Še do brezplačne dostave. Ob nakupu »romana meseca« do 31. decembra prejmete brezplačno življenjepis Jane Austen.

NAZADNJE SMO SE ODPOVEDALI CELO TALNI OBLOGI

SKS – Slovenski knjižni sejem skozi čas (in denar)

Bronislava Aubelj

14. november 2022

Štirinajstega aprila letos je v Modrijanov elektronski predal z naslova Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK) prispelo sporočilo, sicer nepodpisano, s prošnjo, naj si vzamemo minuto časa ter izpolnimo anketo. Do teh »anonimnih« anket 1ka sem sicer precej zadržana: če anketar pričakuje, da me bo toliko zanimala, da jo odprem, bi moral tudi razumeti, da me zanimajo njeni rezultati. In teh po navadi ni ali pa jih anketarji z vprašanimi niso pripravljeni deliti. Toda ker je zadevala Slovenski knjižni sejem (SKS) in njegovo morebitno selitev iz Cankarjevega doma (CD) na drugo lokacijo – omenjena sta bila le Gospodarsko razstavišče (GR) in Dvorana Stožice –, sem jo izpolnila. Res je terjalo samo minuto.

Nekoliko nenavadno pa je bilo pojasnilo, češ da »se je pogodba o organizaciji sejma s Cankarjevim domom iztekla že pred časom«. Novembra 2020 je namreč dr. Miha Kovač tik pred koncem spletnega SKS – »pravi« je bil odpovedan – za Dnevnik izjavil, da bo sejem »v prihodnosti ostal v Cankarjevem domu, le najpomembnejše dogodke bomo prenašali tudi prek spleta«. Mar Kovaču, ki je le nekaj mesecev pozneje postal predsednik Upravnega odbora (UO) sejma in je leta 2021 organiziral (sicer tik pred zdajci odpovedan) 37. SKS, ni bilo znano, da se pogodba s CD izteka? Pobude za spremembo sejemskega prizorišča – običajno se je omenjalo GR – so sicer prihajale že pred leti. Pri Modrijanu se o njih nismo želeli pogovarjati, saj niso bile nikoli pospremljene z analizo (ne)uspešnosti založnikov v CD, oceno, ali utegne druga lokacija pomeniti tudi nižjo udeležnino, in prognozo, kako lahko selitev vpliva na sejemski obisk.

Šestega ali 7. junija je nekaj slovenskih medijev objavilo vest, da bo 38. SKS na GR, tam, kjer je »pred 50 leti začel svojo pot«. Izvedeli smo še, da bo sejem »zadnji trening pred predstavitvijo slovenske knjižne produkcije na največjem knjižnem sejmu na svetu v Frankfurtu« in da se lahko založniki prijavimo do 30. junija. Do tod vse lepo in prav. Modrijan vabila k prijavi sicer ni prejel, morda zato ne, ker ni več član ZKZK, ali pa si je organizator pridržal pravico do presoje, katere založnike si na sejmu želi bolj in katere manj. Sicer si je založnik čisto sam kriv, če se ni zmožen prijaviti na javno dostopen razpis, toda nova spletna stran SKS je bila vsaj dva tedna po medijski objavi za Google neznanka, do nje se mi je uspelo prebiti samo zahvaljujoč založniškemu kolegi, ki mi je poslal povezavo. Nova spletna stran, www.knjizni-sejem.si (z vezajem), se je v Googlu pojavila le nekaj dni pred iztekom roka za prijavo.

Slovenski knjižni sejem se vrača na Gospodarsko razstavišče

7. junij 2022

Novico o selitvi sejma na GR je objavilo malo medijev, med njimi Primorski dnevnik. Žal pa noben novinar ni pomislil na to, da bi zavrtel številko pristojnega na CD in povprašal, kako je mogoče, da se največja in najbolj reprezentativna kulturna ustanova v državi po več desetletjih odpoveduje največjemu in najpomembnejšemu književnemu dogodku.

k članku

Spletno mesto SKS po novem deluje na naslovu www.knjizni-sejem.si. Zaradi spremembe URL-ja iz prejšnega knjiznisejem.si je bilo še lep čas po medijski objavi o selitvi sejma na GR v Googlu tako rekoč nedostopno.

Enaki razstavni pogoji za vse razstavljavce

Cena najema kvadratnega metra praznega razstavnega prostora je bila na 31. (2015), 32. (2016) in 33. SKS (2017) – pri vseh cenah prištejte še 22-odstotni davek – po 120 € v Veliki sprejemni dvorani (VSD) in Prvem preddverju (P1) ter 85 € v Drugem preddverju (P2). Člani ZKZK so imeli 23-odstotni popust in so plačali po 93 oziroma 65 €. Najem za 34. SKS (2018) se je podražil za 2 € v VSD in P1 (122 oz. 95 €) in nekoliko pocenil v 2P (78 oz. 60 €), za 35. in zadnji SKS (2019), ki je potekal v živo, pa se je cena v P1 izrecno za nečlane dvignila na neverjetnih 140 € (!). Cene za 36. SKS (2020) so bile zaradi »realne možnosti, da bodo v (pred)sejemskem obdobju veljale takšne in drugačne omejitve, odvisne od takratnega epidemiološkega stanja in posledično spremljevalnih ukrepov NIJZ«, nižje za 15 do 20 %. Nazadnje je bila najbolj realna možnost odpoved sejma. Toda leto pozneje se organizatorju z novim predsednikom UO SKS ta možnost ni več zdela realna, tako da so bile cene najema enake kot leta 2019. A tudi 37. SKS je bil odpovedan.

V aprilski anketi smo bili med drugim vprašani, na katerem izmed treh razstavišč – med njimi je bil tudi CD – se naj organizira sejem, če bo cena na vseh enaka. Kakšna naj bi bila za Stožice, ne vemo. V CD sta od leta 2015 veljali dve različni ceni glede na lokacijo, od leta 2019 pa, kot že rečeno, izrecno za nečlane še dodatna, posebej zasoljena  v P1. Ne dvomim, da je večina založnikov pričakovala, da bodo cene v GR, tudi zaradi visokega tveganja udeležbe po dveh odpovedanih sejmih, znatno nižje. Toda odprtje prijavnice je bilo za marsikaterega založnika hladen tuš, ki bi moral v junijski vročini prijati, vendar ni: za člane 95 na kvadratni meter praznega razstavnega prostora, za nečlane pa kar 48 % več – 140 €. Popust pri najemu razstavnega prostora in vpisu v katalog razstavljavcev se je torej na račun zvišanja nečlanske cene v P1 leta 2019 za člane povečal s 23 na 32 odstotkov. Nečlanom je hkrati onemogočeno, da bi ta popust v času sejemskega razpisa pridobili z včlanitvijo; to bi morali storiti najmanj pol leta prej.

Če bi se Modrijan prijavil na letošnji razpis in najel 12 kvadratnih metrov, bi nas samo ti goli metri stali 1680 . Ker po novem založnikom, ki najamejo manj kot 40 kvadratov, ni omogočeno, da prostor opremijo sami, ampak so prisiljeni naročiti »paket«, torej še »boks« (oprema Octanorm), ki vsebuje obodne stene s policami, talno oblogo, podeste, stropno vezavo z napisno tablo in nekakšen »promocijski pult« (za tega sicer ni čisto jasno), bi to naneslo dodatnih 516 €. Za vpis v katalog in prijavnino bi plačali 220 €, pa še 28 € za »tipski napis«, skupaj torej 2440 €, kar pomeni z DDV 2.981,68 €. Potem bi nam organizator za električni in internetni priključek zaračunal še najmanj 195,50 € (+ DDV). To je udeležnina. Vsem drugim »dodatnim storitvam« bi se odpovedali in si stolček, mizico, košek za smeti in steklenico vode prinesli s seboj, prostor bi počistili sami in spraznili vsebino koška ter jo po koncu vsakega dne odpeljali domov. Pač: menda bi morali kupiti še sejemski dvostranski lepilni trak rumene barve tipa SI 704 (dimenzije L: 50 tm in Š: 50 mm) zastopnika Baloh International.

Založbe poleg udeležnine bremenijo še lastni stroški. Na podlagi dolgoletnih izkušenj ocenjujem, da znesejo ti še približno toliko kot udeležnina, povečujejo se sorazmerno s številom najetih kvadratov, številom knjig, ki jih je treba pripraviti za sejemsko predstavitev, in številom oseb, ki pri sejmu sodelujejo. Priprava na sejem terja od založnika najmanj toliko delovnih ur, kolikor sejem traja, toliko več, če je stojnica velika. Sejem je treba načrtovati, pripraviti knjige in cenik, izdelati, natisniti in prilepiti oznake s cenami; treba je načrtovati in izpeljati promocijo, za obiskovalce oblikovati in natisniti morebitne promocijske tiskovine (katalogi, programi, prospekti). Na sejmu mora nekdo izdajati račune, treba se je pogovarjati s kupci in promovirati knjige, kar terja dodatno »moč«; treba se je pripeljati (kilometrina) in pritovoriti knjige, plačati je treba parkirnino ... Vsaka ura dela in vožnje, vložena v sejem, pomeni uro manj za delo na založbi.

Če izhajam iz povprečja povprečne (sejemske) cene knjige, prodane na zadnjih štirih sejmih (2015–2018) na stojnicah založbe Modrijan – nekaj manj kot 10 € – bi moral Modrijan, če bi se letos udeležil sejma, prodati okoli 300 knjig, da bi si povrnil udeležnino. Da bi pokril lastne stroške, bi moralo dobiti kupce še približno 300 knjig. Da bi dosegel vsaj 40-odstotno razliko v ceni (4 € »izkupička« od vsake prodane knjige v vrednosti 10 €, kar pomeni 60-odstotni »rabat«) in tako upravičil udeležbo na sejmu, pa bi moral prodati še dodatnih 400 knjig. Pa še eno knjigo za tisti lepilni trak. 😉 V povprečju torej več kot 83 knjig na kvadratni meter ali okoli 16 knjig na uro.

Cenik za najem praznega razstavnega prostora na 22. SKS (2006). To je bil zadnji sejem z vstopnino in prvi, ko je bilo mogoče najeti prostor v Drugem preddverju. Cene so odtlej močno in nesorazmerno rasle, sprva vsaj do neke stopnje tudi zaradi odprave vstopnine, saj je bilo treba izpad nekako pokriti. Toda razmere v založništvu so se odtlej katastrofalno poslabšale in že deset let pozneje je bilo treba zgolj za pokritje stroškov najema prodati bistveno več knjig. Knjige se namreč niso podražile (prej nasprotno). Zdi se tudi, da je bil organizator ob odprtju P2 zelo optimističen: leta 2006 je bila cena najema v P2 enaka ceni v P1. Leta 2019 je bila cena v P2 za člane skoraj 32 % nižja od cene v P1, za nečlane pa skoraj 45 % nižja.

Visoki članski popusti pri najemu praznih razstavnih prostorov, vpisu v katalog razstavljavcev in po novem tudi e-sejmu in prijavnini se zdijo kot tih pritisk na založnike k včlanitvi, tudi na tiste, ki niso gospodarske družbe in v ZKZK niti ne spadajo. Ta založnikom ne nudi ničesar drugega in si tudi z ničimer drugim ne prizadeva, da bi pridobila nove člane: ne izdaja panožne revije; nima spletnega mesta, na katerem bi s članstvom pa tudi z drugimi, ki jih zanimata knjižno založništvo in knjigotrštvo, delila uporabne informacije; nima niti profilov v družbenih omrežjih; založnikov in knjigotržcev ne vabi na posvete in ne načenja tako rekoč nobene panožne problematike.

Drugače je bilo le tistih nekaj let, ko je bil na čelu ZKZK pa tudi UO SKS Zdravko Kafol, ki je kot človek z dolgoletnimi izkušnjami v založništvu in knjigotrštvu Zbornico predramil iz sna in začel nekaj projektov, vendar od njih očitno ni preživela niti Tematska konferenca. Treba mu je tudi pripisati zasluge, da se je SKS po krizi postavil na noge in da se je občutno povečal njegov obisk.

Zgornje besedilo je nastalo v času Kafolovega vodenja ZKZK.

Tematska konferenca založnikov je dočakala samo šest pomladi (2013–2018). Odpirala je zanimive ter za založnike in knjigotržce vedno aktualne teme: knjigarne, avtorske pravice, odnose med knjigo in mediji, večno vprašanje, kako prodati več ... Na zadnji, 6. konferenci, je predaval tudi Nenad Bartolčić, velik poznavalec hrvaškega trga. Od njega bi se lahko ogromno naučili, pa noben novinar ni pograbil odlične priložnosti, da bi z njim naredil vsaj intervju. Bil je »čas za višjo prestavo«, pa smo ostali v prostem teku, pozneje pa prestavili v vzvratno.

SKS kot praznik slovenskega založništva

Založba Modrijan se je začela udeleževati sejma proti koncu devetdesetih let oziroma kmalu po ustanovitvi. Spočetka je tja prihajala predvsem z učbeniki, šolski založniki tisti čas na sejmu nismo bili nobena posebnost. Pozneje smo začeli »mešani« založniki šolsko literaturo odrivati v ozadje in jo nazadnje »pozabljati« v skladiščih, saj na sejmu ni bilo nikogar več, ki bi želel učbenik vsaj prelistati, kaj šele kupiti. V času sejma so šolske torbe že napolnjene, učbeniški skladi pa preskrbljeni. Večina šolskih založnikov je sejem zato zapustila.

Sejem je tisti čas veljal bolj za manifestacijo slovenskega založništva in njegove sveže produkcije kakor pa knjig in avtorjev, biti tam je pomenilo obstajati, saj boljšega načina za predstavitev založb ni bilo. V tistem obdobju in še nekaj let prvega desetletja založniki v VSD, na dražji, »elitni« lokaciji, celo nismo smeli prodajati knjig – za prodajo so bile urejene stojnice v cenejšem P1. Ta stroga ločitev na predstavitveni in prodajni del je mogoče imela neki smisel, dokler se ni začelo sejmu pridruževati vse več založb in jim v VSD ni bilo mogoče dodeliti prostora. Dobile so torej mnogo cenejše stojnice v P1, kjer so lahko predstavljale knjižne novosti in hkrati prodajale knjige, medtem ko smo morali založniki z dražjih razstavnih prostorov v VSD obiskovalce, ki so želeli kupiti knjigo, pošiljati »dol«. Koncept se je tako podrl in najpozneje leta 2004 je bila prodaja dovoljena tudi v VSD. S tem, še bolj pa po letu 2006, ko je bilo odprto tudi 2P, in z odpravo vstopnine leto pozneje se je SKS začel vse bolj komercializirati.

Kljub temu je SKS vsaj do krize ostal predvsem »založniški praznik«, še leta 2012, denimo, so večino izmed 84 razstavnih prostorov in stojnic, če ne prištejem miz na Bazarju, zasedale založbe. Bil je tudi pomemben kulturni in družabni dogodek, mediji so ga imeli radi, poročanje o njem je bilo dosledno, skrbno in odmevno. Zato je bilo dobro biti tam. Popusti so bili nizki ali vsaj zmerni, pri Modrijanu nismo imeli posebnih težav s pokrivanjem stroškov, ne enih ne drugih, saj je bilo za nakup knjižnih novosti, tudi nekoliko dražjih, dovolj zanimanja. Kakih dobičkov res ni bilo, to niti ni bil cilj udeležbe. Za Modrijana in verjetno tudi za večino drugih založnikov so bili udeležnina pa tudi lastni vložki prej naložba kot pa strošek, saj je imel SKS precej dolgoročnejši učinek kot zadnja leta, ko se v ponedeljek po sejmu nihče več ni spomnil, da je sejem sploh bil. Sejem je imel pomemben vpliv na prodajo in promocijo knjig v decembru pa tudi vsaj mesec ali dva pozneje. Založniki smo izide najpomembnejših knjig v letu tempirali na sejem, da bi jih videlo in si jih zapomnilo čim več ljudi; na sejmu smo odpirali prednaročniške projekte, ne takih, ki stanejo pred izidom 19, potem pa šest mesecev 24 € (in so postali običajni po sprejemu Zakona o enotni ceni knjige), temveč smo začeli zbirati prednaročila za knjige v vrednosti 80, 100, 120 €, lahko pa tudi precej več. Veliko časa, kreativnosti pa tudi denarja smo vlagali v »lišp« svojih stojnic – da bi bili bolj opaženi. Posebej za SKS smo pripravljali kataloge aktualnih knjig in programe bodočih ter razpisovali nagradne igre z bogatimi dobitki. Pri Modrijanu smo novembra 2006, za 22. SKS, prvič izdali brezplačni promocijski časopis Modrijan s knjižnimi novostmi, s pregledom vseh še prodajanih knjig, članki in intervjuji in celo nagradno križanko. Dobil ga je vsak obiskovalec naših stojnic pa še marsikdo izmed mimoidočih. Pozneje je izšlo še 10 številk, po dve na leto. Zadnjič je izšel novembra 2011 v nakladi 109.000 izvodov.

Vsa ta vnema je s krizo v letih 2011 in 2012 uplahnila – leta 2012 smo na Modrijanovih stojnicah pridelali manj kot tretjino prometa, ustvarjenega leta 2009 –, z njo pa je nesrečno sovpadlo tudi umikanje velikih knjižnih projektov iz založniških programov: slovarjev, leksikonov, enciklopedij, atlasov pa tudi razkošnih monografij.

Ko se je že zdelo, da tudi organizatorju ni več povsem jasno, kako naprej s sejmom, je vendarle sledil preobrat. Z zamenjavo na čelu ZKZK in UO SKS je sejem leta 2013 dobil nov zagon – to je bilo tudi prvič, da smo na Modrijanovih stojnicah prodali več kot 3000 knjig. Še izraziteje se je obisk sejma povečal leta 2014, ko je bil jubilejni, 30. SKS. Smo pa po krizi občutili spremembo nakupovalnih navad pa tudi profila kupcev. Leta 2008, denimo, se ni bilo treba posebej truditi s prodajo takrat sveže Ecove Zgodovine grdega, prodali smo 81 izvodov in z njeno prodajo zaradi razmeroma visoke cene in skromnega sejemskega popusta pokrili znaten del udeležnine; na splošno so bile izpostavljene novosti za kupce zanimive in njihove poglede so pritegovali tudi pokončni panoji. Po krizi je večina obiskovalcev poglede upirala k mizam, kamor smo naložili kupe poceni in podcenjenih starejših knjig. Leta 2018 se je prodalo le 49 izvodov knjige Strah in svoboda Keitha Lowa, čeprav je na sejmu tudi gostoval, in le 31 izvodov knjige Poti in srečanja Aleksandre Kornhauser Frazer. Obe spadata sicer med najbolje prodajane Modrijanove knjige z letnico 2018, drugo smo celo ponatisnili. Drugih novosti se je prodalo skupaj še kakih 100 izvodov, vsi preostali prodani izvodi, več kot 2700, pa so bile starejše, iz knjigarn že davno izvržene knjige.

Na 23. SKS (2007) smo pri Modrijanu začeli zbirati prednaročila za zbirko Euroman. Prednaročniška cena je bila 360 €. Tudi pozneje smo večje in dražje knjižne projekte tempirali na sejemski čas, bodisi z začetkom prednaročniškega obdobja ali z izidom. Tik pred sejmom leta 2007 je izšel Splošni religijski leksikon.

28. SKS (2012) je bil zaradi krize, ki je bila vsaj v založništvu zlasti posledica zloglasnega Zujfa, zelo slabo obiskan. Pri Modrijanu smo kljub številnim zelo zanimivim pa tudi komercialnim naslovom ustvarili samo še slabo tretjino prodaje leta 2009. Motivacije za nadaljnje sodelovanje na sejmu skorajda ni bilo več.

Na 24. SKS (2008) je organizator vabil tudi s temle oglasom.

Brezplačni promocijski časopis Modrijan smo prvič izdali novembra 2006, tik pred 22. SKS.

Strokovno združenje grafičarjev Slovenije pri GZS je tiskarnam  od leta 1989 na sejmu podeljevalo nagrade Krilati lev za vrhunske tiskarske izdelke. Največkrat je bil nagrajen Gorenjski tisk, tudi za knjigo Slovenija izpod neba (2010). Leta 2012 je bila nagrada ukinjena, saj ni bilo več med čim izbirati. V 6. številki revije Grafičar leta 2012 so to novico objavili v uvodniku z naslovom Krilati lev – je gotof!? Tudi Gorenjskega tiska ni več.

Branje spreminja stanje. Zbornik, ki je nastal ob jubilejnem, 30. SKS (2014). Publikacija ni bila nikoli objavljena na spletu.

Nekdaj smo si mnogi založniki dali veliko opraviti tudi z likovno podobo razstavnih prostorov, še posebej v VSD, in v njihov »lišp« vlagali veliko časa, kreativnosti pa tudi denarja – da bi le bili bolje in prej opaženi. Na sliki je eno od kril Modrijanovega razstavnega prostora v VSD na 25. SKS (2009).

Stojnice založnikov so bile iz leta v leto vse bolj siromašne: iste »ikee«, iste gajbice, skorajda do pike enaka podoba – zamenjali so se kvečjemu obrazi na panojih. Mnogi založniki so zgolj položili knjige na goli »octanorm«. Pri Modrijanu smo se nazadnje odpovedali celo talni oblogi. Na sliki je del Modrijanovega razstavnega prostora v VSD na 34. SKS (2018).

50 knjig na kvadrat

Kako uspešna je bila založba Modrijan na SKS v zadnjih letih, je brez podatkov primerljivih založb na primerljivih lokacijah težko oceniti. Uspešnost bom zato poskušala izmeriti po svojih vatlih, za ponazoritev pa bom uporabila podatke s treh zaporednih sejmov, 32., 33. in 34. (2016–2018), ker smo na vseh najemali enako kvadraturo na istih lokacijah in po enakih, članskih cenah (leta 2018 je bil najem dražji za 2 €). Na 35. SKS (2019) Modrijana ni bilo.

Modrijan je imel v tem obdobju uravnotežen program, izšlo je v povprečju okoli 30 novih knjižnih naslovov na leto (kar je pol manj kot desetletje prej), večino je sofinancirala Javna agencija za knjigo RS (JAK). To so bila stvarna in leposlovna dela ter nekaj malega priročnikov, kakih izrazito komercialnih naslovov ni bilo. Na SKS smo najemali dve stojnici, 32 kvadratnih metrov v VSD in 28 v P1, in ju obložili s približno 300 knjižnimi naslovi. Nekatere smo ponudili le zgoraj, druge samo spodaj, tako da je bilo na posamezni stojnici vsakič po okoli 250 različnih knjig. Na stojnicah smo imeli po enega blagajnika in enega »pomočnika«, pravzaprav promotorja, ki je bil zadolžen za komunikacijo s kupci.

V teh treh letih smo na SKS prodali približno po 3000 knjig, kar je okoli 50 na kvadratni meter in približno toliko na uro. To pomeni, da sta naša blagajnika v tem času izdala v povprečju vsak za okoli 1500 knjig računov in da sta v povprečju prodala vsako uro okoli 25 knjig. Kaj to pomeni, si ni težko predstavljati, če človek preživi na stojnici vsaj polovico sejemskega časa. Nekatere ure dneva so popolnoma »mrtve«, zlasti v času navala šolske mladine pri Modrijanu nismo prodali skoraj nič. Obisk je upadel še sredi popoldneva in zvečer pred zaprtjem. Število prodanih knjig je torej v določenih urah bistveno preseglo povprečje.

Povprečna vrednost prodane knjige je bila 10 € (skupaj z 9,5-odstotnim davkom). Ves izkupiček srede in četrtka smo »vložili« v udeležnino, s petkovo prodajo smo za silo pokrili lastne stroške, kar smo zaslužili v soboto in nedeljo, pa smo odnesli »domov«. Na koncu smo lahko bili zadovoljni: dosegli smo približno 40-odstotno razliko oz. 60-odstotni »rabat«. Ta se zdi povsem realen: sejem je vedno »slovel« kot najdražja prodajna pot, še precej dražja, kot so knjigarne. Pri prodaji teh istih knjig v knjigarnah bi pravzaprav zaslužili bistveno več, saj tam ni sejemskih popustov.

Pa se je izplačalo? Stvar pogleda: 1) 3000 izvodov je pomenilo približno desetino celoletnega prirasta knjig v skladišču; 2) toliko knjig smo običajno prodali v celem mesecu; 3) večine knjig, ki smo jih prodali na sejmu, tisti čas že dolgo ni bilo več v knjigarnah – brez sejma bi ostale zabetonirane v skladišču; 4) skromnost je lepa čednost.

Sklenem lahko, da je bil Modrijan na zadnjih sejmih, ki se jih je udeležil, upoštevajoč tudi okoliščine, brez katerih bi bila prodaja morda celo boljša, in glede na pretežno nekomercialne naslove, relativno uspešen. Za to je bilo odločilnih nekaj dejavnikov, ki jih bom skušala – na podlagi osebnih izkušenj – ponazoriti v naslednjih vrsticah. Pri večini Modrijanovih sejmov sem namreč sodelovala ne samo kot organizatorica, temveč tudi kot promotorka (morda ste na Modrijanovi stojnici katero knjigo kupili prav zaradi mojega priporočila).

1) Veliko prostora za obiskovalce. Večja kot je stojnica, večji je lahko prostor, ki je namenjen obiskovalcem. Na Modrijanovih stojnicah smo jim lahko namenili tudi več kot polovico njune površine, tako da se jih je lahko na njih hkrati zadrževalo tudi po dvajset in več. In več kot jih je bilo, večja je bila verjetnost, da so med njimi tudi kupci. Obiskovalcem je treba omogočiti, da sproščeno krožijo okoli knjig, jih jemljejo v roke in jih prelistajo, ne da bi zadevali drug ob drugega in ne da bi ob odločitvi, da ne bodo kupili nobene knjige, imeli slabo vest.

2) Veliko različnih knjižnih naslovov. Bogata ponudba založbe oz. stojnice pomeni veliko izbiro za kupce. Več kot je na stojnici knjižnih naslovov, dlje se obiskovalci zadržujejo na njej in večja je možnost, da bodo kaj kupili. Pri Modrijanu smo na stojnicah ponujali po najmanj 250 različnih knjižnih naslovov.

3) Raznolikost knjižne ponudbe. Tudi 250 različnih knjižnih naslovov ne pomaga dosti, če so to samo romani, samo stvarne knjige, samo knjige za otroke. So kupci, ki kupujejo izključno leposlovje; nekatere zanima stvarna literatura; tretji kupujejo le priročnike, četrti pa otroške knjige. Več kot je profilov kupcev, ki jih pritegne stojnica, večja je prodaja. Na Modrijanovih stojnicah je bilo (skoraj) vsega po malem; še najbolj smo pogrešali slikanice, najmanj pa trivialno literaturo.

4) Izbor knjig z visokimi sejemskimi popusti. Mnogi pridejo na sejem zato, da bi si naredili zaloge za branje in obdarovanje, zato so zanje posebej zanimive knjige z visokimi popusti. Za založbo pa je to priložnost, da spravi do ljudi čim več izvodov knjig, ki so obtičale v skladišču, ker jih knjigarne nočejo več prodajati. Dober izbor knjig za »impulzivne« kupce – impulzivno ne kupiš niti knjige za 20, kaj šele za 30 ali 40 – lahko pomeni dober sejemski izid. Modrijan je kot starejša založba to možnost imel.

5) Hitrost blagajne in aktivna prodaja. Pri blagajni se ne sme zatikati, zato jo je na sejmu treba zaupati najbolj spretnemu sodelavcu, kar jih založba premore (ali pozna). Samo tak se bo znal zasukati tudi v največjih konicah in tudi, če pade internet. Pri Modrijanu smo si prizadevali tudi za aktivno prodajo oz. promocijo knjig – aktivnejši in zgovornejši je bil promotor (nikakor pa vsiljiv), večja je bila prodaja.

6) Lokacija. Bore malo pa pomaga vse zgoraj našteto, če lokacija ni dovolj ugodna. V VSD je bila prodaja sicer boljša, bolj kot je bila stojnica oddaljena od prireditvenega prostora, toda kljub temu, da je bila večja in bolj urejena od tiste v P1, smo na njej prodali za dobro polovico manj knjig kot na stojnici v P1. Stojnica v VSD je bila pravzaprav komajda rentabilna.

Na dveh stojnicah v skupni izmeri 60 kvadratnih metrov (na slikah je razstavni prostor v VSD z 32 kvadrati na 32. SKS) je Modrijan v letih po krizi lahko prodal tudi okoli 3000 knjig, v povprečju približno 50 na kvadrat. Prodaja v P1, na sicer nekoliko manjši stojnici (28 kvadratov), je bila za več kot 100 % večja od prodaje v VSD. Leta 2017, denimo, je bilo na kvadratni meter v P1 prodanih več kot 90 knjig oziroma v povprečju okoli 42 knjig na uro.

Sejemska uspešnica je fina stvar, še posebej če »reši« sejem in da založniku občutek, da se je vse dobro izteklo. Kajti nadpovprečno dobra prodaja enega samega naslova na sejmu lahko pokrije večino ali tudi vse zaradi sejma nastale stroške. Najbrž je založba Goga na sejmu leta 2018 odlično prodajala Golobov Leninov park, drugi roman v seriji, saj je bila promocija pred izidom zelo močna, največje delo pri njej je seveda opravilo Jezero. A takih knjig je zelo malo. Običajno gre za novo delo avtorja, čigar prvo ali predhodno se je v razmeroma kratkem času prodalo v več tisoč izvodih, zato ga kupci pričakajo tako rekoč v preži. Vendar bi večina kupcev to isto knjigo kupila tudi sicer, v knjigarni – knjigarne se uspešnic seveda ne branijo – ali kako drugače, in vse druge poti bi bile za založnika znatno cenejše, kot je sejem. Šepetalci Orlanda Figesa, čigar Natašin ples je bil uspešnica, so izšli leta 2009 slaba dva meseca pred sejmom, Figes je septembra gostoval v Ljubljani, sejemska prodaja je bila nadpovprečna, a če bi tiste, ki so Šepetalce prišli kupit na sejem, kaj zadržalo, bi jih najverjetneje kupili kje drugje; kmalu po sejmu smo namreč knjigo ponatisnili.

Modrijanov razstavni prostor v VSD na 33. SKS (2017). Na sliki se lepo vidi, da je bila več kot polovica od 32 kvadratnih metrov površine namenjena obiskovalcem.

Na zadnjih sejmih pri Modrijanu nismo več prodajali slikanic, kar nas je zagotovo prikrajšalo za marsikaterega kupca. Obiskovalec, ki vpraša za otroške knjige, pa jih nimaš, gre naprej – ne moreš ga pripraviti k nakupu biografije Josipa Broza - Tita. (Fotografija je nastala leta 2010.)

Knjižni sejem so mediji pa tudi založniki zadnja leta pogosto imenovali »največja slovenska knjigarna«. Čeprav knjigarjem to morda ni (bilo) pogodu, je v tem precej zrn resnice: sejem se je v tistih pičlih petih ali šestih dnevih dejansko prelevil v veliko in daleč najbolje založeno knjigarno s knjigami v slovenščini. Ta daje mnogim založbam, še posebej manjšim in tistim brez knjigarn, izjemno priložnost, da spravijo do kupcev čim več izvodov »iz starih zalog«, kupcem pa možnost, da se srečajo s knjigami, ki so jih knjigarne že pometle s polic ali pa jih nikoli niso ponujale.

Tudi prvič videna knjiga je nova knjiga.

Bitka za položaje

Zakaj so kupci Modrijanovih knjig toliko voljneje odpirali denarnice v P1 kot v VSD, čeprav je bila na obeh stojnicah skorajda enaka ponudba knjig in je bilo v P1 za povrh še tesno, zatohlo in večji del dneva obupno vroče – delovni pogoji so bili v P1 zelo zelo slabi – je najbrž vprašanje, ki sodi na področje psihologije prodaje, psihologije množic ali kake druge znanosti. In to sploh ni bil trend samo zadnjih let: že v letih 2011 in 2012, ko je bila naša sejemska prodaja zelo slaba, ponudba knjig pa največja dotlej, smo v VSD prodali 452 oz. 465 knjig, v P1 pa 752 oziroma 655, in ta nenavadna razlika med prodajo na prvi in drugi lokaciji se je pozneje še povečevala.

Ta nakupovalna vnema v P1 je morala vsaj rahlo pljusniti tudi na male stojnice malih založnikov, sicer v P1 ne bi dolgo vztrajali. Po podražitvi so nekateri tu ostali, drugi so čez sejem naredili križ, tretje smo pozneje videli samo še v cenejšem, a mnogo slabše obiskanem P2. Pet humanističnih založb se je povezalo v Akademsko četrt in se preselilo v VSD. Glede na pomen njihovih knjig bi si sicer zaslužili boljšo lokacijo. Neposredna bližina Pisateljskega odra in njegovega avditorija na prodajo ni ravno blagodejno delovala, celo pri pohlevnem Modrijanu smo morali po tistem, ko nam je bil dvakrat ali celo trikrat odmerjen prostor blizu odra in smo bili v nekaterih urah dobesedno odrezani od kupcev, malo zaropotati in zahtevati od odra nekoliko bolj oddaljeno lokacijo. Če nas organizator ne bi vzel resno, bi iz VDS pač ušli, tako kot so ušli nekateri drugi založniki. Tistim, ki so se vkopali na svojih ugodnih položajih od glavnega vhoda proti sredini, o odhodu morda ni bilo treba razmišljati ali pa v P1 niso mogli dobiti prostora.

Precej običajen prizor v VSD v popoldanskih urah sejma. Tu razen v delovnih dopoldnevih, ko so na sejem množično prihajale skupine šolarjev, nikoli ni bilo posebne gneče.

Razporeditev razstavnih prostorov v VSD na 35. SKS, zadnjem, ki je potekal v živo v CD. Na tem sejmu je bilo skupno samo 76 stojnic (+ 24 miz na Bazarju). Upoštevajoč, da so nekatere založbe zasedle tri stojnice, da so nekatere nastopile na skupni stojnici in da na več stojnicah sploh niso bili založniki, je evidentno, da se je SKS v zadnjih letih krčil. Kljub temu je bilo na spletni strani tega sejma navedenih kar 117 razstavljavcev (seznam je objavljen niže na tej strani). A vsaj tokrat jih novinarji niso prevedli v založbe.

Število stojnic pa tudi založb v VSD se je tako iz leta v leto manjšalo: leta 2012 je bilo v njej 26 stojnic in 23 založb, na zadnjem sejmu (2019) pa je bilo stojnic samo še 21, vendar so jih samo 14 zasedali založniki. Ali je šlo za umikanje založb in njihovo ciljanje na mnogo bolj oblegano P1 ali pa se je organizator sam odločil za krčenje knjižne ponudbe v VSD, niti ni pomembno; zdi se celo, da založnikov razstavljanje v VSD ni posebej zanimalo. Toda vse manjša ponudba knjig na obisk in skupni prodajni uspeh založb v VSD ni mogla spodbudno vplivati.

Bitka za položaje, pritiski posameznih založnikov in tu in tam celo protesti so bili za organizatorja SKS zagotovo neprijetni. Zakulisno mešetarjenje s položaji – vplivnejši založniki in tisti s predstavniki v UO so kdaj tudi dosegli, da se je kakega založnika izrinilo z ugodne lokacije in naredilo prostor za »pomembnejšega« –, znižanje cen tu in zvišanje cen tam sejmu niso koristili, temveč so degradirali tako P2 kakor VSD. Naj ponovim, da je bila cena najema v P2 ob njegovem odprtju leta 2006 enaka ceni v P1, na zadnjem sejmu (2019) pa skoraj 32 oz. 45 % nižja od cene v P1.

Član UO SKS Rudi Zaman je v jubilejnem zborniku leta 2014 zapisal, da so se založniki, vsaj prvo leto, otepali P2, »češ da ni dovolj uveljavljen in oglaševan. Ščasoma so ga obiskovalci vzeli za svojega in danes je povsem enakovreden drugima dvema etažama.« Temu seveda ni verjel niti sam.

SKS je majhen sejem in nobene razumne razlage ni, zakaj je tistih nekaj stopnic iz P1 gor ali dol tako usodno vplivalo na obisk v VSD in P2, razen dejstva, da je večina obiskovalcev v CD vstopila iz pasaže in svoj budžet za knjige morda porabila že na stojnicah v P1. Problem bi bilo mogoče rešiti zelo preprosto, bodisi z rotacijo založnikov ali pa dodeljevanjem razstavnih prostorov z žrebom po sistemu »ena založba, ena stojnica«. Cena najema bi bila zato lahko celo enotna, založbe pa bi se morale malo bolj potruditi s promocijo, da bi jim kupci sledili tudi gor ali dol po stopnicah. Morda bi kdo, iščoč svojo »najljubšo« založbo, v njeni soseščini na mali stojnici založnika, za katerega še nikoli ni slišal, odkril knjigo svojega življenja. Toliko v razmislek organizatorju SKS, če se bo sejem kdaj vrnil v CD.

Poredne številke

Leta 2009 je bilo založb, ki so izdale najmanj 11 knjig, 105, leta 2018 pa samo 79. V obdobju 2008–2017 je prihodek od prodaje padel za 41,4 %. Kljub temu pa ste lahko, če ste prišli na 34. SKS (2018), obiskali stojnice 106 založb ter izbirali med 25.000 knjižnimi naslovi, med katerimi je bilo kar 3000 novosti. Tudi večina medijev, tiskanih in/ali spletnih, je na dan odprtja 34. SKS poročala o 106 založbah oziroma razstavljavcih. Pri Delu so zapisali, da »na njem letos sodeluje velika večina založb – kar 105.« Iz Dnevnika smo izvedeli, da bo 34. SKS »v šestih dneh ponudil priložnost 106 založbam, ki bodo razstavile 25.000 knjig, od tega 3000 novih naslovov«. »Vse do nedelje bo na sejmu razgrnjenih okoli 25 tisoč knjig, ki jih bo ponudilo 106 razstavljavcev, kar je deset odstotkov več kot lani,« so zapisali na Siolu. Torej jih je bilo na 33. SKS (2017) 96 ali 97? Očitno ne, kajti v Dnevniku iz časa pred 33. SKS preberemo, da se bo v petih dneh »na sejmu predstavilo 115 razstavljavcev, kar je 17 odstotkov več kot lani«. Toda leta 2016 (32. SKS) je STA poročala o 104 razstavljavcih. Če bi jih bilo leta 2017 17 % več, bi njihovo število že preskočilo 120. In če bi jih bilo leto kasneje še 10 % več, bi se jih nabralo že več kot 130.

Za organizatorja sejma je bilo preštevanje založnikov oz. razstavljavcev očitno velik izziv in novinarji mu pri tem niso bili v nobeno pomoč. Mogoče bi pomagalo, če bi kateri izmed njih obiskal sejem, preletel seznam razstavljavcev, prečrtal tiste, ki niso založbe in na stojnici bodisi nimajo knjig ali jih ne prodajajo, nato pa na preostanek razdelil 25.000 knjig (vsi slovenski založniki, ne le tisti, ki hodijo na sejem, morajo za to, da spravijo skupaj toliko knjižnih naslovov, delati najmanj 10 let) oz. 3000 novosti. Med 33. in 34. sejmom je namreč le kakih 10 sodelujočih založb izdalo vsaj 40 knjig, dve med njimi več kot 200 in ena več kot 100; kakih 20 založb je izdalo 10 knjig ali več, 30 pa manj kot 10. Bile so tudi take, ki niso izdale ničesar. V oči bi moralo tudi zbosti, da se je leta 2011 poročalo, da je na sejmu 6000 knjižnih novosti, dve leti pozneje jih je bilo samo 1500, leta 2014 jih je bilo 3000 in prav toliko vse do leta 2018. Leta 2019 vseh teh številk ni bilo več, se je pa v katalogu razstavljavcev nanizalo kar 117 vrstic. Slovensko založništvo je v zadnjem desetletju res preživljalo hude pretrese, ampak tako drastičnih pa spet ne.

Čemu ta zmeda s številkami, čeprav bi lahko organizator število knjižnih novosti (brez posebne muje jih je mogoče dobiti tudi v cobissu ali v bazi Enotna cena knjge) in preostalih knjig, ki jih založniki prinesejo na stojnice, zlahka pridobil ob njihovi prijavi na sejem? To niso poslovne skrivnosti. Je šlo za marketing: ustvarjanje vtisa, kako lepo in bogato je na sejmu? To razumem, pač marketing, del njega sta bila verjetno tudi »pokanje po šivih« in napovedani dodatni šotori pred CD. Glede medijskih objav pa vendarle ostaja grenak priokus. Založništvo je za medijski prostor tako obrobna in nepomembna tema, da se zdi, da se prispevki o njem pripravljajo po liniji najmanjšega odpora. Brez razmisleka in brez podvprašanj.

Po poročanju STA je na 27. SKS (2011) 100 založb na svoje stojnice pritovorilo kar 6000 knjižnih novosti. Modrijan je leta 2011 izdal 66 novih knjig, kar je bilo visoko nad povprečjem, vendar je kljub temu prispeval samo 1,1 % knjižnih novosti.

»Osebna izkaznica« 34. SKS (2018), ki je bila objavljena v Bukli (št. 145), navaja udeležbo 106 založnikov s 3000 knjižnimi novostmi, pol manj kot leta 2011, in 25.000 knjigami. Slovenski založniki potrebujejo najmanj 10 let, da spravijo skupaj toliko knjižnih naslovov.

Šest dni dela za nekoga drugega

O uspešnosti založnikov pri prodaji knjig na SKS se ni nikoli javno govorilo ali pisalo, prav tako mi ni znano, da bi bila kdaj opravljena (in objavljena) kaka analiza prodaje. Tudi raziskave branja in nakupovanja knjig v Sloveniji (KiB) nam pri tem ne pomagajo dosti, saj v njih zajemajo »knjižni sejmi« kot ena od prodajnih poti tudi druge sejme in ne samo SKS. Tako je za KiB V (2014) 12 % kupcev odgovorilo, da kupujejo na sejmih (leta 1998 samo 6 %), leta 2019 (KiB VI) pa se je ta delež zmanjšal na 7 %. Vendar je bilo leta 2014 takih, ki so na sejmih v predhodnem letu kupili 21 ali več knjig, kar 23,40 % (16,80 % jih je kupilo 11–20 knjig, 13 % 4–10 knjig, 8,60 % pa manj kot 4 knjige). Sejmi so bili torej kot najpogostejša prodajna pot pri najintenzivnejših kupcih na visokem četrtem mestu (za knjigarnami, trgovskimi centri in antikvariati), kar morda pomeni, da je SKS privlačna prodajna pot zlasti za tiste, ki kupijo največ knjig, in da je za obisk sejma nakup knjige vendarle glavni motiv.

Zdravko Kafol je vsaj po enem izmed »svojih« sejmov skušal te podatke pridobiti v anketi za založnike, vendar je bila nazadnje založba Modrijan ena redkih, če ne celo edina založba, ki jih je posredovala. Založniki menda tega nočejo razkrivati. Za organizatorja bi bili podatki o finančnem (ne)uspehu pri prodaji knjig na sejmu in o zadovoljstvu založnikov po njegovem zaprtju zelo dragoceni, saj bi mu služili tudi kot izkaz, ali dela dobro; če nekateri založniki, zlasti manjši, s sejma odhajajo »v rdečem«, je to tudi neuspeh organizatorja. Pridobljeni podatki in njihova analiza, če bi bili spodbudni, bi pomagali pri nagovarjanju abstinentov, naj se sejma udeležijo. Koristni bi bili za založnike same, zlasti novince, da bi sploh vedeli, kako se naj na sejem pripravijo in koga naj posnemajo.

Med redkimi izjavami tistih založnikov, ki so bili pripravljeni kaj povedati oz. ki so bili k temu pozvani, je bilo najodmevnejše pa tudi najpreciznejše poročanje Anje Golob (VigeVageKnjige, VVK) leta 2018. Kot nečlanica ZKZK je najela 8 kvadratnih metrov v P1, za kar je morala odšteti (skupaj z drugimi obveznimi dodatki) 1395,68 €. Upoštevajoč povprečno ceno knjige te založbe (19 €), to pomeni, da je morala samo za povrnitev udeležnine prodati 73,45 knjige. Založnica je še dodala, da »na koncu sejma sicer pokrijemo svoje stroške, a to ni naš cilj: nočemo šest dni neprestano delati za nekoga drugega.« »Predlani [v resnici že leta 2015, op. avt.] so se stroški najema stojnice še zvišali,« pa beremo izjavo Aleša Košute iz založbe KUD Apokalipsa leta 2018 v Mladini, »in takoj smo rekli, da se tega ne gremo več, ker s prodajo niti po naključju nismo mogli pokriti stroškov najema. Položaj je res grozen in prav je, da se na to opozarja – edina rešitev je pravzaprav, da se povežeš s kakšno drugo založbo in dogovoriš za skupno stojnico, da se stroški potem razdelijo.«

V tej luči je izjava predsednika UO 37. SKS (2021) dr. Mihe Kovača, češ da bodo posledice odpovedi sejma občutili predvsem »nekateri manjši ali srednje veliki založniki, ki jim je sejem izjemen vir prihodka«, in da je to zanje »izjemno izjemno boleče«, precej trhla. Enako velja za trditev Zdravka Kafola v Bukli septembra 2019, češ da »uspešna predpriprava in sam sejemski nastop lahko rezultirata tudi v do desetkratni povrnitvi finančnega vložka«. Založbe, kot so VigeVageKnjige, Založba /*cf. in KUD Apokalipsa, bi gotovo zelo zanimalo, na čem ti izjavi temeljita. Nenavadno je, da sogovorniki po takih izjavah niso toliko radovedni, da bi postavili še podvprašanje. Prav bi prišla tudi izjava katerega od manjših založnikov, ki so z zadnjih sejmov odhajali vsaj s petkrat, če že ne desetkrat toliko denarja, kot so ga nakazali na račun organizatorja. 

»Zavedam se, da se ena urednica ali ena založba težko uspešno postavi po robu organizatorjem,« je Anja Golob (VVK) povedala v intervjuju za rtvslo.si decembra 2018, »in menim, da med nami težko pride do konstruktivnega dialoga, dokler je razporeditev moči tako neenakomerna, močnejši pri mizi pa jo s svojimi stališči in dejanji še podžiga. Zanima pa me ob tem tudi, kje so druge majhne založbe in zakaj se ne oglasijo.« To seveda drži, vendar veliko odgovornost za to nosijo tudi mediji. Po umiku Mojce Pišek iz novinarstva – na kar je opozorila tudi druga sogovornica, dr. Stanislava Repar raziskovalnega novinarstva, ki bi ga zanimalo tudi področje založništva in knjigotrštva pri nas, tako rekoč ni več. Tudi voditelj oddaje Studio ob 17-ih, ki je potekala na Pisateljskem odru 34. SKS, bi lahko, če se je že hotel pogovarjati o tem, »v kolikšni meri je [sejem] naklonjen manjšim založbam«, na oder poleg Anje Golob povabil še koga izmed malih založnikov.

Uspešna predpriprava in sam sejemski nastop lahko rezultirata tudi v do desetkratni povrnitvi finančnega vložka.

Zdravko Kafol, Bukla 150, 11. 9. 2019

Morda bi to k udeležbi na sejmu spodbudilo še založbe, ki se dotlej sejma niso udeležile, pa izdajajo odlične knjige in je njihova odsotnost na SKS izjemno izjemno boleča. Na primer založbe KUD Police Dubove, Ciceron, Ebesede.

A po drugi strani organizatorji ne zanikajo, da je udeležba na sejmu zelo draga: »Cankarjev dom je grozljivo drag kot razstavni prostor,« je lani za Radio Študent izjavil dr. Miha Kovač.

Toda GR je drago še grozljiveje.

Sejem postaja vse pomembnejši za male založnike, saj lahko v sejemskih dneh predstavijo svoj program na drugačen, celovit način. Mali postanejo na sejmu enaki velikim, saj imajo na sejmu vsi razstavljavci enake možnosti za prodajo svojih knjig, za poziv obiskovalcu, naj se ustavi pred njegovo stojnico in odpre denarnico prav pri njem.

Zdravko Kafol, Bukla 150, 11. 9. 2019

»Problem malih založnikov«

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) šteje za mikro družbe podjetja, ki imajo največ 10 zaposlenih in katerih čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000 €. Slovenske male založbe so pravzaprav bolj nano, piko ali celo femto, tako po številu zaposlenih kot prihodkih. Na leto izdajo do deset, mogoče do dvajset knjig in so povečini nišne – njihovi programi so omejeni na eno, redko dve ali več knjižnih področij: izdajajo samo slikanice, samo znanstveno literaturo, samo leposlovna dela, samo stripe itd. Številne sicer niso urejene kot gospodarske družbe, ampak kot zavodi, društva, espeji ali kaj četrtega. Pa vendarle na sejmu vse zasledujejo enak cilj: prodati toliko knjig, da si lahko po koncu sejma za razliko privoščijo vsaj spodobno kosilo, če že ne morejo iz izkupička, recimo, financirati izdaje nove knjige.

Mali založniki niso anomalija na književnem trgu in po kakovosti svojih knjig ne zaostajajo za večjimi: slabše kakovosti oz. pomanjkljivih »založniških standardov«, kakor temu radi rečemo v zadnjem času, ni v ničemer mogoče povezati ne z velikostjo založbe ne z njenim domnevnim ugledom, temveč z ljudmi, ki tam in zanjo delajo. Mali založniki niso problem, ampak imajo problem.

Eden večjih je SKS. Ob izjavi, da »mali postanejo na sejmu enaki velikim«, se je najbrž marsikomu izmed »malih« pošteno zaletelo. Kajti mali založniki niso, ne želijo in ne morejo biti enaki velikim, ne na sejmu in ne kako drugače, lahko pa so oz. bi morali biti z njimi enakopravni. To pomeni, da bi morali imeti možnost, da na svojih kvadratnih metrih, osmih, devetih, dvanajstih ali šestnajstih, ustvarijo na kvadrat tolikšen dobiček, kot ga lahko na svojih 30 in več na posamezen kvadrat ustvarijo večji.

Pri založbi VVK bi bili leta 2018 gotovo zadovoljni, če bi na vsakega od osmih kvadratov, kolikor so jih najeli oz. potrebovali, prodali 48,5 knjige (Modrijanovo povprečje tega leta na obeh stojnicah) ali celo 71,5 knjige (naše povprečje v P1), tudi če bi bila povprečna cena prodane knjige samo 10 €. Če bi bila ta višja, pa tudi manj, recimo najmanj toliko, da bi en meter prinesel 500 €. To bi se nekako izšlo.

Ampak to na žalost ni mogoče. Fizika je neizprosna znanost. V »boksih«, »vagonih« (ali kakorkoli že poimenujem majhne stojnice) toliko knjig pač ni mogoče prodati. Majhne založbe pri prodaji poleg mnogo manjšega prostora, kolikor ga lahko namenijo obiskovalcem, ovirata tudi specializirana in majhna izbira knjig. In tu je še pult. Ste kdaj pomislili na to, da zavzame prodajni pult – če zasede samo dva kvadratna metra (skupaj s prodajalcem) – na 32 kvadratnih metrov veliki stojnici manj kot 10 % prostora, v boksu, velikem 9 kvadratov, pa skoraj četrtino?

Vsaka stojnica potrebuje prostor za blagajno, prodajno mizo ali prodajni pult. Mali založniki morajo na svojih malih stojnicah zanj žrtvovati tudi do četrtine najete površine. (Na sliki je Modrijanov prodajni prostor v VSD leta 2017.)

V omenjeni aprilski anketi je bilo tudi okence, v katero smo lahko vprašani vnesli »predloge za izboljšavo sejma«. Predlagala sem, da se manjšim založbam omogoči najem skupnega paviljona »brez zidov«, da bi si lahko delile stroške sejemskega skladišča in prodaje. Odziva ni bilo; Modrijan, kot že zapisano, pa k prijavi na 38. SKS sploh ni bil povabljen.

Ocenjeno čez palec izide najmanj polovica slovenskih knjig pri majhnih založbah. Brez njih bi bil trg pol siromašnejši, kar bi bralstvo prikrajšalo zlasti za zahtevnejšo in inovativnejšo literaturo, znanstvene in strokovne knjige, stripe in goro najkakovostnejših knjig za otroke in mladino. Pol siromašnejši bi bil brez njih tudi knjižni sejem. Pravzaprav ga sploh ne bi bilo oz. bi se morali že vprašati, ali je pol manjši sejem sploh še sejem. Mali založniki so z najemanjem in plačevanjem svojih malih, komajda uporabnih in zanje mnogo predragih stojnic tihi sofinancerji »večjih« in »velikih«. Plačajo, sestavijo in omogočijo polovico knjižnega sejma, a z njega mnogi odhajajo brez dobička ali celo v rdečem. Promovirajo sejem, dostikrat izvirneje in mnogo atraktivneje kot veliki, nazadnje pa s prodajo svojih knjig pokrijejo le udeležnino. Večina teh založb nima lastnih knjigarn in je na milost in nemilost prepuščena tistim, ki jih imajo. Tudi zato bi si na sejmu zaslužile posebno pozornost.

Velike pa tudi srednje velike založbe so bile na sejmih uspešn(ejš)e bolj zato, ker so si lahko privoščile prostorne stojnice ali pa so si v CD priborile boljše položaje, kot pa zaradi svojih knjig. Kaj pa, če njihove knjige, sploh če jih je mogoče kadarkoli kupiti v njihovih knjigarnah ali celo v trgovskih centrih, vendarle niso dovolj zanimive, da bi na sejem pritegnile množice obiskovalcev? Udeležba čim večjega števila malih založnikov bi morala biti zato tudi v njihovem interesu.

Octanorm

Na sliki so tlorisi stojnic z 9 in 16 kvadratnimi metri (drugi ima tudi skladišče) in pogled na obe (brez skladišča), kakor ju vidi obiskovalec, na 38. SKS. Na 9 kvadratih je lahko obiskovalcem odmerjena največ tretjina površine, saj 4 kvadrate odvzamejo podesti, pult pa še dodatna 2 metra. Če založnik naroči stojnico s skladiščem, izgubijo obiskovalci še en meter in se lahko gibljejo po pičlih dveh metrih. Če je pult nameščen tako, kot je na sliki, do knjig levo in desno od njega tako rekoč ni dostopa, če je tam še skladišče, pa ostane ozek prehod samo z desne. Čeprav je vtis, da vzame pult manj kot 2 metra, naj opomnim, da prodajalec ne visi iz zraka, ampak sedi ali stoji ob pultu. Ta problem so nekateri založniki v CD reševali tako, da so pult potisnili do roba stojnice tik ob promenado, zato so se ljudje med plačevanjem računov ali pa pogovorom s predstavnikom založbe zadrževali tudi zunaj stojnice. Pult je poleg tega delno zaprl dostop v notranjost stojnice, prodajalec pa je obiskovalcem, ki so se zadrževali v prostoru, kazal hrbet. Ta »trik« s(m)o sicer uporabili tudi večji in veliki založniki, kar je dokaz več, kako zelo pomemben je sleherni dodatni kvadrat funkcionalne površine.

Majhna kvadratura onemogoča tudi postavitev drugih, obiskovalcem prijaznejših elementov, kot so stojala in mize, ki segajo vsaj do bokov ali pasu in pri katerih se ljudje najraje in najdlje zadržujejo. Podesti so namreč visoki le pol metra in so za ogled knjig zelo nepraktični, zato jih pri Modrijanu v CD praviloma nismo naročali.

Nekoliko prijaznejša obiskovalcem, a precej dražja za založnika je stojnica s 16 kvadratnimi metri, kjer zasedejo podesti 5,5 kvadrata, in če prištejemo še 2 metra za pult, je lahko obiskovalcem na voljo 8,5 kvadrata, torej že več kot polovica površine, a kvadrat manj, če je tam še skladišče.

Še največji problem obveznega octanorma, zlasti pri majhnih stojnicah, pa so obodne stene s policami. Visoke so okoli 2,4 metra, kar pomeni, da so najvišje police nameščene tako visoko, da so za številne obiskovalce težko dosegljive, pri čemer jih ovirajo še podesti. V CD smo pri Modrijanu te police, kolikor smo jih pač naročili, uporabljali za razstavljanje knjižnih novosti, sicer pa niso služile ničemur, saj ljudje z njih praviloma niso jemali knjig ali pa jih sploh niso opazili. Na zadnjih sejmih smo imeli teh polic več kot v letih poprej, kajti treba je bilo paziti na vsak cent in tako »okrašene« stene so bile cenejše, kot če bi jih opremljali z visokimi oglasnimi panoji.

Stene s policami so za prodajo popolnoma nefunkcionalne – na tak način niso knjige razstavljene v nobeni knjigarni – toliko večji problem pa so za majhne stojnice, kjer prostora za drugačno namestitev knjig sploh ni. Organizator 38. SKS se tega dobro zaveda, zato zaračunava kotni prostor 15 % dražje. V CD octanorm ni bil obvezen, kar je založniku omogočilo drugačne in za prodajo knjig primernejše rešitve.

Tako majhne stojnice, pravzaprav boksi, so na knjižnem sejmu popoln nesmisel. Lahko da funkcionirajo pri prodaji čebeljih pridelkov in nogavic, pri prodaji knjig pa zagotovo ne.

Knjige so drugačne.

Octanorm na Modrijanovi stojnici v VSD na 22. SKS (2006). Notranjo steno so v celoti prekrivali panoji, nekaj polic je bilo le na stranskih stenah, podestov pa ni bilo. Ključni element za prodajo je miza, ki sega ljudem do bokov ali do pasu. Tudi v knjigarnah se nameščajo mize, otoki in ne previsoki poličniki, elementi, kot je octanormova stena s policami, pa služijo kvečjemu razstavi v smislu »knjigarji priporočamo« ali »tedenske novosti«.

V kolikšni meri je sejem naklonjen manjšim založbam?

Zdi se, da je obetavni zaključek pogovora na Pisateljskem odru na 34. SKS (2018), ki naj bi bil med drugim namenjen vprašanjem, kot sta »v kolikšni meri je [sejem] naklonjen manjšim založbam« in »kako bi se lahko še razvil«, izzvenel v prazno. UO 38. SKS majhnim založbam ni ponudil nič novega, ugodnejšega, ničesar, s čimer bi jih prepričal k udeležbi na sejmu. Ali s(m)o bili mali založniki, člani ali nečlani (to sploh ne šteje), povabljeni za skupno mizo, preden je bil objavljen razpis?

Sveže zamisli, še posebej mladih založnic in založnikov, brez katerih razvoja zagotovo ne bo, bi skupaj s predlogi in razmisleki starejših in izkušenejših odločevalcem v UO 38. SKS, med katerimi vsi nimajo izkušenj v založništvu, morda pomagali priti do odgovora, kako na SKS privabiti čim več založnikov in ponuditi obiskovalcem čim več knjig.

Manj vredna stojnica naj tudi manj stane

Nedvomno je kvadratni meter na majhni stojnici, veliki 9, 12, 16, morda tudi 20 kvadratov, manj vreden kot kvadrat velike stojnice. Torej naj toliko tudi stane. Če je to edina stojnica malega založnika, bi morala biti njena cena na kvadrat za 40 ali 50 % nižja. Tako bi moral založnik za pokritje stroškov enega metra prodati pol manj knjig kot založniki na večjih stojnicah, s čimer bi se nekoliko približal možnosti, da na sejmu ustvari vsaj simboličen dobiček.

Ta predlog je težko uresničljiv, sprožil bi nejevoljo ali celo »protest« velikih, recimo z argumenti, da tako ni na nobenem sejmu. Interliber, denimo, je letos ponujal pri najemu stojnice, velike najmanj 50 kvadratnih metrov, »količinski popust«: velikim in bogatejšim založbam je torej omogočil še večjo prednost pred manjšimi, še boljšo priložnost za dobiček. Organizator, v čigar naravi je tudi navijanje cene najema (zaradi inflacije, kaj pa drugega), se najbrž ne bi hotel odpovedati tej razliki, zaradi česar bi bili mali založniki na sejmu še manj dobrodošli. Pozabimo tudi, da bi najem za majhne založbe sofinancirala »država«; za to najbrž ni pravne podlage.

Zaradi nižjih cen stojnic pa cilj malih založnikov, da bi na sejmu prodali več knjig, ne bi bil nič laže dosegljiv: prodali bi toliko kot prej, povečala bi se le razlika med vrednostjo prodanih knjig in udeležnino. Boljše kot nič, ampak za to se ne hodi na sejem.

Toda čemu bi se mali založniki sploh stiskali v svojih boksih?

Naša mala knjigarna

Vrnimo se torej k Modrijanu na zadnjih sejmih v CD in 3000 prodanim knjigam na dveh stojnicah v skupni izmeri 60 kvadratnih metrov. Ponavljam, da je bilo v P1 prodanih dvakrat toliko knjig kot v VSD in da je bilo na stojnicah v povprečju okoli 250 knjižnih naslovov različnih književnih zvrsti. Predpostavimo torej, da je mogoče na GR, ob približno enako množičnem obisku kot v CD in na ugodni lokaciji, na stojnici z 32 kvadrati prodati najmanj 1500 knjig. 

Vzemimo zdaj 5 malih založnikov, ki bi sicer najeli vsak po 9 kvadratov, skupaj torej 45 kvadratov, za kar bi skupno odšteli 8235 € + 1100 € za prijavnino in vpis v katalog (po nečlanskih cenah) + 140 € za tipski napis + 195,50 € za elektriko in internet. To je 9670,50 € + 22 % DDV (1934,10 na založnika). Če bi ta ista peterica najela skupno stojnico v izmeri 32 kvadratov, bi odštela skupaj 4416 € za stojnico, 368,50 € pa bi jo stala elektrika in internet (upoštevam višji postavki za oboje). En napis bi bil najbrž dovolj (28 €); prijavnina in vpis v katalog sta stvar debate, a skrajno nekorektno bi bilo, če bi organizator terjal plačilo za vsakega posebej. Recimo torej 220 . Skupni strošek bi bil torej 5032,50 , kar pomeni 1006,50 na založnika (+ DDV).

Na taki stojnici bi založniku pripadlo 6 kvadratnih metrov + 0,4 kvadrata za pult, delili pa bi si 22,5 kvadrata strnjenega in izjemno dragocenega prostora za obiskovalce, zmanjšanega za kvadraturo mize ali dveh. Ker bi si založniki delili stroške sejemskega skladišča in prodaje, bi bil tudi »lastni« strošek na založnika znatno nižji. Če bi založniki različnih profilov (!) v povprečju prispevali po 50 knjižnih naslovov ali malo več in skupaj ustvarili približno 15.000 €, bi se računica izšla. Takšna knjigarnica z bogato in raznoliko ponudbo knjig bi bila na sejmu konkurenčna stojnicam večjih oz. velikih založnikov.

Leta 2015 so bili mali založniki po protestu zaradi podražitve najema v P1 oz. cenovnega poenotenja z že takrat mnogo manj rentabilno VSD povabljeni k najemu 100 kvadratnih metrov velikega prostora v P2, in to po članski ceni 65 € na kvadratni meter. Te velikodušne ponudbe niso sprejeli, kar je škoda; velika skupna stojnica z bogato ponudbo knjig bi najbrž v sicer precej »komorno« P2, ob promociji vseh sodelujočih, privabila veliko obiskovalcev, to pa bi lahko bilo tudi odlično izhodišče za sodelovanje na vseh poznejših sejmih v CD pa tudi na GR.

Seveda bi se morale povezati založbe z različnimi programi, tako da bi bilo na isti stojnici vse od leposlovja, stvarne literature in priročnikov do slikanic, stripov in mladinske literature. Povezovanje založb s sorodnimi programi, kot je (bila) Akademska četrt, vpliva le na zmanjšanje udeležnine in lastnih stroškov na založnika, ne more pa bistveneje povečati prodaje. 

Vprašanje pa je, ali s(m)o se majhne založbe tako različnih profilov sploh zmožne dogovarjati. Vsi dosedanji poskusi kakršnegakoli povezovanja so padli v vodo. Organizacija skupne sejemske predstavitve petih ali več založb bi terjala precej časa, predvsem pa veliko dobre volje vseh, pri čemer bi bilo treba sklepati tudi kompromise in blažiti komplekse posameznih udeležencev.

Treba bi bilo uskladiti cenovno politiko, sprejeti skupni promocijski načrt ter oblikovati prodajne in promocijske koncepte na stojnici, tako da bi koristili vsakemu posebej in vsem skupaj. Bi šlo? Mogoče pa bi, ampak vrata bi moral odpreti organizator sejma in to predvideti že v razpisu. Letos jih ni, čeprav bi jih lahko – tak predlog je navsezadnje dobil.

Veliki zlobni volk je pravljični lik – Big Bad Wolf. Leta 2009 sta Andrew Yap in Jacqueline Ng, lastnika mreže malezijskih in singapurskih knjigarn ter velike spletne knjigarne BookXcess, pognala književno iniciativo Big Bad Wolf Books. »Knjige želiva narediti dostopne in cenovno ugodne za vsakogar,« sta zapisala, »in zagovarjava idejo, da lahko branje knjig ljudem spremeni življenje in jih navdihne za velike sanje. Ustvarjati. Navdihovati. Opolnomočiti.« Gre za nekakšen sejemski cirkus, sejem knjig vseh žanrov v angleščini s popusti tudi več kot 90 %. Nekaj let sta ga prirejala le po Maleziji, po letu 2015 pa še v Indoneziji, na Tajskem, Šrilanki, Filipinih, v Združenih arabskih emiratih, Mjanmaru in Pakistanu; septembra letos prvič v Afriki, v Tanzaniji. Lani, ko sejmov zaradi korone ni bilo, sta v spletni prodaji ponudila več kot 60.000 knjižnih naslovov.

Čeprav pri nas nimamo pogojev niti za volčiča, navajam »volka« kot prikaz, da je mogoče sejem prirediti tudi inovativneje – gre za panoramsko razporeditev knjig, brez nepotrebnih in dragih pregrad med založniki (vsaj na sejmu bi jih lahko podrli, če so že sicer tako visoke). Ljudje med knjigami krožijo z nakupovalnimi vozički in se nato, ko so s svojim izborom zadovoljni, odpravijo na skupno blagajno in poravnajo račun. Takšna razporeditev knjig in skupna blagajna sta tudi odličen zametek sejemske e-knjigarne. Na tak način imajo res »vsi razstavljavci enake razstavne pogoje«. Izziv za SKS in založnike v četrtem tisočletju? 😉

Tako zamisel kot izvedba sta fantastični, in predstavljajmo si, da takega »volka«, no, volčiča, pripeljemo vsako leto v drug slovenski kraj, prednost pa damo občinam, ki v tretjem tisočletju ne premorejo ene same samcate knjigarne. Ni jih malo – tudi občina, v kateri od leta 2020 deluje Modrijan, je nima, pa velja za eno razvitejših slovenskih občin. Knjiga in branje za razvitost žal nista merilo.

Vstopnine ni!

Leta 2018, na 34. SKS, je Anja Golob kot eno izmed rešitev za povečanje prodaje knjig in izboljšanje položaja zlasti malih založnikov predlagala uvedbo vstopnine za vsaj 2 evra z možnostjo njene unovčitve pri nakupu knjige na stojnici. Ponovna uvedba vstopnine se sicer zdi privlačna, še posebej če bi finančno znatno razbremenila založnike, in sem jo svojčas zagovarjala tudi sama; ne toliko v pričakovanju boljše prodaje, temveč v upanju, da bi plačilo vstopnice izboljšalo odnos do knjige in njenih ustvarjalcev. Zoran Ušurić, vodja sejma Interliber v Zagrebu, je leta 2013, ko se je tudi tam odprlo vprašanje ponovne uvedbe vstopnine, izjavil, da ta ne bi pomembneje zmanjšala obiska sejma in da bi izboljšala njegovo kakovost, saj ga »v tem primeru ne bi obiskovali tisti, ki prihajajo samo zato, ker je nekaj brezplačno, a brez kakega zanimanja za razstavljene knjige. Dogajalo se je, da je na odru gostoval avtor, vreden pozornosti, mimo njega pa so hodili nezainteresirani obiskovalci s plastičnim kozarcem in hladnim pivom v roki.« Tudi tam se je razmišljalo o simbolični vstopnini 10 kun kot vavčerju, vendar je tudi devet let pozneje vstop na Interliber prost.

Nekoliko anahronističen marketinški pristop na 35. SKS, 13 let po odpravi vstopnine. (Vir: Facebook SKS, 27. 11. 2019)

Uvedba vstopnine, simbolične ali ne, z vavčerjem ali brez njega, pač ni tako preprost projekt, kot se zdi na prvi pogled, njen učinek je bolj ali manj vprašljiv, obiska pa zagotovo ne bi povečal. Le kako bi se obiskovalci SKS, med katerimi morda večina sploh ne ve, da je bilo treba kdaj plačati vstopnino, odzvali na to, da morajo kupiti še vstopnico, če hočejo na sejmu kupovati knjige? Vavčer bi morda nekateri uporabili, a breme bi nosili založniki, saj bi nazadnje vse stroške uvedbe vstopnine prek cenejših nakupov »pokrili« sami; organizator jim po koncu sejma vrednosti unovčenih vavčerjev prav gotovo ne bi povrnil.

Glavni motiv obiska sejma je vendarle nakup knjige, še posebej zadnjih deset ali tudi več let, ko je SKS – tristo dogodkov gor ali dol – tako za založnike kakor za obiskovalce predvsem komercialni dogodek, »največja knjigarna v državi«, ali pa, če hočete, tržnica. Večina obiskovalcev pride na SKS zato, da bi kupovala knjige, čim ceneje, tem bolje; take so vsaj moje izkušnje. Temu pritrjuje tudi analiza Jureta Bolte iz leta 2018, ki je za diplomski seminar primerjal obiskovalce sejma leta 2016 s tistimi leta 2004 (na vzorcu 346 oz. 300 obiskovalcev). Da bodo kupili knjigo, je v obeh letih potrdilo več kot 50 % anketiranih, leta 2016 jih je 33 % odgovorilo z »mogoče« (to so obetavni kupci), kar je nekoliko več kot leta 2004, samo 11 % pa, da tega namena nimajo (6 % manj kot leta 2004). Pomemben podatek iz te raziskave je tudi, da je večina ljudi, ki prihaja na sejem, rednih obiskovalcev, da sejem poznajo in so tudi mnogo intenzivnejši kupci knjig kot anketiranci za raziskavo Knjiga in bralci V (2014). Samo 7 % jih je na sejmu leta 2016 odgovorilo, da knjig ne kupujejo, medtem ko je bil delež nekupcev v KiB V skoraj 50-odstoten. To pomeni, da ljudje prihajajo na SKS po knjige, da so kupci – obiskovalcev s plastičnim kozarcem in hladnim pivom v roki na SKS nisem nikoli srečala.

Slogan »Vstopnine ni! Kupite knjigo več!«, s katerim je organizator k nakupu spodbujal še leta 2019, na zadnjem »živem« sejmu, zato ni ravno domiseln marketinški prijem. Za obiskovalce sejma je prost vstop že leta sam po sebi umeven, najbrž bi danes redkokdo znal odgovoriti, kdaj je bila vstopnina odpravljena. Za vstop na sejem smo zadnjič plačevali leta 2006 (22. SKS). Cena za enkraten vstop je bila 900 slovenskih tolarjev (SIT), torej 3,76 €, upokojenci so plačali 600 SIT (2,50 €), za celosejemsko vstopnico je bilo treba odšteti 1.900 SIT (7,93 €); danes bi to zneslo od malo čez 5 do malo čez 11 €. Za otroke, učence, dijake in študente je bil vstop prost.

Iz števila prodanih vstopnic je bilo tudi mogoče oceniti, koliko ljudi ga sploh obišče. Leta 2005 naj bi bilo obiskovalcev 24.000; ali to število vključuje zgolj tiste, ki so kupili vstopnico, ali tudi otroke in mladostnike – ne spominjam se več, ali so se izdajale tudi brezplačne vstopnice –, sicer ne morem dognati, vendar ocenjujem, da utegne biti število obiskovalcev, ki ga je organizator sejma objavljal zadnjih nekaj let – 30.000 ali celo 35.000 – povsem realno. Po odpravi vstopnine se je obisk sejma najbrž povečal – to je bil navsezadnje njen cilj –, na vrhuncu krize (2011 in 2012) je zagotovo upadel, s prihodom Zdravka Kafola na čelo Zbornice kakor tudi UO SKS pa se je občutno povečal. To lahko ocenim tudi na podlagi utripa na Modrijanovih stojnicah in prodaje naših knjig v tem obdobju.

Vprašanje »vstopnina – da ali ne« se utegne še kdaj znajti na dnevnem redu odločevalcev. Sama njene uvedbe, ne glede na to, ali se bo Modrijan še kdaj udeležil sejma ali ne, ne bi podprla. Za to, kako izboljšati sejem in privabiti čim več ljudi, obstajajo tudi boljši načini.

Zagotovo pa to ni »nešteto« dogodkov.

Kultura – manj je več

»340 spremljevalnih dogodkov«. 😯 Tako piše na »osebni izkaznici« 34. SKS (2018), zadnjega, ki se ga je udeležil Modrijan, enega izmed teh dogodkov pa tudi omogočil. Med (pre)številnimi gosti na 34. SKS je bil namreč naš Keith Lowe, ki je prišel predstavit svojo knjigo Strah in svoboda. Isto leto je puljski sejem Sa(n)jam knjige u Istri, ki traja 11 dni, razstavljavcev pa je bilo več kot 200, vabil na okoli 100 dogodkov. Istrski sejem ima festivalski značaj, a vendar je bilo na dan le okoli 10 dogodkov. »Do nedelje, 1. decembra, se bo zvrstilo nešteto predstavitev knjig, srečanj z avtorji, literarnih debat, otroških delavnic in predstav,« pa so pri Primorskem dnevniku zapisali novembra 2019, pred zadnjim sejmom v CD.

Kaj pomeni več kot 50 dogodkov na dan, si je komajda mogoče predstavljati. Če je bil sejem v povprečju odprt 12 ur na dan, se je lahko hkrati nekaj dogajalo na petih pa tudi več lokacijah. Veliko dogodkov je bilo zelo slabo obiskanih, neredko je bilo mogoče na predstavitvah knjig in pogovorih prepoznati le zasedbo prireditelja, prisedel je še kak prijatelj pa mogoče kdo zato, da bi si odpočil, ne pa ker bi ga dogodek res zanimal. V tem ni sicer nič usodnega, dogodkov, ki so sami sebi namen, smo vajeni tudi od drugod. Kar je brezplačno, »na odprtem«, je dostikrat tudi podcenjeno; nobene zadrege ne čutiš, če sredi »debate« vstaneš in greš, bodisi zato, ker ti ni čisto jasno, kako si se sploh znašel tam, ali pa zato, ker ne moreš jasno ujeti ene same besede. O čem pa je sredi dneva v vrvežu mimoidočih odraslih, žuborenju otroških glasov, med kramljanjem za točilnim pultom in pomenkovanjem obiskovalcev na blizu postavljenih stojnicah sploh mogoče »debatirati«? O vzorčni avtorski pogodbi, o prevajanju fantazijske in znanstvenofantastične književnosti, o težnjah po cenzuri določenih leposlovnih del zagotovo ne. Veliko zanimivih vsebin in pomembnih besed se je tako skozi leta sicer ne slabo zamišljene Debatne kavarne razblinjalo v »kakofoniji zvokov« – kot je to z bistroumnim pleonazmom opisal Damjan Zorc. A Luka Novak vidi »čar sejemskega duha prav v tem njegovem kaotičnem značaju«. Koliko pa je ta kaos pisan na kožo obiskovalcem, koliko avtorjem in založnikom ter koliko medijem, ki naj bi o vsem tem poročali?

Leta 2012 je SKS vabil na malo več kot 100 dogodkov, leta 2016 jih je bilo že okoli 280. Ko je tega leta Dnevnikova kulturna novinarka podvomila, da so lahko vsi ti dogodki dovolj kakovostni, je dobila takle odgovor. Dve leti pozneje je bilo na SKS že več kot 340 dogodkov.

Fokus in defokus

Pisatelj in filozof Pascal Bruckner je bil osrednji gost francoskega »fokusa« leta 2015. Bil je govornik na otvoritvi sejma, v oddaji Odmevi je z njim pokramljal Igor E. Bergant, predsednik države ga je poleg filozofa Jacquesa Rancierja gostil v Predsedniški palači. Objavljena sta bila najmanj dva velika intervjuja, za Mladino se je pogovarjal s Katjo Perat, za Sobotno prilogo Dela z Vesno Milek, Goran Dekleva pa ga je povabil pred mikrofon Kulturnega fokusa. Pri čemer Bruckner ni prvič gostoval v Sloveniji. 31. SKS je bil prvi z »državo v fokusu«, da je bila to ravno Francija, je bilo dobro; Francozi najbolje vedo, kako se stvarem streže, kadar gre za knjigo, imamo Francoski inštitut, ki je še posebej dejaven na področju literature, in ta fokus bi moral biti zgled za vse naslednje. Italija se leto pozneje sicer ni slabo odrezala, bilo pa je manj medijske pozornosti, Antonio Scurati in Paolo Rumiz sta bila očitno – ker sta ravno takrat izšla njuna prva slovenska prevoda (še vedno sta tudi edina) – za medije premalo zanimiva, Susanna Tamaro pa že malo pozabljena.

Že naslednje leto pa je »fokusiranje« organizatorju ušlo iz nadzora, skupina »Nemčija, Avstrija, Švica« ni pustila posebnega vtisa, povabljencev je bilo preveč, da bi lahko vsi pritegnili zasluženo pozornost. Leta 2018 so poleg Pétra Nádasa – Madžarska je bila »država v fokusu« –, Keitha Lowa, Marie NDiaye in Zaharja Prilepina na sejmu gostovali še: Mauro Covacich, Roddy Doyle, Jake Hope, Noemi Lerch, Andrej Nikolaidis, Ralf Schweikart, Marina Stepnova, Slobodan Šnajder, Vladimir Vertlib pa mogoče še kdo; pri nobenem od medijev, ki so poročali o sejmu, jih niso bili zmožni niti našteti, kaj šele podrobneje predstaviti. »Fokus« pa je tako ali tako speljal Prilepin.

Četudi je sejemsko dogajanje za marsikoga naporno, je pravzaprav čar sejemskega duha prav v tem njegovem kaotičnem značaju, ki ga skušamo ohraniti kljub nekaterim kritikam, da je vsega že preveč in da bi morali obseg dogajanja zmanjšati. Če smo se vsa ta desetletja trudili, da bi dogajanje na sejmu povečali, bi bilo zdaj najbrž kontraproduktivno, če bi ga skušali zmanjševati, mar ne?

Luka Novak, Bukla 150, 11. 9. 2019

Tako se je projekt razdrobil v nekaj, kar niti od daleč ni več spominjalo na prvotnega, in se na zadnjem sejmu »defokusiral« na »celotno« Evropo, čeprav so bili v gosteh le avtorji iz peščice držav: Sibylle Berg, Lukas Bärfuss, Jan Carson, György Dragomán, Róbert Farkas, Jack Harte, Ana Marwan, José Morella, Véronique Olmi, Anna T. Szabó; nekateri so bili celo brez prevoda v slovenščino.

Nil nimis – ničesar preveč – bi rekli modri stari Rimljani. Pri nas pa bi mogoče rekli: »Manj je več.«

Francoski pisatelj Pascal Bruckner s prevajalcem romana Pridni sinko Jaroslavom Skrušnýjem na 31. SKS, ko je bila »država v fokusu« Francija.

Da je bil vstop na odprte dogodke na Pisateljskem odru, v Debatni kavarni in Forumu za obiskovalce prost, je seveda logično, manj razumljivo pa je, da niso bili plačljivi nastopi tujih avtorjev v dvoranah in Klubu CD. Da so ti ljudje prišli v Slovenijo, da so imeli kje bivati in kaj jesti, je moral nekdo plačati; nastope je bilo treba tudi honorirati, tako avtorjem kot moderatorjem in prevajalcem. Ljudje se najbrž ne bi odpovedali obisku večera s Pascalom Brucknerjem ali Frédéricom Beigbederjem, če bi morali za to odšteti, denimo, 5 ali 6 €. Navsezadnje tudi vstopnice za Liffe niso brezplačne.

Kolikor denarja, toliko muzike

Vsaka založba, ki je kdaj sama organizirala gostovanje tujega avtorja in ga tudi sama financirala, zelo dobro ve, kako dragó je to in koliko časa in napora je treba vložiti, da je gostovanje uspešno. Da se proda nekaj knjig več, kot bi se jih sicer. Saj to je cilj gostovanja, mar ne? Avtorje je treba pripeljati, jih nastaniti in nahraniti; za nastop jih je treba honorirati; poskrbeti je treba za kakovostno moderiranje in tolmačenje; organizirati je treba snemanje, fotografiranje in intervjuvanje; uporabiti je treba vse mogoče poti za piar in promocijo. Pri SKS se je zelo poznalo, da za svojo »festivalsko« dejavnost ni imel stabilnega, sistemskega financiranja, kot ga imajo številni drugi knjižni sejmi. Ni si mogel privoščiti niti kakovostne, jezikovno brezhibne ter vizualno in informativno privlačne spletne strani, na kateri bi bili vsaj gostujoči tuji avtorji spodobno predstavljeni, če že ne založbe, in kolikor toliko profesionalno vodenih profilov družbenih omrežij. Če javne podpore ni bilo mogoče pridobiti, bi se moral SKS bolj kot na dogodke osredotočiti na sejem kot tak. Kolikor denarja, toliko muzike.

Dogodkov je bilo veliko. Ogromno. Intimno se poigravam z mislijo, da celo preveč in da so premalo domišljeni. Dogodki, pogovori, ne bi smeli biti sami sebi namen, v času, ko prostor večinoma zavzemajo šolske skupine, ko kakofonija zvokov utiša sleherno ubranost misli, se zgodijo dogodki, ki zahtevajo zbranost in odraslo publiko, in v popoldanskem času, ko vse brenči in vrvi, so z dogodki (zlasti) v debatni kavarni pretežno zadovoljni zgolj tisti, ki si dovolj hitro izborijo stole.

Damjan Zorc, Peripetije, 26. 11. 2018

Eden od govornikov na otvoritveni slovesnosti 35. SKS leta 2019 je bil premier Marjan Šarec, pod čigar okriljem je bil sprejet nižji, 5-odstotni DDV na knjigo. Toda ta dogodek je bil nenavaden ali izjemen še zaradi nečesa drugega. Oglejte si ga in se nato skušajte spomniti, koliko parov ženskih nog je tisti večer stopilo na oder. 🤔

[Pripis 28. 11. 2022: Posnetek ni več viden, ker je bil prvotni FB profil po 38. SKS izbrisan.]

Vsi na sejem!

Če današnji mladi ne berejo, če jim starši ne kupujejo knjig, šolske knjižnice pa jih ne oskrbujejo s kakovostnimi knjigami, niti s tistimi, ki dobijo »zlato hruško«, tudi jutrišnji odrasli ne bodo brali, ne bodo kupovali knjig pa tudi ne obiskovali knjižnih sejmov. Prijetno je bilo na sejmu srečevati otroke in mladostnike, ki so bili zatopljeni v branje ali pa so stiskali k sebi svojo novo knjigo. A taki prizori so bili redkost, mnogi »mladi« – organizatorju SKS se je leta 2018 zdelo celo pomembno, da njihovo število, menda 7000, vključi v sejemsko »osebno izkaznico« – so se na sejmu znašli kakor po pomoti, učitelji, ki naj bi jih spremljali, so jim očitno pozabili povedati, da na programu ni športni dan, ampak kulturni, in da stopnišča ter stoli in mize v debatni kavarni niso namenjeni malicanju.

Organizatorju SKS v CD sicer ni mogoče očitati, da ni poskrbel za mlade bralce. Vsako leto je bilo zanje veliko dogodkov, bile so gledališke predstave, predavanja, koncerti, delavnice ... Organiziranim skupinam osnovnošolske mladine je bil namenjen Šolski knjigosled, nekaj let so otroci prejeli celo »ček za branje«, da bi ga unovčili pri nakupu knjig, označenih z znakom »zlata hruška«, na stojnicah založnikov. A pri Modrijanu se množic razposajene mladeži, ki je v dopoldanskih urah od srede do petka napolnila naši stojnici, nismo posebej razveselili; tem manj, kadar je prihajala z nekakšnimi vprašalniki, za pisalno podlago pa želela uporabiti naše knjige.

Šolski šef reče: »Vsi na sejem!« In tudi slovenski knjižni sejem je poln mladine, ki se potika od stojnice do stojnice z zdolgočasenimi obrazi in trpečimi očmi ter si tako približa pravo domačo literaturo. Kako je naša metoda neprimerno učinkovitejša! Ukaz – izvedba: statistike pa enake! Prav gotovo je tudi pri nas na kvadratni meter enako število obiskovalcev kot v Leipzigu.
To še ni vse: če nemška mladina teka naokoli z veseljem in spodbudo, naša pod direktivo trpi, se pritožuje in tarna ter se torej pripravlja na odraslo življenje v Sloveniji.

Neimenovani avtor, Siol, 2011

V »šolskih urah« sejma je promet na naših stojnicah drastično upadel.

Promet je v tem času drastično padel, ne le zato, ker otroci niso kupovali knjig, temveč tudi zato, ker so se številni kupci stojnicam, najbrž pa kar sejmu v celoti, v širokem loku izognili. Nisem edina, ki sem organizatorja pozvala, naj sejem koncipira tako, da založniki, najemniki vedno predragih stojnic, ne bi bili preveč oškodovani. To ne bi bilo težko: v sredo in četrtek, denimo, do druge ali tretje popoldanske ure bi bil lahko sejem odprt izključno za šolske skupine. Ne dvomim, da bi bila večina založnikov na stojnicah pripravljena ponuditi otrokom zanimive vsebine, predavanja, branja, obiske priljubljenih avtorjev ... Jih vpeljati v svet knjige; opisati, kako knjiga sploh nastane in kako bodo morda nekateri izmed njih nekoč postali del te zgodbe.

Na sejmu bi lahko v sodelovanju s Pionirsko - centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo uredili knjigarnico »Zlata hruška«, v kateri bi ponudili knjige z znakom »zlata hruška« in druge priporočene knjige. V tem času so nove hruške, če jim ni bilo usojeno postati prodajne uspešnice ali pa jih ni izdala Mladinska knjiga, že izgubile svoje knjigarniške police. Izkušeni knjigarji in knjigarke v taki sejemski knjigarnici bi lahko, ob pomoči popularnih mladinskih avtorjev in avtoric, otrokom zaupali, v čem je skrivnost dobre knjige; morda bi se nekateri popoldne ali konec tedna vrnili s starši in kupili knjigo.

Organizator za takšne in podobne pobude ni imel posluha. Najbrž tudi zato ne, ker bi založniki zahtevali, da se cena najema stojnic (in octanorma) zniža najmanj za petino.

Katalog razstavljavcev

Anja Golob je leta 2018 opozorila na (pre)visoko ceno za vpis v elektronski katalog razstavljavcev. Razstavljavci morajo zanj (tudi letos) plačati 110 (+ DDV), če so člani ZKZK, pa 80 . Vpis v katalog je sicer obvezen, odkar pomnim. Leta 2006 je organizator zanj zaračunal 21.807 SIT, kar bi takrat naneslo 91 € (+ DDV). Vendar: do pred nekaj leti je dal organizator seznam razstavljavcev z osnovnimi podatki, skupaj s seznamom dogodkov, natisniti v programski knjižici, ki jo je lahko vsak obiskovalec sejma prevzel pri vhodu pa tudi na stojnicah. Tiskovino je pozneje – digitalizacija pač – nadomestil elektronski katalog, in to za enako ceno.

Cena vpisa v katalog se v okviru drugih stroškov, ki obremenijo založbo zato, da se lahko udeleži sejma, morda zdi zanemarljiva. Toda če bi seznam razstavljavcev na 35. SKS vnesla na spletno stran, na kateri se pravkar nahajate, bi mi to vzelo približno dve uri, še uro ali dve bi terjalo lektoriranje – organizator sejma si z lekturo sicer ni dal opraviti, kar je razkrilo precej različne poglede založb in drugih razstavljavcev na slovenski jezik – pred koncem delovnega dne bi seznam objavila in nato preklikala še vse povezave, da bi se prepričala, ali res vodijo tja, kamor morajo. V enem dnevu bi tako »zaslužila« krepko čez 10.000 .

Poglejmo še z drugačne plati. Povprečna cena leta 2018 izdane slovenske knjige je bila 20,88 . Če jo znižamo za sejemski popust, recimo za 20 %, dobimo 18,3 . Založnik nečlan mora samo za to, da si povrne strošek vpisa v katalog, prodati vsaj sedem knjig. Za založbo, ki kraljuje na 30 ali več kvadratnih metrih, je to morda malenkost, za tako, ki se predstavlja v 8-, 9- ali tudi 12-metrskem »boksu«, pa lahko to pomeni tudi desetino vseh prodanih knjig na sejmu. A menda bo letos spet na voljo natisnjen katalog – to berem v strahotno obsežnih in zapletenih »Navodilih za razstavljavce«.

Programska knjižica za 28. SKS (2012). V njej so prostorski načrti s 84 stojnicami in 22 mizami na Bazarju malih založnikov, seznam 91 razstavljavcev in program nekaj več kot 100 prireditev. 64-stransko knjižico so pripravile tri urednice, lektorica in oblikovalka, ni pa navedeno, koliko izvodov je bilo natisnjenih. V zadnjih letih SKS obiskovalcem tiskovina ni bila več na voljo, nadomestil jo je elektronski katalog, ki je za organizatorja gotovo pomenil določen prihranek. Cena vpisa v elektronski katalog je za razstavljavce kljub temu ostala nespremenjena.

48-stranska programska knjižica za Interliber 2021. Organizator tega sejma zaračuna za vpis v katalog, ki je prav tako obvezen, 112,81 (+ DDV). Elektronski katalog omogoča iskanje razstavljavcev po državi, paviljonu in nazivu pa tudi po književnih področjih.

E-cona

35. SKS, zadnji, ki je v živo potekal v CD, nam je prinesel dobro in slabo novico. Slaba novica je bila razgrnitev rezultatov raziskave branja in kupovanja knjig med slovenskim življem, dobra je bila – končno – znižanje DDV na knjigo na 5 %, njen prinašalec pa je bil kar sam premier Marjan Šarec. Veseli december je bil ob za ta čas običajni povečani prodaji knjig tudi za založnike vesel, malo pa tudi grenak ob branju knjige Krčenje dr. Sama Ruglja, ki je izšla ravno v času sejma. Po novem letu in uveljavitvi nižjega davka na knjigo je mnoge zanimalo, kam kanimo založniki zdaj vtakniti to bogastvo; ali bodo knjige zdaj cenejše, ali bodo honorarji zdaj višji ... In potem je prišel marec in vsi skupaj – založniki, knjigotržci, knjižničarji, pisci, bralci, kupci – smo se za dve leti preselili v e-cono.

Vavčerji za pet minut

Zaprtje – tako rekoč vsega – nas je vse presenetilo in na suhem pustilo zlasti založnike, ki smo še kar odlagali posodobitev svojih zastarelih, večinoma še nemobilnih spletišč s košaricami na povzetje ali predračun. Pri Modrijanu smo začeli aprila na vrat na nos graditi novo spletno knjigarno in jo v dobrem mesecu in pol tudi odprli. Preudaren je bil tudi organizator sejma, ki je kljub letalski predstavi v začetku junija predvidel, da utegne biti 36. SKS precej drugačen, udeležba na njem tvegana za založnike in obiskovalce, prodaja knjig pa občutno nižja, zato je pri najemu stojnic ponudil nekaj popusta in napovedal tudi e-sejem. Sejma potem ni bilo, Modrijanu se nanj niti ni zdelo smiselno prijavljati, je pa jeseni kljub temu dobil vabilo k udeležbi na spletni »platformi«, ki jo je za osnovni paket velikodušno pokrila JAK.

Osnovni paket je vseboval prostor za kratek video (na Youtubu), logotip in stavek ali dva o založbi ter povezavo na spletno stran. Če so bili slikovni materiali v zapovedanih merah, besedilo v predpisani dolžini, povezavi na video in spletno mesto pa delujoči, je bilo po moji oceni mogoče vsakega založnika obdelati v približno petih minutah. Bogatejši založniki so lahko doplačali še za »rafal« in »vrtiljak«, najbogatejši pa še za video, v katerem so priporočali svoje knjige. A nazadnje teh »bogatih« ni bilo prav veliko in zaradi njihove osamljenosti je bila e-cona videti še bolj žalostna.

Zelo skromne spletne podobe prvega e-sejma, tako v likovnem kakor uporabniškem pogledu, organizatorju ne kaže posebej zameriti: pobeg na splet ga je ujel nepripravljenega tako kot številne založnike. Ob kliku na povezave posameznih založb smo namreč uporabniki dobili zelo različno postrežbo: neka manjša založba nam je predlagala, naj si ogledamo PDF s tabelo, v kateri so bili nanizani naslovi s sejemskim popustom; MKZ nas je peljala v Emko, kjer je bil na voljo izbor knjig z 10-odstotnim popustom; nekaj založb brez lastne spletne knjigarne nas je preusmerilo k svojemu distributerju ... Kako smo se založniki predstavili uporabnikom, ki so k nam prihajali prek povezave na sejemski strani, je bil pač naš problem in naša odgovornost, in tako je najbrž razmišljal tudi organizator: vse, kar smo »uradnega« izvedeli od njega, je bilo, da »založbe poročajo, da so v času sejma prodale od 50 do 500 odstotkov več kot sicer ob običajnih, nesejemskih dneh«.

Zdi se mi neznanska škoda, da se organizator teh podatkov (ki so povedali toliko kot nič) ni pozneje potrudil dopolniti še z natančnejšo analizo uspešnosti spletne prodaje založnikov v času e-sejma. Domnevam, da bi zanimala tudi JAK: če je njen »vavčer« unovčilo samo okoli 50 založb, je morala organizatorju nakazati okoli 15.000 . To se morda ne zdi veliko, toda bega me vprašanje, kako je organizator namesto nas »upravičil« stroške, kajti postavitev e-cone ga ni mogla obremeniti z več kot nekaj sto evri. Vse materiale smo založniki pripravili sami, tisti pa, ki svojih naslovnic 125 × 190 px nismo vrteli na vrtiljaku niti nismo »streljali« z vstopne strani e-SKS (in bili »vidni ves čas«) niti priporočali »najbolj vroče ta hip«, nismo bili deležni nobene promocije. Kaj je potemtakem plačala JAK? 🤔

Natančnejši podatki, še posebej če bi bili spodbudni, bi organizatorju pred naslednjim e-sejmom gotovo pomagali pri nagovarjanju založnikov, ki se e-sejmu prvič niso pridružili. Lahko bi jim svetoval, na kakšen način je mogoče svojo predstavitev v e-coni čim bolje unovčiti. V anketi bi lahko založnike še povprašal, kako posrečeni so se nam zdeli rafali in vrtiljaki in kako učinkovito so kupce privabljali naši videi. Lahko bi se, denimo, odzval na izjave založnikov, ki so bili nezadovoljni in so to zaupali medijem.

Pri Modrijanu smo bili z odzivom kupcev na prvem spletnem sejmu povsem zadovoljni. Obisk prek povezave na spletni platformi sejma je bil visok, mnogi so našo e-stojnico obiskali tudi po pozivu v e-novici, spet drugi so jo opazili na Facebooku. »Blagovna znamka« SKS je imela na bralce v tistem čudnem času pomemben vpliv, nekateri so takrat opravili svoj prvi spletni nakup knjige, mnogi so se v našo spletno knjigarno tudi vračali. V prvem tednu e-sejma je na naši blagajni zaključilo nakup okoli 200 kupcev, v podaljšku pa še 70, tako da je bil skupni promet v tem času v odstotkih primerljiv s prometom, ki ga je Modrijan nekdaj ustvaril v CD. Če bi 36. SKS bil in bi takrat že »mikro« Modrijan najel stojnico z 9, 12 ali celo 16 kvadratnimi metri, bi bil promet zelo verjetno občutno manjši kot na spletu, tudi če ne bi bilo protikoronskih ukrepov.

Glede sejma smo razočarani, saj za osnovno ceno prijave, ki znaša 300 evrov, res ne ponuja nič, razen omembe v nizu udeležencev. Ne vidimo kake resne strategije sejma, kako naj bi promoviral založnike, zdi se, kot da gre bolj za to, da založbe promoviramo sejem, ki ga dejansko ni.

Primož Čučnik, Dnevnik, novembra 2020

Organizatorju naslednjega, 37. SKS se v času razpisa ni več zdelo realno, da bi bil sejem zaradi epidemije lahko okrnjen in da bi imeli založniki zaradi nje slabšo prodajo: nobenih popustov več, za udeležbo so veljale enake cene kot leta 2019. Pri Modrijanu smo se 37. SKS sicer nameravali udeležiti, a ker nam je bil v nasprotju s podatki, navedenimi v prijavi, dodeljen prostor v najbolj oddaljenem delu P2, kamor v času mask, distance in pecetiranja najbrž ne bi nihče pomolil nosu, smo se bili udeležbi prisiljeni odpovedati. (Po naši odpovedi bi ta prostor, če bi sejem bil, tako ali tako ostal prazen.) Vseeno smo bili povabljeni v e-cono in vzeli »osnovni paket plus«, ki je za 300 € vseboval »banner logotip in povezave na spletno stran razstavljavca«, ne pa tudi videa kot leto prej. Vrtiljaki in rafali nas tako kot večine drugih založnikov niso navdušili, kaj šele »paket all inclusive« za debelih 3000 €. Tudi tokrat je založnikom pomoč ponudila JAK, menda naj bi pokrila 200 vreden osnovni paket s »projektno obravnavo razstavljavcev in vključitvijo v spletni katalog razstavljavcev«. Toda Modrijanu je to pomoč iz nepojasnjenega razloga odrekla: prejeli smo celoten račun in ga tudi poravnali.

Modrijanova spletna prodaja je bila leta 2021 po predvidevanjih slabša kot leta 2020, kar pa ni mogoče naprtiti ne okrnjeni e-coni na spletni strani SKS ne njenemu nič kaj privlačnemu dizajnu. Razmere so bile pač precej drugačne: knjigarne so pod določenimi pogoji obiskovalcem odprle vrata, knjižnice so delovale in ljudje nismo bili zaprti med štiri stene kot leto prej. Kljub temu smo tistih 300 vredno sličico s povezavo na Modrijanovo e-stojnico povsem zgledno pokrili in ustvarili celo nekaj razlike, kar bi bilo na stojnici v CD popolnoma nemogoče.

A tudi tokrat organizatorja, čeprav je založnikom že napovedal hibridno sejemsko prihodnost, ni zanimalo, kako uspešen je bil s svojo platformo, kaj šele, ali imamo založbe kakršnekoli predloge za izboljšave. »Tako se zastavlja vprašanje,« so svoj prispevek o e-sejmu 2021 sklenili na Radio Študent, »komu je knjižni sejem sploh namenjen – ljudem, da trošijo, založbam, da se oglašujejo, ali organizatorjem, da služijo

Jaz se ne bom čudila, če bo drugo leto isto. In spet bo napol amatersko neka improvizacija. Če JAK ne bi priskočila na pomoč s svojimi 200 evri subvencije, bi se tega sejma udeležilo natanko deset založb. Tako pa nas je nekaj čez petdeset ... Kar je zelo slaba udeležba ...

Amelia Kraigher, Radio Študent, novembra 2021

55 logotipov s spletno povezavo na 37. Slovenskem e-knjižnem sejmu. Za vsakega je organizator zaračunal 300 , članom ZKZK pa odobril 20-odstotni popust. Če bi morala takšno »e-cono« postaviti na spletno stran, ki jo zdajle gledate, bi za to porabila 4 do 5 ur.

»Projektno obravnavani razstavljavci« na 37. Slovenskem e-knjižnem sejmu. 10 založnikov z e-naslovi je bilo naštetih pod logotipi, ki jih vidite na prejšnji sliki. Vsaka od teh vrstic je bila »vredna« 200 , skupaj torej 2000 .

Evro na evro

Podpora, ki sta jo založnikom pri prodaji knjig v spletnih knjigarnah v letih 2020 in 2021, ko sejmov ni bilo, nudili spletna stran SKS s povezavami in JAK s pokritjem »osnovnih paketov«, je bila seveda dobrodošla. To je bil izhod v sili. Toda junija, ko so bile objavljene prijavnice za sodelovanje na 38. SKS, je bilo že znano, da država družbe ne bo zapirala. Kljub temu se je organizator odločil, da priredi tudi e-sejem, možnost sodelovanja pa ponudil zgolj založnikom, ki se prijavijo na »živi« sejem; kakšen je smisel takega »sejma« v normalnih okoliščinah, bo pokazal čas. Toda organizator 38. SKS se je s tem ujel v zanimivo past. Če bi malo bolje poznal založnike pa tudi zgodovino SKS, bi vedel, da so bili v zadnjih letih vsi sejmi v CD na neki način »hibridni«. Številni založniki, ki smo se udeležili sejma, smo s sejemsko ponudbo knjig vsaj deloma uskladili tudi svoje spletne knjigarne in v njih kupcem, ki na sejem ne morejo priti, ponudili knjige po nižjih cenah ali jih k nakupu vabili z drugimi ugodnostmi. Vsi smo bili na spletni strani SKS vpisani v katalog razstavljavcev. Preudarni založniki trika organizatorja 38. SKS, kako jih še dodatno oskubiti, zagotovo niso spregledali, če posebej če imajo »močna« spletišča in družbena omrežja: nič jih ne ovira, da ne bi v času sejma, tudi če niso zakupili nobenega »paketa«, tržili knjig v svojih spletnih knjigarnah pod »znamko« SKS. Čemu naj bi, če so že bili obvezani plačati vpis v katalog, plačevali še za dodatno, tako rekoč isto povezavo na svojo spletno stran? Kaj navsezadnje tudi vsem drugim založnikom preprečuje, da ne bi sejemskega utripa uporabili pri trženju v svojih spletnih knjigarnah? In končno: ali je ZKZK, ko si je zamislila e-sejem, uredila spremembo Zakona o enotni ceni, da bi možnost popustov pri prodaji knjig, ki so na trgu manj kot pol leta, predvidel tudi na e-sejmih? Kajti v času izvedbe e-sejmov lani in predlani je bil ta zakon zamrznjen.

Cenik za umestitev v e-cono 38. SKS za založnike, ki razstavljajo na GR. Storitve vključujejo samo »manipulacijo«, saj mora vse materiale za objavo založba pripraviti sama. Če bi sejem odpadel, piše v prijavnici, bi se cene povečale za 50 %, kljub temu pa bi morali založniki plačati tudi vpis v katalog razstavljavcev. Evro na evro ...

Smiselno bi seveda bilo e-sejem ponuditi tudi založbam, ki se bodisi iz finančnih razlogov ali pa zaradi oddaljenosti – hotelske nastanitve in prevozi niso poceni – sejma v Ljubljani ne morejo udeležiti. Nekaj previdnosti ne bi škodilo tudi pri napovedi, »da bodo vse prireditve posnete in predvajane na spletni strani sejma«, kot je v intervjuju za Reporter napovedal direktor ZKZK Vladimir Kukavica. »Hibridna« prihodnost sejma je bila leta 2020 zamišljena drugače.

Hrvaška Zbornica založnikov in knjigarn (ZNK) je novembra 2020, potem ko je bil Interliber odpovedan, založnikom priskočila na pomoč s šestdnevnim virtualnim sejmom Knjige svima i svuda (KSS). Projekt se je razvil v akcijo celotne branže po vsej Hrvaški in zdaj promovira dostopnost knjige s sejemskimi popusti tako v knjigarnah kakor v spletnih trgovinah založnikov in spletnih knjigarnah. ZNK je namreč pozneje organizirala KSS v sklopu programa »Noć knjige« aprila 2021, nato v času sejma Interliber 2021, ki je bil zaradi protikoronskih ukrepov precej okrnjen, nato spet aprila 2022 in nazadnje v času sejma Interliber 2022. V akcijo vključuje vse založbe in knjigarne, ki želijo sodelovati, in te jo prizadevno in obsežno promovirajo na svojih spletiščih in omrežjih. Pomemben partner pri projektu je portal Moderna vremena Info – ZNK je na platformi virtualnega sejma objavila tudi lestvico najbolje prodajanih knjig v hrvaških knjigarnah Top lista knjiga.

Čeprav se projekt ne zdi posebej zahteven, je treba z obžalovanjem priznati, da je pri nas tako rekoč neizvedljiv. JAK je svoj ambiciozni, dolgo napovedovani in med založniki težko pričakovani projekt Bližji knjigi popolnoma zavozila – do danes bi se lahko razvil v vodilni književni medij, ki bi lahko organiziral tudi sejme, kakršen je KSS, a so od njega ostale samo škrbine; čemu danes služi Društvo slovenskih založnikov, je vprašanje za milijon evrov; o ZKZK ni mogoče reči, da bi bila za kaj takega sploh sposobna – boleče povedni sta tako njena spletna stran kakor spletna stran SKS. Ampak tu je še večji problem: pri nas nimamo niti neodvisne knjigotrške mreže niti drugih pomembnejših neodvisnih knjigarn. Založniki brez lastnih knjigarn bi celo rekli – knjigarn za nas tako rekoč ni.

Vsiljuje se občutek, da si je dal organizator 38. SKS ogromno opraviti z izumljanjem vseh mogočih dodatnih storitev, ki jih lahko zaračuna založnikom, od e-sejma, tehnične in promocijske podpore pri dogodkih, viličarista, parkirnine, poslikave octanorma in zakupa oglasnih panojev in drogov za zastave do sejemskega lepilnega traku ter sesanja tapisonov in praznjenja košev. Tako mu je časa za razmislek, kako na GR privabiti čim več obiskovalcev, preprosto zmanjkalo.

Zadnji trening?

UO 38. SKS je selitev sejma iz CD na GR v svoji prvi in za več mesecev edini objavi, ki je bila hkrati izjava za javnost, argumentiral s precej ohlapnimi in neprepričljivimi razlogi. »Prvič, zagotoviti vsem razstavljavcem enake razstavne pogoje, več razstavnih površin ter boljše poslovne razmere za razvoj sejma v prihodnje.« Razstavljavci nikoli in nikjer ne morejo imeti enakih razstavnih pogojev, razen če niso vsi enaki. Popolnoma isto je organizator zagotavljal tudi v času 35. SKS (2019): Mali postanejo na sejmu enaki velikim. Založniki najemajo razstavne prostore v skladu s svojimi potrebami in finančnimi zmožnostmi, kvadratni meter na GR pa sestavlja prav toliko kvadratnih centimetrov, kot jih je meter v CD, le da je ta na GR za člane ZKZK v povprečju za približno 15 % dražji, za nečlane pa skoraj za četrtino. Poslovne razmere so se za založnike poslabšale: tudi če je razstavnih površin več, so precej dražje, založnikov, ki si jih lahko privoščijo, pa je vse manj. CD razvoja sejma »v prihodnje« ni ogrožal; ta je odvisen od razvoja založništva, tega pa zavira slaba kulturna politika. »Drugič, sejem bomo lažje izvedli v hibridni obliki, kar bo zagotovilo lažjo dostopnost do sejemskih vsebin vsem slovenskim knjigoljubcem.« CD ni predstavljal nobene ovire za hibridno obliko; ta je v normalnih okoliščinah pravzaprav nepotrebna. »Tretjič, sejem bo ›zadnji trening‹ pred predstavitvijo slovenske knjižne produkcije na največjem knjižnem sejmu na svetu v Frankfurtu, kjer se bo Slovenija prihodnje leto predstavila kot država gostja.« Slovensko častno gostovanje v Frankfurtu ni z ničimer povezano s SKS; frankfurtski sejem je poslovni sejem in od te »časti« večina slovenskih založb ne bo imela nič.

CD je kulturna institucija, to je za knjižni sejem pomenilo ogromno simbolno vrednost. Tako kot mu pristajajo ljubljanski filmski festival ter slikarske, kiparske in arhitekturne razstave, mu je pristajal tudi knjižni sejem. Stoji v središču mesta, v napol peš coni, na poti tisočev ljudi vsak dan. Obkrožajo ga kavarne, slaščičarne, restavracije in drugi družabni prostori in mnogi so bili v sejemskih dnevih zelo zasedeni; v pasažni kavarnici pred vhodom v CD je bilo v času sejma skoraj nemogoče dobiti prosto mizo. Mnogi obiskovalci so na naši stojnici prišli z Maxijevo nakupovalno vrečko v rokah, mogoče tudi z Maxijevim žigom za brezplačno parkiranje v garaži: po nakupovanju v osrednji ljubljanski blagovnici so namreč skočili še na knjižni sejem kupit knjigo. Postregli smo številne obiskovalce koncertov, gledaliških in filmskih predstav, ki so bili tisti čas v dvoranah; ti niso prišli na sejem, ampak jih je knjiga ujela spotoma. Mnogi so se v petek po obisku sejma odpravili na tradicionalni prižig prazničnih lučk; druge je premamil »črni petek«, in če jim je kaj ostalo v denarnici, so morda kupili knjigo; tisti, ki so se konec tedna pripeljali iz drugih krajev, so obisk sejma združili s sprehodom po takrat že praznično okrašenem mestnem središču. Slovenski založniki smo imeli pravzaprav neznansko srečo, da smo – tudi zahvaljujoč svoji majhnosti – sejmarili v CD. To bi nam lahko zavidali v marsikaterem mestu ali državi, kjer knjižnih sejmov zaradi obsega in števila obiskovalcev v mestno središče ni mogoče namestiti. Kajti že dejstvo, da je bil sejem tam, kjer so ljudje, je zaleglo za polovico vseh promocijskih dejavnosti, ki so potrebne, da se obiskovalce privabi drugam, pa četudi pomeni to dva, tri kilometre stran. Ljudje smo komod.

V izjavi organizatorja 38. SKS sem torej pogrešila razloge, s katerimi bi prepričal obiskovalce, tudi tiste, ki so se v CD napotili vsak dan, bodisi po knjigo ali na dogodek, bodisi na klepet s starimi znanci ali kakim založnikom, ali pa samo na kavo s prijatelji v sejemski točilnici ali bližnji kavarni.

A tudi če bi SKS ostal v CD, bi bila po dveh odpovedih, 1087 dni po tistem, ko je CD zapustil zadnji obiskovalec 35. SKS, udeležba za založnike veliko poslovno tveganje. Ali so vsaj najzvestejši obiskovalci dovolj pogrešali sejemski utrip, da bi prišli? Koliko jih še vedno čuti posledice pandemske utrujenosti? Koliko si jih zaradi energetske in prehranske draginje sploh še lahko privošči nakup knjige? Koliko bi se jih v hibridni obliki sejma odločilo le za e-sejem in se odpovedalo dogajanju v živo? Tega ne bomo nikoli izvedeli.

O tem, da je UO SKS res dobro pretehtal vse pluse in minuse spremembe sejemskega prizorišča, morda ne bi smeli dvomiti. Ali je tudi natančno preučil, kaj je šlo narobe pri organizaciji Festivala knjige in umetnosti MUZA, ki ga je GR z velikim optimizmom priredilo leta 2012, s ciljem »postati eden od odmevnejših dogodkov na področju kulture pri nas«? Festival je imel precej širše ciljno občinstvo kot knjižni sejem, toda pretekel je en sam krog. »Naj vas spomnim na Festival knjige in umetnosti MUZA na GR, ki je bil leta 2012 prvič (enkrat in nikoli več) in je doživel boleč fiasko,« je leta 2015 v odgovoru na protestno pismo malih založnikov zapisal Zdravko Kafol.

Toda usode 38. SKS kljub temu ni mogoče predvideti. Morda se bo trlo obiskovalcev: nedoumljiva so pota kupcev knjig, pravi dr. Samo Rugelj. Morda bo tokrat zadnji dan sejma celo na majhnih stojnicah malih založnikov pokljalo od radostnega odpiranja penine. 🍾🥂

»M kot muzika, U kot umetnost, Z kot založništvo in A kot antika. MUZA torej!« Kaj je šlo narobe?

Knjižni sejem brez obiskovalcev je zgolj še eno simpatično druženje prodajalcev in ustvarjalcev knjig, ki se pomenkujejo in izmenjujejo anekdote iz svojega poklicnega življenja. Saj je zabavno in prijetno – a brez obiskovalcev in kupcev vse skupaj nima pravega smisla.

Samo Rugelj, Bukla 167, 5. 7. 2022

Tako je Vladimir Kukavica, direktor ZKZK in član UO 38. SKS, ki (vsaj kolikor mi je znano) v založniški in knjigotrški panogi nima izkušenj, v intervjuju za Reporter, objavljen dober mesec pred začetkom sejma, utemeljeval »fiksne stroške organizacije« SKS. Lahko bi dodal, da se ti v Šardži (SIBF) »porazdeljujejo« na več kot 1600 razstavljavcev. Takšne primerjave neprimerljivega so jalovo početje, kajti skupna površina paviljonov, v katerih prirejajo Interliber, je več kot 13.000 kvadratnih metrov. Če jih »porazdelimo« na razstavljavce, ki jih je bilo v Zagrebu skoraj 300, je delež na posameznega približno enak, kot če bi bruto površino Steklene dvorane in Kupole, ki znaša samo 3400 kvadratnih metrov, delili na 75 razstavljavcev. Velik sejem – veliki stroški; majhen sejem – manjši stroški. Malo razstavljavcev – majhni stroški organizacije; več razstavljavcev – večji stroški.

Kukavica še pravi, da je na GR razstavnih površin približno 10 % več kot v CD. Skupna bruto površina treh nivojev v CD je 4233 kvadratnih metrov, se pravi več kot v dveh dvoranah GR, skupna površina stojnic pa je bila leta 2019 okoli 1350 kvadratnih metrov. Če je ta na GR približno 1500 kvadratov, to pomeni, da so razstavljavci najemali v povprečju več kvadratnih metrov kot v CD; nekateri so bili k temu navsezadnje prisiljeni, saj razpis (z izjemo mize) ni ponudil razstavnega prostora, manjšega od 9 kvadratnih metrov. Precej nenavadna je tudi trditev, da je CD »v zadnjih letih fizične izvedbe že postajal pretesen, tako da je bilo težko zadostiti vsem željam razstavljavcev«. Zakaj se jih ni potem prijavilo več?

Dejal je še, »da je bilo na sejmu Interliber leta 2021 samo okoli 30 prireditev, na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu pa načrtujemo, da bo teh prireditev skoraj 200«. Interliber 2021 – SKS lani ni bilo – je zaradi epidemije potekal v izjemnih okoliščinah, razstavljavcev je bilo vsaj za stoterico manj kot leta 2019, manjši je bil tudi skupni obseg razstavnega prostora in – razumljivo – manj je bilo tudi prireditev. Letos je bilo na sejmu Interliber več kot 100 prireditev. Za tako velik sejem čisto dovolj.

Da sejem pripelješ tja, kjer so ljudje, je jamstvo za uspeh. Dobra stara Zvezda, kjer so pred leti redno potekali spomladanski knjižni sejmi v organizaciji Društva slovenskih pisateljev, se je 23. aprila letos – ob odlični organizaciji in dobri glasbi – spet izkazala za daleč najboljše sejemsko prizorišče »na zraku« tako v prestolnici kakor v vsej državi.

Bela kava in iStock

In kaj je organizator 38. SKS, ki je na neki način inavguralen, naredil, da bi bil sejem čim bolje obiskan in za založnike kar najuspešnejši?

Začetek je bil vse prej kot obetaven. 14. aprila smo bili založniki obveščeni, da »se je pogodba o organizaciji sejma s Cankarjevim domom iztekla že pred časom«. »Pred časom« najbrž ne more pomeniti »včeraj« ali »prejšnji teden«, tako drastična odločitev bi morala pasti že najkasneje ob izteku sejma 2021, ki je deloma, pred kamerami, vendarle potekal v prostorih CD. Še mesec in pol je trajalo, da smo izvedeli, da bo sejem na GR in da so cene razstavnih prostorov višje, kot so bile nazadnje v CD. (Ker je za večino založb GR popolnoma neznan teren, bi lahko bile kot poskusni zajčki motivirane vsaj z nižjo ceno.) Za razmislek o sodelovanju – udeležba ni bila nikoli v zgodovini SKS za založnike tako zelo tvegana – so nam ostali samo trije tedni, ne da bi izvedeli, v katerih dvoranah sejem sploh bo, kakšen bo in kako bo poskrbljeno za promocijo. Vse, kar smo dobili, je bila nova spletna stran – bela kava #e0d0af in »Berem svet« ter besedilo dr. Mihe Kovača, predsednika UO 38. SKS (ki je sicer že julija odstopil).

Ta edina stran je bila na voljo še 20 dni pred odprtjem sejma. Kajti od 6. junija, ko smo izvedeli, da bo sejem na GR, do 2. novembra, ko so bile javnosti predstavljene le škrbine, se na knjizni-sejem.si ni premaknilo tako rekoč nič. Pozneje smo lahko samo nemočno opazovali mukotrpno počasno nalaganje dogodkov in polnjenje menijev »v pripravi«; 7. novembra je bilo že znano, da na sejmu (ali tudi na e-sejmu, ni bilo razvidno) sodeluje Celjska Mohorjeva družba, naslednji dan so se prikazale še tri založbe, naslednji dan nobena ... In tako dalje. Vendar pa obiskovalci še danes, 14. novembra, dober teden pred sejmom, na tej spletni strani ne morejo izvedeti, v katerih dvoranah sejem sploh bo (razen če se ne zakopljejo v »obrazce za razstavljavce«).

Splet sicer ni bil nikoli močna plat knjižnega sejma. Sodelujoči založniki smo se morali sprijazniti s tem, da se organizatorju spletna podoba SKS ne zdi dovolj pomembna, da bi vanjo vložil več časa, denarja in predvsem kreativnosti, ali pa je imel le svojevrsten pogled na to, kaj pomeni za sejemske obiskovalce všečno, sodobno, uporabno in informativno spletišče, še posebej po tistem, ko medijskih sponzorjev, ki bi vsak dan poročali o dogajanju na sejmu, ni bilo več in bi moral za to poskrbeti organizator sam. Toda ker je 38. SKS odprl »novo stran« tudi v simbolnem pomenu in napovedal celo hibridno izvedbo, bi si uporabnik in obiskovalec sejma tokrat zares zaslužil nekaj močnega, udarnega, drznega, izstopajočega.

Organizator bi lahko, denimo, za vizualno plat tako nove spletne strani kakor (morebitnih) drugih promocijskih gradiv objavil javni natečaj, namenjen študentom ALUO, Fakultete za dizajn, Academie ter drugih šol in fakultet za oblikovanje. To je tudi način, kako čim več mladih pritegniti h knjigam in branju. Organizator Festivala svetovne književnosti (Hrvaška) to izpelje vsako leto in rezultati so navdušujoči. Izbrano rešitev bi seveda nagradil: sredstev, ki jih založniki prispevajo za e-sejem, navsezadnje ni tako malo, in bilo bi jih še veliko več, če bi organizator k spletnemu sodelovanju povabil založnike, ki se sejma in situ ne morejo udeležiti. Podelitev nagrade bi lahko bila eden odmevnejših dogodkov na sejmu.

Organizator bi lahko, denimo, že spomladi pozval založnike, naj predlagamo »sejemsko osebnost ali lik«. Imeli smo Kekca, Trdonjo, Lakotnika in Zvitorepca, deklico z rumenim dežnikom, Martina Krpana, Ivana Cankarja, Valentina Vodnika in Almo Karlin (kdo je bil lani?). Gotovo bi padel kak dober predlog, založniki smo vedno polni idej. Nato pa bi organizator na svojih družbenih profilih objavil anketo in pozval bralce – potencialne obiskovalce 38. SKS –, naj odločijo, kateri je najboljši. Morda pa to ne bi bila Ela Peroci, ampak Karel Destovnik - Kajuh, Modrijan bi zagotovo predlagal Iveta Šubica ...

Nedoumljiva je odločitev organizatorja 38. SKS, da na Facebooku odpre nov profil. »Stari« sejemski FB profil je bil odprt 18. septembra 2015, dobra dva meseca pred 31. SKS. 24. junija 2016 je pozdravil 2000. sledilca, 17. novembra 2017 jih je bilo že 4000, 21. novembra 2018 5000, dobro leto pozneje 6000 in še leto zatem 7000. V sedmih letih mu je uspelo prepričati okoli 8000 sledilcev, kar ni malo, če ga primerjamo s profilom istrskega sejma, ki je bil odprt slabo leto prej in je do danes nabral okoli 8500 sledilcev. Sedem let! 1. novembra 2022, 20 dni pred odprtjem sejma, je imel novi profil SKS na FB samo 290 sledilcev.

V prijavnici na e-sejem je organizator založnikom v »paketu mini« za 680 € ponujal 1 FB objavo, v »paketu midi« za 980 € 3 FB objave, v »paketu maxi« za 1660 € 5 FB objav in v »paketu all inclusive« za 1980 € 10 FB objav, deljenje nagradne igre in promoviranje objav ter dogodkov, najbrž na FB. Koliko je pravzaprav za založnika, ki ima na svojem profilu nekaj tisoč sledilcev, vredna FB objava na profilu z nekaj sto sledilci? Založbe, ki so zakupile katerega od paketov, ki vključujejo tudi FB objave, bodo torej promovirane nekaj 100 uporabnikom namesto nekaj 1000. Kdo bo torej koga promoviral na FB – SKS založnike ali založniki SKS?

Če je že sklenil odpreti nov profil, bi moral napeti vse sile, da v najkrajšem času pridobi čim več sledilcev. Že mesece vemo, da je »država v fokusu« Španija. Kaj pa gostje? Tujega pisatelja na gostovanje ne pripelješ tako, da ga mesec dni prej pocukaš za rokav. Bodo na sejmu sveži prevodi njihovih knjig? Kateri? Vse poletje bi lahko organizator na Facebooku spodbujal pogovor o španski književnosti: najljubši roman, najljubši pisatelj, kdaj ste nazadnje brali knjigo španskega avtorja, katerega; Maríasu bi se ob njegovi smrti lahko poklonil tako, da bi predstavil vse njegove knjige, ki so prevedene v slovenščino ... Lahko bi povabil knjižne blogerje, delil njihove bloge, jih vprašal, katerih knjig se najbolj veselijo, katere bodo priporočili svojim sledilcem ... Drugega za drugim – od A do Ž – bi lahko predstavil sodelujoče založnike in jih skušal s premišljenimi objavami pripraviti k deljenju in komentiranju. Lahko bi se odzival na aktualna književna dogajanja, Maši Ogrizek in založbi Miš bi čestital za večernico, Katji Zakrajšek in Cankarjevi založbi za Sovretovo nagrado, Nataši Velikonja in Škucu za Jenkovo ... Družbena omrežja omogočajo na desetine, na stotine možnosti, kako animirati bralce in kupce knjig, knjigarnarje, knjižničarje pa tudi avtorje, prevajalce, ilustratorje. Vsaka domiselna in skrbno pripravljena objava bi pripeljala sledilca več. Objave »všečkajte vsi, ki ste ...«, »kaj pa vi najrajši berete« ipd. že dolgo ne vžgejo več.

Graditev FB skupnosti je dolgotrajen in počasen proces, uporabniki družbenih omrežij smo prenasičeni z vsebinami in vsaj o tistih, ki nas zanimajo knjige, si upam reči, da smo še bolj zadržani in na kakovost vsebin, ki jim puščamo pot na svoj vir novic (news feed), še bolj občutljivi. Urednik novega sejemskega FB profila je bil tako rekoč tik pred odprtjem sejma postavljen pred nemogoč izziv tudi zato, ker na spletni strani ni bilo nič uporabnega. S tem si uredniku profila istrskega sejma ni bilo treba beliti glave: spletno mesto sanjamknjige.hr je bilo dober mesec pred odprtjem bogato opremljeno z vsebinami, s celotnim programom, predstavitvami gostujočih avtorjev pa tudi seznamom vseh razstavljavcev.

SKS je profil na FB odprl 18. septembra 2015. Zahvala 7000 sledilcem je bila objavljena 1. decembra 2020.

Nerodna reč. Your content goes here. Edit or remove this text inline or in the module Content settings. You can also style every aspect of this content in the module Design settings and even apply custom CSS to this text in the module Advanced settings. Najkasneje 28. oktobra je že bilo mogoče brskati po spletni strani 38. SKS, nisem pa čisto prepričana, ali si je njen urednik to želel ali ne. Wordpress mi je sicer tuj, vendar ne dvomim, da njegov Divi tako kot vsaka druga spletna platforma omogoča, da vsebino urejaš »v ozadju« in jo objaviš šele potem, ko je za to zrela.

Leta 2016 je bila sejemski lik Jelka z rumenim dežnikom iz zgodbice Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon, ki jo je ilustrirala Marlenka Stupica. 38. SKS je posvečen Eli Peroci, rojeni pred 100 leti v Rogaški Slatini; ta je izbrana za »mesto v gosteh«. Toda glej, v podobi nad mestom leti dekle z dežnikom, le da je ta rdeč. Je to odrasla Jelka Ele Peroci in Marlenke Stupica? Je to Mary Poppins? Ne, to je iStock. 🤭

Namesto da bi organizator 38. SKS že poleti pomnogoteril aktivnosti na FB profilu, kjer je okoli 8000 sledilcev, in skušal kar najintenzivneje promovirati sejem na novem prizorišču SKS, je junija odprl nov profil in do novembra, slabe tri tedne pred odprtjem sejma, pridobil manj kot 300 sledilcev. In na tem profilu naj bi tržil e-sejem.

Naslovna stran spletnega mesta istrskega knjižnega sejma, ki traja od 25. novembra do 4. decembra, dober mesec pred odprtjem. Sejem na spletni strani vsako leto spoštljivo predstavi tudi gostujoče avtorje, letos mdr. gosti finsko pisateljico Sofi Oksanen, srbskega pisatelja Dragana Velikića in madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija pa tudi slovenska pisatelja Andreja Blatnika in Gorana Vojnovića. Zanimive in informativne so tudi objave na sejemskem FB profilu, ki ima okoli 8500 sledilcev. E-sejma ni, vsi razstavljavci so s povezavami in e-naslovi navedeni v katalogu.

Knjige so drugačne

V številnih pogledih so drugačne. Najusodnejša drugačnost je zanje morda to, da nam jih ni treba kupovati, tudi če jih hočemo brati. Naj spomnim na tisti »bistroumni« članek na novičarskem portalu Siol leta 2014, ki je zahvaljujoč dr. Andreju Blatniku zašel celo v raziskavo KiB V. »Ne kupujte knjig,« pravi avtorica. »Namesto tega si jih raje izposodite v knjižnici ali od prijatelja. Obstajajo tudi spletne strani, ki omogočajo branje knjig na spletu.« Sklicuje se sicer na nasvete v Business Insiderju; kako ji je uspelo pod točko 1 vtakniti ravno knjige, pa je prepuščeno naši domišljiji. In to prav na dan, ki je sledil prazniku založnikov, avtorjev in bralcev, svetovnemu dnevu knjige. Resnici na ljubo – Insider ponuja bralcem zelo veliko vsebin o knjigah in branju; Siol jih ne.

Da so knjige drugačne, sem prvič videla zapisano leta 1996 v reviji Knjiga, v intervjuju z legendo slovenskega založništva dr. Martinom Žnideršičem. Pozneje smo to misel – v takih in drugačnih kontekstih – prebrali ali slišali še mnogokrat. Da so knjige drugačne, so verjeli dr. Martin Žnideršič, Jože Košar, Dušan Drolc in Miloš Mikeln, ko so se tistega davnega leta 1971 med večerjo v neki restavraciji v Frankfurtu, v času tamkajšnjega knjižnega sejma, začeli pogovarjati o tem, da bi knjižni sejem organizirali tudi v Sloveniji. Da so knjige drugačne, so verjeli založniki deset let pozneje, ko so sklenili sejem z GR preseliti v CD, nov kulturni hram v središču Ljubljane. Da so knjige drugačne, smo verjeli založniki, ki smo jih tam enaintridesetkrat položili na svoje stojnice. Da so knjige drugačne, so verjeli CD in njegovi ljudje, ki so založnike enaintridesetkrat pod svojo streho sprejeli tudi kot partnerje in ne samo kot naročnike in plačnike svojih storitev. In da so knjige drugačne, verjamejo založniki, ki se udeležujejo 38. SKS. Pa tudi vsi mi preostali, ki nas tam ne bo, ker slutimo, da se organizatorju tokratnega sejma knjige ne zdijo prav nič drugačne.

Tisto, kar dela knjige najbolj drugačne od vsega, je vsebina. In zdi se, da je organizatorju 38. SKS popolnoma tuja.

Ampak zato in vsemu navkljub – vsi na sejem!

 

Dr. Martin Žnideršič v reviji Knjiga leta 1996

Ovire, ki stojijo na poti uresničevanju sprememb, so predvsem (samo)zadovoljstvo z doseženim, ujetost v drobne lastne interese, strah pred spremembami, lokalna miselnost in pomanjkanje ambicioznosti. Mesto, pristojna ministrstva, gospodarstvo, mediji in javnost bi morali sprevideti ter sejem prepoznati kot priložnost in izziv, ki ima lahko velik multiplikatorni učinek, kakršnega so na primer dosegli s puljskim knjižnim sejmom Sa(n)jam knjige, ki ga novinarji imenujejo »hrvaški Leipzig«, avtorji »sejem s človeškim obrazom«, občinstvo pa »najbolj intriganten kulturni dogodek«. Pod svoje okrilje so ga vzeli ministrstvo za kulturo, regija, največja banka in mesto v celoti, ki v sejemskem času zaživi s knjigo in postane prizorišče množice dogodkov ter gostitelj nobelovcev, nacionalna televizija pa vestno spremlja dogajanje (mimogrede, RTV je leta 1982 prvič in zadnjič prenašala otvoritev Slovenskega knjižnega sejma). Pa Pulj nikoli ni bil svetovna prestolnica knjige ali kandidat za Unescovo mesto literature ... O takem sejmu lahko v Ljubljani res samo sanjamo.

Zdravko Kafol, Branje spreminja stanje, Zbornik besedil ob 30. Slovenskem knjižnem sejmu, 2014 (označila B. A.)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.