novostih, oddaje o pomenu branja na televiziji pa so premaknjene v termine, ko jih gledajo redki.« To o medijih, zlasti tiskanih, in o televiziji drži. Pisanje o knjigah in pred njim priprava – branje – že dolgo nista več rentabilno početje, bralce in kupce so tako kot knjige izgubili tudi časopisi in revije. Naša »javna« televizija je leta 2014, po nekaj letih predvajanja, ukinila oddajo Knjiga mene briga, edino, ki je bila v celoti namenjena knjigi; Odprta knjiga je bila umaknjena, preden smo jo sploh dobro opazili.

Splet. Tam najdeš vse. V tisočero kotih in kotičkih spleta je informacij o knjigah, kolikor nam poželi srce. Sleherna založba poroča o svojih knjižnih novostih na spletnih straneh ter družbenih omrežjih; imamo spletne knjigarne, literarne portale, Cobiss, Buklo, Dobre knjige; knjige nam predstavljajo knjižnice na svojih spletnih mestih; o knjigah, ki so jih prebrali in jih priporočajo sledilcem, piše na desetine blogerk in blogerjev; bralke in bralci kramljajo o knjigah na svojih profilih in v bralnih skupinah ... Kdor išče, ta najde. Če išče, denimo, informacijo o romanu Flights, za katerega je leta 2018 Olga Tokarczuk prejela mednarodno Bookerjevo nagrado, lahko izve, da je roman že leta 2010 izšel v prevodu Jane Unuk pri založbi Modrijan in da se imenuje Beguni. Francoskim bralcem, na primer, ni bilo treba iskati – vse informacije o knjižnih novostih, o literarnih nagradah, domačih in tujih, o najbolje prodajanih knjigah, o dogodkih, sejmih in festivalih, o založbah in knjigarnah (tudi kadar se katera zapre), o avtorjih (tudi kadar kdo umre) – izvedo na enem mestu. Livres Hebdo (LH), eden najboljših spletnih književnih portalov v Evropi pa tudi na svetu, poroča o vsem, kar utegne o knjigah zanimati strokovno javnost pa tudi bralce – po raziskavi leta 2021 bere knjige 86 % Francozov.

»Založnike spodbuja k temu, da definirajo nekatere skupne naloge, denimo portal knjige na trgu, saj smo ena redkih evropskih držav, ki tega ne posedujemo, kar je slabo tako za bralce in kupce knjig kot za založniško stroko,« beremo o Zecku v predlogu iz leta 2013. Predlagatelj očitno ni imel v mislih portala, kakršen je takrat pod okriljem Bukle deloval ravno pod imenom Knjige na trgu in ga je celo sofinancirala JAK, saj bi sicer predlagal njegovo ohranitev in nadgradnjo. Prav tako si najbrž ni želel česa takega, kar bi spominjalo na Livres Hebdo ali pa Moderna vremena in kar bi branži, knjigi in bralcem dejansko koristilo, saj bi sicer k »definiranju« takega portala povabil stroko, ne pa JAK. Pri JAK so portal, kot so pač vedeli in znali, v nekakšni tajnosti razvijali približno dve leti; medtem smo založniki prejeli prošnjo, naj posredujemo digitalizirane naslovnice kadarkoli nagrajenih slovenskih knjig – priložen je bil kaotičen seznam po neznanem ključu nanizanih nagrad in knjižnih naslovov od leta 1945 naprej – ter izbranim literarnim kritikom (DSLK) zagotovimo recenzijske izvode sofinanciranih naslovov. Sicer nismo bili povabljeni niti k razpravi o tem, kakšen naj bi ta portal bil, kaj šele k sodelovanju.

»Roman neznanega imena.« Ko je poljska pisateljica Olga Tokarczuk maja 2018 prejela mednarodno Bookerjevo nagrado za roman Flights (polj. Bieguni), se je pri nas zvrstilo več medijskih objav, katerih avtorji v romanu niso prepoznali Begunov, slovenskega prevoda, ki je izšel že leta 2010. Za Begune je Olga Tokarczuk leta 2008 prejela nagrado Nike v obeh kategorijah, angleški prevod (2017) je bil nominiran tudi za dve prevajalski nagradi. (LH je na dan podelitve mednarodne Bookerjeve nagrade izčrpno poročal o nagrajenki pa tudi o prevodu Les pérégrins.) Za nekatere pisce, ki poročajo o knjigah, so Beguni še danes misterij.

Konec leta 2014 je JAK glede portala pobaral literarni kritik Tadej Meserko in izvedel, da bodo »na osrednji slovenski knjižni portal uvrščene vse knjige sočasne produkcije, torej vsa dela, ki bodo prisotna na slovenskem tržišču in ki morajo biti v skladu z novim zakonom o enotni ceni knjige (ZECK) vpisane v enotni seznam prodajanih knjig na celotnem območju Republike Slovenije.« To je seveda daleč od tistega, kar bi uporabnikom res koristilo. Velepotezni projekt, katerega vzpostavitev naj bi bila »eden izmed ukrepov Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 za izboljšanje stanja slovenskega založništva, knjigotrštva in bralne kulture«, je bil z imenom Bližji knjigi (BK) predstavljen konec leta 2015. V uvodniku je bil sprva opisan kot portal, ki zbira »relevantne in celovite informacije o knjigah ter jih v uporabniku prijazni obliki ponuja zainteresirani javnosti«; ki želi s tem »izboljšati javno dostopnost informacij o knjigah na trgu, širšem dogajanju na področju založništva in literarne ustvarjalnosti ter prispevati k razvoju in boljšemu delovanju knjižnega trga«; ki želi knjigo približati bralcem z »informacijsko, promocijsko in medijsko podporo«; ki bralca »povezuje z avtorjem, založbo in knjigarno« in mu tako »s skupnimi močmi in v sodelovanju deležnikov tega področja ponudi dovolj zanimive informacije, ki bodo v njem utrdile željo po branju oziroma nakupu knjige«. »Portal je bogat arhiv podatkov, metapodatkov in vsebin, povezanih s knjigo,« beremo na BK še danes, »zato vam, povezan z revijalnim portalom Revije.si, omogoča celovit vpogled v stanje slovenskega založništva.« (Domena revije.si je na prodaj.)

BK je simbol vsega, kar je v slovenski založniško-knjigotrški panogi narobe, in še bolj tistega, kar je narobe v kulturni politiki do knjige. Človeka zato dobesedno zmrazi ob branju političnih programov strank, ki bi kulturo in tudi založništvo reševale z za vse primere prikladno »digitalizacijo«, pri tem pa je z letala vidno, da področja niso preučile in da jih vsebina pravzaprav ne zanima. Odkrivajo toplo vodo, ne opazijo pa, da nekaj metrov stran bruhajo vroči gejzirji. Tako je nastajal BK. Meserko se pozneje žal ni vrnil k portalu, da bi ga analiziral, sredi leta 2016 sem svojo uporabniško izkušnjo opisala sama v članku »Bežiknjiga« na naši spletni strani (članek ni več dostopen). BK medijev, ki naj bi bili celo med njegovimi najpomembnejšimi uporabniki, ni pretirano zanimal, Delova novinarka, ki je dregnila vanj marca 2017, pa se je morala zadovoljiti s pojasnilom, da se cilji njihovega projekta, izhajajoči iz razpisa pristojnega ministrstva in Evropskega socialnega sklada, razlikujejo od ciljev UMcovih Knjig na trgu, »saj so v pomembni meri povezani z zaposlovanjem predstavnikov ranljivih skupin«. (Knjigarno torej odpreš zato, da zaposliš »predstavnika ranljive skupine«, ne pa zato, da bi prebivalce oskrboval s knjigami.) BK zdaj čemi tam že sedmo leto, pretežno takšen, kakršen je bil ob odprtju, »spominja na hišo duhov«, še vedno v »trenutni testni fazi« se opravičuje »za vse morebitne napake in nevšečnosti, ki jih sproti odpravljamo«. Medtem se je na JAK že dvakrat zamenjalo vodstvo.

Med »simpatične« podrobnosti sodi tudi dansko biotehnološko podjetje Jubi kinase, ki se je z izdajo zbornika na temo kvasovk znašlo med slovenskimi založbami. Videti je, da so portal v veliki meri prepustili algoritmom in pri vprašanju, ali je res treba zajeti vse tipe publikacij, bolj malo uporabljali možgane.

Mojca Pišek, Dnevnik, 16. marec 2016

Livres Hebdo, referenčni francoski medijski in informacijski center za knjigo, od leta 2006 izdaja družba Electre S.A., hčerinska družba Cercle de la Librairie. Portal se predstavlja kot »povezava med različnimi partnerji v knjižnem ekosistemu« in ponuja uporabnikom »natančen pregled glavnih vprašanj v sektorju, založniških trendov in poslovnega razvoja«. LH izdaja tudi revijo, tako tiskano kot digitalno, odprt je za oglaševalce, v rubriki Que lire? (»Kaj brati?«) pa objavlja tudi kritike, portrete in intervjuje. Del vsebine je dostopen samo abonentom.

Neodvisni portal za knjigo in bralno kulturo Moderna vremena Info (MV) deluje od leta 2005, pred tem je bil spletna revija (e-zine) in še prej tiskana, ki je izhajala v letih 1995–1999. MV ima enako poslanstvo kot LH v Franciji: promovira knjigo in branje; poroča o avtorjih, založništvu, knjigotrštvu in knjižničarstvu; objavlja novice in kolumne, intervjuje in portrete, kritike in priporočila; obvešča o knjižnih novostih, dogodkih, sejmih in festivalih.

MV je referenčni vir tudi za vse druge medije, še posebej glede založniško-knjigotrške problematike. Je soorganizator hrvaške »noči knjige«, sredi leta 2020 je začel spremljati prodajo knjig v hrvaških knjigarnah in vzpostavil lestvico Top lista knjiga, letos pa je odprl še »interaktivni portal hrvaških pisateljic in pisateljev« pisci.hr.

Portal MV sofinancirata Mesto Zagreb ter Ministrstvo za kulturo in medije, top listo poleg ministrstva podpira Združenje za zaščito pravic založnikov ZANA, pisateljski portal pa je poleg podpore Zagreba deležen še donacije Zagrebačke banke, d. d. Za vse to, prizadevajoč si za dvig bralne kulture rojakov (letošnja raziskava je pokazala, da knjige bere samo 42 % Hrvatov), za večjo prepoznavnost domačih književnikov in prevajalcev ter za podporo hrvaškemu založništvu in knjigotrštvu, skrbi Nenad Bartolčić z ekipo področnih strokovnjakov.

Osebno mi nikoli ni ugajalo, da mi nekdo z nekimi recepti prihaja od strani. Naj sem se ukvarjal s knjigotrštvom ali pa novinarstvom. Ne pričakujem, da nam neko resorno ministrstvo ali agencija servirajo gotove rešitve, po katerih naj funkcioniramo, iniciative morajo prihajati iz branže, osmislili pa jih bomo skupaj. Mi, ki kreiramo knjižno tržišče, najbolje vemo, kako lahko dobro deluje ...

Nenad Bartolčić, www.portalnovosti.com, 2. junij 2021

ZAKLJUČEK | Hvala za bonbone!

Bili so bolj kisli. Ampak odhajajoča politična garnitura je nanje tako ponosna, da jih je vključila celo v Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029. »Za sanacijo posledic izpada prihodkov v knjigotrški mreži«, piše v njej, »pa je bila v okviru Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 /.../ raba bona razširjena tudi za nakup knjig, dejavnost 47.610 Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami.«

Uvedba bona 21 je bila morda dobronamerna, vendar za knjižno kulturo zelo slabo premišljena in še slabše izpeljana. Sprva je bilo objavljeno, da bo unovčenje mogoče le v knjigarnah, »ki imajo registrirano dejavnost trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami«, in to le za knjige. »Čudovito,« smo pomislili mnogi založniki, »zdaj bodo knjigarne, ki izpolnjujejo ta kriterij, solidarne tudi z založniki brez knjigarn, pa bodo za svoje kupce z boni naročile kako našo knjigo več.« (Zgodilo se je nasprotno.) Zatem smo izvedeli, da je mogoče bone unovčiti tudi za učbenike in delovne zvezke ... Zatem smo opazili, da postajajo 47.610 druga za drugo tudi založbe z eno knjigarno, nato pa še založbe s spletno knjigarno. Številka 47.610 je postala rešilna bilka za marsikatero malo založbo, tudi za našo, računajoč, da bo marsikoga pred iztekom roka za unovčitev bona PCT odvrnil od obiska gostilne, fitnesa, zabaviščnega parka, smučarskega centra, sejma; da se bo namesto za najem lahkega motornega vozila ali vodnega plovila odločil za nakup knjige. Toda v začetku decembra se je vlada odločila za šestmesečno podaljšanje veljavnosti in večina še neizkoriščenih bonov je najbrž počakala na kako »boljšo« ponudbo.

Bili so bolj kisli, ampak hvala, vseeno. (Foto: Darja Jakovljeva/Pixabay)

Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 je bila v parlamentu – s 46 glasovi –sprejeta 22. februarja. Če bi pri nas obstajal portal, kot sta Livres Hebdo in Moderna vremena, bi se morda našel kdo kot Bartolčić in jo v delu, ki obravnava »knjigo in založništvo«, temeljito analiziral. Ali pa bi samo zamahnil z roko in se lotil koristnejšega dela, saj razen nesmislov pravzaprav ni česa analizirati. Resolucija za založništvo najprej ugotovi »resne pretrese predvsem v finančnem smislu«, in to prav »v zadnjih desetih letih« (ko je več kot šest let veljal Zeck!). Prešteje knjige: »6.953 knjig in brošur leta 2009 in 5.627 leta 2017« (ob sprejemu so bili že dolgo znani podatki do vključno leta 2020). Resolucionarji iz KiB VI razberejo »nadaljnje upadanje prodaje, razen pri nekaterih zvrsteh nizko in srednje cenovnih knjig« (raziskava preučuje branje in nakupovanje knjig, ne pa prodaje). Zapišejo, da je bila zaradi covida knjigotrška veriga občasno zaprta (knjigarne so bile samo leta 2020 zaprte najmanj pol leta), »vendar se je okrepila prodaja knjig na spletu« (»Nekateri založniki so mi povedali ...«); da je bil »v digitalni obliki izveden 36. Slovenski knjižni sejem« (odpovedan je bil tudi 37. SKS leta 2021); da so se »za lajšanje posledic epidemije v knjigotrški in založniški dejavnosti v proračunu 2021 sredstva za JAK zvišala za približno 1,3 milijona evrov« (za kaj neki so bila porabljena?); da je bila »za sanacijo posledic izpada prihodkov v knjigotrški mreži /.../ raba bona razširjena tudi za nakup knjig (gl. zgoraj). Nato izvemo, zakaj je bila leta 2008 ustanovljena Javna agencija za knjigo in da je treba rešiti Mladinsko knjigo Trgovino, »ta steber slovenskega knjigotrštva«. Sledijo »razvojni cilji«: menda potrebujemo »posebno platformo e-Knjiga«, Mladinsko knjigo Trgovino je treba opredeliti za »strateško državno naložbo« (rešujemo samo MKT ali tudi MKZ?); treba je analizirati »upravičenost učinkov ZECK« (kako analizirati upravičenost njegovih učinkov, če pa niso bili analizirani niti učinki sami?), »ki je začel veljati februarja 2014« (res je bil sprejet konec januarja 2014, a v praksi se je začel izvajati šele 26. avgusta) ...

Kako torej naprej? Ali sploh? Ima to »početje« s knjigami sploh še smisel?

Za to besedilo sem si želela zaključek, v katerem bi (se) vprašala o »družbenem« pomenu knjige in branja. Ali ima posameznik s tem, ko bere knjige, kakršenkoli vpliv na družbo, na svoj položaj v njej, ali pa je ostalo branje zgolj »prostočasna dejavnost«, izbira, namesto katere lahko šivaš gobeline, igraš računalniške igrice ali pa brkljaš po družbenih omrežjih. Nato sem se spomnila, da je bilo to – tako kot večina zgoraj zapisanega že zapisano. Spodaj navajam odlomek in vabim k branju celotnega eseja.

Branje ni več pogoj, brez katerega v današnjem svetu ni mogoče preživeti, saj brez branja sveta ne bi bilo mogoče razumeti, temveč vse bolj razvedrilna dejavnost, ki si jo izbiramo glede na svoje osebne interese in, kakor nas v svojih razpravah o konstituiranju družbenih razredov prek potrošnje, tudi potrošnje kulture, opozarja Pierre Bourdieu, tudi glede na pričakovanja naše okolice. Ta pa ne pričakuje več, da beremo knjige. Ne leposlovnih, ki nam ponujajo celostnejše videnje sveta, ne strokovnih, ki stroke onkraj dnevnih funkcionalizmov umeščajo v širši kontekst. Niti tistim, ki se zaposlujejo v knjižni industriji, kaj šele vsem drugim, na pogovoru za službo ne zastavijo preprostih vprašanj: Kaj ste nazadnje prebrali? Kaj o prebranem mislite? Očitno velja prepričanje, da branje in mišljenje ne prinašata dodane vrednosti.

dr. Andrej Blatnik, Sodobnost, 11. oktober 2019

Pripis:
Zeck je bil »zamrznjen« do 30. aprila 2022. Ne v tednu pred tem ne po 1. maju založbe nismo prejele »opomnika«, nobenega uradnega obvestila ni bilo o tem, da je začel ponovno veljati, niti kakršnihkoli dodatnih navodil in pojasnil. In nobene analize rezultatov ankete, ki smo jo založniki/knjigortžci januarja letos izpolnjevali za MK.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.